Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 43

Na pragu obljubljene dežele?

Dobra dva tedna še ostaneta volilne kampanje, potem pa bo, v nedeljo, 14. novembra, izrečena odločilna beseda. Dvomi političnih opazovalcev so se v tem obdobju sukali okoli vprašanja vladne sposobnosti, da sprevrže poraz na primarnih volitvah v novembrsko zmago. Strategija kirchnerizma se je razvijala na podlagi tvarnih in denarnih dobrin, ki so se množično stekala v volilno maso. Včasih je to potekalo vsaj delno prikrito, večinoma pa popolnoma javno. Razne podpore, boni in povišice doklad pa so se v teku teh dni izkazale za komaj delno uspešne. Ankete ustanov za raziskavo javnega mnenje še vedno kažejo, da vladi ne bo uspel napor preobrata. A ni vse zlato kar se sveti: nekateri strokovnjaki opozarjajo, da vlada namenoma predstavlja težak položaj in s tem pritiska zlasti na predmestne župane, da bi se »aktivno« vpletli, ne samo v kampanjo, temveč v samo volilno delovanje. To se običajno izraža v pojavu, da po bednih naseljih množično zbirajo državljane, jim nudijo transport, popeljejo na volišče in v roke potisnejo vladni volilni list (in še kaj). Na primarnih volitvah tega ni bilo veliko, kar je bila posledica notranjih sporov med župani in guvernerjem in še proti skupini La Cámpora. Kako bo to v novembru?

Iščimo krivca. Vendar je tudi v vladnih vrstah opaziti resne dvome o možnosti uspeha. Treba je torej že predhodno (za vsak slučaj), poiskati krivca. Sedaj zaostrujejo volilno kampanjo. Poleg razsipanja denarja in pritiska na župane, še z obnovljenimi silami napadajo opozicijo. To se izraža v nenehnem ponavljanju, češ, da je sedanjega položaja kriv bivši predsednik Macri. Sedaj pa se je pojavila tudi obtožba, da opozicija spodkopava vlado. Konkretno je to izrazila prva kandidatinja za poslanko province Buenos Aires, Victoria Tolosa Paz. Opoziciji je naravnost pripisala namen, da se pripravlja na strmoglavljenje vlade, ali nekaj podobnega. »To je tisto, kar svet imenuje 'mehki državni udar'«, je zatrdila. »Uničenje vlade je povezano z razmišljanjem in ustvarjanjem zelo neugodnih razmer, tako da je življenje zapleteno, da bi več ljudi oslabili in izvedli mehak udar. Mehak udar v gospodarskih, komunikacijskih zadevah in v vsaki od tistih, ki jih zmorejo. Jasno je, da so pripravljeni storiti vse.«

Da se je prenaglila je bilo vidno, ko so celo v vladnih vrstah dvomili o tej teoriji. Kaj hitro pa je prišel odgovor s strani opozicije, češ, da je vlada sama kriva pogojev, ki pripravljajo teren za »mehki udar«. Kaj drugega sicer je bil dogodek, ko je skoraj vsa vlada odstopila, ko pa se je predsednik vdal, so ostali vsi ministri Cristine, večina Albertovih pa je morala oditi. Ali pismo predsednice po volilnem porazu, kjer je ostro kritizirala predsednika. Ali izjave poslanke Fernande Vallejos, ki je predsednika imenovala »okupa« (kdor se nasilno naseli v nekem stanovanju in ne plača najemnine) in trdila, da je »ta vlada en polom«, in jo bo treba zamenjati.

Poleg tega najbolj bojkotirajo vlado v La Cámpori. Medtem, ko se gospodarski minister v Washingtonu trudi, da bi prepričal voditelje Mednarodnega denarnega sklada (FMI), da bo Argentina vredno poravnala svoj dolg, sin podpredsednice na javnem zborovanju zahteva, da se omenjeni dolg sploh ne sme plačati. »Ne bomo zaigrali usode revežev«, je bojni krik tistih, ki so v dvanajstih leti vlade najbolj povečali število revnih. A vrnimo se na Fernando Vallejos. Svoje obtožbe o »mehkem udaru« je podala v trenutku, ko v določenih krogih vlade (Massa in tovariši) predlagajo povolilni dogovor z opozicijo. Kajti, tudi če vlada zmaga, je gospodarski in socialni položaj tako zavožen, da ga ena sama politična sila, tudi če je večinska, ne bo mogla sama urediti. Na take izjave in ponudbe je že negativno odgovoril vodja vlade prestolnice Rodriguez Larreta. Na splošno opazovalci menijo, da bo morala vlada na vsak način, po predvolilnem razsipanju in dosedanjih gospodarskih ukrepih, preusmeriti delovanje s potezami, ki bodo negativno odjeknile med ljudmi. Kaj boljšega, v takem primeru, kot da najdeš »sokrivca«?

In še ena zelo pereča točka. Vsi resni voditelji, celo iz kirchnerizma, se zavedajo, da bo prej ali slej treba urediti račune z FMI. V Mednarodnem denarnem skladu postavljajo dve zahtevi za dogovor o novem načrtu plačevanja: resen in stvaren gospodarski program (vlada ga po dveh letih na oblasti še nima), in soglašanje opozicije s tem programom in z dogovorom. Kako prositi podporo in soglasje, če jih vlada nenehno napada in blati? Morda zato La Cámpora zahteva, da naj se dogovori z FMI enostavno prekinejo. V tem primeru bi Argentina zapadla v nov default (ne bi plačala dolga) in bila izgnana v mednarodno finančno puščavo.

Snežena kepa. Izraz ponazarja pojav, ko se kepa snega v drsenju navzdol nenehno veča in ogroža vse na svoji poti. V Argentini se množijo znaki, ki napovedujejo nevarnost spričo  naraščanja »kepe«. Poleg groznega zunanjega dolga, je inflacija drugi simptom bolezni. Letno se suče okoli 50%, a je zadnje čase nekoliko pojenjala. Potem, ko je po nekaj mesecih padanja končno avgusta prodrla tla 3% in se postavila na 2,5%, je septembra znova poskočila: 3,5% in mesec oktober ne kaže izboljšanja. Istočasno je ta teden na vzporednem deviznem trgu dolar dosegel nov zgodovinski rekord in včeraj, torek 26. oktobra, kotiral 196 argentinskih pesov. Strokovnjaki se vprašujejo le, kdaj bo prekoračil neverjetnih 200 pesov in podvojil uradno ceno. Doslej je Centralna banka ob takih primerih vrgla na trg večjo količino ameriških bankovcev po nižji ceni in »zbila« vzporedno vrednost. Sedaj pa se monetarna oblast sooča s tako kočljivim pomanjkanjem deviz, da je zelo oslabela spričo ofenzive trga.

Da bodo bralci lažje razumeli: ko je Guzmán nastopil kot gospodarski minister, je uvedel stvaren postopek: uradno ceno dolarja je dvigal v soglasju z mesečno inflacijo. To pa je (nehote a razumljivo), povzročalo rast nekaterih cen. Da to prepreči je pritiskal na zavore cene uradnega dolarja. Ta razlika med uradno in vzporedno ceno pa je povzročila paniko in pospešila nakup dolarjev, cena teh pa je (in še) nevzdržno rastla. Kljub temu, da nima direktne zveze s cenami, je rast vzporednega dolarja tudi eden dejavnikov, ki povzročajo inflacijo. S tega vidika je zamrznjenje cen še bolj dvomljiva poteza v boju proti inflaciji. Polemika okoli te točke se je te dni tako razpasla, kot da bi bilo zamrznjenje glavni problem argentinske ekonomije. S tega vidika smo bili priče tragični komediji. Nekdo je v arhivu našel izjave predsednika (Alberto Fernández), ko še ni bil predsednik. V televizijski oddaji je leta 2013 ostro kritiziral zamrznjenje cen in tedanjo predsednico (Cristino) pošiljal, naj nadzira Centralno banko in blazno tiskanje nevrednega denarja, ker povzroča inflacijo. Kdo more zaupati človeku, ki je včeraj trdil, da je nekaj črno, danes pa prisega, da je belo?

Še kratko o Macriju in slavnem posojilu 44.000 milijonov dolarjev. Vsak lahko zahteva uradne račune o upravljanju tega denarja (ali pa pokuka v Google). Tam jasno kaže, da je od tiste vsote 37.149 milijonov šlo v odplačevanje zunanjega dolga (katerega je v veliki meri povzročil tudi kirchnerizem), 6.072 milijona pa v kritje domačih dolgov. Macrijeva vlada je bila res velika polomija, a od omenjene vsote se ni okoristil nobeden od »Macrijevih prijateljev«. Kar pa zadeva deviz, ki so jih »poslali v fiskalne raje« (paraísos fiscales), je tudi jasno ugotovljeno, leto za letom, kdaj je ta pojava potekala. Krive so vse vlade in tudi ne na zadnjem mestu kirchnerizem.

Potrebujemo psihologa! V začetku sedanje vlade je bilo stalno na vrsti vprašanje, kdo da v resnici vlada: Alberto ali Cristina. Po dveh letih in dogodkih po primarnih volitvah ni nobenega dvoma: vlada podpredsednica. Kar se resni opazovalci sprašujejo je, kako se peronizem vključeno s sindikalizmom (predvsem mnogi guvernerji v notranjosti države), ki je bistveno desničarske narave (Peron je kot vojaški ataše v Evropi občudoval fašizem), pokorava Cristini in njenemu krogu, ki so izrecno levičarske narave. Poleg razlage, da se nasprotja privlačijo, se v razumskih krogih večkrat omenja Stockholmski sindrom. Ta pomeni identifikacijo z agresorjem. Žrtev se čustveno poveže z ugrabiteljem, oziroma s stanjem, v katerem razmerje poteka.

Ta razlaga, sicer preveč zapletena za normalnega zemljana, ima svoj pomen. Dejstvo je, da dokler peronizem ne bo večinsko pretrgal navezave na vse, kar kirchnerizem predstavlja, ne moremo prosto govoriti o »peronistični vladi«. Le če bo obledela potreba povezave, ki da naj »zagotovi zmago«, se bo ta večinska politična struja lahko rešila iz puščave v obljubljeno deželo.

Tone Mizerit