Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 41

Praznik brez praznovanja

En mesec in en dan manjkata do grozljivega datuma, ki naj pojasni realno politično stanje v Argentini. 14. november vstaja na obzorju kot edini cilj, edina skrb, ki osvaja tako vlado kot opozicijo. Vprašanje, ki si ga vsi stavijo, a mu nihče ne najde zanesljivega odgovora je: ali je vlada sposobna, da v tem kratkem času lahko spremeni poraz v zmago. Saj skoraj vsak dan beremo ankete, saj sledimo raznim komentarjem in analizam, ne manjka zainteresiranih napovedi, a neznanka ostaja in vzbuja strah na eni in na drugi strani razpoke.

Opozicija kritizira vlado, ker brezglavo razsipa denar, ki dejansko ni njena last. Denar je državen, a se usmerja v en sam in edini namen: vladno zmago na volitvah. To je ena kritika. Druga pa je, da realnega, vrednega denarja dejansko ni. Brez premora, 24 ur na dan, se tiskajo »barvasti papirčki«, ki se razsipajo med ljudi, a se bodo vrnili v obliki znova ojačene inflacije. Sorazmerje med tiskanjem denarja (emisija, izdajanje) ter inflacijo se izraža v teku časa. A v našem primeru se že pozna, ker je dosedanje upadanje že našlo tla in se bo v prihodnjih mesecih porast cen znova ojačila - kljub vladnim napovedim.

Resnica boli. To razsipanje, ki res ne pozna meje, je te dni pripeljalo do javnega škandala, ko je minister za varnost (Aníbal Fernández) napadel karikaturista dnevnika La Nación, ker je kritiziral to razsipanje. Pod psevdonimom Nik (Cristian Dzwonik) je omenjeni zapisal: »Podarjanje hladilnikov, plinskih pločevink, diplomskih potovanj, načrtov, malo denarja, karkoli, karkoli pride. Kako žalostno je, da nikoli ne slišim besede delo, priznanje, prihodnost, trud.« In še dodal: »Znova jih bo premagalo dostojanstvo ljudi.« Minister je (v kakšnem smislu?) zatrdil, da tudi šola ORT dobiva podporo od mestne vlade in vprašal humorista, »če jo pozna«.  ORT je židovska vzgojna ustanova in tja omenjeni pošilja svoji dve hčerki. Nastop ministra je lahko razložiti: resnica boli in če je človek vročekrvne narave in brez besednih zatvornic, ga kaj hitro zanese.

Omemba družinskih članov in navedba krajev kjer se gibljejo, je tipičen postopek mafije, kadar hoče koga ustrahovati. Tako je razumel tudi Nik in proti ministru vložil tožbo. A bistvena je bila reakcija javnosti, ki je izbrala kot tarčo ministra, ga obtožila nasilnosti in mafijskih posegov. Vlada se je znova znašla v precepu, kot ob drugih aferah, ko se pokaže avtoritarnost in izrabljanje privilegijev. Nekateri funkcionarji so skušali omiliti besede (šef kabineta Mansur), drugi so jasno izrazili, da z nastopom ne soglašajo (vladni kandidat Santoro), a ne predsednik, ne podpredsednica se afere nista dotaknila. Opozicija pa je izkoristila dogodek in napeljala vodo na svoj mlin.

Ob tem je zanimivo, da si ogledamo ministrov značaj. Tretji je v vladi, ki nosi priimek Fernández (poleg predsednika in podpredsednice). Za sabo ima dolga leta državnih funkcij in vrsto sodnih tožb zaradi korupcije in izkoriščanja vladnih položajev. Znan pa je zlasti po svojih polemičnih mnenjih. Še pod prejšnjo kirchneristično vlado je izjavil, da je pomanjkanje varnosti »le občutek«. Ko je tedanja predsednica Cristina Kirchner junija 2015 v Rimu na zasedanju Združenih Narodov (FAO) zatrdila, da ima Argentina »samo 5% revnih« (resnično jih je imela 26%), se je Anibal bahal, da imamo »manj revežev kot Nemčija«. Tudi je ljudem svetoval, da »moramo misliti v pesih, ne v dolarjih«. Običajno uporablja prostaške izraze, da bi zardeli celo pristaniški delavci …

Razsipanje brez meja - vladanje brez glave. Da je vladno postopanje v volilni kampanji vredno kritike, dokazuje iznajdljivost posameznih voditeljev. Vemo, da je osrednji prostor spopada provinca Buenos Aires. Znano je tudi, da narašča število mladih volivcev, saj lahko oddajo svoj glas vsi, ki so že dopolnili 16 let. Vedno bolj pogosto pa se govori, da se mladi množično oddaljujejo od vladnih položajev. Guverner Axel Kicillof je torej odločil, da bo, za »abiturientsko potovanje« vseh, ki zaključijo srednjo šolo, vsakemu podaril podporo 30.000 pesov (več kot je uradna minimalna mesečna plača). Vzrok je, da so dijaki »zaradi pandemije zelo trpeli«. Leto brez šole ali z minimalnim virtualnim poukom; milijon in pol učencev in dijakov, ki so dokončno zapustili šolo; nivo učenja, ki vedno bolj pada, de niti v srednji šoli mnogi dijaki ne razumejo kaj berejo. Temu dodajmo še dekret, s katerim je vlada uradno znižala zahteve znanja za promocijo v naslednje leto. A 220.000 dijakov petega letnika bo prejelo podporo za potovanje ob zaključku »študija«.

Še nekoliko dalj pa je šel guverner province Santiago del Estero. Gerardo Zamora, ki bo skupaj z državnimi parlamentarnimi volitvami izpeljal tudi krajevno volitev »novega« guvernerja (on je že trikratni guverner in ponovno kandidira), je vsem javnim uradnikom (večina provincijske »delavne« sile), namenil bon 90.000 pesov (v treh obrokih) in jim povišal plače v višini 57%. In to v provinci, kjer je vlada že na primarnih volitvah prepričljivo zmagala. Tukaj seveda ne moremo govoriti o dostojanstvu ne vladarjev, ne ljudi, kot omenja Nik v svoji socialni kritiki.

Najbolj zanimivo je, da se kljub morebitni (a ne gotovi) vladni zmagi, položaj v parlamentu ne bo bistveno spremenil. Zelo težko (skoraj nemogoče) je, da bi opozicija dobila večino v senatu. V poslanski zbornici pa ima vlada stalne težave, ker tudi z relativno zmago ne bo dobila lastne večine. Vedno težje je, da bi prodrli s svojimi osnutki. Kup zakonskih projektov, ki jih je senat že potrdil, čaka na trenutek, ko bo vlada dosegla zadostno število glasov. Opozicija je vedno bolj trda, zavezniki pa so vedno bolj zahtevni. Ti ljudje ne razumejo, da je le vredno, pošteno in modro vladanje zagotovilo ljudske priljubljenosti.

Nekajkrat sem v teh komentarjih že omenil, da se »ti ljudje ničesar ne naučijo«. Tisti modri Albert Einstein ima zanimivo frazo: »Norost je vedno znova početi isto stvar, v upanju, da bomo dosegli drugačne rezultate.« In vendar argentinsko gospodarsko vodstvo, z namenom, da bi premagalo inflacijo, vedno sega po »dogovorjenih«, kadar ne »maksimiranih cenah«. Soglasja s trgovci in podjetniki so na dnevnem redu. Pritiski na proizvajalce nikoli ne zapadejo, a inflacija je leto za letom neukrotljiva. Sedaj so zamenjali državno sekretarko za notranjo trgovino. Paula Español se je poslovila in čez nekaj dni se je nihče več ne bo spomnil. Na njeno mesto je prišel Roberto Felleti, iz skupine okoli Axela Kicillofa, a oboževalec najbolj polemičnega izmed prejšnjih sekretarjev (Guillermo Moreno). Njegov cilj je (ponovno) ukrotiti inflacijo. In katera je bila njegova prva poteza? Srečal se je s proizvajalci in lastniki supermarketov, da so se dogovorili o omejitvi povišanja cen. Nerazumljivo. Vsaka gospodinja ve, da ne sme zapraviti več denarja kot ga zasluži družina. Če ni tako, rastejo dolgovi, se višajo obresti in končno pridemo na boben.

Vsi združeni bomo zmagali … poje peronistična himna. Ta je tesno povezana z »dnevom zvestobe«, ki je 17. oktober, peronistični praznik. Letos je vlada odpovedala uradno praznovanje »zvestobe« z jalovim izgovorom, da sovpada z materinskim dnevom. Priključili se bodo manifestaciji Glavne delavske konfederacije (CGT), ki bo naslednji dan. Za ene in druge je edinost (unidad) bila in bo poroštvo zmage. Vendar se poraja vprašanje, koliko časa še bo Peronov lik odločilen na argentinskem političnem polju. No, letos imamo praznik, a brez praznovanja.

A zmaga še ne pomeni uspešnega vladanja. V teh dveh letih po njihovi neizpodbitni zmagi, se je položaj bistveno poslabšal. Minister Guzmán se res trudi, da bi zmanjšal izdatke. Predsednik Centralne Banke, Migel Angel Pesce, v prazno omejuje prodajo dolarjev, ki usihajo kot sneg na soncu. Minister za poljedelstvo in živinorejo pa ne more prepričati predsednika, naj izpolni obljubo, da bo sprostil izvoz mesa. Obratno, sedaj omejujejo še izvoz koruze, s čimer prizadenejo kmete, a tudi dotok dolarjev v državno blagajno. Zopet se spomnim na Einsteina.

Končno še omemba sodnih težav bivše predsednice. Eden bistvenih sodnih postopkov je dogovor z Iranom glede raziskave bombnega atentata na judovsko socialno ustanovo AMIA. Ta postopek proti Cristini je vodil tožilec Nisman, ki je bil ubit dan preden bi obtožbo utemeljil v parlamentu. Sedaj je sodna zbornica oprostila vse obtožene, češ, da v dogovoru ni kaznivega dejanja. Postopek je šel skozi roke 16 sodnikov in štirih tožilcev. Razsodba ni dokončna in bo, prej ali slej, prispela na Vrhovno sodišče. Takrat bo izrečena zadnja beseda. Ostali sodni postopki (še 11 jih je) pa trenutno stojijo in čakajo, kakšen bo izid novembrskih volitev.

Tone Mizerit