Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 40

                                 Vedno isti kamni spotike                    

Kot običajno v obdobju volitev, si dogodki sledijo drug drugemu z neverjetno hitrostjo. Vsi pa imajo kot ozadje napor enih in drugih, vlade in opozicije, da bi v najboljšem stanju prišli do blažene nedelje 14. novembra, ko se bo odločila ne samo parlamentarna, temveč tudi socialna in gospodarska prihodnost Argentine. Najbolj pa skrbi resne opazovalce dejstvo, da se kaj malo učimo iz napak. Saj nihče ni nezmotljiv, saj je človeško razumljivo, da se prej ali slej zmotimo, a kadar nadutost presega vse meje in povzroča škodo javnosti, se skrb ojači in vzide vprašanje, kje imajo ti ljudje glavo. Taki pojavi so vidni v vladi, pa tudi v opoziciji. Niso lastni samo eni strani. A ta teden je prišlo do izraza predvsem v kirchnerizmu.

Dogodek je bil zelo enostaven. Prvič po začetku pandemije naj bi poslanska zbornica končno delovala prisotnostno. Na programu naj bi imeli potrditev zakona, ki ga imenujejo »etiquetado frontal« (čelno označevanje), ki naj bi v primeru živil z jasnim in vidnim sprednim besedilom pomagalo izbrati najbolj primerno prehrano. Osnutek je bil že potrjen v senatu in v besedilu sta soglašali vlada in opozicija. A vodja kirchneristične poslanske skupine Máximo Kirchner, sin podpredsednice, je sklical zasedanje brez običajnega predhodnega dogovora, brez sklepa. Tako avtoritarno postopanje pa je bilo za opozicijo preveč. Predvsem, ker so imeli na sporedu še nekaj osnutkov za obravnavo, ki jih Máximo ni imel v mar. Bojkotirali so torej udeležbo, ni bilo sklepčnosti in zasedanje je propadlo. Drug na drugega so potem metali krivdo in skušali doseči kako politično (volilno) korist. Saj bodo osnutek lahko potrdili prihodnji teden, a bolj kot besedilo zakona je važno zadržanje tistih, ki bi jim morala biti prva skrb narodov blagor.

Načrt »denarček« in kruta realnost. Opozicija in vlada z enakim zanimanjem sledita valovanju javnega mnenja, ki naj bi pokazalo, kako eni in drugi skušajo vplivati na izid novembrskih volitev. V vladi so uvedli strategijo »spremembe ekipe«, ki je v prvo bojno črto poklical stari peronizem. Predsednik Alberto je skoraj izginil: kažejo ga v stiku z ljudmi, objavljajo njegova razmišljanja ob sedanjem položaju, a vajeti delovanja suka dosedanji tucumanski guverner Juan Manzur. Enako je v ključni provinci Buenos Aires zatonila zvezda guvernerja (Axel Kicillof) in ob krmilu stoji župan Insaurralde. Spričo poraza, ki grozi, da se ponovi novembra, je nastopila stara a prezirana struktura peronistične stranke. Najboljši dokaz, da je podpredsednica spretna, a ni nezmotljiva. Ne bomo znova opisovali nesramnih razdelitev vreč s hrano, ne vse vrste hladilnikov, pralnih strojev, štedilnikov, koles … pa še denarja. Vse kaže, da mnogo bolj vpliva dejansko stanje ljudi, ki jih revščina ter inflacija že petdeset let preganjata. Poglejmo:

Peronizem je že v sedemdesetih let pokazal ogromno neučinkovitost upravljanja in  uvedel institucionalno nasilje v vseh pogledih. Od reguliranega gospodarstva (José Bel Gelbard) je prešel na deregulirani kaos s Celestinom Rodrigom. Maksimalne cene, ki so jih nadzirali navdušeni strankarski pristaši, so povedle v prvo hiperinflacijo v zgodovini in začele padec v dno, ki ga je le še pospešila vojaška diktatura in ga od leta 1983 naprej ni uspela obrniti nobena demokratična vlada.

Inflacija in revščina sta imeli v demokraciji tri kratke odmore. Leto dni, v katerem sta Raúl Alfonsín in Juan Sourrouille izvajala avstralski načrt (Plan Austral 1985-1986); pet let, v katerih sta Carlos Menem in Domingo Cavallo uporabljala načrt konvertibilnosti, dokler resnično nora utopija 1 peso = 1 dolar ni začela razpadati pod udarci učinka tekila; in tri leta, v katerih sta Néstor Kirchner in Roberto Lavagna ohranila dvojne presežke (davčne in trgovske), k čemur je pripomogla izredno visoka cena soje na mednarodnih trgih. Bile so oaze, ki niso mogle preprečiti vrnitve v puščavo dekadence.

Na svoji poti krožnih napak Argentina še danes vztraja z istimi recepti, ki so propadli že pred petdesetimi leti. Zdaj ponovno ministrica za trgovino Paula Español in namestnica Cecilia Moreau predlagata zaostritev nadzorovanja cen kot edini način za ublažitev inflacije, ki bo letos znova presegla grozno številko 50%. Kruto posledico smo brali te dni, ko je Državna ustanova za statistike (INDEC) znova potrdila da je revščina v državi dosegla 40,6%. Seveda, vlada še vedno meče krivdo na bivšega predsednika Macrija. Ta je res neverjetno zadolžil državo, a doslej to ni prizadelo gospodarskega delovanja. Posledice bodo vidne šele prihodnje leto. Je pa drugo dejstvo, ki ga peronizem ne more zanikati. Ko je Macri zapustil oblast leta 2019, je bilo v Argentini 14.4 milijone revnih. Danes, po skoraj dveh letih kirchneristične vlade, jih je 18.5 milijonov.

Verni krmarji - v neznano. Vsa javnost razglablja vprašanja okoli izida novembrskih volitev. A medtem je treba skrbeti za red in mir, predvsem pa za blagostanje naroda. Kako na to gleda vlada je jasno povedal šef kabineta Juan Manzur (dejansko vršilec dolžnosti predsednika), ko je jasno in glasno izjavil »naj nam Bog pomaga«. Prav je, da se zatekamo k Bogu in svetnikom, saj je Argentina katoliška in so Argentinci po svoje globoko verni ljudje (čeprav »ne hodijo v cerkev«), a da vladajoči tako odkrito priznajo, da smo »na božji dlani« ni običajno. Prihod Manzurja ob krmilo države je pokazal še nekatere druge značilnosti vlade. Dejansko doslej ni bilo sej, sedaj pa jih on skliče ob sedmih zjutraj. Na njih (zanimivo) ni predsednika. Kakšen je bil položaj znova lahko zvemo iz ust novega krmarja, ki je jadikoval, da je v vladi »polno norcev«.

Da je položaj v državi skrajno zavožen dokazujejo številke tistih, ki zapuščajo Argentino in iščejo novih obzorij po svetu. Številke so raznolike in se šele sedaj strokovnjaki resno posvečajo vprašanju migracije. Zanimivo je dejstvo, ki smo ga že enkrat omenili, da državo zapuščajo celo Kitajci, znani po delavnosti in resnosti. Drugo vredno statistiko je objavil izraelski Urad za vseljevanje. Številke kažejo, da se je v teku leta 2021 preseljevanje iz Argentine v Izrael povečalo za 48%. Pa saj ni treba iti tako daleč. Malo poglejmo okoli po naši skupnosti. Koliko mladih potomcev slovenskega rodu se je preselilo v Slovenijo? Koliko mladih družin!

Nekaj študijev je že izvedenih, in več še na poti, da se preuči ta obnovljeni pretok prebivalstva iz Argentine v svet. Cilji so raznoliki. Nekateri sežejo po izvirnih deželah (Judje, Slovenci …), drugi enostavno iščejo kraja, kjer bi njihovo znanje prineslo najboljši zaslužek. Žalostno (in nevarno) dejstvo je, da odhajajo najboljši, bodisi da iščejo boljših delovnih pogojev, bodisi de bolj mirno (manj nevarno) življenje. Nekateri vedo kam gredo, drugi – v neznano.

Sredi poplave še potres. Kadar govorimo o republiki, imamo pred očmi demokratično ureditev, ki sloni ne treh ločenih oblasteh: izvršilni, zakonodajni in sodni. Največkrat v naših člankih opisujemo izvršilno in zakonodajno, ki ju voli ljudstvo in dnevno vplivata na razvoj življenja. Bolj v ozadju pa ostane sodna, o kateri trdijo, da ima v Argentini mnogo krivde za zavoženi položaj. Nikakor ne trdimo, da je sodna oblast pokvarjena. Imamo pa mnogo primerov zelo pokvarjenih sodnikov, poizkusov izvršilne oblasti, da si podjarmi sodno, zlasti pa imenovanje sodnikov po kroju trenutnih vlad. Izmed vseh je najbolj vidno vrhovno sodišče, katerega število članov je v teku zgodovine nihalo prav tako po volji (in nejevolji) političnih krogov. Sojenje bivše predsednice Cristine in sedanji postopki, ki jih uvajajo proti Macriju, so zgovorne priče tega.

Te dni je prišlo do potresa – do spremembe na vrhu sodne oblasti. Pred kratkim je bilo izvoljeno novo vodstvo (predsednik Horacio Rosatti, podpredsednik Carlos Rosenkrantz), te dni pa je odstopila sodnica Elena Highton de Nolasco, prva ženska, ki je bila članica tega sodnega telesa. Novost se je dogodila v trenutku, ko se mnoge oči ozirajo na Vrhovno sodišče, ker ima in bo v kratkem imelo še bolj važne odločitve, povezane tudi s politično skupnostjo. Kirchnerizem je mnogokrat skušal »kolonizirati« sodno ustanovo. V nekaterih primerih mu je uspelo, a vladni zakonski osnutek o spremembi sodne ustanove je doslej vedno propadel. Enako so bili zavrženi poizkusi zvišanja članov vrhovnega sodišča. A izpraznjeno mesto bo treba napolniti. Ne bo lahko. Člane vrhovnega sodišča imenuje senat z dvotretjinsko večino. Torej bo potrebno soglasje vlade in opozicije. Predpisi nadomestnih članov in končne potrditve so, na srečo, zelo jasni. Treba pa bo pohiteti, ker stanje države zahteva hitrih sodnih posegov, kar pa doslej ni bilo v navadi. Mnenje o sodiščih pa je jasno že v Martinu Fierru, ko beremo nasvet da »postani prijatelj sodnika …«

Tone Mizerit