Iz življenja v Argentini

Leto IV - Št. 47

Razne pravljice o uspehu

Dragim bralcem se opravičujem, ker pretekli teden ta običajni članek ni izšel. Okvara v dostavi internetnih storitev me je za tri dni odrezala od sveta in vsakdanjega delovanja. Saj bi lahko informacije poiskal kje drugje, celo na mobilnem telefonu, a kako napisati in dostaviti spis, kadar je človek izoliran v svojem »brlogu«? Zanašam se torej na razumevanje naših ljudi, ki vsak teden zvesto sledijo tem razmišljanjem, in mirno nadaljujem z opisovanjem življenja v Argentini. Vendar se mi ob tem dogodku porodi vprašanje: se je medtem kaj važnega zgodilo? Odgovor je protisloven. Po eni strani bi lahko zapisal vrsto »važnih« dogodkov, ki so pretresli življenje na tem delu sveta. Po drugi strani pa lahko mirno rečem, da je vse, kakor je bilo. Še več: že leta in desetletja se v Argentini vse ponavlja: srečujemo se z istimi težavami, trpimo iste nesmiselne vladne ukrepe in se spotikamo ob istih kamnih. S tega vidika lahko mirno trdim, da v tem tednu bralci, ob izostanku teh vrstic, niso ničesar zamudili.

Eni in drugi dolgovi. Vendar, tisti k z zanimanjem berejo »Iz življenja …«, radi sledijo dogajanju na tem koncu sveta in želijo vsak teden vedeti, kam plovemo, ali kam pes taco moli. S tega zornega kota ne moremo mimo dogodka, ki nas je razburil v začetku tega tedna. Vsi že vemo, da svet sedaj ogroža nova različica (ali sev) Covida 19, ki jo imenujejo »omikron«. Pojavila se je nekje v južnem predelu Afrike in je že prodrla do Evrope. Različne države so, po tej novici, že omejile letalske polete iz teh dežel, med njimi namenja isti korak tudi Argentina. A pretekli petek je v buenosaireškem pristanišču pristala luksuzna križarka »Hamburg«. Ladja je prihajala iz Zelenortskih otokov (portugalsko in špansko Cabo Verde« - na nekaterih slovenskih zemljevidih tudi piše »Kapverdski otoki«). Ni jasen celoten potek dogodkov, a mediji omenjajo (vlada zanika), da so v soboto posadka in potniki imeli prost dostop do mesta. Šele potem so prepovedali vsak stik s kopnem, ker da se je na ladji pojavil primer Covida. A to ni najbolj zanimivo. Prvotno dovoljenje za izstop (ki ga vlada tudi zanika) so dali funkcionarji, prepričani, da se Cabo Verde nahaja – v Aziji! Dogodek je sovpadal z objavami izidov pregledov znanja argentinski šolarjev, ki so znova poželi tragične izide. Nekoč na čelu lestvice znanja v Latinski Ameriki, smo padli na dno. In ni tolažba dejstvo, da tudi visoki funkcionarki ne znajo zemljepisa. Vse je posledica dejstva, da je država izgubila pravo pot in ne vidi cilja. Skoraj bi dejal, da ima to hujše posledice kot pa različni sevi Covida. Ni cepljenja proti rastočemu neznanju, ki preplavlja že vse plati prebivalstva.

Kadar govorimo o dolgovih pa se nam pred očmi takoj pojavi dolarski bankovec. V prejšnjih vrsticah smo ugotovili, da so dolgovi lahko različne narave. Tja spada dolg vzgojnega sistema, ki nas poriva v močvirje. A vlado najbolj skrbijo ameriški bankovci. Kolikokrat smo že omenili dolg 44.000 milijonov dolarjev, ki ga moramo vrniti Mednarodnemu denarnemu skladu (FMI). Še pred začetkom pandemije naj bi se dogovorili o novem programu plačevanja. Pa je vlada zavlačevala pogajanja v nedogled. Končno je bilo jasno, da dogovora ne bo pred volitvami. Podpredsednica (ki ima v Argentini zadnjo besedo) je smatrala, da bi tak dogovor škodil vladnim možnostim za uspeh. Dogovora ni bilo, vlada pa je bila vseeno poražena. Kaj pa sedaj? Gospodarski minister, ki ga z vseh strani napadajo in bojkotirajo, ima nalogo, da doseže sklep. »Alberto ima peró«, je zagotovila Cristina v novem pismu, kjer je govorila o zunanjem dolgu. S tem je pojasnila da, karkoli se dogovorimo glede dolga, bo odgovornost nosil predsednik. A poleg tega, in to nenehno ponavljajo, vso krivdo nosi Macri (bivši predsednik), ki je državo zadolžil za omenjenih 44.000 milijonov.

Kruta realnost. Ne bom zapadal v podrobnosti. A te dni je (končno eden!) bivši finančni minister Macrijeve vlade, Alfonso Prat-Gay jasno povedal, kako stvari stojijo. Dejal je: »Sedaj jokajo za teh 44 milijard. Primeren čas je, da se spomnimo: ko je 'imela pero' Cristina, je vladi Cambiemos (Macri) pustila obveznosti za plačilo 86 milijard USD v prvih dveh letih. … Poleg tega je nakopičila dolgove do provinc v višini 18.000 milijonov dolarjev za uskladitev pokojninskih skladov in povrnitev 15 % zvezne soudeležbe (odlok je podpisala nekaj ur pred odhodom). Vse te neregistrirane dolgove je vlada Cambiemos plačala v letih 2016-19.« Kirchnerizem računa na slab spomin prebivalstva in nenehno piše pravljice o uspehu. Prat-Gay pa je priložil kupe dokazov.

Kritike iz opozicije so medtem nenehno padale na vlado. Po volitvah je predsednik Alberto Fernández namreč povabil stranke in povezave (izrecno je izključil Macrija in Mileia) na sodelovanje v okviru »večletnega načrta«. A doslej ni predstavil še nikakršnega načrta, niti osnutka, niti kake osrednje ideje in smeri o nadaljnjem delovanju. Poleg tega so iz vseh opozicijskih strank poudarili, da mora vsaka debata o kateremkoli načrtu potekati v parlamentu. Preveč svež je še spomin, ko je po porazu na parlamentarnih volitvah leta 2009 tedanja predsednica Cristina prav tako povabila opozicijo na pogajanja in sodelovanje, pa iz vseh napovedi ni bilo nobenega praktičnega zaključka. V tem pogledu je jasno mnenje vse opozicije povedal Alfredo Cornejo, bivši guverner Mendoze, poslanec in izvoljeni senator ter predsednik radikalne stranke: »Prevzemite odgovornost, pustite pisma in začnite pisati predlog, ki nas bo izvlekel iz gospodarske katastrofe, ki ste jo povzročili.«

Mnogokrat smo že omenili v Argentini tako osovraženo »klado« (cepo), odredbo ki prepoveduje prosto prodajo in kupovanje dolarjev. Navaden državljan ima možnost, da mesečno kupi le 200 dolarjev. A tudi to je popolnoma omejeno, ker dotični ne sme kupovati ničesar v inozemstvu, ne prejemati kake podpore, ne biti vezan na socialne plane. Podjetja, ki uvažajo surovine ali nadomestne dele imajo rastoče težave, ker jim Centralna banka ne dostavlja potrebnih deviz. Velik del industrije ima s tem težave, kar dodatno omejuje proizvodnjo. Vzrok je enostaven: Centralna banka nima deviz. Vse, kar je zabeleženo (okoli 40.000 milijonov dolarjev), je le na papirju. Prosto razpoložljivih deviz je komaj 500 milijonov. Kako še bolj omejiti odtok dolarjev? Vlada je sedaj prepovedala, da bi ljudje plačevali letalske vozovnice in stroške v inozemstvu z kreditnimi karticami. S tem so prodaja vozovnic in potovanja po svetu padla za 50%. Toliko govora o boju proti bogatašem in delovanja za revne in srednji sloj, a danes lahko potuje le tisti, ki ima pod palcem dovolj denarja, da kupi v gotovini. Za plačevanje v obrokih se pa kar obrišite pod nosom.

Bo kdaj zaprta? To je vprašanje, ki buri domišljijo v vladnih in opozicijskih vrstah. A zanima predvsem navadnega državljana, ki je videl (in še vidi), kako gre  državni denar nezakonito v privatne roke, pa ne more ničesar storiti. Ob tem je tudi mnogo raziskovanj javnega mnenja, ko strokovnjaki sprašujejo ljudi, kaj mislijo o korupciji, zlasti povezani z osebo bivše predsednice in sedanje podpredsednice. Večina je prepričana o korupciji. Vrsto let že tečejo razni sodni postopki, povezani s tem vprašanjem. Najdemo celo opazovalce, ki trdijo, da je edina skrb, ki muči Cristino, kako se izmazati iz številnih postopkov, ki ji kot Damoklejev meč visijo nad glavo. V tem okviru lahko razumemo vse njene napore, povezane s stanjem v sodnem sistemu: spremembe postopkov, imenovanje sodnikov, premestitve teh iz ene zbornice v drugo, itd.

Sedem je bilo glavnih postopkov, naperjenih proti njeni osebi. Doslej se je rešila že treh. Zadnja od njih je potekala v teh dneh, pa jo je sodna zbornica oprostila še pred začetkom sojenja. »Ugotovila« je, da pravzaprav ni zločina, ker ni dokazano predhodno krivo dejanje. Šlo je za »pranje denarja« v njenih hotelih na področju kraja Calafate. Ogromne vsote denarja so prihajale v njeno last, ker so bili hoteli, luksuzni in dragi, vedno »polno zasedeni«. Na noben način ni bilo mogoče dokazati tiste »polne zasedbe«. Obratno, vse je kazalo na prazne prostore in polne blagajne. Nobena sodba ne bi mogla opravičiti ogromnih dohodkov. Zato je najbolj enostavno, da sodbe ni. To je že drug primer, ko je ne sodijo, ampak enostavno odstranijo tožbo, ker seveda ni zakonito. Pritožba gre na višjo instanco in končno na Vrhovno sodišče. Bo sodba kdaj izrečena?

Še štirje sodni postopki so v teku, a resni opazovalci so prepričani, da noben od teh ne bo prišel do konca. In če bi prišel, bo kot v primeru bivšega in že pokojnega predsednika Menema, ki je bil dokončno veljavno obsojen, a ga je na svobodi ohranila parlamentarna nedotakljivost.

Tone Mizerit