Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 4

                                         Suhe številke                  

Po tednu slabega vremena in hudih nalivov se vrača vročina. Poletja še ni konec, saj se je komaj dobro začelo. In medtem ko je porast okužb tretjega vala koronavirusa nekoliko pojenjala, a smrtni primeri rastejo, je vlada odredila še nekaj sprostitev, kar se varovanja zdravja tiče. Zahteva pa cepljenje in »zdravstveni potni list«, kot najbolj gotov način, da zagotovi izboljšanje položaja. Po drugi strani si vlada beli glavo z vprašanjem dolga, ki ga ima pri Mednarodnem denarne skladu (FMI). V dveh dneh bi morala plačati enega izmed obrokov, v višini 730 milijonov dolarjev. To je sicer kaplja v morju in denar je v tem primeru na razpolago, saj ostaja še 500 milijonov od vsote, ki jo je vlada prejela prav od FMI v obliki sklada zaradi posledic pandemije. Dodati 200 lastnih dolarjev je res malenkost - a vlada dvomi. Nihče si ne upa dati ukaza, naj se ta vsota plača. Vsi vedo, da hoče podpredsednica doseči dogovor z mednarodno finančno ustanovo, a noče biti kriva ničesar, ne plačevanja najmanj pa stiskanja pasu. FMI pa vztrajno zahteva »trden in verodostojen« gospodarski program, ki naj bi državo postavil na pot obnovitve. Tako enostavno, a v Argentini tako nemogoče.

 

»Na boj na divje Amonite«. Tako bi lahko zapeli z našim Gregorčičem, ko opazujemo zadnje premike okoli Vrhovnega sodišča. Zadnje čase sem komaj kdaj omenil ta problem; preveč je bilo drugih, nujnih snovi. A sedaj se je sprožila splošna vladna ofenziva in se moramo ustaviti ob tej točki. Dobro vemo, da je največja skrb podpredsednice njen sodni položaj. Vrsta obtožb, predvsem v zvezi s korupcijo, polževo poteka na raznih sodiščih. Trije od teh postopkov so bili že začasno rešeni, ko sta dve sodni zbornici odločili, da »sploh ni dokazov« za izvedbo sodbe. Vsaj eden od njih pa ima kar preveč dokazov: to je tožba povezana z upravo hotelov v lasti podpredsednice, ki so služili za pranje denarja. Pritožba je že predstavljena na višji stopnji in enkrat bo prišla do Vrhovnega sodišča. To pa je že dokazalo, da se ne uklanja željam Cristine. Najbolj jo je razburila odločitev, ki je odredila, da je zakon o Svetu magistrature neustaven. Ta je omogočil delno kolonizacijo sodne ustanove s strani kirchnerizma. Začel se je boj proti štirim sodnikom, ki trenutno tvorijo najvišje sodno telo. V ta name je bil sklican »pohod« proti Vrhovnemu sodišču in izbran datum: 1. februar; in so izbrali ime: »#1F«.

Skupina sodnikov in tožilcev, ki podpirajo pravosodno politiko podpredsednice Cristine Kirchner, v posebni izjavi navaja, da je namen pohoda »izraziti odpor do pravosodja, ki je bilo degradirano do doslej nepoznane mere«. Tako se je del sodnikov pridružil pohodu, ki ga je organiziral predsednik senata 29. ustnega sodišča mesta Buenos Aires Juan Ramos Padilla, fanatičen pripadnik kirchnerizma. Ramosu Padilli se je pridružil vodja piqueterov Luis D'Elía. Pohod je v imenu vlade podprl namestnik ministra za pravosodje, Juan Martín Mena. Ramos Padilla, D'Elia in Mena so bili ovadeni pred pravosodnim sistemom zaradi napada na demokracijo, ker so zahtevali odstop članov sodišča brez ustavnega postopka. V skupini je tudi sindikalist Hugo Moyano. Vsi imajo dovolj masla na glavi, da se spravijo v tako akcijo.

V izjavi je skupina pojasnila, da »podpiramo pohod #1F in se ga bomo udeležili, da bi se pridružili izražanju ljudskega zavračanja in skupaj z oblastmi zahtevali nujno demokratizacijo pravosodja z vidika enakosti spolov, konec sodnega preganjanja vladnih politikov …«. Beseda »demokratizacija« je v skladu z zakonom Cristine, ki je predvideval izbiro sodnikov na javnih volitvah, ne pa po doslej ustavnem načinu izbire in določanja. Tudi ta zakon je Vrhovno sodišče proglasilo za neustavnega. Skupina, ki organizira pohod, navaja tudi »lažno ravnanje štirih ministrov sodišča, ki so vsi moški in nobena ženska, ki si prizadevajo le za povečanje lastne moči, napredovanje nad ostalima dvema vejama oblasti in dopuščanje splošnega pomanjkanja sodnega nadzora, ki ščiti nezanemarljive gospodarske in medijske interese«.

 Peklenski kaos. Da bodo bralci imeli vsaj bežno sliko, kakšno je stanje argentinskega pravosodja v zvezi s korupcijo preteklih let, navedimo nekaj podatkov. V zveznem pravosodnem sistemu je 1.630 primerov korupcije, vključno s tistimi, ki so v teku, in tistimi, ki so bili že zaključeni. Številka je povzeta iz uradnih podatkovne Vrhovnega sodišča. Številka je presenetljiva, še bolj pa je presenetljiva počasnost, s katero se zadeve odvijajo: od tega je še vedno odprtih približno 1.138 postopkov, le 197 (17,3%) pa jih je bilo v celoti ali delno obravnavanih na sodišču. Vendar se velika večina teh tožb še ni niti začela. V teh primerih je preiskovanih več kot 8.900 oseb, nekdanjih uradnikov, politikov in voditeljev, med katerimi so Cristina Kirchner, Julio De Vido in Mauricio Macri najbolj obtoženi. Korupcijski primeri se kopičijo, ne da bi bili rešeni, mnogi preiskovanci pa ostajajo obtoženi in celo preganjani ter preiskovani, ne da bi bili ustrezno rešeni z ustnim sojenjem. Številke kažejo na področje, na katerem so vidna prosta mesta v sodstvu, ki pogosto zavirajo hiter potek zadev. Na primer, polovica zveznih ustnih sodišč je nepopolnih in kljub temu, da so sodniki podrejeni sodiščem, se sojenja zaradi pomanjkanja sodnikov še niso začela. Zato je nujna sprememba Sveta magistrature, o kateri je odločalo Vrhovno sodišče.

Ob teh podatkih in v takem sodnem položaju ni čudno, da je stanje korupcije v državi tako porazno. O tem zgovorno pričajo tudi mednarodne statistike. Argentina je na letnem protikorupcijskem indeksu nevladne organizacije Transparency International padla za 18 mest in se uvrstila na 96. mesto med 180 državami. Že prej je leta 2020 na tej svetovni lestvici izgubila 12 mest, kar je pomenilo nazadovanje po vzponu v prejšnjih nekaj letih. Država je dosegla 38 od 100 možnih točk in ni presegla povprečnega rezultata svetovne preglednice, ki znaša 43 točk. Lani je dosegla 42 točk in bila uvrščena na 78. mesto. Indeks, kjer je najboljši rezultat 100, najslabši pa 0, ocenjuje države glede na stopnjo zaznavanja korupcije v javnem sektorju in je sestavljen na podlagi podatkov iz 13 zunanjih virov: raziskav in ocen, ki jih izvajajo različne institucije, vključno s strokovnjaki s tega področja, poslovneži in svetovalna podjetja.

 

Obveznost in zločin. V prejšnji številki sem se precej razpisal o dogodku okoli Luane Volnovič, funkcionarke, ki je počitnikovala v mehiškem Cancunu. Omenil sem tudi njeno sorodstvo, ki živi od države. Luana je direktorica socialne zdravstvene ustanove za upokojence (PAMI), njena kolegica in prijateljica Fernanda Raverta pa je na čelu pokojninskega in socialnega sistema (ANSES). Obe sta fanatični pripadnici podpredsednice. To sicer ni bistveno, ker bistveno je, kako opravljaš svoje delo. Pa tudi na tem področju nas svet gleda - od zgoraj. Argentina se je na indeksu svetovnega pokojninskega sistema za leto 2021, ki ga je izvedlo avstralsko svetovalno podjetje Mercer Institute, uvrstila na predzadnje mesto. Podatki kažejo, da je argentinski pokojninski sistem med najslabšimi na svetu, saj se je naša država med 43 državami, vključenimi v raziskavo, uvrstila v kategorijo D, v kateri poročilo opozarja, da gre za »sistem, ki ima nekatere zaželene značilnosti, vendar ima tudi pomembne pomanjkljivosti in/ali opustitve, ki jih je treba odpraviti«. Brez teh izboljšav sta njegova učinkovitost in trajnost vprašljiva. »Na prvem mestu je Islandija s skupno oceno 84,2 v nasprotju z oceno 41,5, ki jo je dosegla Argentina, ki je med analiziranimi državami le za 0,9 točke prehitela Tajsko (40,6).

Naša država je daleč od rezultatov, ki so jih dosegle preostale analizirane latinskoameriške države: na stopničkah je Čile s 67 skupnimi točkami, sledijo Urugvaj (60,7), Kolumbija (58,4), Peru (55), Brazilija (54,7) in Mehika (49). V primerjavi s prejšnjim letom se je ocena države poslabšala, in sicer s skupne ocene 42,5 v letu 2020 na 41,5 v letu 2021, »predvsem zaradi zmanjšanja števila lastniških stanovanj«, je pojasnjeno v poročilu. In vendar nobena teh točk ni na seznamu snovi, ki jih bo obravnaval parlament, ki ga je vlada za 10. februarja sklicala na izredno zasedanje. Bo pa tam nov zakon o Svetu magistrature in obdelava davčnega soglasja. Saj ne rečem, da niso te zadeve važne. A, kot vedno, lahko upokojenci mirno čakajo (po znanem argentinskem izrazu) - na mrtvaški voz.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 3

Razne pravljice

Stalna težava avtorja teh vrstic ni vprašanje, o čem naj piše teden za tednom, temveč o čem naj ne piše. Vedno je preveč dogodkov, tudi zelo važnih, ki jih moram pustiti ob strani, ker je prostor omejen in lahko pred oči bralca postavim le tri, štiri bistvene točke argentinskega življenja. In ker se težave večkrat ponavljajo iz tedna v teden, se zgodi, da je snov vedno ista in se bralci naveličajo vsak teden iste pesmi. Tudi ta teden je stanje podobno. Kolikokrat sem že pisal in razmišljal o Mednarodnem denarnem skladu (FMI)? Ni tedna, da ga ne bi vsaj omenil. A ni drugega izhoda. Prvič, ker je realen problem: treba je vrniti posojene milijone, ali pa se vsaj dogovoriti, kako jih bomo v prihodnosti vrnili. Drugič, ker vlada sama nenehno ponavlja in objavlja, da smo v težavah, ker moramo plačevati skoraj »kriminalen« dolg, ki ga je Macri, proti koncu svojega mandata, zagrešil nad državo in narodom.

 

Pravljica o neuspehu. To je pot, ki jo je izbrala vlada, da razloži svoje križe in težave, iz katerih se ne more rešiti in ne more rešiti države. Te dni sem bral v enem izmed dnevnikov, da gospodarski minister »Guzmán laže«. Zbral je namreč vse vladne guvernerje (opozicijski se niso udeležili) in jim razložil stanje države v trenutku, ko se pogajajo z FMI o novem plačilnem razmerju. Vsi so pričakovali bolj politično kot pa gospodarsko razlago. Guzmán jih ni razočaral. V svojem govoru je poudaril, da je obveznost do FMI skoraj edina ovira, s katero se sooča njegova vlada pri opravljanju svojega dela za rast države. Po njegovem mnenju je 44 tisoč milijonov dolarjev neplačljivih in če jih ne bi bilo, bi bilo vse v najlepšem redu. Čudno, saj je skupni javni dolg 363 tisoč milijonov dolarjev, kar pomeni, da imamo z FMI manj kot 13 % javnih obveznosti. Zakaj minister in predsednik menita, da je to »edini problem«? Lažeta?

Vpeljana praksa vseh kirchnerističnih vlad (že 14 let na čelu države) je ta, da je vseh težav kriv nekdo drugi. Macri je res najbolj primerna figura, da ga vlada pred ljudstvom spremeni v »grešnega kozla« (morda je »kozel« a ne vem koliko je »grešen«). Komentar ob robu: izraz grešni kozel, svetopisemskega izvora, se danes nanaša na človeka, ki mora prenašati tuje krivde, brez možnosti, da bi se branil, čeprav ni zakonsko obsojen. Izročilo o grešnem kozlu je razširjeno po vseh celinah in predstavlja človekovo težnjo prenašanja svoje krivde in odgovornosti na drugega, s čimer pomiri svojo vest. In zakaj naj kirchnerizem pomiri svojo vest? Ker po uradnih podatkih (Centralna banka) se je državni dolg v dveh letih, kar sovpada z začetkom vlade Alberta Fernándeza in kljub zamenjavi dolga z zasebnim sektorjem, povečal za 50.063 milijonov ameriških dolarjev, več kot Macrijevih 44.000. Na dan 30. novembra 2019 je javni dolg države znašal 313.299 milijonov USD. Zdaj znaša 363,362 milijona ameriških dolarjev. In velik del tega ogromnega dolga je nastal v teku obdobij, ko je vladal kirchnerizem.

Vlada je zadnje čase tudi skušala zbuditi mnenje, da se gospodarstvo obnavlja, da smo na pravi poti in je le dolg pri FMI (ki ga še nismo plačali) tista zapreka, ki nam onemogoča čudovito prihodnost. Kako smo danes uspešni, razglaša ves peronizem. A svet nas vidi drugače. V švicarskem mestu Davos prav te dni poteka zasedanje Mednarodnega gospodarskega foruma. Lani je celo predsednik Fernández po spletu govoril na zasedanju, letos pa Argentina niti ni poslala delegacije. Morda je vlada slutila, da poročilo o našem gospodarskem položaju ne bo ravno prijazno in bo pokazalo to drugo laž vlade: »pravljico o uspehu«.

 

Druga plat medalje. Na odprtju foruma pretekli ponedeljek je bilo predstavljeno globalno poročilo z obsežno analizo glavnih izzivov, s katerimi se sooča svet. V enem delu je opredeljenih pet glavnih tveganj za vsako državo. V primeru Argentine so ta tveganja naraščajoča inflacija, težave na trgu dela, nizka rast domače bruto proizvodnje, nevarnost propada države in digitalna neenakost. Poročilo navaja, da je Argentina država s strukturnim poslabšanjem zaposlitvenih možnosti, v kateri je visoka brezposelnost, nizke plače, krhke pogodbe in negotovost zaposlitve. Drugo opozorilo se nanaša na naraščajoče cene in »nezmožnost obvladovanja naraščajoče splošne inflacije«, ki lahko povzroči »razjedanje socialne povezanosti«.  Leta 2021 je indeks cen dosegel 50,9 odstotka, s čimer je Argentina 17 let zapored beležila dvomestno stopnjo inflacije. Forum tudi tragično ugotavlja, da se Argentina sooča z možnim »razpadom države«. V to kategorijo spadajo države, kjer vladajo razmere, ki spodbujajo nastanek »notranjih konfliktov, razpad pravne varnosti in razjedanje ustanov«.

Ne morem zapisati, da se vlada sama tega ne zaveda. Rada bi uredila razmerje z FMI, a dejansko ne ve kako. Kot v primeru drugih držav po svetu, ki so zašle v težke gospodarske krize, Mednarodni denarni sklad zahteva, kot pogoj za dogovor, uvedbo določenih ukrepov. To pa seveda vedno pomeni stiskanje pasu. Tega pa Cristina ne prenese. Podpredsednica hoče na vsak način urediti razmerje z FMI a na noben način noče sprejeti stavljenih pogojev. Eno upanje ima vlada: da bi ZDA podprle argentinske zahteve in prepričale Sklad, naj bo do nas milostljiv. Zato je te dni potoval v Washington zunanji minister Santiago Cafiero. Sestal se je z državnim sekretarjem (Antony Blinken) in se pogovarjal o argentinskih željah glede pogajanja o dolgu. Blinken je obljubil vso pomoč ameriške vlade, a tudi postavil en pogoj: da Argentina predstavi »stvaren in izvedljiv« gospodarski program.

To vprašanje gospodarskega programa v Argentini dejansko ni ekonomske niti politične narave, temveč skoraj psihološke. Že več kot dve leti, odkar je Alberto na vladi, ves svet roti Argentino naj predstavi tak program. In odgovor? Predsednik je, ne da bi zardel (sin ponerse colorado) zatrdil, da ni prijatelj načrtov. Zakaj? Ker jih, tako ali drugače, nikdar ne izpeljemo. Torej, namesto, da bi se potrudili in načrt izpeljali, je veliko bolj enostavno, da nimamo načrta. Taka, in ne drugačna, je danes vladna miselnost. »Stvaren in izvedljiv« načrt zahteva tudi opozicija. Pretekli torek bi se moral minister Guzmán sestati v parlamentu s guvernerji opozicije in vodji posameznih opozicijskih poslanskih skupin. Z raznimi izgovori je srečanje odpadlo. Še danes se mnogi sprašujejo, če je minister namenoma »bojkotiral« zasedanje, ker ni imel nič »stvarnega in izvedljivega« za povedati. Vladni namen, da bi pred Mednarodnim denarnim skladom pokazal enoten nastop vse politične skupnosti, je klavrno padel v vodo.

In še enkrat: kdo vlada? To vprašanje si narod zastavlja odkar je predsedniško mesto zasedel Alberto Fernández. Kar bom v nadalje opisal so bolj čenče, kot politična analiza. A te čenče najbolj jasno pokažejo, kakšen je položaj v Argentini in kakšno je razmerje na političnem odru. Ob začetku počitnic je predsednik pozval vse ministre in višje funkcionarje, naj omejijo dneve oddiha in počitnikujejo v domači deželi. To je umestno zlasti še, ker je vlada prepovedala da bi stroške v inozemstvu krili s kreditnimi karticami. A glej ga spaka: nekdo je videl, posnel in objavil na družbenih omrežjih video, ki kaže, kako na najbolj izključnem mehiškem otoku v bližini Cancuna uživata počitnice direktorica socialne ustanove za upokojence (PAMI) Luana Volnovich in njen poddirektor. PAMI je ustanova, ki upravlja neverjetne (in nepregledne) vsote denarja. Spada pod okrilje skupine La Cámpora, ki verjetno posrka znatne vsote iz te blagajne, medtem ko se kakovost zdravstvenih storitev stalno manjša. Mimogrede povedano, poddirektor (Martin Rodríguez) je partner gospe Volnovich.

Poleg dejstva, da sta počitnikovala v inozemstvu, kar je predsednik izrecno prepovedal, je ustanova bila dva tedna brez vodstva, ker je bil odsoten tudi tretji v hierarhičnem redu. To pa je po pravilniku izrecno prepovedano. Bo morala direktorica zapustiti svoje mesto? Ne, ker jo hoče odstraniti Alberto, a jo brani Cristina. Bo odstopil Martin? Morda, a ni gotovo, ker ga brani Máximo Kirchner. V dopolnilo: mesečna plača Volnovicheve je $ 562.350, kar predstavlja kar 31 minimalnih pokojnin, ki jih prejema kakih 60% upokojencev. In še: v okviru PAMI so zaposleni, poleg sedanjega partnerja, še brat, in pa bivši partner Luane, ki je sedaj na drugem državnem mestu. Skupaj družina Volnovich stane državo kaka dva milijona pesov. Tako se pišejo pravljice o uspehu.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 2

Vroče postaja

Naša uboga Argentina je znova padla v kremplje pandemije Covida. Vlada je bila presenečena nad novim valom okužb. Saj smo bili prepričani, vsaj tako so nam razlagali, da sta zima in mraz ugodna za napredovanje bolezni; poletje in vročina pa nas brani. Sedaj pa višek tega tretjega vala in rekordne okužbe sovpadajo s poletjem in najhujšim obdobjem visokih temperatur, ki tudi postavljajo nove termične rekorde. Poglejmo naprej pandemijo. Število okužb nenehno raste in včeraj, torek 11. januarja, smo dosegli doslej najvišje število okužb: 134.439 v zadnjih 24. urah. To se je dogodilo na dan, ko je vročina presegla 40 stopinj Celzija. Vzporedno pa, da je bila mera težav polna, so nastale hude težave v energetskem sistemu in kar 700.000 uporabnikov je ostalo brez elektrike. Gotovo vlada ni kriva  rekordne temperature. Ne bomo zapadli v star italijanski izraz, ki trdi da če »piove - governo ladro« (dežuje, ker vlada krade, ali nekaj podobnega). A cepljenje proti Covidu je vsekakor vladna skrb. Še bolj pa vzdrževanje električnega sistema, ki vsako poletje zaide na kritično področje.

 

Nora vlada in nori ljudje. Čeprav se v ministrstvu za zdravje ponašajo, češ, koliko prebivalstva je že cepljenega, je to le delno res. Če pogledamo zgodovino tega delovanja bomo videli, da je država zamudila dolge mesece, ko je vsa upanja (in vse sile) polagala izključno na rusko cepivo Sputnik. Šele po dolgem času, ko je Moskva priznala, da ne more dostaviti potrebnega števila cepiv, zlasti ne druge doze, se je vlada odpovedala ideološki zdravstveni »železni zavesi« in preusmerila kupovanje v drugo vodovje: AstraZeneca, Moderna Pfizer … Takrat se je tudi pokazalo koliko laži so trosili kirchneristični funkcionarji, ki so trdili celo, da bi morala Argentina »oddati ledenike«, da bi lahko kupila cepiva. Šele tedaj se je začel pravi postopek cepljenja. Danes se ponašamo, da ima država cepljenih 83,7% prebivalcev z eno dozo; 72,6% z dvema dozama, a samo 17% s tremi. In stroka smatra, da so le tri doze garancija, da tudi okužena oseba mirno prestane bolezen, ki se v tem primeru pojavi kot lahka gripa.

Druga težava v vsej tej zadevi je skupina prebivalcev, ki se nočejo cepiti. Ne bomo tukaj še mi zapadali polemiki, če ima država pravico ali ne, da zahteva cepljenje. Dovolj smo slišali utemeljitev, da je to napad na osebno svobodo, na prosto odločanje vsake osebe. Dejstvo je, in znanost je dokazala, da cepljeni lažje prestanejo okužbe in da med mrtvimi množično prevladujejo necepljeni bolniki. A tukaj pride na dan drug dejavnik: koliko se ljudje sploh še pazijo. Rekordne številke okužb jasno govorijo o nevarnosti različice omikron. Še bolj jasno pa govorijo fotografije in video posnetki množic na obali, na glasbenih predstavah ali pa športnih dogodkih, ko drug na drugem rjovejo ali tulijo in se prerivajo, seveda brez zaščitnih mask. Ljudje so nori, a nora je tudi vlada, ki je v dobi volitev prepričevala državljane, da je pandemija že premagana in lahko delamo kar hočemo. Vpliva tudi gospodarska plat, ko turistični sektor skuša rešiti sezono, in zanemarja vse zdravstvene ukrepe, ker jim je po dveh letih križev in težav ponovno sreča mila. In kaj malo skrbi dejstvo, da se v turističnih skupinah na avtobusih ali letalih pojavljajo okuženci. Geslo je: uživajmo, bomo že potem videli, kaj naredimo.

A koronavirus je zahrbtna zadeva. Te dni je državna letalska družba enostavno ukinila vrsto poletov, ker so se med posadkami pojavili primeri okužb. Šele spričo težav, ki to povzroča tako med turisti, kot med potniki, ki imajo poklicne opravke, so se nekateri zavedli, da pravzaprav to ni igra. Pandemija je še vedno prisotna in posledice nas, na en ali drug način prizadevajo. Pa tudi v tem je treba poudariti, da se to ne dogaja samo v Argentini. V Evropi je gibanje proti cepljenju še bolj ekstremno in primer srbskega teniškega igralca Ðjokovića je dovolj zgovoren, do kam lahko seže osebno prepričanje o nekih zdravstvenih ukrepih.

 

Luč Albertova. Čeprav manjkajo še dolgi meseci do velike noči, so te dni ljudje, kot pri obredih, množično prižigali sveče. Vročinski rekord nas je znova postavil na realna tla in pokazal, da naš energetski sistem ni tak, kot bi moral biti. To je stara zgodba. Tesno je povezana s populizmom in volilnimi potrebami. V dveh letih pandemije se je tarifa električnih storitev komaj premaknila. Lani je vlada v celem letu dvignila ceno elektrike komaj za 9%. Če upoštevamo, da se je inflacija sukala okoli 50% lahko razumemo zastoj dohodkov podjetij. V Argentini je električni sistem v privatnih rokah, a cene nadzira država. Iz raznih vzrokov, ki so prišli do izraza predvsem v teku gospodarske krize leta 2001, pa razlike med stroški in dohodki krije država. To so tiste slavne subvencije, ki jih je kirchnerizem razbohotil po vsem sistemu javnih storitev. Zanimivo; Verbinčev slovar tujk razloži besedo »subvencija« kot »denarna, finančna pomoč (stalna ali začasna), državna podpora znanstvenim, kulturnim ipd. ustanovam«. Seveda, tukaj ne gre ne za znanost, ne za kulturo. Enostavno država zamrzne cene energije in krije razliko. Dejansko uporabnik plača kvečjemu (odvisno od kraja kjer stanuje) 20% stroškov. Ostalo gre iz državne blagajne. Zato je elektrika v Argentini tako poceni. Argentinska cena je, v primerjavi z ostalimi (normalnimi) državami, komaj 10% svetovnega povprečja.

Ker pa država skuša plačati vedno manj in plačuje subvencije z zamudo, podjetja iščejo druge načine, da bi bila donosna. Najbolj priljubljen način je, da ne vzdržujejo strukture, kot bi morala, ne posodobijo strojev, naprav. V takem stanju lahko vsaka nezgoda povzroči kolaps ali zlom. In pri 41. stopinjah Celzija je kaj podobnega vsakdanji kruh. Ljudje hitro pozabijo na pretekla leta, ko so bila poletja nenehna priložnost prekinitev dostave energije. Morda se kdo še spomni, da so bila mesta razdeljena po okrajih, ki so krožno ostajala po nekaj ur brez elektrike. Gospodinjstva in tovarne so že vnaprej vedele, kdaj bo in kdaj ne bo luči. Potem se je to nekoliko uredilo. Macri je zelo podražil tarife javnih storitev, a vzporedno zmanjšal težave sistema, ki je deloval bolj redno. Dve leti kirchnerizma, z dodatkom pandemije, je že pustilo svoje posledice. Ni lepo, da opozicija uživa ob teh zapletih, a vlada bi morala prevzeti svojo odgovornost in ne le preganjati podjetja, ki jih pač skrbi njihov dobiček.

 

Vroča pogajanja. Vprašanje tarif je ena važnih točk, ki jih ima na svojem seznamu ekipa Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ki se pogaja v argentinskim gospodarskim vodstvom glede zunanjega dolga. Te subvencije (elektrika, plin, voda …) predstavljajo velik del državnega deficita. Vsi razumemo, da ni mogoče, da ena ali dve kili mesa staneta enako kot mesečni račun za elektriko. A ponavljam svoje najljubše geslo: »Vse je mogoče v tej deželi«. In prav na tej točki naletimo na huda nasprotja med gospodarsko ekipo in levim krilom vladne povezave. Skupina La Cámpora, ki jo vodi Máximo Kirchner, ostro nasprotuje možnim povišanjem tarif. Njihov vpliv je tolikšen, da je gospodarska ekipa že odločila, da se bodo letos tarife povišale le za 20%, ko državni proračun napoveduje inflacijo 33%, večina privatnih strokovnjakov pa govori o petdeset odstotni inflaciji.

Pogajanja z FMI so dejansko na mrtvi točki. Razlika med zahtevami Sklada in temu, kar je namenjena sprejeti argentinska vlada je ogromna. Poleg tega Guzmán nenehno odlaša. Te dni potuje v Washington argentinski zunanji minister Cafiero, ki bo skušal prepričati ameriško vlado, naj bo milostljiva do Argentine. To bo težko: ZDA, na čelu Sklada, že od vsega začetka zahtevajo stvaren gospodarski načrt. Tega pa vlada nikdar ni imela. Sedaj bodo za konec januarja sklicali izredno zasedanje parlamenta. Tam naj bi, med drugim, potrdili pogoje za dogovor v zadevi dolga. A opozicija ni pripravljena, da bi prevzela odgovornost za program, ki bi pomenil grobo stiskanje pasu. Brez tega pa ne bo šlo. Vladi se mudi in dogovor je nujen. Brez dogovora bi morala v tekočem letu, v okviru zunanjega dolga, upnikom odšteti kar 19.000 milijonov dolarjev. Teh pa nima in jih tudi ne bo imela. Dogovor je torej nujen. Bo do njega prišlo?

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 1

Staro in novo

»Staro leto šlo je spat, spat v svoj daljni, črni grad …« je pel Mirko Kunčič v svoji ljubki otroški pesmi. A medtem, ko staro leto že spi, preštevamo škodo, ranjene in mrtve, ki nam jih je pustila politika s svojim nespametnim in neukim vodstvom. In če je Kunčič veselo pozdravljal »novo leto, dober dan« in se spraševal: »si prineslo srečo nam?«, mi že z grozo ugotavljamo, da letos sreče ne bo. Saj nismo edini, a včasih se zdi, da v težkih položajih druge vlade in drugi narodi reagirajo bolj smotrno, bolj pametno. Pa nehajmo s tem jadikovanjem in povejmo, da pobijamo rekorde okužb. Včeraj, torek, 4 januarja, jih je ministrstvo za zdravje naštelo 81.210, kar je največ odkar se je Covid pojavil v Argentini. A ne strašijo samo številke, temveč predvsem način, saj smo komaj v enem tednu prišli skoraj z ničle na tako grozljivo višino. Rekli smo že, da pandemija razsaja povsod, saj se v Evropi borijo že proti petemu valu. Za nas je sedanja eksplozija virusa komaj tretji val. A novi sev, omikron, je komaj poznan in napada drugače kot prejšnji. Otroci so bili doslej komaj dotakljivi; te dni pa je otroška bolnica Garrahan morala odpreti nov oddelek za intenzivno nego otrok, ki so se nalezli virusa. Kaj nas še čaka, ne vemo, kot vlada ne ve.

 

»Tránsfuga«. Smisel teh komentarjev je, da predvsem našim starejšim skušam pojasniti smer v kateri se razvijajo argentinski politični dogodki. A zame (in za mnoge) je priložnost, da se seznanimo z manj poznanimi (ali nepoznanimi) slovenskimi besedami. Ta misel se mi je porodila, ko sem bral razna mnenja ob položaju argentinske politike in politikov. V dneh po nastopu novih poslancev in senatorjev, državnih in provincijskih, smo bili namreč priča zanimivim primerom nekaterih od teh ljudi. Poglejmo: opozicija je sklicala zasedanje poslanske zbornice, da prepreči povišanje davkov na osebno lastnino (bienes personales), kot so obljubili med volilno kampanjo. Pa je bila opozicija poražena - samo za en glas. Manjkala sta ji namreč dva poslanca: ena je bila na potovanju v Disney, drugi je bil v Nemčiji, kjer se je poročila hčerka. V vladi so praznovali. Napili pa so se, ko je v senatu Clara Vega, tudi iz opozicije, podarila vladi sklepčnost, da je prodrla s svojim besedilom. Kaže, da je to križišče glasovanja postalo neka norma.

 Drug primer: V provinci Santa Fe je guverner Perotti ostal brez proračunskega zakona, ker je eden njegovih poslancev z dekletom potoval na otoke Maldivi. Ni mogel zbrati večine – za en glas. In še: v provinci Buenos Aires je vlada potrdila zakon o tretjem mandatu županov. To je preprečeval prejšnji zakon, ki ga je dosegla bivša guvernerka Vidal. Za novo besedilo, ki omogoča nove kandidature »večnih županov«, so glasovali tudi nekateri poslanci opozicije, ki so pred leti z guvernerko sodelovali v pripravi besedila prejšnjega zakona; svet stoji na glavi. Prav tako v provinci Buenos Aires: poslanka Natalia Sánchez Jáuregui je iz opozicije preskočila v kirchnerizem in s tem omogočila, da je vladni blok postal »prva manjšina«. To križanje glasov in ti preskoki iz ene stranke v drugo niso nič novega. Že pred leti (1. decembra 2005) je v tem prednjačil Eduardo Lorenzo Borocotó. Kot tedaj, je tudi sedaj stranka zahtevala (seveda neuspešno), da naj poslanka vrne stranki mandat. Tem »preskomom« se po špansko reče »tránsfugas« in slovar španske kraljevske akademije pojasni besedo: »Oseba, ki opravlja javno funkcijo in se ji ne odpove, ko zapusti stranko, ki jo je predstavila kot kandidata (...). Ravnanje prebežnika, ki ob uveljavljanju svoje individualne pravice spremeni razmerje moči politične skupine, s katero je sodeloval na volitvah, in s tem prepusti večino drugi skupini, ki je bila doslej v manjšini, spreminja, celo na drugi ravni, demokratično zastopanost, saj glas za določeno politično stranko ni odvisen le od kakovosti oseb na volilnih listah, temveč tudi od političnega in ideološkega vidika, ki ga predstavljajo.« In kako se tránsfuga reče po slovensko? Slovar trdi da »begun, dezerter (vojaški); odpadnik«. In seveda prejšnja »prebežnik«. Seveda, tukaj nimamo v mar občinskih primerov, ki jih je nešteto.

Tistim rojakom pa, ki tarnajo, kako je v Argentini vse pokvarjeno, omenim le, da smo tudi v Sloveniji imeli primer »tránsfuga«. Leta 1996, takoj po parlamentarnih volitvah, je bil položaj 45 za levico, 45 za desnico. Ko so tekla pogajanja, kakor urediti zaplet je, glej ga spaka, Ciril Pucko iz tedanje SKD »preskočil« in s svojim glasom postavil Drnovška na mesto predsednika vlade. Takrat ga je Puckov šef Miroslav Mozetič tudi pozval, da »v interesu Slovenije odloži svoj mandat in poslansko mesto vrne SKD«, saj da je podpora Drnovšku sicer volilna prevara. A Pucko ni nič vrnil in Drnovšek je mirno ostal na svojem mestu. Tako se piše zgodovina.

Rasti, rasti, rožmarin … smo peli »doma«. V Argentini tudi raste rožmarin, a raste še marsikaj. Na primer: inflacija. Te dni bo vladni zavod za statistike objavil, koliko so se stvari podražile meseca decembra. Pred tem že vsi privatni računi govorijo o štirih odstotkih. S tem se bo letna številka sukala okoli 50%. Vlada se tolaži in ponaša, da je v lanskem letu gospodarska dejavnost narastla za 10%. To je razumljivo, ker jo primerjajo z leto 2020, ko je neskončna karantena zaustavila vso industrijsko dejavnost. Kot vedno, je stanje tistega leta rešila poljedelska dejavnost. Polje je tudi bistveno pripomoglo, da je leto 2021 vsaj zasilno prebrodilo močvirje gospodarskega zatona. Lani je namreč izvoz poljedelskih pridelkov dosegel nov zgodovinski rekord: kot sad uspešne letine in izvoza, je v državo priteklo 32.800 milijonov dolarjev.

A ta ogromna številka se je nekam razblinila. To je svojevrstna skrivnost, ki bi zaslužila kakega detektivskega romana. Med letom so bili ključni ti devizni prilivi iz agrarnega sektorja, čeprav so se rezerve centralne banke ob koncu leta 2021 znašle na enaki ravni kot na začetku. A tu ni krivo plačevanje dolga Mednarodnemu denarnemu skladu (FMI), saj so bila ta plačila krita s sredstvi, ki jih je ta organizacija razdelila državam za kritje izgub zaradi pandemije. Mnogo deviz je šlo v intervencije na deviznem trgu, ki so poskušale zajeziti rast finančnih dolarjev in vzporednega dolarja (blue). In prav to je ena izmed zahtev, ki jih postavlja FMI za dosego dogovora o preureditvi argentinskega dolga. Hočejo, da se zniža razlika med uradnim in vzporednim dolarjem, ki te dni že presega 100%. Nobeno gospodarstvo ne uspe v takšnem stanju.

Sporazum z FMI je najpomembnejši vladni adut za pridobivanje kisika pred predsedniškimi volitvami leta 2023. Guzmán je v Washingtonu obljubil, da bo za dogovor zagotovil čim večje politično soglasje: zato je uveljavil zakon, s katerim odloča, da bo odslej vsa devizna posojila pod tujo zakonodajo in sporazume z FMI moral potrditi parlament. Poleg tega hoče minister javno pokazati soglasje vsega političnega kroga. Danes se bo sestal z guvernerji in jim razložil položaj. Opozicija se tega srečanja ni hotela udeležiti, češ, da je bolj politične kot gospodarske narave. Končno so guvernerji povezave Juntos potrdili, da se bodo z ministrom sestali prihodnji ponedeljek. A tako FMI kot ameriška vlada vztrajata, da je bistveni pogoj za dogovor, da Argentina predstavi urejen in stvaren gospodarski program. To zahtevajo že dve leti, pa vlada ni bila zmožna sestaviti takega programa. Guzmán je smatral, da bo pogoj izpolnil s predstavitvijo zakona o proračunu, pa ga je opozicija zavrnila. Vsekakor, tako kot je bil sestavljen, ga v Washingtonu ne bi niti pogledali. Kljub odporu kirchnerizma, s Cristino na čelu, ga bodo končno morali predstaviti. 

Remi. Kot v šahu, tako se dogaja tudi na sodnem področju: neke vrste izenačen položaj. Ko je Cristina postavila »svojega« kandidata za predsednika (Alberto Fernández) je bil baje eden od pogojev, da s svojim vplivom doseže razsodbo nedolžnosti v vseh sodnih postopkih, ki ji visijo nad glavo kot Damoklejev meč. Tega seveda Alberto ni dosegel. V treh postopkih je bila oproščena (a ne proglašena za nedolžno – sploh ni bila sojena), v ostalih pa se nevarno bliža sojenju. Vrhovno sodišče je tudi že zavrnilo njeno pritožbo. Zato kirchnerizem že sklicuje za 1. februar javno protestno zborovanje proti Vrhovnemu sodišču, češ, da krivo postopa z bivšo predsednico.

Ne bom o tem kaj več pisal. Snov naši bralci dobro poznajo. Poznajo pa tudi gospodarsko in socialno stanje, ki nenehno nazaduje. Zato bi se za voščila ob novem letu vrnil k našemu genialnemu Mirku Kunčiču, ki prej omenjeno pesem zaključi z željo, da bi nam novo leto prineslo »takšne mlinčke, ki bi mleli nam cekinčke …« Je res to edini način, da bi se Argentina magično vrnila na pot uspehov in blagostanja?

Tone Mizerit