Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 1

Staro in novo

»Staro leto šlo je spat, spat v svoj daljni, črni grad …« je pel Mirko Kunčič v svoji ljubki otroški pesmi. A medtem, ko staro leto že spi, preštevamo škodo, ranjene in mrtve, ki nam jih je pustila politika s svojim nespametnim in neukim vodstvom. In če je Kunčič veselo pozdravljal »novo leto, dober dan« in se spraševal: »si prineslo srečo nam?«, mi že z grozo ugotavljamo, da letos sreče ne bo. Saj nismo edini, a včasih se zdi, da v težkih položajih druge vlade in drugi narodi reagirajo bolj smotrno, bolj pametno. Pa nehajmo s tem jadikovanjem in povejmo, da pobijamo rekorde okužb. Včeraj, torek, 4 januarja, jih je ministrstvo za zdravje naštelo 81.210, kar je največ odkar se je Covid pojavil v Argentini. A ne strašijo samo številke, temveč predvsem način, saj smo komaj v enem tednu prišli skoraj z ničle na tako grozljivo višino. Rekli smo že, da pandemija razsaja povsod, saj se v Evropi borijo že proti petemu valu. Za nas je sedanja eksplozija virusa komaj tretji val. A novi sev, omikron, je komaj poznan in napada drugače kot prejšnji. Otroci so bili doslej komaj dotakljivi; te dni pa je otroška bolnica Garrahan morala odpreti nov oddelek za intenzivno nego otrok, ki so se nalezli virusa. Kaj nas še čaka, ne vemo, kot vlada ne ve.

 

»Tránsfuga«. Smisel teh komentarjev je, da predvsem našim starejšim skušam pojasniti smer v kateri se razvijajo argentinski politični dogodki. A zame (in za mnoge) je priložnost, da se seznanimo z manj poznanimi (ali nepoznanimi) slovenskimi besedami. Ta misel se mi je porodila, ko sem bral razna mnenja ob položaju argentinske politike in politikov. V dneh po nastopu novih poslancev in senatorjev, državnih in provincijskih, smo bili namreč priča zanimivim primerom nekaterih od teh ljudi. Poglejmo: opozicija je sklicala zasedanje poslanske zbornice, da prepreči povišanje davkov na osebno lastnino (bienes personales), kot so obljubili med volilno kampanjo. Pa je bila opozicija poražena - samo za en glas. Manjkala sta ji namreč dva poslanca: ena je bila na potovanju v Disney, drugi je bil v Nemčiji, kjer se je poročila hčerka. V vladi so praznovali. Napili pa so se, ko je v senatu Clara Vega, tudi iz opozicije, podarila vladi sklepčnost, da je prodrla s svojim besedilom. Kaže, da je to križišče glasovanja postalo neka norma.

 Drug primer: V provinci Santa Fe je guverner Perotti ostal brez proračunskega zakona, ker je eden njegovih poslancev z dekletom potoval na otoke Maldivi. Ni mogel zbrati večine – za en glas. In še: v provinci Buenos Aires je vlada potrdila zakon o tretjem mandatu županov. To je preprečeval prejšnji zakon, ki ga je dosegla bivša guvernerka Vidal. Za novo besedilo, ki omogoča nove kandidature »večnih županov«, so glasovali tudi nekateri poslanci opozicije, ki so pred leti z guvernerko sodelovali v pripravi besedila prejšnjega zakona; svet stoji na glavi. Prav tako v provinci Buenos Aires: poslanka Natalia Sánchez Jáuregui je iz opozicije preskočila v kirchnerizem in s tem omogočila, da je vladni blok postal »prva manjšina«. To križanje glasov in ti preskoki iz ene stranke v drugo niso nič novega. Že pred leti (1. decembra 2005) je v tem prednjačil Eduardo Lorenzo Borocotó. Kot tedaj, je tudi sedaj stranka zahtevala (seveda neuspešno), da naj poslanka vrne stranki mandat. Tem »preskomom« se po špansko reče »tránsfugas« in slovar španske kraljevske akademije pojasni besedo: »Oseba, ki opravlja javno funkcijo in se ji ne odpove, ko zapusti stranko, ki jo je predstavila kot kandidata (...). Ravnanje prebežnika, ki ob uveljavljanju svoje individualne pravice spremeni razmerje moči politične skupine, s katero je sodeloval na volitvah, in s tem prepusti večino drugi skupini, ki je bila doslej v manjšini, spreminja, celo na drugi ravni, demokratično zastopanost, saj glas za določeno politično stranko ni odvisen le od kakovosti oseb na volilnih listah, temveč tudi od političnega in ideološkega vidika, ki ga predstavljajo.« In kako se tránsfuga reče po slovensko? Slovar trdi da »begun, dezerter (vojaški); odpadnik«. In seveda prejšnja »prebežnik«. Seveda, tukaj nimamo v mar občinskih primerov, ki jih je nešteto.

Tistim rojakom pa, ki tarnajo, kako je v Argentini vse pokvarjeno, omenim le, da smo tudi v Sloveniji imeli primer »tránsfuga«. Leta 1996, takoj po parlamentarnih volitvah, je bil položaj 45 za levico, 45 za desnico. Ko so tekla pogajanja, kakor urediti zaplet je, glej ga spaka, Ciril Pucko iz tedanje SKD »preskočil« in s svojim glasom postavil Drnovška na mesto predsednika vlade. Takrat ga je Puckov šef Miroslav Mozetič tudi pozval, da »v interesu Slovenije odloži svoj mandat in poslansko mesto vrne SKD«, saj da je podpora Drnovšku sicer volilna prevara. A Pucko ni nič vrnil in Drnovšek je mirno ostal na svojem mestu. Tako se piše zgodovina.

Rasti, rasti, rožmarin … smo peli »doma«. V Argentini tudi raste rožmarin, a raste še marsikaj. Na primer: inflacija. Te dni bo vladni zavod za statistike objavil, koliko so se stvari podražile meseca decembra. Pred tem že vsi privatni računi govorijo o štirih odstotkih. S tem se bo letna številka sukala okoli 50%. Vlada se tolaži in ponaša, da je v lanskem letu gospodarska dejavnost narastla za 10%. To je razumljivo, ker jo primerjajo z leto 2020, ko je neskončna karantena zaustavila vso industrijsko dejavnost. Kot vedno, je stanje tistega leta rešila poljedelska dejavnost. Polje je tudi bistveno pripomoglo, da je leto 2021 vsaj zasilno prebrodilo močvirje gospodarskega zatona. Lani je namreč izvoz poljedelskih pridelkov dosegel nov zgodovinski rekord: kot sad uspešne letine in izvoza, je v državo priteklo 32.800 milijonov dolarjev.

A ta ogromna številka se je nekam razblinila. To je svojevrstna skrivnost, ki bi zaslužila kakega detektivskega romana. Med letom so bili ključni ti devizni prilivi iz agrarnega sektorja, čeprav so se rezerve centralne banke ob koncu leta 2021 znašle na enaki ravni kot na začetku. A tu ni krivo plačevanje dolga Mednarodnemu denarnemu skladu (FMI), saj so bila ta plačila krita s sredstvi, ki jih je ta organizacija razdelila državam za kritje izgub zaradi pandemije. Mnogo deviz je šlo v intervencije na deviznem trgu, ki so poskušale zajeziti rast finančnih dolarjev in vzporednega dolarja (blue). In prav to je ena izmed zahtev, ki jih postavlja FMI za dosego dogovora o preureditvi argentinskega dolga. Hočejo, da se zniža razlika med uradnim in vzporednim dolarjem, ki te dni že presega 100%. Nobeno gospodarstvo ne uspe v takšnem stanju.

Sporazum z FMI je najpomembnejši vladni adut za pridobivanje kisika pred predsedniškimi volitvami leta 2023. Guzmán je v Washingtonu obljubil, da bo za dogovor zagotovil čim večje politično soglasje: zato je uveljavil zakon, s katerim odloča, da bo odslej vsa devizna posojila pod tujo zakonodajo in sporazume z FMI moral potrditi parlament. Poleg tega hoče minister javno pokazati soglasje vsega političnega kroga. Danes se bo sestal z guvernerji in jim razložil položaj. Opozicija se tega srečanja ni hotela udeležiti, češ, da je bolj politične kot gospodarske narave. Končno so guvernerji povezave Juntos potrdili, da se bodo z ministrom sestali prihodnji ponedeljek. A tako FMI kot ameriška vlada vztrajata, da je bistveni pogoj za dogovor, da Argentina predstavi urejen in stvaren gospodarski program. To zahtevajo že dve leti, pa vlada ni bila zmožna sestaviti takega programa. Guzmán je smatral, da bo pogoj izpolnil s predstavitvijo zakona o proračunu, pa ga je opozicija zavrnila. Vsekakor, tako kot je bil sestavljen, ga v Washingtonu ne bi niti pogledali. Kljub odporu kirchnerizma, s Cristino na čelu, ga bodo končno morali predstaviti. 

Remi. Kot v šahu, tako se dogaja tudi na sodnem področju: neke vrste izenačen položaj. Ko je Cristina postavila »svojega« kandidata za predsednika (Alberto Fernández) je bil baje eden od pogojev, da s svojim vplivom doseže razsodbo nedolžnosti v vseh sodnih postopkih, ki ji visijo nad glavo kot Damoklejev meč. Tega seveda Alberto ni dosegel. V treh postopkih je bila oproščena (a ne proglašena za nedolžno – sploh ni bila sojena), v ostalih pa se nevarno bliža sojenju. Vrhovno sodišče je tudi že zavrnilo njeno pritožbo. Zato kirchnerizem že sklicuje za 1. februar javno protestno zborovanje proti Vrhovnemu sodišču, češ, da krivo postopa z bivšo predsednico.

Ne bom o tem kaj več pisal. Snov naši bralci dobro poznajo. Poznajo pa tudi gospodarsko in socialno stanje, ki nenehno nazaduje. Zato bi se za voščila ob novem letu vrnil k našemu genialnemu Mirku Kunčiču, ki prej omenjeno pesem zaključi z željo, da bi nam novo leto prineslo »takšne mlinčke, ki bi mleli nam cekinčke …« Je res to edini način, da bi se Argentina magično vrnila na pot uspehov in blagostanja?

Tone Mizerit