Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 4

                                         Suhe številke                  

Po tednu slabega vremena in hudih nalivov se vrača vročina. Poletja še ni konec, saj se je komaj dobro začelo. In medtem ko je porast okužb tretjega vala koronavirusa nekoliko pojenjala, a smrtni primeri rastejo, je vlada odredila še nekaj sprostitev, kar se varovanja zdravja tiče. Zahteva pa cepljenje in »zdravstveni potni list«, kot najbolj gotov način, da zagotovi izboljšanje položaja. Po drugi strani si vlada beli glavo z vprašanjem dolga, ki ga ima pri Mednarodnem denarne skladu (FMI). V dveh dneh bi morala plačati enega izmed obrokov, v višini 730 milijonov dolarjev. To je sicer kaplja v morju in denar je v tem primeru na razpolago, saj ostaja še 500 milijonov od vsote, ki jo je vlada prejela prav od FMI v obliki sklada zaradi posledic pandemije. Dodati 200 lastnih dolarjev je res malenkost - a vlada dvomi. Nihče si ne upa dati ukaza, naj se ta vsota plača. Vsi vedo, da hoče podpredsednica doseči dogovor z mednarodno finančno ustanovo, a noče biti kriva ničesar, ne plačevanja najmanj pa stiskanja pasu. FMI pa vztrajno zahteva »trden in verodostojen« gospodarski program, ki naj bi državo postavil na pot obnovitve. Tako enostavno, a v Argentini tako nemogoče.

 

»Na boj na divje Amonite«. Tako bi lahko zapeli z našim Gregorčičem, ko opazujemo zadnje premike okoli Vrhovnega sodišča. Zadnje čase sem komaj kdaj omenil ta problem; preveč je bilo drugih, nujnih snovi. A sedaj se je sprožila splošna vladna ofenziva in se moramo ustaviti ob tej točki. Dobro vemo, da je največja skrb podpredsednice njen sodni položaj. Vrsta obtožb, predvsem v zvezi s korupcijo, polževo poteka na raznih sodiščih. Trije od teh postopkov so bili že začasno rešeni, ko sta dve sodni zbornici odločili, da »sploh ni dokazov« za izvedbo sodbe. Vsaj eden od njih pa ima kar preveč dokazov: to je tožba povezana z upravo hotelov v lasti podpredsednice, ki so služili za pranje denarja. Pritožba je že predstavljena na višji stopnji in enkrat bo prišla do Vrhovnega sodišča. To pa je že dokazalo, da se ne uklanja željam Cristine. Najbolj jo je razburila odločitev, ki je odredila, da je zakon o Svetu magistrature neustaven. Ta je omogočil delno kolonizacijo sodne ustanove s strani kirchnerizma. Začel se je boj proti štirim sodnikom, ki trenutno tvorijo najvišje sodno telo. V ta name je bil sklican »pohod« proti Vrhovnemu sodišču in izbran datum: 1. februar; in so izbrali ime: »#1F«.

Skupina sodnikov in tožilcev, ki podpirajo pravosodno politiko podpredsednice Cristine Kirchner, v posebni izjavi navaja, da je namen pohoda »izraziti odpor do pravosodja, ki je bilo degradirano do doslej nepoznane mere«. Tako se je del sodnikov pridružil pohodu, ki ga je organiziral predsednik senata 29. ustnega sodišča mesta Buenos Aires Juan Ramos Padilla, fanatičen pripadnik kirchnerizma. Ramosu Padilli se je pridružil vodja piqueterov Luis D'Elía. Pohod je v imenu vlade podprl namestnik ministra za pravosodje, Juan Martín Mena. Ramos Padilla, D'Elia in Mena so bili ovadeni pred pravosodnim sistemom zaradi napada na demokracijo, ker so zahtevali odstop članov sodišča brez ustavnega postopka. V skupini je tudi sindikalist Hugo Moyano. Vsi imajo dovolj masla na glavi, da se spravijo v tako akcijo.

V izjavi je skupina pojasnila, da »podpiramo pohod #1F in se ga bomo udeležili, da bi se pridružili izražanju ljudskega zavračanja in skupaj z oblastmi zahtevali nujno demokratizacijo pravosodja z vidika enakosti spolov, konec sodnega preganjanja vladnih politikov …«. Beseda »demokratizacija« je v skladu z zakonom Cristine, ki je predvideval izbiro sodnikov na javnih volitvah, ne pa po doslej ustavnem načinu izbire in določanja. Tudi ta zakon je Vrhovno sodišče proglasilo za neustavnega. Skupina, ki organizira pohod, navaja tudi »lažno ravnanje štirih ministrov sodišča, ki so vsi moški in nobena ženska, ki si prizadevajo le za povečanje lastne moči, napredovanje nad ostalima dvema vejama oblasti in dopuščanje splošnega pomanjkanja sodnega nadzora, ki ščiti nezanemarljive gospodarske in medijske interese«.

 Peklenski kaos. Da bodo bralci imeli vsaj bežno sliko, kakšno je stanje argentinskega pravosodja v zvezi s korupcijo preteklih let, navedimo nekaj podatkov. V zveznem pravosodnem sistemu je 1.630 primerov korupcije, vključno s tistimi, ki so v teku, in tistimi, ki so bili že zaključeni. Številka je povzeta iz uradnih podatkovne Vrhovnega sodišča. Številka je presenetljiva, še bolj pa je presenetljiva počasnost, s katero se zadeve odvijajo: od tega je še vedno odprtih približno 1.138 postopkov, le 197 (17,3%) pa jih je bilo v celoti ali delno obravnavanih na sodišču. Vendar se velika večina teh tožb še ni niti začela. V teh primerih je preiskovanih več kot 8.900 oseb, nekdanjih uradnikov, politikov in voditeljev, med katerimi so Cristina Kirchner, Julio De Vido in Mauricio Macri najbolj obtoženi. Korupcijski primeri se kopičijo, ne da bi bili rešeni, mnogi preiskovanci pa ostajajo obtoženi in celo preganjani ter preiskovani, ne da bi bili ustrezno rešeni z ustnim sojenjem. Številke kažejo na področje, na katerem so vidna prosta mesta v sodstvu, ki pogosto zavirajo hiter potek zadev. Na primer, polovica zveznih ustnih sodišč je nepopolnih in kljub temu, da so sodniki podrejeni sodiščem, se sojenja zaradi pomanjkanja sodnikov še niso začela. Zato je nujna sprememba Sveta magistrature, o kateri je odločalo Vrhovno sodišče.

Ob teh podatkih in v takem sodnem položaju ni čudno, da je stanje korupcije v državi tako porazno. O tem zgovorno pričajo tudi mednarodne statistike. Argentina je na letnem protikorupcijskem indeksu nevladne organizacije Transparency International padla za 18 mest in se uvrstila na 96. mesto med 180 državami. Že prej je leta 2020 na tej svetovni lestvici izgubila 12 mest, kar je pomenilo nazadovanje po vzponu v prejšnjih nekaj letih. Država je dosegla 38 od 100 možnih točk in ni presegla povprečnega rezultata svetovne preglednice, ki znaša 43 točk. Lani je dosegla 42 točk in bila uvrščena na 78. mesto. Indeks, kjer je najboljši rezultat 100, najslabši pa 0, ocenjuje države glede na stopnjo zaznavanja korupcije v javnem sektorju in je sestavljen na podlagi podatkov iz 13 zunanjih virov: raziskav in ocen, ki jih izvajajo različne institucije, vključno s strokovnjaki s tega področja, poslovneži in svetovalna podjetja.

 

Obveznost in zločin. V prejšnji številki sem se precej razpisal o dogodku okoli Luane Volnovič, funkcionarke, ki je počitnikovala v mehiškem Cancunu. Omenil sem tudi njeno sorodstvo, ki živi od države. Luana je direktorica socialne zdravstvene ustanove za upokojence (PAMI), njena kolegica in prijateljica Fernanda Raverta pa je na čelu pokojninskega in socialnega sistema (ANSES). Obe sta fanatični pripadnici podpredsednice. To sicer ni bistveno, ker bistveno je, kako opravljaš svoje delo. Pa tudi na tem področju nas svet gleda - od zgoraj. Argentina se je na indeksu svetovnega pokojninskega sistema za leto 2021, ki ga je izvedlo avstralsko svetovalno podjetje Mercer Institute, uvrstila na predzadnje mesto. Podatki kažejo, da je argentinski pokojninski sistem med najslabšimi na svetu, saj se je naša država med 43 državami, vključenimi v raziskavo, uvrstila v kategorijo D, v kateri poročilo opozarja, da gre za »sistem, ki ima nekatere zaželene značilnosti, vendar ima tudi pomembne pomanjkljivosti in/ali opustitve, ki jih je treba odpraviti«. Brez teh izboljšav sta njegova učinkovitost in trajnost vprašljiva. »Na prvem mestu je Islandija s skupno oceno 84,2 v nasprotju z oceno 41,5, ki jo je dosegla Argentina, ki je med analiziranimi državami le za 0,9 točke prehitela Tajsko (40,6).

Naša država je daleč od rezultatov, ki so jih dosegle preostale analizirane latinskoameriške države: na stopničkah je Čile s 67 skupnimi točkami, sledijo Urugvaj (60,7), Kolumbija (58,4), Peru (55), Brazilija (54,7) in Mehika (49). V primerjavi s prejšnjim letom se je ocena države poslabšala, in sicer s skupne ocene 42,5 v letu 2020 na 41,5 v letu 2021, »predvsem zaradi zmanjšanja števila lastniških stanovanj«, je pojasnjeno v poročilu. In vendar nobena teh točk ni na seznamu snovi, ki jih bo obravnaval parlament, ki ga je vlada za 10. februarja sklicala na izredno zasedanje. Bo pa tam nov zakon o Svetu magistrature in obdelava davčnega soglasja. Saj ne rečem, da niso te zadeve važne. A, kot vedno, lahko upokojenci mirno čakajo (po znanem argentinskem izrazu) - na mrtvaški voz.

Tone Mizerit