Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 2

Vroče postaja

Naša uboga Argentina je znova padla v kremplje pandemije Covida. Vlada je bila presenečena nad novim valom okužb. Saj smo bili prepričani, vsaj tako so nam razlagali, da sta zima in mraz ugodna za napredovanje bolezni; poletje in vročina pa nas brani. Sedaj pa višek tega tretjega vala in rekordne okužbe sovpadajo s poletjem in najhujšim obdobjem visokih temperatur, ki tudi postavljajo nove termične rekorde. Poglejmo naprej pandemijo. Število okužb nenehno raste in včeraj, torek 11. januarja, smo dosegli doslej najvišje število okužb: 134.439 v zadnjih 24. urah. To se je dogodilo na dan, ko je vročina presegla 40 stopinj Celzija. Vzporedno pa, da je bila mera težav polna, so nastale hude težave v energetskem sistemu in kar 700.000 uporabnikov je ostalo brez elektrike. Gotovo vlada ni kriva  rekordne temperature. Ne bomo zapadli v star italijanski izraz, ki trdi da če »piove - governo ladro« (dežuje, ker vlada krade, ali nekaj podobnega). A cepljenje proti Covidu je vsekakor vladna skrb. Še bolj pa vzdrževanje električnega sistema, ki vsako poletje zaide na kritično področje.

 

Nora vlada in nori ljudje. Čeprav se v ministrstvu za zdravje ponašajo, češ, koliko prebivalstva je že cepljenega, je to le delno res. Če pogledamo zgodovino tega delovanja bomo videli, da je država zamudila dolge mesece, ko je vsa upanja (in vse sile) polagala izključno na rusko cepivo Sputnik. Šele po dolgem času, ko je Moskva priznala, da ne more dostaviti potrebnega števila cepiv, zlasti ne druge doze, se je vlada odpovedala ideološki zdravstveni »železni zavesi« in preusmerila kupovanje v drugo vodovje: AstraZeneca, Moderna Pfizer … Takrat se je tudi pokazalo koliko laži so trosili kirchneristični funkcionarji, ki so trdili celo, da bi morala Argentina »oddati ledenike«, da bi lahko kupila cepiva. Šele tedaj se je začel pravi postopek cepljenja. Danes se ponašamo, da ima država cepljenih 83,7% prebivalcev z eno dozo; 72,6% z dvema dozama, a samo 17% s tremi. In stroka smatra, da so le tri doze garancija, da tudi okužena oseba mirno prestane bolezen, ki se v tem primeru pojavi kot lahka gripa.

Druga težava v vsej tej zadevi je skupina prebivalcev, ki se nočejo cepiti. Ne bomo tukaj še mi zapadali polemiki, če ima država pravico ali ne, da zahteva cepljenje. Dovolj smo slišali utemeljitev, da je to napad na osebno svobodo, na prosto odločanje vsake osebe. Dejstvo je, in znanost je dokazala, da cepljeni lažje prestanejo okužbe in da med mrtvimi množično prevladujejo necepljeni bolniki. A tukaj pride na dan drug dejavnik: koliko se ljudje sploh še pazijo. Rekordne številke okužb jasno govorijo o nevarnosti različice omikron. Še bolj jasno pa govorijo fotografije in video posnetki množic na obali, na glasbenih predstavah ali pa športnih dogodkih, ko drug na drugem rjovejo ali tulijo in se prerivajo, seveda brez zaščitnih mask. Ljudje so nori, a nora je tudi vlada, ki je v dobi volitev prepričevala državljane, da je pandemija že premagana in lahko delamo kar hočemo. Vpliva tudi gospodarska plat, ko turistični sektor skuša rešiti sezono, in zanemarja vse zdravstvene ukrepe, ker jim je po dveh letih križev in težav ponovno sreča mila. In kaj malo skrbi dejstvo, da se v turističnih skupinah na avtobusih ali letalih pojavljajo okuženci. Geslo je: uživajmo, bomo že potem videli, kaj naredimo.

A koronavirus je zahrbtna zadeva. Te dni je državna letalska družba enostavno ukinila vrsto poletov, ker so se med posadkami pojavili primeri okužb. Šele spričo težav, ki to povzroča tako med turisti, kot med potniki, ki imajo poklicne opravke, so se nekateri zavedli, da pravzaprav to ni igra. Pandemija je še vedno prisotna in posledice nas, na en ali drug način prizadevajo. Pa tudi v tem je treba poudariti, da se to ne dogaja samo v Argentini. V Evropi je gibanje proti cepljenju še bolj ekstremno in primer srbskega teniškega igralca Ðjokovića je dovolj zgovoren, do kam lahko seže osebno prepričanje o nekih zdravstvenih ukrepih.

 

Luč Albertova. Čeprav manjkajo še dolgi meseci do velike noči, so te dni ljudje, kot pri obredih, množično prižigali sveče. Vročinski rekord nas je znova postavil na realna tla in pokazal, da naš energetski sistem ni tak, kot bi moral biti. To je stara zgodba. Tesno je povezana s populizmom in volilnimi potrebami. V dveh letih pandemije se je tarifa električnih storitev komaj premaknila. Lani je vlada v celem letu dvignila ceno elektrike komaj za 9%. Če upoštevamo, da se je inflacija sukala okoli 50% lahko razumemo zastoj dohodkov podjetij. V Argentini je električni sistem v privatnih rokah, a cene nadzira država. Iz raznih vzrokov, ki so prišli do izraza predvsem v teku gospodarske krize leta 2001, pa razlike med stroški in dohodki krije država. To so tiste slavne subvencije, ki jih je kirchnerizem razbohotil po vsem sistemu javnih storitev. Zanimivo; Verbinčev slovar tujk razloži besedo »subvencija« kot »denarna, finančna pomoč (stalna ali začasna), državna podpora znanstvenim, kulturnim ipd. ustanovam«. Seveda, tukaj ne gre ne za znanost, ne za kulturo. Enostavno država zamrzne cene energije in krije razliko. Dejansko uporabnik plača kvečjemu (odvisno od kraja kjer stanuje) 20% stroškov. Ostalo gre iz državne blagajne. Zato je elektrika v Argentini tako poceni. Argentinska cena je, v primerjavi z ostalimi (normalnimi) državami, komaj 10% svetovnega povprečja.

Ker pa država skuša plačati vedno manj in plačuje subvencije z zamudo, podjetja iščejo druge načine, da bi bila donosna. Najbolj priljubljen način je, da ne vzdržujejo strukture, kot bi morala, ne posodobijo strojev, naprav. V takem stanju lahko vsaka nezgoda povzroči kolaps ali zlom. In pri 41. stopinjah Celzija je kaj podobnega vsakdanji kruh. Ljudje hitro pozabijo na pretekla leta, ko so bila poletja nenehna priložnost prekinitev dostave energije. Morda se kdo še spomni, da so bila mesta razdeljena po okrajih, ki so krožno ostajala po nekaj ur brez elektrike. Gospodinjstva in tovarne so že vnaprej vedele, kdaj bo in kdaj ne bo luči. Potem se je to nekoliko uredilo. Macri je zelo podražil tarife javnih storitev, a vzporedno zmanjšal težave sistema, ki je deloval bolj redno. Dve leti kirchnerizma, z dodatkom pandemije, je že pustilo svoje posledice. Ni lepo, da opozicija uživa ob teh zapletih, a vlada bi morala prevzeti svojo odgovornost in ne le preganjati podjetja, ki jih pač skrbi njihov dobiček.

 

Vroča pogajanja. Vprašanje tarif je ena važnih točk, ki jih ima na svojem seznamu ekipa Mednarodnega denarnega sklada (FMI), ki se pogaja v argentinskim gospodarskim vodstvom glede zunanjega dolga. Te subvencije (elektrika, plin, voda …) predstavljajo velik del državnega deficita. Vsi razumemo, da ni mogoče, da ena ali dve kili mesa staneta enako kot mesečni račun za elektriko. A ponavljam svoje najljubše geslo: »Vse je mogoče v tej deželi«. In prav na tej točki naletimo na huda nasprotja med gospodarsko ekipo in levim krilom vladne povezave. Skupina La Cámpora, ki jo vodi Máximo Kirchner, ostro nasprotuje možnim povišanjem tarif. Njihov vpliv je tolikšen, da je gospodarska ekipa že odločila, da se bodo letos tarife povišale le za 20%, ko državni proračun napoveduje inflacijo 33%, večina privatnih strokovnjakov pa govori o petdeset odstotni inflaciji.

Pogajanja z FMI so dejansko na mrtvi točki. Razlika med zahtevami Sklada in temu, kar je namenjena sprejeti argentinska vlada je ogromna. Poleg tega Guzmán nenehno odlaša. Te dni potuje v Washington argentinski zunanji minister Cafiero, ki bo skušal prepričati ameriško vlado, naj bo milostljiva do Argentine. To bo težko: ZDA, na čelu Sklada, že od vsega začetka zahtevajo stvaren gospodarski načrt. Tega pa vlada nikdar ni imela. Sedaj bodo za konec januarja sklicali izredno zasedanje parlamenta. Tam naj bi, med drugim, potrdili pogoje za dogovor v zadevi dolga. A opozicija ni pripravljena, da bi prevzela odgovornost za program, ki bi pomenil grobo stiskanje pasu. Brez tega pa ne bo šlo. Vladi se mudi in dogovor je nujen. Brez dogovora bi morala v tekočem letu, v okviru zunanjega dolga, upnikom odšteti kar 19.000 milijonov dolarjev. Teh pa nima in jih tudi ne bo imela. Dogovor je torej nujen. Bo do njega prišlo?

Tone Mizerit