Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 3

Razne pravljice

Stalna težava avtorja teh vrstic ni vprašanje, o čem naj piše teden za tednom, temveč o čem naj ne piše. Vedno je preveč dogodkov, tudi zelo važnih, ki jih moram pustiti ob strani, ker je prostor omejen in lahko pred oči bralca postavim le tri, štiri bistvene točke argentinskega življenja. In ker se težave večkrat ponavljajo iz tedna v teden, se zgodi, da je snov vedno ista in se bralci naveličajo vsak teden iste pesmi. Tudi ta teden je stanje podobno. Kolikokrat sem že pisal in razmišljal o Mednarodnem denarnem skladu (FMI)? Ni tedna, da ga ne bi vsaj omenil. A ni drugega izhoda. Prvič, ker je realen problem: treba je vrniti posojene milijone, ali pa se vsaj dogovoriti, kako jih bomo v prihodnosti vrnili. Drugič, ker vlada sama nenehno ponavlja in objavlja, da smo v težavah, ker moramo plačevati skoraj »kriminalen« dolg, ki ga je Macri, proti koncu svojega mandata, zagrešil nad državo in narodom.

 

Pravljica o neuspehu. To je pot, ki jo je izbrala vlada, da razloži svoje križe in težave, iz katerih se ne more rešiti in ne more rešiti države. Te dni sem bral v enem izmed dnevnikov, da gospodarski minister »Guzmán laže«. Zbral je namreč vse vladne guvernerje (opozicijski se niso udeležili) in jim razložil stanje države v trenutku, ko se pogajajo z FMI o novem plačilnem razmerju. Vsi so pričakovali bolj politično kot pa gospodarsko razlago. Guzmán jih ni razočaral. V svojem govoru je poudaril, da je obveznost do FMI skoraj edina ovira, s katero se sooča njegova vlada pri opravljanju svojega dela za rast države. Po njegovem mnenju je 44 tisoč milijonov dolarjev neplačljivih in če jih ne bi bilo, bi bilo vse v najlepšem redu. Čudno, saj je skupni javni dolg 363 tisoč milijonov dolarjev, kar pomeni, da imamo z FMI manj kot 13 % javnih obveznosti. Zakaj minister in predsednik menita, da je to »edini problem«? Lažeta?

Vpeljana praksa vseh kirchnerističnih vlad (že 14 let na čelu države) je ta, da je vseh težav kriv nekdo drugi. Macri je res najbolj primerna figura, da ga vlada pred ljudstvom spremeni v »grešnega kozla« (morda je »kozel« a ne vem koliko je »grešen«). Komentar ob robu: izraz grešni kozel, svetopisemskega izvora, se danes nanaša na človeka, ki mora prenašati tuje krivde, brez možnosti, da bi se branil, čeprav ni zakonsko obsojen. Izročilo o grešnem kozlu je razširjeno po vseh celinah in predstavlja človekovo težnjo prenašanja svoje krivde in odgovornosti na drugega, s čimer pomiri svojo vest. In zakaj naj kirchnerizem pomiri svojo vest? Ker po uradnih podatkih (Centralna banka) se je državni dolg v dveh letih, kar sovpada z začetkom vlade Alberta Fernándeza in kljub zamenjavi dolga z zasebnim sektorjem, povečal za 50.063 milijonov ameriških dolarjev, več kot Macrijevih 44.000. Na dan 30. novembra 2019 je javni dolg države znašal 313.299 milijonov USD. Zdaj znaša 363,362 milijona ameriških dolarjev. In velik del tega ogromnega dolga je nastal v teku obdobij, ko je vladal kirchnerizem.

Vlada je zadnje čase tudi skušala zbuditi mnenje, da se gospodarstvo obnavlja, da smo na pravi poti in je le dolg pri FMI (ki ga še nismo plačali) tista zapreka, ki nam onemogoča čudovito prihodnost. Kako smo danes uspešni, razglaša ves peronizem. A svet nas vidi drugače. V švicarskem mestu Davos prav te dni poteka zasedanje Mednarodnega gospodarskega foruma. Lani je celo predsednik Fernández po spletu govoril na zasedanju, letos pa Argentina niti ni poslala delegacije. Morda je vlada slutila, da poročilo o našem gospodarskem položaju ne bo ravno prijazno in bo pokazalo to drugo laž vlade: »pravljico o uspehu«.

 

Druga plat medalje. Na odprtju foruma pretekli ponedeljek je bilo predstavljeno globalno poročilo z obsežno analizo glavnih izzivov, s katerimi se sooča svet. V enem delu je opredeljenih pet glavnih tveganj za vsako državo. V primeru Argentine so ta tveganja naraščajoča inflacija, težave na trgu dela, nizka rast domače bruto proizvodnje, nevarnost propada države in digitalna neenakost. Poročilo navaja, da je Argentina država s strukturnim poslabšanjem zaposlitvenih možnosti, v kateri je visoka brezposelnost, nizke plače, krhke pogodbe in negotovost zaposlitve. Drugo opozorilo se nanaša na naraščajoče cene in »nezmožnost obvladovanja naraščajoče splošne inflacije«, ki lahko povzroči »razjedanje socialne povezanosti«.  Leta 2021 je indeks cen dosegel 50,9 odstotka, s čimer je Argentina 17 let zapored beležila dvomestno stopnjo inflacije. Forum tudi tragično ugotavlja, da se Argentina sooča z možnim »razpadom države«. V to kategorijo spadajo države, kjer vladajo razmere, ki spodbujajo nastanek »notranjih konfliktov, razpad pravne varnosti in razjedanje ustanov«.

Ne morem zapisati, da se vlada sama tega ne zaveda. Rada bi uredila razmerje z FMI, a dejansko ne ve kako. Kot v primeru drugih držav po svetu, ki so zašle v težke gospodarske krize, Mednarodni denarni sklad zahteva, kot pogoj za dogovor, uvedbo določenih ukrepov. To pa seveda vedno pomeni stiskanje pasu. Tega pa Cristina ne prenese. Podpredsednica hoče na vsak način urediti razmerje z FMI a na noben način noče sprejeti stavljenih pogojev. Eno upanje ima vlada: da bi ZDA podprle argentinske zahteve in prepričale Sklad, naj bo do nas milostljiv. Zato je te dni potoval v Washington zunanji minister Santiago Cafiero. Sestal se je z državnim sekretarjem (Antony Blinken) in se pogovarjal o argentinskih željah glede pogajanja o dolgu. Blinken je obljubil vso pomoč ameriške vlade, a tudi postavil en pogoj: da Argentina predstavi »stvaren in izvedljiv« gospodarski program.

To vprašanje gospodarskega programa v Argentini dejansko ni ekonomske niti politične narave, temveč skoraj psihološke. Že več kot dve leti, odkar je Alberto na vladi, ves svet roti Argentino naj predstavi tak program. In odgovor? Predsednik je, ne da bi zardel (sin ponerse colorado) zatrdil, da ni prijatelj načrtov. Zakaj? Ker jih, tako ali drugače, nikdar ne izpeljemo. Torej, namesto, da bi se potrudili in načrt izpeljali, je veliko bolj enostavno, da nimamo načrta. Taka, in ne drugačna, je danes vladna miselnost. »Stvaren in izvedljiv« načrt zahteva tudi opozicija. Pretekli torek bi se moral minister Guzmán sestati v parlamentu s guvernerji opozicije in vodji posameznih opozicijskih poslanskih skupin. Z raznimi izgovori je srečanje odpadlo. Še danes se mnogi sprašujejo, če je minister namenoma »bojkotiral« zasedanje, ker ni imel nič »stvarnega in izvedljivega« za povedati. Vladni namen, da bi pred Mednarodnim denarnim skladom pokazal enoten nastop vse politične skupnosti, je klavrno padel v vodo.

In še enkrat: kdo vlada? To vprašanje si narod zastavlja odkar je predsedniško mesto zasedel Alberto Fernández. Kar bom v nadalje opisal so bolj čenče, kot politična analiza. A te čenče najbolj jasno pokažejo, kakšen je položaj v Argentini in kakšno je razmerje na političnem odru. Ob začetku počitnic je predsednik pozval vse ministre in višje funkcionarje, naj omejijo dneve oddiha in počitnikujejo v domači deželi. To je umestno zlasti še, ker je vlada prepovedala da bi stroške v inozemstvu krili s kreditnimi karticami. A glej ga spaka: nekdo je videl, posnel in objavil na družbenih omrežjih video, ki kaže, kako na najbolj izključnem mehiškem otoku v bližini Cancuna uživata počitnice direktorica socialne ustanove za upokojence (PAMI) Luana Volnovich in njen poddirektor. PAMI je ustanova, ki upravlja neverjetne (in nepregledne) vsote denarja. Spada pod okrilje skupine La Cámpora, ki verjetno posrka znatne vsote iz te blagajne, medtem ko se kakovost zdravstvenih storitev stalno manjša. Mimogrede povedano, poddirektor (Martin Rodríguez) je partner gospe Volnovich.

Poleg dejstva, da sta počitnikovala v inozemstvu, kar je predsednik izrecno prepovedal, je ustanova bila dva tedna brez vodstva, ker je bil odsoten tudi tretji v hierarhičnem redu. To pa je po pravilniku izrecno prepovedano. Bo morala direktorica zapustiti svoje mesto? Ne, ker jo hoče odstraniti Alberto, a jo brani Cristina. Bo odstopil Martin? Morda, a ni gotovo, ker ga brani Máximo Kirchner. V dopolnilo: mesečna plača Volnovicheve je $ 562.350, kar predstavlja kar 31 minimalnih pokojnin, ki jih prejema kakih 60% upokojencev. In še: v okviru PAMI so zaposleni, poleg sedanjega partnerja, še brat, in pa bivši partner Luane, ki je sedaj na drugem državnem mestu. Skupaj družina Volnovich stane državo kaka dva milijona pesov. Tako se pišejo pravljice o uspehu.

Tone Mizerit