Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 6

Ene in druge pravljice

Težave se kopičijo in prihodnost se temni. Vedno bolj jasno postaja, da je vlada zamudila dve leti in je položaj danes slabši kot ob nastopu. Stalno se vračamo k ugotovitvi, da so vladna ušesa gluha, oziroma, da v vladi nočejo slišati pametnih nasvetov ali pa ostrih zahtev, ki kar dežujejo na vodilne može. Kmalu po prevzemu oblasti je gospodarski minister Martín Guzmán vodil pogajanja s privatnimi upniki, da bi uredil račune in dosegel dogovor v vprašanju zunanjega dolga. Tedaj sem večkrat pisal, da mednarodne finančne skupine, katerim je Argentina dolžna ogromne vsote denarja, zahtevajo stvaren in izvedljiv gospodarski načrt, ki naj zagotovi državi močno gospodarsko rast in seveda plačevanje. Pogovori so se vlekli v nedogled in končno so podpisali nek sporazum, a o kakem gospodarskem načrtu v Buenos Airesu ni bilo ne duha ne sluha. Vse se je odvijalo (in se še odvija) iz dneva v dan. Zelo tipično argentinsko.

 

Mednarodni denarni sklad. Tipično argentinsko je tudi, da ima za vse križe in težave vedno krivdo ta mednarodna finančna ustanova. FMI po špansko, MDS po slovensko. Ne bom zagovarjal strokovnjakov, ki vodijo ta svetovni sklad. Njihovi programi, kako države izpeljati iz močvirja težav, niso vedno človekoljubni (kar je razumljivo - gre za denar) niti uspešni, kar pa je grozljivo. Edino orodje proti krizam je vedno stiskanje pasu, običajno na račun nižje stoječih ljudi. Tudi posojila se mnogokrat dvomljiva. V argentinskem primeru je tistih 44.000 milijonov dolarjev, ki so jih posodili Macriju, bolj politične kot finančne narave. A nekaj moramo imeti na jasnem: FMI (ali MDS, kakor je komu bolj všeč) ni zapravljal denarja, ni razsipal sredstev, ni jemal neplačljivih posojil. A vse vlade, ki so v stiskah, tečejo po pomoč k tej ustanovi, kadar jim voda teče v grlo. Kot sem zadnjič omenil: tistih 44 milijard je komaj 13% argentinskega zunanjega dolga. In Macri je večji del posojila uporabil, da je plačal stare dolgove, večino od njih izza časa peronističnih vlad.

Pred dnevi sta Argentina in FMI dosegla neke vrste sporazum, kako naj bi začeli urejati vprašanje o odplačevanju dolga. Ta sporazum, ki še daleč ni dokončen, mora potrditi parlament. Ker kirchnerizem ne soglaša  (s čim soglaša kirchnerizem, razen s populističnim razsipanjem in oblačnimi računi?), je predsednik vladne poslanske skupine, Máximo Kirchner (sin naše podpredsednice Cristine) odstopil in ostro napadel vsebino dogovora. A ni izstopil iz vlade ne on, ne njegovi priskledniki, ki vodijo vse ustanove kjer je kaj denarja. Vendar se kirchnerizem nahaja v hudem precepu. Če potrdi dogovor in ga zvesto izvede, bodo posledice stiskanja pasov hude in ni upanja, da bi čez dve leti uspeli na predsedniških volitvah. Če pa zavrže dogovor, zapade v neplačevanje dolgov (default) in stanje bo še hujše. Po domače povedano, bi prišli iz dežja pod kap. Ni vprašanje le, kako plačevati dolgove temveč, kako kupovati v inozemstvu vse, kar država potrebuje za normalno delovanje. Centralna banka nima razpoložljivih dolarjev. Govorijo o sto milijonih, kar je smešno in žalostno obenem. Vse ostalo je nedotakljivo, vključno »swap« s Kitajsko v višini 18.700 milijonov dolarjev (seveda v yuanih). Po domače povedano, smo prišli na beraško palico.

Sedaj se nahajamo v težkem položaju, ko vlada nujno potrebuje opozicijo, da potrdi dogovor s FMI, ker lepo število vladnih poslancev dogovora ne sprejme. A vse je le burka na vidnem odru javnega nastopanja. Tudi kirchnerizem potrebuje ta dogovor, a noče nositi »krivde« za pas, ki se bo vedno bolj stiskal okoli vratu argentinskega gospodarstva. Kmalu bomo čutili (v žepih) kako rastejo tarife javnih storitev, kako draga bo vsakdanja vožnja na delo, kako bo rastla inflacija, kako malo bodo zalegle obubožane pokojnine in razvrednotene plače.

 

Potovanje upanja. Preden nadaljujemo omenimo le še, da je do tega delnega sporazuma z Mednarodnim denarnim skladom prišlo le, ker se je ameriška vlada (ponovno) usmilila Argentine in pritisnila na vodstvo FMI, da naj na nek način reši ta problem. Takoj za tem (in potem, ko je izbral novega predsednika vladne poslanske skupine), je predsednik Alberto Fernández odšel na potovanje: Rusija, Kitajska in Barbados. Namen naj bi bil, da pospeši medsebojno trgovsko izmenjavo in (predvsem) izprosi investicije, brez katerih se država vedno bolj pogreza v negotovost. Saj je korak pozitiven. Ni pa tako pozitivno predsednikovo prilizovanje, ko se dobrika gostitelju, ne da bi pomislil, kaj reče.

V sklepnem delu srečanja s Putinom v Moskvi je Fernández poudaril, da je »Argentina zaradi svoje zadolženosti v izrednem položaju«, in izpostavil, da je »gospodarstvo zelo odvisno od dolga, ki ga ima pri Mednarodnem denarnem skladu, in vpliva, ki ga imajo Združene države v tej organizaciji«. »Prepričan sem - je zaključil -, da Argentina ne sme biti več tako odvisna od Mednarodnega denarnega sklada in Združenih držav Amerike. Odpreti mora pot do drugih krajev in zdi se mi, da ima Rusija tukaj zelo pomembno mesto.« Lahko si mislite, kako veseli so bili teh izjav v Washingtonu. Potem, ko so potegnili državo iz vrele vode, slišijo take kritike našega predsednika iz Moskve. Ni čudno, da je bilo slišati dobesedno, da »pljuvajo na roko, ki jih je rešila«.

Na Kitajskem je bilo tudi zanimivo. Najprej iz političnega zornega kota. Fernández je menil, da če bi bil kitajski vodja Xi Jinping Argentinec, »bi bil peronist«. A vse lovorike je pobral argentinski veleposlanik v Pekingu Sabino Vaca Narvaja, ki je pel slavo kitajskemu komunizmu in trdil, da bo kmalu Kitajska prvi družabnik Argentine. Kar osebe veleposlanika tiče, mimogrede omenimo, da je njegov oče Fernando Vaca Narvaja, eden ustanoviteljev gverilske skupine Montoneros. Seveda je večji del dogovorov potekal okoli gospodarskega vprašanja. Kitajska ima rastoče investicije, vloge ter interese v Latinski Ameriki, izredno tudi v Argentini. Resno trdijo opazovalci, da ima tukaj tudi že vojaško postojanko. Sedaj napovedujejo investicije v višini 23.000 milijonov dolarjev na raznih proizvodnih področjih. Tukaj pa bi jaz postavil vprašanje: koliko tega je res? Da ima interese celo v prašičereji je res. Da prodira s telefonskimi storitvami in hoče to razširiti (tehnologija G5), je tudi res. A ne pozabimo, da »lunfardo« (buenosaireški obrobni žargon) uporablja izraz »kitajska pravljica« (cuento chino) kot prispodobo za prevaro in sleparijo. Ne pozabimo, da je pokojni Nestor Kirchner, ko je bil predsednik, 7 novembra 2004 napovedal, da bo Kitajska investirala v Argentini v višini 20.000 milijonov dolarjev in še posodila 14.000 milijonov dolarjev »za plačilo dolga pri FMI«. Izkazalo se je, da je bilo vse skupaj res »kitajska pravljica«.

 

Notranji sovražnik. Ne morem pa mimo grozljivega dogodka, povezanega s prodajo in uživanjem mamil. Vsi vemo, kako se je zadnje čase razpasla prodaja mamil v Argentini. Najbolj zapleten položaj je gotovo v drugem argentinskem mestu, Rosario, kjer tudi teče vojna med raznimi skupinami prodajalcev. Umori so na dnevnem redu, kot tudi napadi na sodna poslopja potem, ko je bilo obsojenih in zaprtih več vodij prodajalcev. Zelo trpi na posledicah narkotikov tudi Buenos Aires, predvsem pa najrevnejša okolica. Primer zadnjih dni, ko je na posledicah pomešane droge umrlo 24 oseb, več kot 80 pa bilo interniranih v bolnišnicah, kaže na resnost položaja. Smrtni primeri so posledica mešanja raznih drog. To mešanje išče umetno povečati količino mamila, da je izkupiček večji. Ni bil to prvi tak primer, je pa seveda najbolj obsežen.

Dogodek je pokazal, da je problem resen. Ni še dolgo tega, ko so Argentino smatrali za »prehodno področje«. Sedaj pa se je uživanje razpaslo. V višjih krogih so mamila bolj »čista«, v nižjih, vedno bolj »umazana« in nevarna. Uživanje mamil se je v zadnjih desetih letih podvojilo in računajo, da je odvisnosti zapadlo že 8% prebivalstva. Za nameček, oblasti kaj malo, ali bolje, nič ne storijo. Prav zadnji primer je pokazal še notranje spore med državnim vodstvom in provinco Buenos Aires. Omenimo le še, da je pred časom v tej zadevi tekla tožba proti sedanjemu ministru za varnost. A vse se je izgubilo v zakotnem predalu zadevnega sodišča.

Tone Mizerit