Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 5

Zmage in porazi

Lahko bi rekli, da je v Argentini vse nepričakovano. Ali pa obratno, da vedno lahko pričakujemo karkoli. V tem pogledu je dogajanje preteklega tedna tipičen primer. Pa še en izraz ali celo pregovor moramo omeniti v zvezi s to ubogo državo. Pravijo da, če zapustiš Argentino in se vrneš čez dvajset dni, boš videl, da se je vse spremenilo. Če se pa vrneš čez dvajset let, boš videl, da je še vedno vse enako. To pride v poštev predvsem, če govorimo o novem dogovoru z Mednarodnim denarnim skladom (FMI). Od samega začetka sedanje vlade, ki je nastopila 10. decembra 2019, sledimo razvoju pravljice o zunanjem dolgu s FMI. Tedaj so napovedali, da bo država v roku nekaj mesecev prišla do soglasja s to mednarodno ustanovo in uredila svoje zunanje račune. Na splošno javnost, predvsem pa strokovnjaki, obtožujejo predsednika (Alberto Fernández), zlasti pa gospodarskega ministra (Martin Guzmán) »prokrastinacije«, oziroma kroničnega odlašanja. Zadeva, ki bi jo morali rešiti v nekaj mesecih, se je zavlekla več kot dve leti, z vsemi negativnimi posledicami, celo s plačevanjem dodatnih obresti. Šele pretekli petek, 28. januarja, je minister javno zatrdil, da je dosegel tako pričakovan dogovor. Izjavil je, da je »sporazum razumna alternativa« in da »je bil dosežen najboljši možni sporazum, predsednik države pa se je odločil, da Argentince pomiri«. Bil je res zadnji čas: vzporedni dolar je presegel 220 pesov (120% nad uradnim), deželno tveganje pa je skočilo nad 1900 točk.

 

Veselje in upanje. Da bomo razumeli važnost tega sporazuma je dovolj, da pogledamo celotni zunanji dolg naše države. Dandanes presega 350.000 milijonov dolarjev. Razumljivo je, da naj bodo dogovori še tako ugodni, Argentina tega dolga ne more plačati. Prvo, kar mora storiti katerakoli vlada, je obnoviti argentinsko gospodarstvo in urediti račune. A vsaka sprememba stane, za vsako posodobljenje industrije, za vsako izboljšanje proizvodnje je treba investicij. Te pa imajo predznak ameriške valute - dolarjev. Teh ni in jih ne bo, dokler tisti, ki vloži denar, ne bo imel zagotovila, da bo naložba varna in bo lahko dobiček podjetja mirno odnesel v izvorno državo. To pa je danes v Argentini utopija, in zato ni investicij. Danes je svet tako povezan, da nobena država ne more sama po sebi proizvajati vsega, kar potrebuje za normalno delovanje. Na primer: naša država ima še kar razvito avtomobilsko industrijo. A vsak avtomobil, ki ga izdelajo, ima vsaj polovico sestavnih delov uvoženih. Te pa je treba plačati v dolarjih, ki jih centralna banka nima. Dostavlja jih v majhnih količinah in z zamudo. Tako je stanje skoraj vse industrije.

Poljedelstvo je glavni vir deviz. Kmetje morajo dolarje izkupička za izvoz (kateremu vlada nabije znatne davke) prodati državi. Potem pa morajo od iste države prositi devize, da lahko kupujejo stroje in agrokemične izdelke. Vse napredne tehnološke izdelke moramo uvažati, in seveda plačati po ceni dolarja. Uvozniki potrebujejo devize, ki jih Centralna banka nima. Vse se zapleta. Normalna država, kadar potrebuje dolarje, se jih izposodi pri mednarodnih finančnih ustanovah. Kdo bo posodil državi, ki je znana, da ne plačuje svojih dolgov? In banka, ki nam kaj posodi, nabije obresti v sorazmerju z deželnim tveganjem. Enostavno: če je deželno tveganje Argentine 1800 točk, to pomeni, da na normalne obresti posojila po standardu ZDA, banka nabije še dodatnih 18% obresti. Nobeno gospodarstvo tega ne prenese. Zato je bilo tako važno, da smo uredili razmerje z Mednarodnim denarnim skladom. Brez tega bi se država sama izključila iz svetovnega trga in postala neke vrste mednarodni berač. Če pa enostavno dolgov ne bi plačevali (default) bi nas pa, kot zločince, mednarodno preganjali.

Zakaj levičarski del vlade ni hotel doseči dogovora z FMI? Ker vsak tak dogovor pomeni pogoje, ki predstavljajo stiskanje pasu. To pa je za kirchnerizem nesprejemljivo, pomeni izdajo njihovih populističnih gesel in odstop od »boja za ljudstvo«. Kaj temu sledi, si lahko mislimo. Zelo jasno je to, po aferi okoli Máxima Kirchnerja, povedal cordobski guverner Sciaretti. Ko je napadel predsednika in podpredsednico Cristino zaradi nenehnih notranjih bojev, je dejal: »... tisti, ki smo bili preganjani ali zaprti, vemo, da vladanje s ponavljanjem psevdoprogresivnih gesel, medtem ko se ustanove degradirajo, dekadenca in revščina v državi pa poglabljata, v resnici kaže na fevdalno in avtoritarno držo, ki nima nič skupnega z napredkom, ki ga ponavljajo.« In ta »psevdoprogresivna gesla« so vzrok notranjega razkroja naše družbe.

 

Máximo zopet ruši. Omenili smo afero okoli sina podpredsednice in odgovor cordobskega guvernerja. Da razložim: čeprav je dogovor z Mednarodnim denarnim skladom edina rešila bilka, ki jo ima država še na razpolago, je vse skrajno krilo vlade od začetka ostro nasprotovalo kakršnemukoli dogovoru. Tako Cristina kot njen sin (bodoči kandidat za predsednika?) sta kritizirala pogajanja in ostro napadala ministra. Sedaj je nek princip dogovora, ki pa ga je treba še dopisati. Tudi opozicija zahteva, naj vlada obelodani »male črke dogovora«, predno o njem debatirajo v parlamentu. Položaj je sledeč: prav zaradi ogromnega posojila, ki ga je Macri najel pri FMI, so pod sedanjo vlado izglasovali zakon, da mora biti vsak zunanji dogovor potrjen s strani parlamenta. Torej bo moral parlament potrditi tudi prihodnji dogovor z Mednarodnim denarnim skladom. Ker je Máximo Kirchner predsednik vladne poslanske skupine v zbornici, pa ne soglaša z dogovorom, bi moral (po vesti, kolikor jo ima) glasovati proti vladi. Da se izogne precepu je pisno odstopil od svojega mesta in obenem ostro kritiziral sporazum. To pa je bil hud udarec za predsednika. Čeprav je Alberto omenjal, da Cristina ne soglaša s potezo svojega sina, nihče ne more zakriti razpoke, ki je nastala v vladnih vrstah. To potezo sina podpredsednice opazovalci enačijo z napadom na opozicijo, ko so obravnavali državni proračun in je s tem dosegel le, da so ga zavrnili.

To pomeni, da je konec vladne povezave? Sploh ne. Cristina ve da, čeprav ima za sabo močno skupino privržencev (20 do 25%) to ni zadosti, da seže po oblasti. Oblast pa je tisti prvotni in izključni cilj, ki poganja vse njihovo delovanje. Bo Máximo zapustil vlado? Kaj še. On in njegovi priskledniki bi morali zapustiti vsa mesta, kjer je denarja dovolj, da financirajo svoje politične dejavnosti. Poleg tega se o dogovoru še kaj malo ve. Govorilo se je javno le o namenu, da se uredi energetsko področje in se postopoma odpravijo vladne subvencije. Edino pametno, da država začne varčevati. Ni mogoče, da mesečni račun za elektriko (vodo, plin) stane enako kot kilogram ali dva mesa. Nekdo mora napraviti red. Máximo je odstopil, a na njegovo mesto je predsednik že imenoval drugega (Germán Martínez), ki je tudi iz vrst La Cámpore. Ta je že izjavil, da je prepričan, da v parlamentu ne bo težav s potrditvijo dogovora z FMI. Kaj pa v senatu? To zakonodajno telo vodi Cristina. Kakšno stališče bo zavzela ona?

 

Vsi združeni? O tem poje peronistična himna. Res so vsi združeni zmagali na predsedniških volitvah leta 2019, a potem se je »združenje« končalo. Na lanskih dopolnilnih volitvah za v parlament je bila vlada poražena. Sicer so govorili (in slavili) o zmagi, a številke kažejo, da je mnogo stvari v parlamentu odvisnih od opozicije. Bo ta podprla dogovor s Skladom? Enkrat so že omenili, da ga bodo, a le, če tudi Cristina soglaša z njim. Nočejo, da bi samo oni nosili ceno (krivdo) neprijaznih varčevalnih ukrepov. A, po drugi strani, tudi ne morejo nasprotovati dogovoru, ki so ga ves ta čas zahtevali od vlade. Verjetno pa je, da bodo (tako z leve kot z desne) vnesli kako spremembo, o kateri bodo potem potekala dodatna pogajanja. Zgodba je dolga kot jara kača.

A nekaj je jasno. Medtem, ko je predsednik odšel na potovanje v Rusijo, na Kitajsko in v Barbados in je v doma samo kirchnerizem nastopil v manifestaciji proti Vrhovnemu sodišču, se vedno bolj jasno kaže razpoka v vladni koaliciji. Koliko časa jo bodo še lahko ohranili pri življenju zavisi od vladnih uspehov. Vsi so radi na soncu zmage a bežijo pred temo porazov. Še bo zanimivo v Buenos Airesu.

Tone Mizerit