Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 8

Med ognjem in mečem

Nahajamo se na pragu dogovora z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) glede odplačevanja dolga 44.000 milijonov dolarjev. Lahko si mislimo, kako težak in zapleten je položaj in kako napeta so stališča ob podpisu, ki naj prinese nekaj miru in oddiha v naše gospodarsko delovanje. Vendar me ni presenetil naslov nekega članka v tukajšnjem časopisu. V njem je strokovnjak trdil, da »najbolj ostra pogajanja ne potekajo v Washingtonu, ampak v Buenos Airesu«. Trditev je resnična in jasna, ker v vladi sami niso edini, kaj naj sprejmejo in kaj odločno zavrnejo. Stanje je bilo zelo napeto že od prevzema oblasti pred več kot dvema letoma; danes pa je neznosno. Srčika težav je, da nas vodi povezava političnih struj, ki imajo različna in celo nasprotna si stališča glede urejanja države in družbe. Nemogoče je, da bi soglašali funkcionarji, katerih ideološki predsodki so bistveno nasprotni. Zagovorniki tradicionalnega populizma, z močno levičarsko sestavino, težko sprejmejo kakršnokoli navodilo, ki prihaja iz mednarodnih finančnih krogov. Drugi pa vidijo edini izhod v tem, da sprejmemo zahteve in navodila iz severa. Tako se nahajamo na pragu potrditve dogovora in še ne vemo, kdo ga bo podprl in kdo zavrnil med vladnimi parlamentarci. Opozicija ima lažje stališče in večina soglaša z rešitvijo stanja, po načrtih Mednarodnega denarnega sklada.

 

Vprašanje je energija. Energetsko področje je tisto, ki predstavlja največje, a ne edine težave. Cene javnih storitev so tako različne in kaotične, da jih normalni zemljan težko razume. Težava se vleče še od prejšnje krize leta 2000. Iz leta v leto je državna podpora rastla. Smer se je obrnila in cene podražile za časa vlade predsednika Macrija. Kmalu po nastopu peronizma, zlasti od začetka pandemije, pa je vlada zamrznila cene in ob podivjani inflaciji pričela večati državne subvencije. Tako danes potrošnik plača le 35% stroškov električne storitve, ostalih 65% prispeva država. Posledica tega je, da je lansko leto vsota, ki jo je doprinesla država, dosegla 11.000 milijonov dolarjev. Da pa je mera kaosa polna, so v nekaterih provincah subvencije znatno manjše in sledeča cena mnogo večja. Če pa gremo na področje goriv, so določene province, zlasti na jugu, kjer so cene znatno nižje kot v ostali državi. Še večji kaos je v potniškem transportu, kjer na področju prestolnice in velikega Buenos Airesa plačamo komaj 10% realnih stroškov, medtem ko večina ostale države plačuje realno ceno.

Kaj bistveno zahteva FMI? Da država neha tako kaotično zapravljati. Načrt, o katerem še tečejo pogajanja, predvideva postopno (a hitro) zmanjšanje državnega deficita. V letu 2025 naj bi bili računi prihodkov in izdatkov izenačeni. Od tam naprej pa naj bi država imela presežek. Temu populistični del vladne koalicije ostro nasprotuje. Dejansko je položaj tako zapleten, da resni strokovnjaki ne vidijo možnosti, da bi kaj takega dosegli. V samem vodstvu FMI nekateri funkcionarji dvomijo, da bi Argentina izpolnila pogoje, v katere se bo zavezala. Potem pa je tu še vprašanje, kaj naj storimo s 44% prebivalstva, ki se nahaja v revščini (na področju otrok in mladoletnikov revščina dosega 60%). Argentina je ena od držav, ki največ investira v socialne podpore. Edini način, da se to stanje preobrne, je s proizvodnimi investicijami, ki bi ustvarjale delovna mesta za ogromne količine brezposelnih.

Tu pa imamo znova drugačne težave: tuje podjetje je ponudilo ogromno investicijo v dolarjih za proizvodno delovanje na področju rudarskega izkoriščanja. Govorimo o tisočih milijonov dolarjev - prav to, kar Argentina krvavo potrebuje. A podjetje je vprašalo, če bo imelo prosto pot, da dobiček (seveda v dolarjih) pošlje v matično državo. Ah, to pa ne! V Argentini je v veljavi klada (cepo), ki ne dovoli prostega izvoza deviz. Seveda investicije ne bo, delovnih mest ne bo. Tudi gospodarske rasti ne bo. Kaj nas torej čaka? Ne bi rad zapadel pesimizmu. A Miguel Angel Broda, eden zelo upoštevanih ekonomistov, je te dni izjavil: »Pred nami sta dve mučni leti zelo nizke rasti in visoke inflacije«. Da, da, meč nam visi nad glavo.

 

Obvaruj nas peklenskega ognja … Čeprav je stavek iz molitve rožnega venca, ga lahko uporabimo v konkretnem primeru sedanjosti: požari v provinci Corrientes. Ogenj je po argentinskih planjavah nekaj precej običajnega. Težava se pojavi, kadar njegov obseg preseže meje normalnosti in so okoliščine negativne. V sedanjem primeru je dolgotrajna suša ustvarila pogoj za katastrofo. Ogenj je uničil že milijon hektarjev, kar predstavlja 10% površine province. Težko je preračunati škodo, a govori se o 40.000 milijonov pesov. Težko je gledati uničena naselja, požgana polja, poginjene živali. Vlada sicer že napoveduje pomoč (vedno je obljuba lahka), a v bistvu doslej ni ničesar naredila. Medtem ko se tisoče gasilcev iz raznih provinc bori proti ognju, se je razbesnela polemika kako vlada upravlja problem požarov širom države. Pojav se ponavlja leto za letom in povzroča prave katastrofe. A državna vlada, ki ima pristojnost na tem področju v večini primerov odpove. Saj je v vladi celo minister za okolje, ki pa ni ničesar storil, dokler se požar ni razbesnil in postal neukrotljiv. Guverner province, Carlos Espínola, je takoj prosil zvezno vlado za pomoč, a zaman. Je bil vzrok nezanimanja dejstvo, da v provinci vlada opozicija? Predsednik Alberto Fernández je priznal, da je treba »izboljšati usklajevanje nacionalne službe za upravljanje požarov«. Vedno zvonijo po toči!

A pustimo požar kot naravni pojav in poglejmo politično ozadje, ki v Argentini vedno grozi normalnemu razvoju življenja. Res je morda v tem primeru vplivalo dejstvo, da provinco vodi opozicija. A minister za okolje je 43-letni Juan Cabandié. Ne bi mogli reči, da je strokovnjak. Je sin pogrešanih staršev (rojen v ječi) in poklicni politik. Izšel je iz skupine La Cámpora. Ministrstvo je organizirano kot mnoga druga in mnoge državne ustanove: vodijo jih člani političnega kroga, ki običajno nimajo pojma o zadevah, o katerih odločajo. Guverner province je od novembra opozarjal na nevarnost: suša, upadle vode, pomanjkanje sredstev … Ko je ministra prosil za pomoč, mu je odgovoril le, da naj reče Macriju, »naj me neha napadati«. Požare je gledal iz zraka. Sedaj je proti njemu celo vpeljan sodni postopek zaradi »zanemarjenja dolžnosti javnega funkcionarja«. Polemični minister za varnost province Buenos Aires, Sergio Berni je izjavil, da je bil nastop vlade v tem primeru »neučinkovit, mizeren in neobčutljiv«. V senatu pa je opozicija zahtevala, naj Cabandié razloži, kaj je sploh naredil v tem primeru.

 

Uboge province. Medtem, ko Corrientes gori, imajo druge province drugačne težave. Dejstvo je, da je precej jasna ljudska modrost, ki trdi da »Bog je povsod, a uraduje v Buenos Airesu«. Važna določila, ki prizadevajo vso državo, se pišejo v prestolnici, a ne upoštevajo posameznih značilnosti in potreb, ali jih ne poznajo, ali jih ne brigajo. Na primer: v provincah Cordoba in La Rioja imajo težave, ker ni delavcev za trgatev oliv. Tiste, ki se uporabljajo za pridobivanje olivnega olja, nabirajo stroji. A za gastronomsko uporabo so potrebni nabiralci. Potrebovali bi do 12.000 delavcev, a jih je samo pet tisoč. Prav tako imajo v Mendozi težave z trgatvijo. Primanjkuje delavne moči, čeprav je vlada končno odločila, da sezonskim delavcem ne bodo odvzeli socialnih podpor, kot doslej. A delavcev ni. Prav tako ne prihajajo več iz Bolivije, ki so tudi pripomogli pri teh opravkih. Sorazmerje dolarja povzroča, da se jim »ne izplačajo« dolga pot, stroški in trud.

Vso Mezopotamijo pa prizadeva upadanje vodovja v rekah Paraná in Urugvaj. Ta pojav je sicer precej pogost, a kadar močno pada nivo vode, prizadene plovbo, ki je bistvena tudi v izvoznem delovanju. Kot je bilo včasih pristanišče v Buenos Airesu skoraj izključna točka izvoza, je sedaj Rosario v tem pogledu pridobil na važnosti. Sploh je ves severovzhod močno prizadet.  Kmetje province Entre Ríos pa so v težavah, ker je zaradi suše grobo prizadeta letina raznih žitaric. Pritožujejo se pa tudi zaradi davkov, ki ne upoštevajo nižjega pridelka. Provinca Misiones je dodatno utrpela ukinitev električnega toka. Kot drugod je tudi tam celotna struktura ostarela. Če govorimo o ostarelosti, omenimo, da so gasilci v Corrientesu imeli za prevoz džip še iz druge svetovne vojne.

Tone Mizerit