Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 7

                                 Tako se piše zgodovina                      

Sedanji problem Argentine je, da se težave preveč kopičijo in mešajo med seboj. Lahko je reševati še tako težak problem, kadar je vprašanje jasno in so na razpolago orodja, da se zaplet odpravi. Skoraj nemogoče pa je voditi državo vsaj v relativnem miru, kadar se vprašanja kopičijo in ne moremo razločiti enega problema od drugega. A ena od značilnosti kirchnerizma (in predvsem osebno podpredsednice Cristine Kirchner) je, da kar množi težave, nobene dokončno ne reši in vedno, tudi kadar izgubi, zviša stavo z novimi tveganimi koraki. Skoraj ni področja, kjer danes vlada ne ni imela težav. A vzemimo le en primer za boljše razumevanje položaja: delovanje parlamenta.

Po lanskih novembrskih volitvah je vlada (prvič v zgodovini peronizma) izgubila lastno večino v senatu. Nima več na razpolago avtomatične sklepčnosti (quorum), kot do tedaj. Podobno je v poslanski zbornici, kjer brez pomoči sorodnih skupin ne more prodreti z zakonskimi osnutki. A kljub temu hoče delovati, kot da se novembra ne bi nič zgodilo. Noče priznati opoziciji vodstva določenih parlamentarnih komisij. To dejstvo in pa še odstop sina podpredsednice (Máximo Kirchner), ki je bil predsednik vladne poslanske skupine, je pripeljalo v zastoj celotnega delovanja parlamenta. Vlada je sklicala izredno zasedanje, da bi poslanci in senatorji potrdili manjše število zelo važnih zakonov. Doslej, zaradi notranjih prepirov, do tega ni prišlo, in težko je, da bi sploh kaj potrdili pred 1. marcem, ko se začne redno delovanje.

 

Trdi orehi. Gotovo je najbolj zapleteno vprašanje prihodnjega zasedanja argentinskega parlamenta potrditev dogovora med našo državo in Mednarodnim denarnim skladom (FMI). O tem smo že preveč pisali in po dolgem, predolgem zavlačevanju, je pred vrati podpis dogovora. A predhodno mora parlament ta dogovor potrditi in to čim prej. Marca zapade plačilo novega obroka dolga, ki ga mora država izplačati Skladu. Enostavno, država nima dolarjev in ne more plačati. Nujno je torej soglasje, da ne zapademo neplačevanju (default), kar bi pomenilo skok v prepad. A, glej ga spaka, opozicija je pripravljena, tako v senatu kot v poslanski zbornici, da podpre ta dogovor, ali vsaj, da ga ne bo blokirala, vladni parlamentarci, predvsem iz ožje skupine kirchnerizma, pa plovejo v nejasnih vodah dvomov in notranjih prepirov.

Vse se je začelo, ko je odstopil Máximo Kirchner kot predsednik vladne poslanske skupine. Pismo, ki je spremljalo njegov odhod, je bilo besen napad na dogovor z FMI. In čeprav je prvotno podpredsednica izjavila, da ne soglaša z njegovim zadržanjem, se je izkazalo, da sta mati in sin skupaj in na isti poti. Cristina ve, da država potrebuje dogovor s Skladom, a noče, da bi jo potem kdo tožil, da se je »vdala imperializmu«. Zato njeni delegati zahtevajo, da so znane vse podrobnosti dogovora, preden ga potrdijo. Isto pa zahteva tudi opozicija. Kot je običajno pri gospodarskih pogodbah, da je nekaj napisano z velikimi črkami, dodatki pa so z manjšimi; tukaj je enako. A »manjše črke« po navadi vsebujejo podrobnosti, ki so težke, zapletene in lahko tudi nevarne. Vlada hoče, da parlament potrdi dogovor, a noče »razkriti vseh kart«, ker ve, da se lahko soglasje zatakne. Ni jasno, kako se bodo rešili iz te zagate. Med opozicijo prevladuje mnenje, ki ga je izrekel Macri sam, da oni ne bodo »porinili države v default«.

Kaj pa Cristina? Veliko izbire ni. Mednarodni denarni sklad namreč trenutno predstavlja edini vir svežih dolarjev, ki bi prišli v obliki novega posojila. Če pride do sporazuma, se državi odpro še druga vrata za dotok deviz; ta so Svetovna banka in Medameriška banka za razvoj. Celo kakšna privatna finančna skupina bi lahko prevzela riziko in priskočila s kakim posojilom. A pogoj za vse to je podpis sporazuma. Zakaj torej vladna skupina v parlamentu postavlja težave? Ker vlada ni enotna. Peronizem je razkosan, kot vedno, ko je na vladi. Združijo se, da zmagajo na volitvah, potem pa notranji prepiri onemogočajo, da bi vredno vladali in državo izpeljali in težav, ki se nenehno ponavljajo zadnja desetletja.

 

Na robu prepada. Če opazujemo politične premike v vladnih vrstah, se nam zdi, kot da se ti ljudje igrajo na robu prepada. Gospodarski položaj je izredno zapleten. Država potrebuje razviti svoje gospodarstvo, pa okoliščine tega ne dopuščajo. Saj se vlada lahko ponaša, da je lansko leto gospodarska dejavnost narasla za 10%. Ne pove pa, da se to dogaja po pandemiji in neskončni karanteni, in da gospodarska dejavnost še sedaj ni dosegla delovanja v času pred pojavo koronavirusa. In napovedi ne vzbujajo optimizma. Svetovalno podjetje Ecolatina je ugotovilo, da bo v primerjavi z decembrom »gospodarski napredek v letu 2022 znašal manj kot 1 odstotek, kar kaže na dinamiko dejavnosti, ki še vedno ni zadostna, da bi glede Bruto domače proizvodnje na prebivalca dosegla raven pred krizo Covid-19«. Isto poročilo pa opozarja še na pojav inflacije. To je pa tisti drugi dejavnik, ki izpodkopava argentinske možnosti napredka.

Poglejmo. Prav ta torek, 15. februarja, je INDEC (uradni zavod za statistike) objavil 3,9% januarsko inflacijo. Torej prva letošnja številka je bila izredno negativna. Temu je treba dodati, da se je najbolj podražila prehrana: 5%. Če upoštevamo, da se nižje delavske plače in pokojnine, in vsi dohodki neformalne ekonomije namenijo prehrani, hitro vidimo, kako stanje najbolj prizadetih nenehno drsi po klancu navzdol. Povejmo še, da bi se lahko februarja ta odstotek ponovil ali celo presegel, zaradi povišanja cen goriva (9 %), ki neposredno vpliva na stroške prevoza blaga. Tu je tudi povišanje cene moke in mesa. To pa postavlja pod velik vprašaj vladne napovedi, ki predvidevajo za letos inflacijo v višini 33%. Zasebna svetovalna podjetja so v svojih računih ugotovila (in napovedala), da se bo porast cen v letu 2022 povzpela do 55%.

V meji teh številk in napovedi je lažje razumeti, da se vlada kar trese vsakokrat, ko se pojavi vprašanje delavskih plač. Pogajanja o plačah so še en ključni dejavnik stroškov za podjetja, saj želijo številni sindikati nadoknaditi nižja povišanja, ki so jih prejeli leta 2021 glede na inflacijo in izgube iz prejšnjih let. Plače leto za letom izgubljajo na kupni moči. »Od novembra 2017, ko je bila dosežena zgornja meja, so se plače v povprečju znižale za 21,6%. Zasebni registrirani prejemniki plač so v 'boljšem' položaju z 18-odstotnim zmanjšanjem, tisti v javnem sektorju so se prilagodili za 22 %, medtem ko se je kupna moč neformalnih prejemnikov plač od tega datuma zmanjšala za 31 %,« navaja svetovalno podjetje LCG. Vlada si za leto 2022 prizadeva, da bi se sindikati zadovoljili s 40% povišanjem. To dejstvo, in pa stanje socialnih gibanj, ki so že včeraj blokirala središče mesta, napoveduje vroč začetek jeseni.

Dvajset let ni nič, poje tango »vračanje« (Volver), ki ga je spisal genialni Le Pera in zapel Carlos Gardel. Lahko bi pa dodali, da je, obratno, šest let ogromno. Šest let je namreč poteklo, odkar je Alberto Fernández ostro kritiziral tedanjo predsednico zaradi domnevne korupcije. Včeraj pa je moral pričati v isti zadevi in govoril ravno obratno kot tedaj. Aprila 2016 je namreč Fernández v oddaji Nelsona Castra 'Juego Limpio' na TN dejal, da ga je primer »presenetil, vznemiril in razžalostil«. »Cristino bi prosil, naj kaj pojasni, naj kaj pove, saj je zelo težko videti toliko molka ob tem, kar se govori« je dejal, in napadal vladne položaje. Ko ga je tožilec vprašal po izjavah izpred šestih let, je izzivalno odgovoril, tako da ga je moral sodnik opozoriti, naj nastopa »spoštljivo«.

Podpredsednici se namreč položaj zapleta. Kasacijska zbornica je zavrnila odločbo nižjega sodišča, ki je enostavno ukinilo sodbo, češ, da ni predmeta za sojenje v tožbi pranja denarja »Hotesur«. Sodba se bo torej morala izvesti. Kakršenkoli bo izid, se bo nova pritožba zopet odločila v kasacijskem senatu in končno na Vrhovnem sodišču. Kakorkoli že, Cristina nikdar ne o zaprta, pa naj bo izid sodnih postopkov tak ali drugačen. Dala je že vedeti, da ne bo več kandidirala za predsednico, temveč le za senatorko v provinci Buenos Aires. Parlamentarni privilegiji nedotakljivosti jo bodo branili do smrti – enako kot bivšega in sedaj že pokojnega predsednika Menema. Tako se piše zgodovina.

Tone Mizerit