Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 17

Zgodovina se ponavlja

Po nekaj mesecih se moramo vrniti k dejavniku, ki se stalno vrača na površje argentinskega gospodarstva. Vsi dobro vemo, da je v naši državi v veljavi »argentinski peso«. A prav tako jasno nam je, da imamo neko »vzporedno valuto«, ki se imenuje ameriški dolar. Nekateri ekonomisti, ki so zadnje čase govorili o »dolarizaciji« so pozabili na dve važni točki: prva, da smo vsaj delno že dolgo let »dolarizirani; in druga: tudi če v celoti zamenjamo argentinski peso za ameriški dolar, s tem ne bomo rešili nobenega od številnih argentinskih problemov. Težava naše države ni valuta, temveč enostavno dejstvo, da imamo grozno več izdatkov kot prihodkov. Vsaka resna gospodinja ve, da ne sme zapraviti več, kot so mesečni družinski dohodki. A, kot nenehno ugotavljamo, tega ne ve vladna gospodarska ekipa. Tako vsaj lahko sklepamo, če samo površno pogledamo stanje argentinskega gospodarstva. Zakaj znova pišemo o tem pojavu in o dolarju? Ker je zadnje dni cena vzporednih dolarjev blazno poskočila. Potem ko je dolgo časa vzporedni (plavi, sivi, črni, ali kakor ga želite imenovati) dolar miroval, to je, njegova cena se ni spremenila, je nenadoma zopet vstopil v tekmo in takoj zasedel prvo mesto. Včeraj, torek 26. aprila, je dosegel 212,50 pesov, ko je še prejšnji teden ležal pod 200 pesov. V šestih delavnih dneh je napredoval za 17 pesov.

Prišel je v zgodovino. V Argentini včasih gospodarski ministri zasedajo ta vladni položaj daljšo dobo, včasih komaj nekaj mesecev. A na večino izmed njih hitro pozabimo, razen, če zaradi kakega posebnega dogodka kateri ostane za vedno v zgodovini. To je primer ministra, ki je vodil argentinsko gospodarsko usodo leta 1981. Pravzaprav bolj kot on (Lorenzo Sigaut), je ostal v zgodovini stavek, s katerim je hotel prepričati ljudi, naj ne kupujejo dolarjev. »Tisti, ki stavi na  dolar, izgubi« (El que apuesta al dolar, pierde). Nekaj dni za tem je moral izvesti devalvacijo pesa v višini 30%. Od tedaj naprej je ta stavek nasprotno geslo vseh argentinskih varčevalcev, ki nabirajo dolarje kot eden najbolj priljubljenih načinov, da ne izgubijo svojih prihrankov. Saj se dogodi, da nekaj časa dolar miruje, ali celo nekoliko pade. A če gledamo zgodovinski razvoj jasno vidimo, da na dolgo roko, »kdor stavi na dolar, nikdar ne izgubi«.

Ob več kot 55-odstotni letni inflaciji je bilo za razne vzporedne dolarje nevzdržno, da bi predolgo mirovali. Zadnji zagon je bil dan pred nekaj dnevi z napovedjo, da bo vlada približno 8 milijonom ljudi, med katerimi so neformalno zaposleni, avtonomni delavci, ki plačujejo davek A in B, domači delavci in brezposelni, dodelila bonus v višini 18.000 pesov. In dodatnih 12.000 pesov bo prejelo do 6 milijonov upokojencev, ki prejemajo do dve minimalni pokojnini. Večja kot je javna poraba, večja je bojazen trga, da cilj, ki ga je država sklenila z Mednarodnim denarnim skladom (FMI), da letos zmanjša primanjkljaj s 3,2 % na 2,5 % BDP, ne bo dosežen. Višek pa je bila napoved, da namerava vlada uvesti davek na »nepričakovani dohodek« (renta inesperada), za katerega še ni jasno, kako se bo izvajal in kakšne so možnosti, da bo sploh sprejet v parlamentu, vendar sporoča, da si bo vlada prizadevala povečati davčno breme zasebnega sektorja. To je tudi stalna argentinska napaka: ker ne morejo (nočejo, si ne upajo) zmanjšati stroškov, skušajo povečati dohodke. Vedno bolj stiskajo vedno bolj šibko gospodarstvo.

Številni davčni strokovnjaki socialnih podpor ne označujejo le kot obraz revščine v državi, temveč tudi kot odličen način za prikrivanje težav z brezposelnostjo, »preusmerjanjem javnih prihodkov« in nenehno naraščajočim davčnim bremenom zasebnega sektorja za njihovo financiranje. Zgodovina kaže, da so se pred več kot dvema desetletjema socialne podpore eksponentno povečale. Po podatkih Nacionalnega sveta za koordinacijo socialnih politik je danes v veljavi neverjetna številka 182 različnih socialnih programov, kar pomeni, da državno pomoč prejema približno 25 milijonov ljudi.

Socialna tragedija podpor. Katerikrat smo že omenili težave, ki jih povzročajo socialne podpore na področju kulture dela. Priseljenci v času raznih kriz so utrdili mentaliteto, da je delo tisto, ki nas rešuje revščine in zastoja. A ko so se po krizi leta 2000 razpasle razne podpore, je začela plahneti kultura dela. Kdo bo šel delati, če z raznimi podporami družina normalno doseže vsoto dveh minimalnih plač? O tej težavi je pred dnevi govoril predstavnik enega izmed sektorjev, ki zaposluje največ delavcev: gradbena podjetja. Gustavo Weiss je predsednik gradbene zbornice od novembra 2021, vendar ni novinec: že tretjič vodi to združenje, ki povezuje več kot 1.300 podjetij in zaposluje skoraj 450.000 ljudi. Danes, v času rasti dejavnosti v sektorju, je na vprašanje, ali imajo težave pri iskanju osebja, kategoričen: »Da, primanjkuje delovne sile.«

Bolj kot vladne ustanove, sama podjetja skušajo po raznih poteh preusmeriti to težnjo in organizirajo razne načrte in dejavnosti. A uspeh je vse več kot dvomljiv. O tem je pred kratkim govoril Weis in razložil položaj. Kljub programu Priklop (Empalme), katerega cilj je pomagati upravičencem do socialne podpore pri iskanju uradne zaposlitve, saj podjetja spodbujajo, da znesek socialne podpore dve leti upoštevajo kot del plače, pa gradbena podjetja težko najdejo delovno silo, in to ne le za najbolj kvalificirana delovna mesta. Spomnimo, da je bila gradbena zbornica prva, ki se je pridružila temu programu, namenjenemu ustvarjanju formalnih delovnih mest. Načrt Priklop je predvideval usposabljanje upravičencev načrta s strani podjetij, da bi jih lahko zaposlila, vendar ta vidik predloga ni bil preveč uspešen, kot pojasnjuje Weiss: »Resnica je, da smo usposobili zelo malo ljudi, ker se niso prijavili. Od 1.400.000 ljudi, ki so prejeli podpore, smo jih usposobili le 180 in ne vemo, koliko ljudi je dejansko začelo delati.«

Ta položaj se razvija v okviru, ko nenehno raste spor v vladi. Ko bi bil najbolj potreben mir, skupen načrt in resno delo, se vse moči usmerjajo v notranji razkol. Popolnoma jasno je že, da ni rešitve prepiru med predsednikom in podpredsednico. Za Cristino je edini pogoj soglasja popolna predaja. Ena glavnih zahtev pa je odhod dosedanjega gospodarskega ministra. Martin Guzmán sicer ni najbolj blesteč strokovnjak za to mesto, a v stanju stalnih napadov s strani podpredsednice in njenih oprod ne more kaj veliko storiti Tako barka argentinskega gospodarstva pluje skoraj kot brez krmarja.

Sodna vojna - trete poglavje. Vsi v vladi in v opoziciji soglašajo, da je to edina točka argentinske sedanjosti, ki skrbi Cristino. A razdelitev vladne senatorske skupine na dva dela, da je s tem opoziciji odvzela enega senatorja v članstvu Sveta magistrature, je lahko dolgoročna politična poteza. Čas bo prinesel vse odgovore, a tega koraka ne smemo zanemariti, ne pozabiti nanj. V prejšnjem komentarju smo omenili, da je tudi predsednik poslanske zbornice (Sergio Massa), stopil na isto pot. A še isti dan se je premislil. S strani poslancev je imenoval (kot je pripadalo), zastopnico radikalne stranke, ki je v opozicijski poslanski skupini. Nastali položaj je že v rokah sodne zbornice in bo verjetno kmalu v obdelavi Vrhovnega sodišča. Medtem pa se že govori o nekem dogovoru med vlado in opozicijo.

A nekaj bi omenil ob tem spopadu med podpredsednico in Vrhovnim sodiščem. Cristina drsi na pot, ki jo je bila vajena že v provinci Santa Cruz: ne ubogati sodnih odlokov. Stališče podpredsednice je (kot običajno), podprl tudi predsednik Fernández. Vendar bi lahko povedal, kar določa ustava: sodbe Sodišča je treba spoštovati. Tako deluje ali bi moral delovati naš demokratični sistem. Temu pravimo neodvisnost oblasti. In to je tisto, kar je Alberto trdil, preden ga je Cristina imenovala za predsednika: »Če Cristina ne razume, zakaj je sodišče 'protioblast', bi morali ugotoviti, kdo jo je potrdil na izpitu predmeta Ustavno pravo.« A to je bilo, ko se mu ni niti sanjalo, da ga bo Cristina poklicala za predsednika, da bi ji pomagal v njenih težavah.

Sedaj se mnogo govori o povečanju števila članov Vrhovnega sodišča. Ona in Nestor sta število z devet znižala na pet. Sedaj se hoče ona vrniti na prvotno število: devet. A to ne bo rešilo nobene njenih težav. Število se res brez težave zviša z novim zakonom. A Ustava določa, da sodnike, na predlog predsednika, imenuje senat  z dvotretjinsko večino. Te pa ona nima in je še dolgo časa ne bo imela. Če jo bo še kdaj imela.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 16

Razne revščine

Včasih se resno vprašam, če svet sploh lahko razume Argentino. In to vprašanje pride do izraza dejansko na vseh področjih: gospodarskem, socialnem, političnem, institucionalnem … Vsi štirje zgoraj imenovani doživljajo zadnje čase hude pretrese, udarce, da se sprašujemo, koliko časa bo država še lahko mirno prenesla to stanje. In če se omejimo na politično ter institucionalno področje, do kdaj bo Argentina še »republika«, državna ureditev, v kateri so v veljavi tri neodvisne oblasti, ki delujejo na podlagi temeljnega zakona, ki ga običajno imenujemo »ustava«. Strah je utemeljen, ker gospodarsko država ne more iz globokega kaosa, ki že desetletja onemogoča gospodarsko rast, ko socialna pravica nima veljavnosti, spričo 40% prebivalstva, ki živi v revščini. Kar pa zadeva ustavnosti, prisostvujemo mnogim poizkusom, da bi vedno bolj šibko republikansko demokracijo spremenili v demokratično diktaturo. Ko najvišji funkcionarji države storijo vse, kar je mogoče ali kar ni mogoče, da ne bi spoštovali ustanov in njihovih odločitev, mirno lahko rečemo, da je celoten sistem v nevarnosti.

Rakova pot. Res je, da v sedanjem težkem času, ko ruska invazija Ukrajine postavlja svetu rastoče težave, ni mogoče pričakovati, da bi bila Argentina izjema. A številke gospodarstva, ki nam jih nudi realnost, nikakor ne vzbujajo optimizma. Pretekli teden sem  omenil, da bodo številke, ki jih mesečno objavlja državni zavod za statistike, zelo negativne. Isto sredo popoldan je inflacija meseca marca dobila okvir. Čeprav smo vsi pričakovali visoko inflacijo (okoli 6%), nas je končna številka presenetila: zvišala se je na 6,7 %, s čimer je indeks cen življenjskih potrebščin v prvih treh mesecih letošnjega leta dosegel 16,1 %, na letni ravni pa 55,1 %. Kar zadeva prehrane, kar normalnega državljana najbolj skrbi, je marčevska številka povišanja dosegla 7,2 %. Uradno gledano je to najvišja stopnja v skoraj dveh desetletjih. Presegla jo je le aprila 2002, ko smo zapuščali zadnjo največjo krizo; takrat je znašala 10,4 %.

Kmalu bo potekel mesec dni, odkar je predsednik napovedal »vojno inflaciji«. Vsaj začetni rezultati ne vzbujajo optimizma. Dejstvo je, da v tej nevarni tekmi med plačami, stroški in cenami, danes nihče ne ve kaj nas jutri čaka. Ta nejasnost je prvi vzrok gospodarske nestabilnosti. Pospešeno naraščanje cen na rekordno raven potrjuje neuspeh protiinflacijske politike, ki se osredotoča na nadzoru, posegih v trženje in grožnjah. To se vleče dejansko od nastopa vlade, torej več kot dve leti. Državni sekretar za notranjo trgovino (najprej Paula Español in sedaj Roberto Feletti) ne ve, kako se spoprijeti s povišanjem cen. Ker Feletti izhaja in območja podpredsednice in Cristina nikdar ne sme biti ničesar kriva, sedaj razlagajo, da je problem cen makroekonomske narave, torej je inflacije kriv gospodarski minister. Do neke mere to drži, a celotna gospodarska struktura je zgrajena na pesku in ni načina, da bi dosegli kak uspeh, dokler se ne zedinijo vlada in opozicija na skupnem načrtu, ki bi državi vrnil resnost in predvidljivost. Le tak načrt bi nas vrnil na pot rasti. Argentina pa že desetletja ne raste.

A kako se bodo zedinili vlada in razne opozicije, če je glavni vzrok težav notranji spor v vladi sami. Podpredsednica že dolge mesece rovari in skuša odstraniti gospodarskega ministra, ki ga predsednik trmasto brani. To je seveda le ena izmed neštetih točk spora na vrhu vlade. Nenehni spopadi med Albertom in Cristino povečujejo negotovost, saj udarci na samem vrhu oblasti spodbujajo inercialno inflacijo in preventivno povišanje cen. V podjetniških krogih in ustanovah so si na jasnem: nemogoče se je boriti proti cenam, ko patetični boj med predsednikom in podpredsednico ustvarja negotovost. Kmetijski sektor je izvozil že tretjino pridelka in predal devize državi, Centralna banka pa ni mogla povečati svojih rezerv s pravimi dolarji. Gre za približno 10.000 milijonov ameriških dolarjev, ki usahnejo kot sneg na poletnem soncu. Vsi vemo, da hoče Cristina Albertu odvzeti oblast. Mir bi se vrnil le, če bi predsednik podpisal popolno predajo. To pa je v sedanjem stanju skoraj nemogoče.

Sodna vojna - drugo poglavje. Prejšnji teden sem precej podrobno opisal stanje okoli Sveta magistrature. To ustanovo, katere namen je da imenuje, sodi in odstavlja sodnike, je v ustavo vključila ustavodajna skupščina leta 1994, ki je zadnjikrat spremenila besedilo temeljnega zakona, na podlagi dogovora med Menemom in Alfonsinom. Lahko bi rekli da je bilo takrat zadnjič, da sta se dve glavni politični skupnosti mirno dogovorili o temeljnih problemih Argentine. Tedaj ustanovljen Svet magistrature je vseboval 20 članov in strogo pazil, da je sestava ohranila politično in strokovno ravnovesje: sestavljajo ga predstavniki vlade, senata, poslanske zbornice, sodnikov, advokatov in akademikov. Sestavo sveta je spremenil poseben zakon, ki ga je leta 2006 pripravila tedanja senatorka Cristina Kirchner. Zmanjšala je število članov od 20 na 13, izločila predstavnika Vrhovnega sodišča (po prvotnem besedilu je ta predsedoval Svetu) in povečala moč politične skupnosti. Vrhovno sodišče je lani (16. decembra) omenjeni zakon proglasilo za neustavnega. V petek, 15. tega meseca, je zapadel rok, da parlament izglasuje nov zakon. Ker do tega ni prišlo (Cristina ni mogla prodreti s svojim besedilom) je stopil v veljavo prvotni zakon iz leta 1994.

Ne vem, če Cristino skrbi gospodarstvo, inflacija, revščina … Jasno pa je, da jo skrbi sodna ustanova, ker postopki proti njej so številni in resni. Zato je že marca 2013 izvedla »sodno reformo«, katere ena glavnih značilnosti je bila, da sodnike določajo na ljudskih volitvah. Že 13. junija tistega leta je Vrhovno sodišče to reformo proglasilo za protiustavno. V teku svojih dveh mandatov je Cristini uspelo imenovati nekaj »prijaznih« sodnikov in preprečiti, da bi odstavili druge, tudi »prijazne«, čeprav so bili obtoženi hudi prekrškov. Ko ji parlament ni potrdil novega zakonskega besedila, je »prijazen« sodnik iz mesta Paraná ukazal, naj parlament ne imenuje novih članov. Vrhovno sodišče je takoj preklicalo ta odlok in proti upornemu sodniku uvedlo pravni postopek. Noče, da bi zavlačevali uredbo delovanja Sveta.

Končno je včeraj, torek 19. aprila, Cristina sporočila vodstvu parlamenta, da se tako v senatu kot v poslanski zbornici peronistična skupina loči na dve neodvisni skupini. Kaj doseže s tem? Ker ustava določa, da parlament v Svetu zastopajo štirje poslanci in štirje senatorji, dva za večino in po eden za prvo in drugo manjšino, bo peronizem imel tri zastopnike iz senata. Kot predsednica senata je Cristina to potrdila. Sergio Massa, ki je predsednik poslanske zbornice, pa se zapleta, a v principu tudi zapada tej prevari. Omenimo le, da Massa še vedno sanja, da ga bo Cristina kdaj postavila (kot prej Alberta) na predsedniško mesto. Vendar voli narod in, vsaj sedaj, je to račun brez krčmarja. A v Svetu magistrature bi peronizem imel dva člana več, kot pa mu po duhu ustave pripada.

Tista druga revščina. Mislim, da je razumljivo, da nas položaj Argentine boli do srca. Ta dežela, ki je nam in  našim prednikom na široko odprla vrata in jih dobrohotno sprejela ter nudila vse možnosti, kot lastnim otrokom, je v teh 75 letih padla v globok prepad. Ko govorimo o »drugi revščini« mislimo predvsem na vzgojo. Z vrha vzgojnega sistema, kjer se je nahajala pred leti, je padla v brezno, ki se dan za dnem veča. A tudi v tem je vidna razlika med raznimi provincami, predvsem pa med prestolnico in notranjostjo. Poglejmo:

Le 5 od 100 otrok, ki začnejo obiskovati osnovno šolo v provincah Chaco, Formosa in Santiago del Estero, konča srednjo šolo v predvidenem teoretičnem roku (12 let pozneje) in z minimalnim znanjem jezika in matematike. V Misionesu jih je 6 na 100, v Catamarki in Corrientesu pa 7. Lahko tudi zaključijo pravočasno, vendar brez potrebnega znanja. Ti podatki kažejo na najhujše simptome izobraževalnega sistema v krizi, ki ne izpolnjuje svoje osrednje naloge: zagotoviti kakovostno šolanje in učenje za vse, kot je določeno v trenutno veljavnem zakonu o izobraževanju v državi.

Podatki so iz raziskave, ki jo je opravila organizacija Argentinski observatorij za vzgojo, ki je analizirala uradne statistične podatke o skupini učencev, ki so leta 2009 začeli obiskovati prvi razred in bi morali leta 2020 končati zadnji letnik srednje šole. Ugotovili so, da na državni ravni od 100 učencev, ki začnejo osnovno šolo, jih le 53 v predvidenem času zaključi zadnji letnik srednje šole, a od teh jih le 16 doseže zadovoljivo raven učenja v jeziku in matematiki.

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 15

Kaj čakamo?

Pravzaprav je ta tedenski opis argentinskega političnega življenja nekaj posebnega. Desetletja je izhajal v tedniku Svobodna Slovenija, potem pa prenehal. Brali so ga predvsem starejši rojaki, ki težko sledijo dnevnim novicam. Ko je »Iz življenja …« nastopil samostojno pot po internetu, je ostal brez zaželenih poročil prav tisti del skupnosti, ki je najbolj zvesto bral te komentarje. Ni bilo težko internetnim objavam dodati tiskanega lista s priljubljenim besedilom, ki fotokopiran vsak teden spremlja izvode tednika Oznanilo. Tako pride v roke tistim rojakom, ki jih argentinska politika zanima in imajo raje papir v rokah kot zaslon pred očmi. A s tem obveže avtorja, da vsako sredo v zgodnjih urah zaključi članek in sproži delo razmnoževanja. V tem spopadu je zmagal papir, a za ceno zamujenih novic. Zakaj je to važno? Ker je že nekaj časa prav sreda tisti dan, ko politični koraki dobijo posebno jakost. Danes, na primer, ko je sreda 13. aprila, bo državni zavod za statistike objavil številke inflacije za mesec marec. Kar tukaj napišemo se lahko v nekaj urah spremeni. Naj nam bralci odpustijo. Vendar razlika v številkah ne more biti velika. Sam minister za gospodarstvo je priznal, da bo marčevska podražitev cen presegla 6% in postala najvišja po hiperinflaciji okoli leta 2000. Tako se nevarno približa in preseže številke, ki jih je trpel Macri.

Nekaj drugega je s kitaro … Tako trdi star argentinski izraz, ki enostavno pove, da je o neki stvari lahko govoriti, ko pa moraš prijeti bika za roge (vzeti kitaro v roke in zaigrati), so stvari drugačne. Macri je to spoznal na lastni koži. Leta 2015, ko je bil še vodja vlade mesta Buenos Aires, je dejal: »Inflacija je dokaz vaše nesposobnosti vladanja. V času mojega predsedovanja inflacija ne bo problem, ne bo izziv.« Že marca 2016, 100 dni po nastopu mandata, je predsednik dejal, da »če se inflacija ne bo znižala, bo to moja krivda, ne bom za to krivil nekoga drugega«. In dodal: »Prva stvar, ki jo moram povedati Argentincem je, da je za inflacijo kriva vlada, ki slabo upravlja, ki porablja več, kot ima, več, kot bi morala. Nato se zateče k denarnemu stroju in družbo napolni z bankovci.« Ni treba še posebej povedati, da je tudi pod Macrijem letna inflacija presegla 50%. A njegovih besed nihče ne more postaviti na laž.

Ko je po primarnih volitvah lanskega leta kirchnerizem spoznal, da bo lahko bil na splošnih volitvah poražen, je uvedel znani »plan platita« (načrt denarček), tiskal ogromne milijone bankovcev in jih razsipal med volivce. Saj je precej napredoval, a bil končno premagan. Posledice tistega tiskarskega neurja pa trpimo danes, v trenutku, ko vlada prestaja najbolj zapleteno obdobje zaradi notranjih sporov.

Tista »vojna proti inflaciji«, ki jo je napovedal Alberto, je šele v povojih. A nekaj je res: predsednik in njegova skupina, ločeni od podpredsednice Cristine in kirchnerizma, vsaj skušajo vpeljati nek načrt in zastaviti uspešne korake v tem boju. To je potrebno tudi zato, ker bo v dveh mesecih priletela v Buenos Aires delegacija Mednarodnega denarnega sklada, da pregleda, koliko se argentinska vlada drži sklepov in koliko izvaja obljube, na podlagi katerih je prejela potrebne milijone dolarjev, da ni zapadla v default. A vladna bitka teče na dveh frontah. Ena je tehnične narave, ko mora začeti urejati gospodarski kaos, v katerem se Argentina nahaja že dolga, dolga desetletja. Druga bitka pa poteka na politični fronti, ko je vedno bolj jasen razkol med predsednikom in podpredsednico. Končno je Alberto Fernández uvidel, da ne more samo kimati in igrati vlogo lutke.  Odločil se je, da bo s svojimi zvestimi začel resno delo in skušal državo izpeljati iz tega zakletega položaja. Mu bo uspelo? Kaj bo sploh naredil? Bo iz vlade odstavil vse privržence skupine La Cámpora, ki jim načeluje Máximo Kirchner in ki zasedajo vsa mesta, kjer jim je denar na razpolago? Kaj takega si skoraj ne moremo misliti, a naj se bralci spomnijo našega gesla: »Vse je mogoče v tej deželi«. V tem primeru bi prišlo do ločitve klasičnega peronizma in levičarskega kirchnerizma. Nekaj skoraj neverjetnega.

Sodna vojna. V katerem izmed teh komentarjev sem že omenil težave, ki jih ima podpredsednica na sodiščih. Več kot deset sodnih postopkov je v teku in vsi se direktno ali posredno dotikajo prvih treh dob (dvanajst let) kirchneristične vlade, prepletene z grobimi primeri korupcije. Govorilo se je celo, da je bil dogovor med Cristino in Albertom, da jo on kot predsednik reši sodnih težav. Seveda, tudi v Argentini je to laže obljubiti kot pa izpolniti. Čas teče neizbežno, prihodnje leto bodo že ponovne predsedniške volitve ki peronizmu ne kažejo kaj pozitivno, nad glavo podpredsednice pa visi Damoklejev meč sodnih postopkov, ki jih ne more odstraniti. Njen načrt, da sodišča napolni s »prijaznimi« sodniki pa se vedno bolj zapleta.

V teh komentarjih smo omenili, da je Vrhovno sodišče proglasilo kot neustaven zakon, ki je leta 2006, na pobudo tedanje senatorke Cristine Kirchner, spremenil sestavo »Sveta magistrature«, zmanjšal število članov od 20 na 13 in izločil predstavnika Vrhovnega sodišča.  Najvišja sodna ustanova je vladi dala rok do 15. aprila, da izda nov zakon; v nasprotnem primeru ponovno stopi v veljavo prvotni zakon s prvotno sestavo. Novega zakona vlada ni mogla izpeljati. Je pa z odlokom enega »prijaznih« sodnikov skušala preprečiti prihod zastopnika Vrhovnega sodišča in skuša tudi spremeniti delovanje Sveta. Vse to je nelegalno in neustavno. A to Cristine (in kirchnerizma) ne briga.

Pa to ni od danes. Da je Cristina zmožna delovati v odprtem nasprotju s sodnimi ustanovami je kirchnerizem dokazal že, ko je vladal v provinci Santa Cruz. Tam je odstavil vrhovnega tožilca (Eduardo Sosa), ko je ta zasumil vladno korupcijo in začel raziskovati vladne račune. Guverner (Nestor Kirchner) ga je z dekretom odstavil in imenoval drugega. To je bilo leta 1995. Sosa je sodno nastopil proti temu. Vse razsodbe so mu priznale pravico. Leta 2010, ko je bil kirchnerizem že na vodstvu države je Vrhovno sodišče ukazalo vladi province, naj Sosi vrne mesto vrhovnega tožilca. To se nikdar ni zgodilo in leta 2013 je naveličani Sosa zapustil sodno pravdo. Se sedaj lahko zgodi nekaj podobnega? Kirchnerizem hiti, da bi v zadnjem hipu imenoval pet ključnih sodnikov in spremenil delovanje Sveta. Najbolje je položaj ocenil vodja radikalne stranke Mario Negri, ki je izjavil: »Kirchnerizem išče vsakršno zvijačo, da ne bi upošteval sodbe Vrhovnega sodišča. Ta odločitev je jasna: če 15. aprila ne bo novega zakona, bo začel veljati zakon iz leta 1997. Vrhovno sodišče ima od davnega leta 1862 zadnjo besedo, ko je vprašljiva veljavnost zakona.« Bo ta teorija obveljala v praksi?

Blažene podpore. Sreda je običajno tudi dan, ki ga izberejo voditelji socialnih organizacij, da napolnijo središče mesta s svojimi privrženci in blokirajo vsako možnost prehoda in sploh premikanja. Namen je enostaven: doseči, da vlada poveča število subvencij (imenujejo jih 'planes'-načrti), katerih namen je nuditi najbolj prizadetim neko pot do preživetja. Te podpore so prišle v veljavo ob krizi leta 2001. Ha! Celo v slovenski skupnosti smo jih bili deležni in marsikaj bi se dalo o tem napisati. A potem se je (kot je navada v Argentini) vse izmaličilo. Danes so te podpore za nekatere res rešitev pred lakoto in skrajno revščino, a za mnoge »podpora« pomeni nedelavnost in lenobo. Te dni je eden voditeljev priznal: »Če družina dobi dve otroški podpori, žena družinsko doklado, mož pa subvencijo za brezposelnost in še eno podporo, presežejo 70.000 pesov, kar je dvakrat minimalna plača. Kdo bo tako hotel delati?«

A vsi, prav vsi (vlada, peronizem, celo trockisti) priznajo, da te podpore niso pozitivne. Poglejmo: »Subvencije so lahko le začasna pomoč. Od subvencij ne morete živeti ...«, papež Frančišek. / »Argentinci se morajo vrniti v formalno zaposlitev in opustiti socialne podpore.« Alberto Fernández. / »Kultura socialne podpore je stvar preteklosti«, Andrés Larroque, minister za razvoj province Buenos Aires in vodja skupine La Cámpora. / »Socialnih podpor ne sme biti več. Govorjenje o socialnih planih prihodnje vlade me demoralizira,« Eduardo Belliboni, vodja skupine Polo Obrero. / »Socialnih podpor ne bomo povečevali«, Juan Zabaleta, minister za socialni razvoj države. / »Subvencije niso rešitev. Prva stvar, ki pride na misel državi in politiki, je: 'Obstaja revščina, iznajdimo subvencije'. To ne rešuje težave«, Emilio Pérsico, vodja gibanja Movimiento Evita. / »S socialnimi podporami uničujemo proizvodno moč države«, Sergio Berni, deželni minister za varnost. Torej, če vsi enako mislimo, kaj čakamo da stvar pozitivno rešimo?

Tone Mizerit

 Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 14

Vse je mogoče

Ni miru, niti premirja. Ne govorimo o Ukrajini in ruskem napadu na to državo; mislimo na notranji spor v argentinski vladi in na razkol v vladni Fronti vseh (Frente de Todos), ki je vedno manj fronta in jih je tudi vedno manj. Jasen a porazen dokaz razkola na samem vrhu vlade je gotovo nudila 40. obletnica Malvinske vojne. To je bil eden najbolj žalostnih dogodkov polpretekle argentinske zgodovine. Povzemimo: vojaška vlada je bila na koncu svoje moči. Glavna delavska konfederacija CGT (glavni sekretar Saul Ubaldini) je oklicala splošno stavko in s protestniki napolnil Majski trg. Tedaj je 2. aprila 1982 predsednik vojaške Junte general Galtieri ukazal zasedbo Malvinskih otokov. Akcija je bila lahka in rodila zaželen notranji sad: Majski trg se je napolnil z ljudstvom, ki je slavilo vojaško vlado. Konec je bil seveda drugačen. Anglija je poslala največje bojno ladjevje po drugi svetovni vojni. Skoraj najstniški argentinski vojaški naborniki so se borili proti moderno opremljenim angleških profesionalcem in 14. junija se je argentinska posadka na otokih predala. Ostalo je nekaj potopljenih ladij, sestreljenih letal pa 649 argentinskih in 255 britanskih smrtnih žrtev. Poraz je pomenil konec vojaškega režima in 10. decembra 1983 se je Argentina vrnila na demokratično pot.

Kaj nas uči zgodovina. Najprej nekaj besed o Malvinah ali (po angleškem izrazu) Falklandskih otokih. Odkrili so jih Francozi (od tu ime îles Malouines). V teku zgodovine so imeli otoki razne lastnike in končno stoletja ostali španski. Ob oklicu neodvisnosti leta 1816 so prišli pod argentinsko oblast. 2. januarja 1833 so jih zasedli Angleži. Zapletena v notranje vojne jih Argentina ni mogla braniti, a nikdar jih ni nehala zahtevati kot del lastnega ozemlja. To je zadnja desetletja nenehno predlagala v sklopu Združenih narodov, ki so večkrat potrdili argentinske zahteve o »dekolonizaciji«. Argentina jih še vedno smatra kot del svojega ozemlja in jih vključuje v provinco »Ognjena zemlja, Malvine in otočje južnega Atlantika«. Mimogrede še ena zanimivost: Anglija je dosegla od Evropske Unije, da je ta priznala malvinsko otočje kot »evropsko čezmorsko ozemlje«. Takrat smo celo nekoliko zamerili Sloveniji, ki je, kot članica EU sprejela to oznako. Potem pa je prišel vmes Brexit, Anglija je zapustile Evropsko unijo in sedaj otočje ni več »evropsko čezmorsko ozemlje«. Tako se piše zgodovina.

Malvinska vojna je pomenila, kot smo že omenili, konec vojaških režimov v Argentini. A ni bilo konca državnih udarov, le da so bili ti civilne narave: Alfonsin in De la Rua, oba radikala, sta padla zaradi peronističnega rovarjenja. Proti De la Rui so uporne skupine celo uprizorile javne nastope, oropanje blagovnic, in splošno vstajo, ki jo je vodil peronizem. Šele Macri je postal prvi neperonistični predsednik, ki je dokončal svoj ustavni mandat. Obletnica 40 let začetka vojne pa je potekala v čudnem okolju. Vlada ni bila niti sposobna organizirati enotne spominske prireditve. Po eni strani je bil predsednik, na drugi je stala podpredsednica. In dodajmo še to, da je Cristina v svojem nagovoru komaj omenila vojno, argentinske pravice in tragedijo tolikih smrti in tolikega trpljenja. Njena razmišljanja so se vrtela bolj okoli sedanjega stanja in namigovanja na razmerje do Mednarodnega denarnega sklada in kritiko predsednika.

Ko že govorimo o Mednarodnem denarnem skladu in argentinskem položaju: poslovneži so zaskrbljeni zaradi boja med Cristino in Albertom. Nekateri - pomembni - v predsedniški rezidenci predlagajo, naj Alberto ponovno sklene zakonsko zvezo s Cristino in za to žrtvuje ministra Guzmana. Oni so tisti, ki spodbujajo vzpenjajočega se ekonomista, ki je Emmanuel Alvarez Agis. Drugi menijo, da je premlad in nima dovolj izkušenj. Zato so v zadnjih tednih neuradno trikrat omenjali Martina Redrada. A on zahteva jamstva. Alberto sam je močno potrdil Guzmana. Za zdaj se je odločil, da Cristini ne bo predal njegove glave. Zaveda se, da bi bil to politični samomor. Guzmán se je pogajal, da ne bilo negativnega glasovanja v Washingtonu. Na koncu mu je uspelo prelisičiti skeptike in doseči soglasno potrditev sporazuma z FMI.

Ko se potapljamo. Znova se moramo vrniti na isto snov. Cristina in Alberto se nenehno prepirata na krovu Titanika. Podpredsednica je pripravila »načrt predaje«, ki naj bi ga Alberto sprejel. Šele po njegovi uresničitvi bo pripravljena sprijazniti se s predsednikom. Kirchnerizem, ki ima svoj bunker v tako imenovanem »Inštitutu Domovina« (Instituto Patria) želi, da bi predsednik popustil v dveh občutljivih točkah. Cristina najprej zahteva, da Alberto odpusti gospodarsko trojko, ki jo sestavljajo ministra Martín Guzmán in Matías Kulfas ter predsednik Centralne banke Miguel Pesce; mesta naj zasedejo njeni pretorjanci. Druga zahteva pa je, da Alberto ob naslednjem pregledu, ko bo maja prišla nadzorna delegacija Mednarodnega denarnega sklada, zahteva spremembo pogojev, o katerih  se je Argentina dogovorila z FMI. Kar naj predsednik zahteva je Sklad že zavrnil, ker celo po predsednikovih besedah »nimajo stika z realnostjo«. A podpredsednica vztraja. Ne bo miru, ne bo »sprave«, dokler Alberto ne popusti.

Tako je odnos med obema dokončno prekinjen, saj je Alberto že potrdil gospodarsko ekipo. Javno je z osporavanimi funkcionarji šel na srečanje s sindikalisti (CGT) in podjetniki (UIA). Dejstvo je, da je vladna trojka oblikovala komisijo za pripravo dokumenta, ki ga je treba podpisati za zmanjšanje inflacijskih pričakovanj. A po pravici povedano nihče ne pričakuje kakih blestečih rezultatov tega dogovora. »Vojna proti inflaciji«, kot si jo je zamišljal Alberto, je bila rojena mrtva. V prihodnjih dneh bo uradna ustanova za statistike objavila podražitev cen meseca marca. Vsi vedo, da bodo številke grozne: sukale se bodo okoli 6 %.

Da je mera težav polna, so se ponovno pojavile cestne blokade. Brez dialoga z vlado so levičarski piqueteros prejšnji četrtek zgradili svoje »taborišče« na aveniji 9 de Julio, pred ministrstvom za socialno skrbstvo, ki ga vodi Juan Zabaleta. Več tisoč aktivistov iz 30 organizacij je v teku dveh dni zahtevalo več podpornih subvencij in pomoč v hrani. Središče Buenos Airesa je bilo ponovno neprevozno, neke vrste zasedeno ozemlje. A podobna »taborjenja« so se med drugim ponovila tudi v Cordobi, Mendozi, Jujuyu in Santa Fe. Levičarske skupine, ki ne pripadajo združenju provladnih »socialnih organizacij«, so postavile mesto na glavo in sedaj grozijo, da bodo s protesti in blokadami nadaljevale. Ta dodatna kriza pa je le še okrepila notranje spore v vladajoči fronti.

Vojna se nadaljuje. V krogu predsednikovih sodelavcev sumijo, da je za to ljudsko »vstajo« roka podpredsednice. A socialno stanje je res obupno, protestniki pa zahtevajo, naj jim vlada magično reši položaj. Vlada doslej ostaja nedostopna. Ne bo povišala števila podpor, ki jih imenuje Potenciar Trabajo, saj jih izplačuje že 1.200.000 upravičencem. Minister Zabaleta tudi noče sprejeti protestnikov, če se blokade cest nadaljujejo. V vladajoči stranki se razhajajo mnenja o tem, kako rešiti krizo, medtem ko se na televiziji predvaja razglednica množičnega 48-urnega tabora na glavni aveniji prestolnice, kjer protestniki postavljajo šotore in v njih prebijejo noč. A položaj se vedno bolj zapleta. Tako provladne kot opozicijske organizacije opozarjajo, da je v »nacionalni register delavcev v ljudskem gospodarstvu« vpisanih skoraj 3 milijone ljudi, kar je skoraj 2 milijona več od števila načrtov, ki jih je odobrila vlada. Kako dodati dva milijona »delavskih plač«, ko je v načrtu, da bo vlada izvedla varčevanje in omejila podpore?

A tako v vladi kot med ljudmi raste strah, ker mnogi gledajo vstajo v Peruju, kjer je levičarski predsednik Castillo postal žrtev ljudskega upora zaradi podražitve goriv. Tam je mesečna inflacija dosegla »grozno« številko 1,4% - v Argentini se suka okoli 6%. Sredi tega neurja pa stopa v ospredje vprašanje goriv. Nahajamo se na začetku žetve, ki naj državi prinese kup življenjsko potrebnih dolarjev, kosilnice pa stojijo in čakajo, da pride dizelsko gorivo in jih požene. Kmetje obupano zahtevajo, naj vlada vendar že uredi ta položaj. S strani državne petrolejske družbe YPF so zagotovili, da goriva ne bo manjkalo in bo žetev potekala normalno. A mnogi jim ne verjamejo, vendar nihče ne ve, kaj storiti če se vladne napovedi izjalovijo.

Da pa ovrednotimo naše geslo, ki trdi da »vse je mogoče v tej deželi«, povejmo, da dolar že štiri mesece miruje in je pretekli torek »dosegel« najnižjo vrednost v letošnjem letu. Vse raste, dolar pa pada. Noro! Strokovnjaki imajo vrsto teorij in razlag, a ljudska modrost trdi, da je le »počepnil«, ker se pripravlja na nov skok.

Tone Mizerit