Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 14

Vse je mogoče

Ni miru, niti premirja. Ne govorimo o Ukrajini in ruskem napadu na to državo; mislimo na notranji spor v argentinski vladi in na razkol v vladni Fronti vseh (Frente de Todos), ki je vedno manj fronta in jih je tudi vedno manj. Jasen a porazen dokaz razkola na samem vrhu vlade je gotovo nudila 40. obletnica Malvinske vojne. To je bil eden najbolj žalostnih dogodkov polpretekle argentinske zgodovine. Povzemimo: vojaška vlada je bila na koncu svoje moči. Glavna delavska konfederacija CGT (glavni sekretar Saul Ubaldini) je oklicala splošno stavko in s protestniki napolnil Majski trg. Tedaj je 2. aprila 1982 predsednik vojaške Junte general Galtieri ukazal zasedbo Malvinskih otokov. Akcija je bila lahka in rodila zaželen notranji sad: Majski trg se je napolnil z ljudstvom, ki je slavilo vojaško vlado. Konec je bil seveda drugačen. Anglija je poslala največje bojno ladjevje po drugi svetovni vojni. Skoraj najstniški argentinski vojaški naborniki so se borili proti moderno opremljenim angleških profesionalcem in 14. junija se je argentinska posadka na otokih predala. Ostalo je nekaj potopljenih ladij, sestreljenih letal pa 649 argentinskih in 255 britanskih smrtnih žrtev. Poraz je pomenil konec vojaškega režima in 10. decembra 1983 se je Argentina vrnila na demokratično pot.

Kaj nas uči zgodovina. Najprej nekaj besed o Malvinah ali (po angleškem izrazu) Falklandskih otokih. Odkrili so jih Francozi (od tu ime îles Malouines). V teku zgodovine so imeli otoki razne lastnike in končno stoletja ostali španski. Ob oklicu neodvisnosti leta 1816 so prišli pod argentinsko oblast. 2. januarja 1833 so jih zasedli Angleži. Zapletena v notranje vojne jih Argentina ni mogla braniti, a nikdar jih ni nehala zahtevati kot del lastnega ozemlja. To je zadnja desetletja nenehno predlagala v sklopu Združenih narodov, ki so večkrat potrdili argentinske zahteve o »dekolonizaciji«. Argentina jih še vedno smatra kot del svojega ozemlja in jih vključuje v provinco »Ognjena zemlja, Malvine in otočje južnega Atlantika«. Mimogrede še ena zanimivost: Anglija je dosegla od Evropske Unije, da je ta priznala malvinsko otočje kot »evropsko čezmorsko ozemlje«. Takrat smo celo nekoliko zamerili Sloveniji, ki je, kot članica EU sprejela to oznako. Potem pa je prišel vmes Brexit, Anglija je zapustile Evropsko unijo in sedaj otočje ni več »evropsko čezmorsko ozemlje«. Tako se piše zgodovina.

Malvinska vojna je pomenila, kot smo že omenili, konec vojaških režimov v Argentini. A ni bilo konca državnih udarov, le da so bili ti civilne narave: Alfonsin in De la Rua, oba radikala, sta padla zaradi peronističnega rovarjenja. Proti De la Rui so uporne skupine celo uprizorile javne nastope, oropanje blagovnic, in splošno vstajo, ki jo je vodil peronizem. Šele Macri je postal prvi neperonistični predsednik, ki je dokončal svoj ustavni mandat. Obletnica 40 let začetka vojne pa je potekala v čudnem okolju. Vlada ni bila niti sposobna organizirati enotne spominske prireditve. Po eni strani je bil predsednik, na drugi je stala podpredsednica. In dodajmo še to, da je Cristina v svojem nagovoru komaj omenila vojno, argentinske pravice in tragedijo tolikih smrti in tolikega trpljenja. Njena razmišljanja so se vrtela bolj okoli sedanjega stanja in namigovanja na razmerje do Mednarodnega denarnega sklada in kritiko predsednika.

Ko že govorimo o Mednarodnem denarnem skladu in argentinskem položaju: poslovneži so zaskrbljeni zaradi boja med Cristino in Albertom. Nekateri - pomembni - v predsedniški rezidenci predlagajo, naj Alberto ponovno sklene zakonsko zvezo s Cristino in za to žrtvuje ministra Guzmana. Oni so tisti, ki spodbujajo vzpenjajočega se ekonomista, ki je Emmanuel Alvarez Agis. Drugi menijo, da je premlad in nima dovolj izkušenj. Zato so v zadnjih tednih neuradno trikrat omenjali Martina Redrada. A on zahteva jamstva. Alberto sam je močno potrdil Guzmana. Za zdaj se je odločil, da Cristini ne bo predal njegove glave. Zaveda se, da bi bil to politični samomor. Guzmán se je pogajal, da ne bilo negativnega glasovanja v Washingtonu. Na koncu mu je uspelo prelisičiti skeptike in doseči soglasno potrditev sporazuma z FMI.

Ko se potapljamo. Znova se moramo vrniti na isto snov. Cristina in Alberto se nenehno prepirata na krovu Titanika. Podpredsednica je pripravila »načrt predaje«, ki naj bi ga Alberto sprejel. Šele po njegovi uresničitvi bo pripravljena sprijazniti se s predsednikom. Kirchnerizem, ki ima svoj bunker v tako imenovanem »Inštitutu Domovina« (Instituto Patria) želi, da bi predsednik popustil v dveh občutljivih točkah. Cristina najprej zahteva, da Alberto odpusti gospodarsko trojko, ki jo sestavljajo ministra Martín Guzmán in Matías Kulfas ter predsednik Centralne banke Miguel Pesce; mesta naj zasedejo njeni pretorjanci. Druga zahteva pa je, da Alberto ob naslednjem pregledu, ko bo maja prišla nadzorna delegacija Mednarodnega denarnega sklada, zahteva spremembo pogojev, o katerih  se je Argentina dogovorila z FMI. Kar naj predsednik zahteva je Sklad že zavrnil, ker celo po predsednikovih besedah »nimajo stika z realnostjo«. A podpredsednica vztraja. Ne bo miru, ne bo »sprave«, dokler Alberto ne popusti.

Tako je odnos med obema dokončno prekinjen, saj je Alberto že potrdil gospodarsko ekipo. Javno je z osporavanimi funkcionarji šel na srečanje s sindikalisti (CGT) in podjetniki (UIA). Dejstvo je, da je vladna trojka oblikovala komisijo za pripravo dokumenta, ki ga je treba podpisati za zmanjšanje inflacijskih pričakovanj. A po pravici povedano nihče ne pričakuje kakih blestečih rezultatov tega dogovora. »Vojna proti inflaciji«, kot si jo je zamišljal Alberto, je bila rojena mrtva. V prihodnjih dneh bo uradna ustanova za statistike objavila podražitev cen meseca marca. Vsi vedo, da bodo številke grozne: sukale se bodo okoli 6 %.

Da je mera težav polna, so se ponovno pojavile cestne blokade. Brez dialoga z vlado so levičarski piqueteros prejšnji četrtek zgradili svoje »taborišče« na aveniji 9 de Julio, pred ministrstvom za socialno skrbstvo, ki ga vodi Juan Zabaleta. Več tisoč aktivistov iz 30 organizacij je v teku dveh dni zahtevalo več podpornih subvencij in pomoč v hrani. Središče Buenos Airesa je bilo ponovno neprevozno, neke vrste zasedeno ozemlje. A podobna »taborjenja« so se med drugim ponovila tudi v Cordobi, Mendozi, Jujuyu in Santa Fe. Levičarske skupine, ki ne pripadajo združenju provladnih »socialnih organizacij«, so postavile mesto na glavo in sedaj grozijo, da bodo s protesti in blokadami nadaljevale. Ta dodatna kriza pa je le še okrepila notranje spore v vladajoči fronti.

Vojna se nadaljuje. V krogu predsednikovih sodelavcev sumijo, da je za to ljudsko »vstajo« roka podpredsednice. A socialno stanje je res obupno, protestniki pa zahtevajo, naj jim vlada magično reši položaj. Vlada doslej ostaja nedostopna. Ne bo povišala števila podpor, ki jih imenuje Potenciar Trabajo, saj jih izplačuje že 1.200.000 upravičencem. Minister Zabaleta tudi noče sprejeti protestnikov, če se blokade cest nadaljujejo. V vladajoči stranki se razhajajo mnenja o tem, kako rešiti krizo, medtem ko se na televiziji predvaja razglednica množičnega 48-urnega tabora na glavni aveniji prestolnice, kjer protestniki postavljajo šotore in v njih prebijejo noč. A položaj se vedno bolj zapleta. Tako provladne kot opozicijske organizacije opozarjajo, da je v »nacionalni register delavcev v ljudskem gospodarstvu« vpisanih skoraj 3 milijone ljudi, kar je skoraj 2 milijona več od števila načrtov, ki jih je odobrila vlada. Kako dodati dva milijona »delavskih plač«, ko je v načrtu, da bo vlada izvedla varčevanje in omejila podpore?

A tako v vladi kot med ljudmi raste strah, ker mnogi gledajo vstajo v Peruju, kjer je levičarski predsednik Castillo postal žrtev ljudskega upora zaradi podražitve goriv. Tam je mesečna inflacija dosegla »grozno« številko 1,4% - v Argentini se suka okoli 6%. Sredi tega neurja pa stopa v ospredje vprašanje goriv. Nahajamo se na začetku žetve, ki naj državi prinese kup življenjsko potrebnih dolarjev, kosilnice pa stojijo in čakajo, da pride dizelsko gorivo in jih požene. Kmetje obupano zahtevajo, naj vlada vendar že uredi ta položaj. S strani državne petrolejske družbe YPF so zagotovili, da goriva ne bo manjkalo in bo žetev potekala normalno. A mnogi jim ne verjamejo, vendar nihče ne ve, kaj storiti če se vladne napovedi izjalovijo.

Da pa ovrednotimo naše geslo, ki trdi da »vse je mogoče v tej deželi«, povejmo, da dolar že štiri mesece miruje in je pretekli torek »dosegel« najnižjo vrednost v letošnjem letu. Vse raste, dolar pa pada. Noro! Strokovnjaki imajo vrsto teorij in razlag, a ljudska modrost trdi, da je le »počepnil«, ker se pripravlja na nov skok.

Tone Mizerit