Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 15

Kaj čakamo?

Pravzaprav je ta tedenski opis argentinskega političnega življenja nekaj posebnega. Desetletja je izhajal v tedniku Svobodna Slovenija, potem pa prenehal. Brali so ga predvsem starejši rojaki, ki težko sledijo dnevnim novicam. Ko je »Iz življenja …« nastopil samostojno pot po internetu, je ostal brez zaželenih poročil prav tisti del skupnosti, ki je najbolj zvesto bral te komentarje. Ni bilo težko internetnim objavam dodati tiskanega lista s priljubljenim besedilom, ki fotokopiran vsak teden spremlja izvode tednika Oznanilo. Tako pride v roke tistim rojakom, ki jih argentinska politika zanima in imajo raje papir v rokah kot zaslon pred očmi. A s tem obveže avtorja, da vsako sredo v zgodnjih urah zaključi članek in sproži delo razmnoževanja. V tem spopadu je zmagal papir, a za ceno zamujenih novic. Zakaj je to važno? Ker je že nekaj časa prav sreda tisti dan, ko politični koraki dobijo posebno jakost. Danes, na primer, ko je sreda 13. aprila, bo državni zavod za statistike objavil številke inflacije za mesec marec. Kar tukaj napišemo se lahko v nekaj urah spremeni. Naj nam bralci odpustijo. Vendar razlika v številkah ne more biti velika. Sam minister za gospodarstvo je priznal, da bo marčevska podražitev cen presegla 6% in postala najvišja po hiperinflaciji okoli leta 2000. Tako se nevarno približa in preseže številke, ki jih je trpel Macri.

Nekaj drugega je s kitaro … Tako trdi star argentinski izraz, ki enostavno pove, da je o neki stvari lahko govoriti, ko pa moraš prijeti bika za roge (vzeti kitaro v roke in zaigrati), so stvari drugačne. Macri je to spoznal na lastni koži. Leta 2015, ko je bil še vodja vlade mesta Buenos Aires, je dejal: »Inflacija je dokaz vaše nesposobnosti vladanja. V času mojega predsedovanja inflacija ne bo problem, ne bo izziv.« Že marca 2016, 100 dni po nastopu mandata, je predsednik dejal, da »če se inflacija ne bo znižala, bo to moja krivda, ne bom za to krivil nekoga drugega«. In dodal: »Prva stvar, ki jo moram povedati Argentincem je, da je za inflacijo kriva vlada, ki slabo upravlja, ki porablja več, kot ima, več, kot bi morala. Nato se zateče k denarnemu stroju in družbo napolni z bankovci.« Ni treba še posebej povedati, da je tudi pod Macrijem letna inflacija presegla 50%. A njegovih besed nihče ne more postaviti na laž.

Ko je po primarnih volitvah lanskega leta kirchnerizem spoznal, da bo lahko bil na splošnih volitvah poražen, je uvedel znani »plan platita« (načrt denarček), tiskal ogromne milijone bankovcev in jih razsipal med volivce. Saj je precej napredoval, a bil končno premagan. Posledice tistega tiskarskega neurja pa trpimo danes, v trenutku, ko vlada prestaja najbolj zapleteno obdobje zaradi notranjih sporov.

Tista »vojna proti inflaciji«, ki jo je napovedal Alberto, je šele v povojih. A nekaj je res: predsednik in njegova skupina, ločeni od podpredsednice Cristine in kirchnerizma, vsaj skušajo vpeljati nek načrt in zastaviti uspešne korake v tem boju. To je potrebno tudi zato, ker bo v dveh mesecih priletela v Buenos Aires delegacija Mednarodnega denarnega sklada, da pregleda, koliko se argentinska vlada drži sklepov in koliko izvaja obljube, na podlagi katerih je prejela potrebne milijone dolarjev, da ni zapadla v default. A vladna bitka teče na dveh frontah. Ena je tehnične narave, ko mora začeti urejati gospodarski kaos, v katerem se Argentina nahaja že dolga, dolga desetletja. Druga bitka pa poteka na politični fronti, ko je vedno bolj jasen razkol med predsednikom in podpredsednico. Končno je Alberto Fernández uvidel, da ne more samo kimati in igrati vlogo lutke.  Odločil se je, da bo s svojimi zvestimi začel resno delo in skušal državo izpeljati iz tega zakletega položaja. Mu bo uspelo? Kaj bo sploh naredil? Bo iz vlade odstavil vse privržence skupine La Cámpora, ki jim načeluje Máximo Kirchner in ki zasedajo vsa mesta, kjer jim je denar na razpolago? Kaj takega si skoraj ne moremo misliti, a naj se bralci spomnijo našega gesla: »Vse je mogoče v tej deželi«. V tem primeru bi prišlo do ločitve klasičnega peronizma in levičarskega kirchnerizma. Nekaj skoraj neverjetnega.

Sodna vojna. V katerem izmed teh komentarjev sem že omenil težave, ki jih ima podpredsednica na sodiščih. Več kot deset sodnih postopkov je v teku in vsi se direktno ali posredno dotikajo prvih treh dob (dvanajst let) kirchneristične vlade, prepletene z grobimi primeri korupcije. Govorilo se je celo, da je bil dogovor med Cristino in Albertom, da jo on kot predsednik reši sodnih težav. Seveda, tudi v Argentini je to laže obljubiti kot pa izpolniti. Čas teče neizbežno, prihodnje leto bodo že ponovne predsedniške volitve ki peronizmu ne kažejo kaj pozitivno, nad glavo podpredsednice pa visi Damoklejev meč sodnih postopkov, ki jih ne more odstraniti. Njen načrt, da sodišča napolni s »prijaznimi« sodniki pa se vedno bolj zapleta.

V teh komentarjih smo omenili, da je Vrhovno sodišče proglasilo kot neustaven zakon, ki je leta 2006, na pobudo tedanje senatorke Cristine Kirchner, spremenil sestavo »Sveta magistrature«, zmanjšal število članov od 20 na 13 in izločil predstavnika Vrhovnega sodišča.  Najvišja sodna ustanova je vladi dala rok do 15. aprila, da izda nov zakon; v nasprotnem primeru ponovno stopi v veljavo prvotni zakon s prvotno sestavo. Novega zakona vlada ni mogla izpeljati. Je pa z odlokom enega »prijaznih« sodnikov skušala preprečiti prihod zastopnika Vrhovnega sodišča in skuša tudi spremeniti delovanje Sveta. Vse to je nelegalno in neustavno. A to Cristine (in kirchnerizma) ne briga.

Pa to ni od danes. Da je Cristina zmožna delovati v odprtem nasprotju s sodnimi ustanovami je kirchnerizem dokazal že, ko je vladal v provinci Santa Cruz. Tam je odstavil vrhovnega tožilca (Eduardo Sosa), ko je ta zasumil vladno korupcijo in začel raziskovati vladne račune. Guverner (Nestor Kirchner) ga je z dekretom odstavil in imenoval drugega. To je bilo leta 1995. Sosa je sodno nastopil proti temu. Vse razsodbe so mu priznale pravico. Leta 2010, ko je bil kirchnerizem že na vodstvu države je Vrhovno sodišče ukazalo vladi province, naj Sosi vrne mesto vrhovnega tožilca. To se nikdar ni zgodilo in leta 2013 je naveličani Sosa zapustil sodno pravdo. Se sedaj lahko zgodi nekaj podobnega? Kirchnerizem hiti, da bi v zadnjem hipu imenoval pet ključnih sodnikov in spremenil delovanje Sveta. Najbolje je položaj ocenil vodja radikalne stranke Mario Negri, ki je izjavil: »Kirchnerizem išče vsakršno zvijačo, da ne bi upošteval sodbe Vrhovnega sodišča. Ta odločitev je jasna: če 15. aprila ne bo novega zakona, bo začel veljati zakon iz leta 1997. Vrhovno sodišče ima od davnega leta 1862 zadnjo besedo, ko je vprašljiva veljavnost zakona.« Bo ta teorija obveljala v praksi?

Blažene podpore. Sreda je običajno tudi dan, ki ga izberejo voditelji socialnih organizacij, da napolnijo središče mesta s svojimi privrženci in blokirajo vsako možnost prehoda in sploh premikanja. Namen je enostaven: doseči, da vlada poveča število subvencij (imenujejo jih 'planes'-načrti), katerih namen je nuditi najbolj prizadetim neko pot do preživetja. Te podpore so prišle v veljavo ob krizi leta 2001. Ha! Celo v slovenski skupnosti smo jih bili deležni in marsikaj bi se dalo o tem napisati. A potem se je (kot je navada v Argentini) vse izmaličilo. Danes so te podpore za nekatere res rešitev pred lakoto in skrajno revščino, a za mnoge »podpora« pomeni nedelavnost in lenobo. Te dni je eden voditeljev priznal: »Če družina dobi dve otroški podpori, žena družinsko doklado, mož pa subvencijo za brezposelnost in še eno podporo, presežejo 70.000 pesov, kar je dvakrat minimalna plača. Kdo bo tako hotel delati?«

A vsi, prav vsi (vlada, peronizem, celo trockisti) priznajo, da te podpore niso pozitivne. Poglejmo: »Subvencije so lahko le začasna pomoč. Od subvencij ne morete živeti ...«, papež Frančišek. / »Argentinci se morajo vrniti v formalno zaposlitev in opustiti socialne podpore.« Alberto Fernández. / »Kultura socialne podpore je stvar preteklosti«, Andrés Larroque, minister za razvoj province Buenos Aires in vodja skupine La Cámpora. / »Socialnih podpor ne sme biti več. Govorjenje o socialnih planih prihodnje vlade me demoralizira,« Eduardo Belliboni, vodja skupine Polo Obrero. / »Socialnih podpor ne bomo povečevali«, Juan Zabaleta, minister za socialni razvoj države. / »Subvencije niso rešitev. Prva stvar, ki pride na misel državi in politiki, je: 'Obstaja revščina, iznajdimo subvencije'. To ne rešuje težave«, Emilio Pérsico, vodja gibanja Movimiento Evita. / »S socialnimi podporami uničujemo proizvodno moč države«, Sergio Berni, deželni minister za varnost. Torej, če vsi enako mislimo, kaj čakamo da stvar pozitivno rešimo?

Tone Mizerit