Iz življenja v Argentini

Leto V - Št. 16

Razne revščine

Včasih se resno vprašam, če svet sploh lahko razume Argentino. In to vprašanje pride do izraza dejansko na vseh področjih: gospodarskem, socialnem, političnem, institucionalnem … Vsi štirje zgoraj imenovani doživljajo zadnje čase hude pretrese, udarce, da se sprašujemo, koliko časa bo država še lahko mirno prenesla to stanje. In če se omejimo na politično ter institucionalno področje, do kdaj bo Argentina še »republika«, državna ureditev, v kateri so v veljavi tri neodvisne oblasti, ki delujejo na podlagi temeljnega zakona, ki ga običajno imenujemo »ustava«. Strah je utemeljen, ker gospodarsko država ne more iz globokega kaosa, ki že desetletja onemogoča gospodarsko rast, ko socialna pravica nima veljavnosti, spričo 40% prebivalstva, ki živi v revščini. Kar pa zadeva ustavnosti, prisostvujemo mnogim poizkusom, da bi vedno bolj šibko republikansko demokracijo spremenili v demokratično diktaturo. Ko najvišji funkcionarji države storijo vse, kar je mogoče ali kar ni mogoče, da ne bi spoštovali ustanov in njihovih odločitev, mirno lahko rečemo, da je celoten sistem v nevarnosti.

Rakova pot. Res je, da v sedanjem težkem času, ko ruska invazija Ukrajine postavlja svetu rastoče težave, ni mogoče pričakovati, da bi bila Argentina izjema. A številke gospodarstva, ki nam jih nudi realnost, nikakor ne vzbujajo optimizma. Pretekli teden sem  omenil, da bodo številke, ki jih mesečno objavlja državni zavod za statistike, zelo negativne. Isto sredo popoldan je inflacija meseca marca dobila okvir. Čeprav smo vsi pričakovali visoko inflacijo (okoli 6%), nas je končna številka presenetila: zvišala se je na 6,7 %, s čimer je indeks cen življenjskih potrebščin v prvih treh mesecih letošnjega leta dosegel 16,1 %, na letni ravni pa 55,1 %. Kar zadeva prehrane, kar normalnega državljana najbolj skrbi, je marčevska številka povišanja dosegla 7,2 %. Uradno gledano je to najvišja stopnja v skoraj dveh desetletjih. Presegla jo je le aprila 2002, ko smo zapuščali zadnjo največjo krizo; takrat je znašala 10,4 %.

Kmalu bo potekel mesec dni, odkar je predsednik napovedal »vojno inflaciji«. Vsaj začetni rezultati ne vzbujajo optimizma. Dejstvo je, da v tej nevarni tekmi med plačami, stroški in cenami, danes nihče ne ve kaj nas jutri čaka. Ta nejasnost je prvi vzrok gospodarske nestabilnosti. Pospešeno naraščanje cen na rekordno raven potrjuje neuspeh protiinflacijske politike, ki se osredotoča na nadzoru, posegih v trženje in grožnjah. To se vleče dejansko od nastopa vlade, torej več kot dve leti. Državni sekretar za notranjo trgovino (najprej Paula Español in sedaj Roberto Feletti) ne ve, kako se spoprijeti s povišanjem cen. Ker Feletti izhaja in območja podpredsednice in Cristina nikdar ne sme biti ničesar kriva, sedaj razlagajo, da je problem cen makroekonomske narave, torej je inflacije kriv gospodarski minister. Do neke mere to drži, a celotna gospodarska struktura je zgrajena na pesku in ni načina, da bi dosegli kak uspeh, dokler se ne zedinijo vlada in opozicija na skupnem načrtu, ki bi državi vrnil resnost in predvidljivost. Le tak načrt bi nas vrnil na pot rasti. Argentina pa že desetletja ne raste.

A kako se bodo zedinili vlada in razne opozicije, če je glavni vzrok težav notranji spor v vladi sami. Podpredsednica že dolge mesece rovari in skuša odstraniti gospodarskega ministra, ki ga predsednik trmasto brani. To je seveda le ena izmed neštetih točk spora na vrhu vlade. Nenehni spopadi med Albertom in Cristino povečujejo negotovost, saj udarci na samem vrhu oblasti spodbujajo inercialno inflacijo in preventivno povišanje cen. V podjetniških krogih in ustanovah so si na jasnem: nemogoče se je boriti proti cenam, ko patetični boj med predsednikom in podpredsednico ustvarja negotovost. Kmetijski sektor je izvozil že tretjino pridelka in predal devize državi, Centralna banka pa ni mogla povečati svojih rezerv s pravimi dolarji. Gre za približno 10.000 milijonov ameriških dolarjev, ki usahnejo kot sneg na poletnem soncu. Vsi vemo, da hoče Cristina Albertu odvzeti oblast. Mir bi se vrnil le, če bi predsednik podpisal popolno predajo. To pa je v sedanjem stanju skoraj nemogoče.

Sodna vojna - drugo poglavje. Prejšnji teden sem precej podrobno opisal stanje okoli Sveta magistrature. To ustanovo, katere namen je da imenuje, sodi in odstavlja sodnike, je v ustavo vključila ustavodajna skupščina leta 1994, ki je zadnjikrat spremenila besedilo temeljnega zakona, na podlagi dogovora med Menemom in Alfonsinom. Lahko bi rekli da je bilo takrat zadnjič, da sta se dve glavni politični skupnosti mirno dogovorili o temeljnih problemih Argentine. Tedaj ustanovljen Svet magistrature je vseboval 20 članov in strogo pazil, da je sestava ohranila politično in strokovno ravnovesje: sestavljajo ga predstavniki vlade, senata, poslanske zbornice, sodnikov, advokatov in akademikov. Sestavo sveta je spremenil poseben zakon, ki ga je leta 2006 pripravila tedanja senatorka Cristina Kirchner. Zmanjšala je število članov od 20 na 13, izločila predstavnika Vrhovnega sodišča (po prvotnem besedilu je ta predsedoval Svetu) in povečala moč politične skupnosti. Vrhovno sodišče je lani (16. decembra) omenjeni zakon proglasilo za neustavnega. V petek, 15. tega meseca, je zapadel rok, da parlament izglasuje nov zakon. Ker do tega ni prišlo (Cristina ni mogla prodreti s svojim besedilom) je stopil v veljavo prvotni zakon iz leta 1994.

Ne vem, če Cristino skrbi gospodarstvo, inflacija, revščina … Jasno pa je, da jo skrbi sodna ustanova, ker postopki proti njej so številni in resni. Zato je že marca 2013 izvedla »sodno reformo«, katere ena glavnih značilnosti je bila, da sodnike določajo na ljudskih volitvah. Že 13. junija tistega leta je Vrhovno sodišče to reformo proglasilo za protiustavno. V teku svojih dveh mandatov je Cristini uspelo imenovati nekaj »prijaznih« sodnikov in preprečiti, da bi odstavili druge, tudi »prijazne«, čeprav so bili obtoženi hudi prekrškov. Ko ji parlament ni potrdil novega zakonskega besedila, je »prijazen« sodnik iz mesta Paraná ukazal, naj parlament ne imenuje novih članov. Vrhovno sodišče je takoj preklicalo ta odlok in proti upornemu sodniku uvedlo pravni postopek. Noče, da bi zavlačevali uredbo delovanja Sveta.

Končno je včeraj, torek 19. aprila, Cristina sporočila vodstvu parlamenta, da se tako v senatu kot v poslanski zbornici peronistična skupina loči na dve neodvisni skupini. Kaj doseže s tem? Ker ustava določa, da parlament v Svetu zastopajo štirje poslanci in štirje senatorji, dva za večino in po eden za prvo in drugo manjšino, bo peronizem imel tri zastopnike iz senata. Kot predsednica senata je Cristina to potrdila. Sergio Massa, ki je predsednik poslanske zbornice, pa se zapleta, a v principu tudi zapada tej prevari. Omenimo le, da Massa še vedno sanja, da ga bo Cristina kdaj postavila (kot prej Alberta) na predsedniško mesto. Vendar voli narod in, vsaj sedaj, je to račun brez krčmarja. A v Svetu magistrature bi peronizem imel dva člana več, kot pa mu po duhu ustave pripada.

Tista druga revščina. Mislim, da je razumljivo, da nas položaj Argentine boli do srca. Ta dežela, ki je nam in  našim prednikom na široko odprla vrata in jih dobrohotno sprejela ter nudila vse možnosti, kot lastnim otrokom, je v teh 75 letih padla v globok prepad. Ko govorimo o »drugi revščini« mislimo predvsem na vzgojo. Z vrha vzgojnega sistema, kjer se je nahajala pred leti, je padla v brezno, ki se dan za dnem veča. A tudi v tem je vidna razlika med raznimi provincami, predvsem pa med prestolnico in notranjostjo. Poglejmo:

Le 5 od 100 otrok, ki začnejo obiskovati osnovno šolo v provincah Chaco, Formosa in Santiago del Estero, konča srednjo šolo v predvidenem teoretičnem roku (12 let pozneje) in z minimalnim znanjem jezika in matematike. V Misionesu jih je 6 na 100, v Catamarki in Corrientesu pa 7. Lahko tudi zaključijo pravočasno, vendar brez potrebnega znanja. Ti podatki kažejo na najhujše simptome izobraževalnega sistema v krizi, ki ne izpolnjuje svoje osrednje naloge: zagotoviti kakovostno šolanje in učenje za vse, kot je določeno v trenutno veljavnem zakonu o izobraževanju v državi.

Podatki so iz raziskave, ki jo je opravila organizacija Argentinski observatorij za vzgojo, ki je analizirala uradne statistične podatke o skupini učencev, ki so leta 2009 začeli obiskovati prvi razred in bi morali leta 2020 končati zadnji letnik srednje šole. Ugotovili so, da na državni ravni od 100 učencev, ki začnejo osnovno šolo, jih le 53 v predvidenem času zaključi zadnji letnik srednje šole, a od teh jih le 16 doseže zadovoljivo raven učenja v jeziku in matematiki.

Tone Mizerit