Iz življenja v Argentini                                                                  

Zapletena past

Vlada se je znašla v izredno zapletenem položaju. Ekipa, ki jo je predsednik skoraj bahavo imenoval »najboljša« v zadnjih obdobjih države, se je izkazala kot precej pomanjkljiva. Sicer bi se lahko vprašali, kako smo precej mirno preživeli dve leti brez večjih težav. Še več, po dveh letih je na nadomestnih volitvah lanskega leta vlada žela izredno dober uspeh, ki je tudi olajšal njen položaj v parlamentu, kjer je imela manjšino. Manjšino ima sicer tudi sedaj, vendar je bolj številčna in v tekočih zadevah lažje doseže potrditev potrebnih zakonov.

Kje je torej problem? Saj smo to vprašanje že nekajkrat omenili v teh tedenskih vrsticah. Vendar se zadeva nenehno vrača. Jasno je že, da so se ušteli glede dotoka tujih investicij. Denarja ni bilo v pričakovani meri, in ga tudi ne bo. Prejšnja vlada je pustila za sabo ruševine. Namesto »vojnega gospodarstva« in strogih varčevalnih ukrepov, je Macri izbral pot »postopnega« urejevanja države in ekonomije. To je vredno in priporočljivo, če ima država zalogo, na katero se lahko nasloni in na njen gradi. Argentina pa je dve leti živela to postopno urejevanje za ceno rastočega zunanjega dolga. Res so bile obresti znatno manjše kakor pod kirchneristi, a dolg je rastel. Uradne številke kažejo, da je v dosedanjem Macrijevem vladanju državni zunanji dolg narastel za več kot 90 tisoč milijonov dolarjev. Grozno!

Prvi velik kamen spotike po oktobrskih uspešnih volitvah je bil zakon o spremembi pokojnin. Saj ni bilo kaj zelo hudega. V sedanjem stanju inflacije in stiskanja pri plačah, bodo na dolgo roko upokojenci res na boljšem, kot bi bili pod prejšnjim zakonom. A v prvem obdobju so bili prizadeti in reakcija leve opozicije je bila huda, pocestni izgredi močni in ugled vlade je strmoglavil. Zunanji upniki so z nezaupanjem gledali  ta prizor in začeli zapirati žepe. Peronizem je zavohal kri. Opozicija je izglasovala zakon o zmrznjenju cen javnih storitev (Macri je vložil svoj veto), in kriza je bila tu. Na cesti je gorelo, vlada pa kot da je brez moči. V tem stanju se je predsednik zatekel pod okrilje Mednarodnega denarnega sklada (FMI). Vsaj delno se je vrnil mir. Dolar je v juliju celo padel za 5%. Vladno delo se nadaljuje. A »postopno« urejanje smo pokopali. Stisniti je treba pasove in Bog naj nam pomaga.

Ujeli so se v past. »Najboljša« vladna ekipa se je znašla v precepu. Zastavila si je dva cilja, ki pa sta si nasprotna: izpolnitev dogovora s FMI in zmago na prihodnjih volitvah. Z mednarodnim denarnim skladom (posojilo postopnih 50 tisoč milijonov dolarjev) so se domenili za gospodarski načrt, ki predvideva grobo znižanje stroškov. In vlada je namenjena pogoje izpolniti. S tem se bo država postavil na pravo pot obnove. A to za vlado pomeni krvavitev priljubljenosti. Vsi smo prizadeti. Vsi moramo stiskati pasove. Vsak korak po tej pravi poti pa pomeni padec ugleda in, seveda, volilne podpore, kar jo oddalji od cilja zmage na volitvah prihodnjega leta.

Kaj pa, če bi malo popustili v tej politiki obnove in vsaj delno ugodili željam ljudstva? Nemogoče. Če ne izpolnimo pogojev, FMI ne bo dostavljal nadaljnjih obrokov posojila, kar bo pomenilo, da se bomo kaj hitro znašli sredi nove krize in sunki prihodnjih viharjev bodo odnesli vse upe tako obnove kot zmage. Ne preostane drugega, kot da stisnemo zobe in vzdržimo, dokler se da.

Vlada se tega zaveda. A upa, da bo v teku mesecev položaj pokazal izboljšanje. Se spomnite, ko je že leta 2015 Macri obljubljal, da bo vse boljše »v drugem semestru«. Dve leti za tem nam finančni minister prizna, da bo letošnji drugi semester poln križev in težav, in da se bo šele prihodnje leto pokazalo izboljšanje. Državno gospodarstvo, ki letos najbolj verjetno ne bo rastlo, si bo opomoglo prihodnjo jesen. In tedaj naj bi bilo izboljšanje trdno in rast resnična. Težava je v tem, da se tista rast še ne bo poznala v žepih ljudi, da bo revščina še zelo huda in se brezposelnost ne bo unesla. Kako v takem stanju zastaviti resno volilno kampanjo in dokazovati, da »smo najboljša ekipa«?

Naj izginejo vsi! Se spomnite, dragi bralci, kako so ljudje po ulicah kričali »Que se vayan todos!« Stresala nas je kriza leta 2001, De la Rua je že pobegnil s helikopterjem in Duhalde še ni nastopil. Narod je bil besen na vse politike in zahteval, naj vsi odidejo. Boljše nam bo v anarhiji kot v tem lažnem redu.

Sedaj zaznamo nekaj podobnega, čeprav v milejši obliki. Vlada res izgublja na priljubljenosti; odstotki podpore padajo, a vendar te priljubljenosti ne prejme nihče v opoziciji, ne gospa Cristina, ne predstavniki federalnega peronizma. Opažamo razočaranje nad sistemom. Ena izmed anket je celo pokazala, kako raste vtis, da nam demokracija nič ne koristi v našem življenju.

To, ki je samo po sebi tragedija, pa vzbuja upanje v vladi. Macri je prepričan, da je na pravi poti, in da se bo prihodnje leto res poznalo izboljšanje. Zaznava, da večina ljudi ne želi povratka v stari sistem kirchnerizma in upa, da mu bo javnost odpustila hude napake, ker so grehi prejšnje vlade večji in še vedno prisotni v velikem delu volivcev.

To potrjujejo tudi razne ankete, ki jih stalno izvajajo ustanove javnega mnenja. Izidi kažejo, da v kakem drugem krogu, če bi se borila Macri in Cristina, bi zmagal sedanji predsednik. A njegova zmaga ni zagotovljena, če bi se moral soočiti s kakim resnim peronističnim kandidatom. Upanje vlade torej sloni na dejstvu, da bivša predsednica še vedno vzbuja odpor v velikem delu peronizma, a da prav ta del nima močnega kandidata, ki bi pritegnil množične ljudske simpatije.

Quo vadis, peronizem? Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti, da je peronizem še vedno večinski na argentinskem političnem odru. Težko je oceniti ali razložiti ta položaj. Težko je odkrito soditi peronizem predvsem nam, argentinskim Slovencem, ko nam je vendar Peron odprl vrata te druge domovine, ki je domovina naših otrok. A povejmo jasno: peronizem je bil diktatura. O tem dandanes krožijo po družbenih omrežjih in telefonskih sistemih razni video posnetki, ki spominjajo na najbolj krute in skrajne obraze tega gibanja.

Moramo pa tudi priznati, da je Peron industrializiral državo, da je omogočil delavcem dostojanstvo ter boljše pogoje in da so peronistični sindikati pomenili jez prodiranju anarhizma in komunizma, ki se je prav tedaj začel bohotiti v Argentini in preplavljal latinsko Ameriko. Peronizem se še ni dokončno rešil duha fašizma, ki ga je zaznamoval ob rojstvu. Je pa prehodil dolgo pot in le od njegovih današnjih voditeljev je odvisno, če bomo lahko začeli govoriti o »republikanskem peronizmu«. O tem tudi pišejo razni strokovnjaki in misleci.

Ne pod Menemom, še manj pod kirchnerizmom, o tem ni bilo govora. Gospa Cristina je dokončno pokopala upanje, da bi pod njenim sistemom lahko živeli v demokratični republiki. A če Macri lahko zaključi svojo predsedniško dobo (doslej je ni mogel noben neperonistični predsednik), bo postavljen temelj, na katerem se bo lahko gradi normalna prihodnost argentinske demokracije.