Iz življenja v Argentini                                                                

Kje so gasilci?

Naj vlada še tako napenja sile, dolar je močnejši. Ali bolje: strah denarja je močnejši. Centralna banka dviga obresti na vloge v pesih, a ljudje dejansko (in strahopetno) bežijo v dolar. Lahko govorimo o velikih finančnih skupinah, ki upravljajo milijone, ali pa o navadnem srečnem državljanu, ki mu ob koncu meseca ostaja nekaj pesov; vse beži v dolar.

Je pa tudi res, da če je rast vrednosti dolarja v sorazmerju z rastjo inflacije, ni čudno, da se cena ameriške valute dviga iz dneva v dan. Vendar težava ni toliko cena dolarja na trgu, temveč kako ta rast vpliva na notranje stanje in kako podžiga inflacijo. Samo en primer: rast dolarja se skoraj avtomatično prenese na rast cene nafte in drugih goriv, kar se tudi takoj prenese na vse ostale cene. Torej: inflacija poganja dolar, dolar poganja inflacijo. Pravi požar za vsako gospodarstvo. Kje so pa gasilci?

Macri se zaveda, da je srčika problema v zaupanju, kot smo že kdaj v tej člankih omenjali. Vsi se zatekajo v dolar, ker ne zaupajo ne pesu ne vladi. In tu velja zakon trga; ponudba in povpraševanje. Malo jih ponuja dolar, vsi ga kupujejo. Dolarjev pa Centralna banka nima preveč, raje premalo. To velja kar zadeva notranje povpraševanje. Zunanji upniki pa ne zaupajo, da bo država lahko vrnila kar ji posojajo. Zato obresti rastejo in končno nihče več noče posojati Argentini. Pač, Mednarodni denarni sklad (FMI), ki pa postavlja trde pogoje.

Oj ta blaženi proračun. Macri smatra, da se bo zaupanje (notranje in zunanje) vrnilo, če mu uspe, da parlament potrdi zakon o proračunu za leto 2019. Besedilo tega zakona vsebuje vse zahteve FMI. Predvideva tudi prihranek stroškov v višini 300 tisoč milijonov pesov. Seveda, pas bomo morali stisniti vsi: državna uprava, province, občine in tudi posamezniki. Vsi se bodo morali odpovedati delu običajnih prejemkov, zmanjšali se bodo dostavki za razne potrebe: šolstvo, zdravstvo in predvsem javna dela. To bo seveda kaj zapleteno, predvsem, ker je 2019 volilno leto.

Že mesece tečejo pogajanja med vlado in provincami. Saj guvernerji tudi vedo, da je treba varčevati, a nihče se noče dobrohotno odpovedati denarju, ki prihaja iz državne blagajne. Vlada pa potrebuje blago voljo vseh, ker poslansko zbornico, predvsem pa senat, sestavljajo predstavniki provinc. Macrija pa je tudi že izučilo, da lahko guvernerji veliko obljubijo, poslanci in senatorji pa potem volijo drugače. Kdo še komu zaupa?

Parlamentarno potrjen proračun sicer ni sam po sebi potreben. Vlada lahko legalno zaide na stranpot in sicer tako, da predsednik z dekretom »podaljša« proračun prejšnjega leta in ga potem prikroji po mili volji. To se je v argentinski zgodovini že večkrat dogodilo. Celo gospa Cristina je segla po tem orodju, ko so se ji stvari zapletle. A predsednik potrebuje parlamentarno potrditev besedila, kot ga zahteva FMI. S tem naj umiri zunanje upnike. Potrditev tega zakona bi pomenila, da tako vlada kot opozicija, sprejemata pogoje Mednarodnega denarnega sklada. Torej, tudi če se po volitvah prihodnjega leta vlada zamenja, bo nov vodstvo spoštovalo stavljene pogoje in ni nevarnosti, da odpovemo plačevanje dolgov (default).

Če potrdimo proračun in nekje dobimo še dodatnih 8.000 milijonov dolarjev (vlada trdi, da jih ima že obljubljene), je zagotovljeno, da bo leto 2019 poteklo brez nevarnih potresov. Potem bo državni proračun uravnovešen in bomo lahko začeli normalno rasti. Je to res ali je utopija?

Gospodarstvo je v hudi krizi. V mesecu juliju je industrijska proizvodnja padla kar za 5,2% (inflacija 3,1%), v prvih sedmih mesecih letošnjega leta padec proizvodnje predstavlja 1,7%. Avgusta ne bo nič bolje in vlada priznava, da bo letos gospodarska rast negativna. A za prihodnje leto se obeta izboljšanje. Kmetijski pridelki, ki jih je letos grobo prizadela suša, se bodo vrnili v normalne količine. Industrija bo sicer še pešala, a obeta se prava revolucija na energetskem področju. S polno paro delujejo petrolejska in plinska ležišča Vaca Muerta in že prihodnji mesec bomo začeli izvažati plin v Čile. V letu 2019 bomo začeli izvažati tudi petrolej. Sedaj šele jasno vidimo, kako je prejšnji režim skozi dvanajst let bojkotiral argentinsko rast, ko je zapravljal (in kradel) nalive dolarjev soje, namesto da bi podpiral domačo energetsko ter industrijsko rast.

Gospa kandidatinja. Ob gospodarskih težavah smo skoraj pozabili na politične premike. Pravzaprav na sodne. Enako kot gospodarstvo, Argentino pretresa sodno raziskovanje korupcije za časa kirchneristične vlade. Neverjetno, kaj vse prihaja na dan. Saj smo vedeli, kaj se dogaja. Saj so zlasti dve parlamentarki (Elisa Carrió in Margarita Stolbizer), stalno pred sodišča predstavljali obtožbe o raznih odtenkih korupcije. Nekateri (junaški) časnikarji so objavljali posamezne sumljive ali dokazane primere javne nepoštenosti in kraje. Slutili smo celo količino nasilnega lastninjenja javnega denarja. A kar danes prihaja na dan v vsej razsežnosti, pretresa vsako domišljijo.

To je vodilo sodnika (Claudio Bonadio) da je v senatu vložil zahtevo hišne preiskave pri bivši predsednici. Povedali smo že, da je propadel prvi sklic zasedanja. V drugem je senat soglasno dovolil preiskave. Pustimo, da preiskave niso bile bistveno potrebne, da je bila njih izvedba prava medijska gledališka predstava.

A najbolj zanimiv je bil nastop gospe Cristine, ko je branila svoje stališče. Ni zavrnila niti ene od številnih obtožb, ki padajo nanjo v teh sodnih postopkih. Ni zanikala niti enega izmed neštetih primerov korupcije, ki jih pripisujejo. Njen govor je bil nastop kandidatinje, ki ljudstvu ponuja svoj pogled na gospodarski in socialni položaj države. Obtoževala je same peronisti, češ, da so jo izdali. Proglasila se je za žrtev političnega zasledovanja. Bil je krik preganjane žene, ki jo skrbi edinole usoda naroda. Bil je najboljši primer sprenevedanja, kar jih poznamo v vsej zgodovini. »Ne obžalujem ničesar, kar sem storila,« je bil zagovor bivše predsednice, ki morda še sanja o novi zgodovini in novi pravljici uspeha.

Gniloba je globoka. Ko že govorimo o senatu. Potem, ko so dovolili hišne preiskave pri bivši predsednici, so senatorji volili zakon, po katerem država lahko zaseže pokradeno lastnino. A v tem se je nekaj zataknilo. Isto zadevo so že obravnavali v poslanski zbornici in izglasovali zadevno besedilo. Senatorji bi morali to le še potrditi. A, glej ga spaka. Pripravili so nov osnutek in ga potrdili. To so potem dostavili v poslansko zbornico. Imamo torej dva zakonska osnutka o isti zadevi, ki se mirno (ali pa nemirno) sprehajata po hodnikih argentinskega parlamenta.

Se spominjate, da so na manifestaciji proti Cristini in korupciji (glej prejšnji članek), ljudje zahtevali »originalni« zakon o razlastninjenju? Torej besedilo, ki ga je že potrdila poslanska zbornica. In kakšna je razlika med enim in drugim osnutkom? Bistveno je to, da je za poslance zakon veljaven tudi za nazaj, za senatorje pa le od potrditve naprej. To pa izvzema celotno krajo, ki so jo izvedli kirchneristi. Zakaj? Morda, ker imajo morda tudi guvernerji mnogo masla na glavi in nočejo, da bi še oni padli v to vrelo kašo? Morda obstaja dogovor med »resnimi« peronisti in gospo o kakem prihodnjem sodelovanju, ki bi oboje okoristilo? Čas bo pojasnil marsikaj, a trenutno je jasno, da gniloba sega globoko v telo argentinske politike.

Iz življenja v Argentini                                                                

Prastara bolezen

Množična manifestacija je potekala ta torek zvečer na Kongresnem trgu. Podobna zborovanja smo lahko zasledili po prestolnicah in velikih mestih po vsej državi: Cordoba, Mendoza, Rosario, Le Plata, Salta … Vrsta je neskončna. Skoraj pretresljivo je bilo gledati, ko so se strnjene skupine ljudi razlivale pred parlamentom in polnile tudi stranske ulice. Večina jih je bila nad 50 let, a ni manjkalo mladih, ki so v prvih vrstah pritiskali na ograje ogromne palače. Ni bilo izgredov. A gesla so bila ostra. Zahtevali so konec korupcije, konec parlamentarnih privilegijev za bivšo predsednico in njene pajdaše, potrditev zakona, da država zaseže pokradeno lastnino.

Zborovanje so sklicali po socialnih omrežjih in ni bilo strankarsko. Dejansko ni bilo ne znakov ne gesel, ki bi navezovale na politične formacije. Manifestacija je spominjala na podobna javna izražanje v letih 2013, 2013 in poznejših, ko so ljudje protestirali proti tedanjemu kirchnerističnemu režimu, proti poizkusom spremembe ustave, da bi gospa Cristina ponovno kandidirala in proti javnemu nasilju. Pa še ena, najbolj ganljiva manifestacija, ki je bila tudi izraz res ljudske nejevolje: 25. februarja 2015 so, v enem najhujših nalivov v Buenos Airesu, stotisoči protestirali, ko je bil ubit tožilec Nisman. Poudarim, da so taki dogodki pravo zdravilo za znano argentinsko brezbrižnost. Jasno se ločijo tudi od sindikalnih manifestacij in pouličnih blokad socialnih gibanj, kjer ljudi (prisilno?) pripeljejo natrpane na avtobusih. To pot je bilo vse prostovoljno in iskreno.

Zakaj taka nejevolja? Tudi v tem se nekaj spreminja v argentinskem narodu. Počasi postaja jasno, da je korupcija rak, ki razjeda tkivo družbe. Posledice so zaostalost, revščina in tudi smrt, za ceno hitre obogatitve politikov in podjetnikov. In kljub temu dejstvu, normalni državljan ni pravilno ocenjeval korupcije. Kot, da bi bilo vse nekaj normalnega.

Korupcija je na obali Srebrne reke prisotna od samega začetka države. Ko še niti ni bila samostojna, ko se še ni imenovala Argentina, je bila korupcija že razpasena. Buenos Aires je bilo pristanišče in vhod v to ozemlje. Prepoved uvoza in nadzor izvoza je bil prvi predmet podkupovanja. Od tam naprej je vse le rastlo.

Še drug dejavnik je bistven, da razumemo globino in važnost možnosti sedanje spremembe. Ko se je ob reki, sredi pampe in pod Andi človek že sprijaznil s pojavom podkupovanja (saj je prisotno tudi v gavčovski pesnitvi Martin Fierro), se je zadovoljil s tem, da je pokvarjeni funkcionar (politik, sodnik, policist …) storil kaj pozitivnega. Tako je nastal ljudski rek »roban pero hacen« (kradejo vendar delajo), in opravičeval javno nepoštenost. Državljan se je zadovoljil z drobtinami, ki so padale z mize, kjer so se gostili rokomavhi.

Korupcija se je stopnjevala, včasih malo pojenjala, pa se znova razbohotila. Tudi v polpreteklosti je bila grozno prisotna v najvišjih sferah. Ne pozabimo, da bivši predsednik Menem ne sedi v ječi, ker sedi v senatu. Da, korupcija tudi ubija. Da so pod Menemom zakrili tajno prodajo orožja v Ekvator in na Hrvaško, so povzročili eksplozijo v Rio Tercero - 7 mrtvih. Ker nihče ni nadzoroval denarja, ki ga je država dostavljala železniškim upravnikom, je prišlo do nesreče na postaji Once - 51 mrtvih. Pa še prej, v salonu Cromagnon - 194 mrtvih.

Višek korupcije pa nedvomno predstavlja kirchnerizem. Ni pretirano, če rečemo, da so bili tolpa tatov, najprej pod vodstvom predsednika (Nestor Kirchner) in nato predsednice (Cristina Fernández), ki so si v teku dvanajst let vladanja, prisvojili (po površnih računih TV programa PPT) kakih 36.000 milijonov dolarjev državnega denarja. Je še na mestu vprašanje, zakaj taka nejevolja?

Zvezki so že zastarali. Sodna povodenj proti korupciji je res dobila nov zagon, ko so na dan prišli zvezki-dnevniki šoferja bivšega državnega tajnika Baratta. A po prvih aretacijah in dolgi vrsti »skesancev« je že odveč vsa polemika, če imajo zvezki sodno vrednost, ker so le fotokopije in ne originali. Podjetniki in bivši funkcionarji so sodniku posredovali toliko opisov in dokazov, da se je utrgal pravi plaz sodnih raziskav. Zvezki so bili neke vrste kažipot, kje in v kateri smeri naj se išče.

Zvezki so bili tudi omejeni na energetsko področje. A korupcija je bila povsod. Naj naštejemo vsaj delno: javna dela (predvsem ceste, večina nedograjene), plinovodi (primer Skanska), rudniki in energetske centrale (Rio Turbio), uvoz plina (bistveno iz Venezuele), transport (železnice, avtobusi, državna letalska družba) …

Šoferji se predstavljajo kot priče prevoza torb z dolarji. Pilot predsedniškega letala je potrdil, da so prevažali torbe iz Buenos Airesa v Santa Cruz. Zloglasni Uberti je priznal, da so iz Venezuele tihotapili milijone dolarjev, ne samo mali kovček Antonina Wilsona. Se bo ob vsem tem narod zresnil in končno sprejel dejstvo, da je treba ta rak odpraviti? Je to dandanes sploh še mogoče?

V senatu je bil jalov prvi sklic zasedanja, da bi odločili, če sodnik lahko izvede hišno preiskavo v stanovanjih bivše predsednice. A ljudje so na manifestaciji zahtevali, naj gospe Cristini enostavno odvzamejo privilegije, da jo sodnik lahko pošlje v zapor. Senat, večinsko peronistični, o odvzemu niti ne bo razpravljal. Gospa Cristina ima še vedno 30% glasov volivcev, ki so ji »zvesti do konca«. In tega se peronizem splošno zaveda. A tisti »zvesti« ne vidijo, ali nočejo videti, kaj je delala njena vlada. Psujejo Macrija zaradi gospodarskega stanja in revščine, ki jo je v glavnem kriv prejšnji režim.

Kaj pa »federalni« peronisti (Pichetto in družba)? Nič nočejo slišati o kakem sodelovanju ali povezavi s kirchneristi, a v senatu branijo gospo. Zanimivo je to stanje ocenil eden izmed politologov, ko je menil, da ob njej peronizem psihološko trpi »stockholmski sindrom«, ko ugrabljenec naveže sentimentalno razmerje s svojim ugrabiteljem. Ne more se od njega ločiti ne spoznati realnosti tega razmerja.

Visimo na nitki. Gospodarsko stanje je res porazno. Vlada tega niti ne zanika. Kako daleč smo od tistih lepih dni, ko so nam v začetku leta 2016 napovedovali, da bo vse boljše »v drugem semestru«. Danes vemo, da najhujše ni za nami, ne med nami; najhujše šele pride. Inflacija meseca julija je dosegla 3.1%; in avgusta verjetno ne bo boljše. Vlada hiti, da bi odpravila zapletene bone LEBAC, kar pa povzroča, da je na finančnem trgu odveč pesov, ki gredo v dolar. Cena tega pa nenehno raste.

Edino vredno zdravilo je, da stiskamo pas. Ta četrtek se predsednik sreča z vsemi guvernerji. Skuša zagotoviti potrditev proračuna za leto 2019. Treba bo prihraniti 300 tisoč milijonov pesov (ne dolarjev, kot sem pomotoma napisal pred tedni in me je na pomoto opozoril Gregor H. - hvala). Od tega bodo morale province utrpeti tretjino, torej 100 tisoč milijonov, bistveno na področju javnih del. Bodo pristali na to?

Medtem pa zaradi finančne krize, pa tudi zaradi sodnega raziskovanja korupcije, gospodarstvo zastaja. Potrošnja pada, ker ljudje nimajo denarja. Zunanji upniki  sumljivo gledajo številke in ugibajo, če bo vlada sposobna plačati državne dolgove. A bodimo optimisti. Kot trdi ljudski izrek: »Dios es argentino« (Bog je Argentinec).

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Iz življenja v Argentini                                                                

Nekaj božjega blagoslova

Gotovo je bil pretekli teden eden najbolj razgibanih v argentinski politični zgodovini. Vrsta dogodkov je bila nenehno središče pozornosti prebivalstva. Pa je vse potekalo skoraj, kot da se ne bi nič važnega dogajalo. Tako smo navajeni na presenečenja, tako navajeni na kaos in pretrese, da nas že malo stvari preseneti. Sledimo dogodkom, a ne razumemo izredne važnosti, ki jih včasih ti imajo in jih bodo še imeli, v razvoju argentinskega življenja. Poglejmo!

Pretekli torek 7. avgusta, v Argentini praznik tako čaščenega svetega Kajetana, zavetnika za »kruh in delo«, je bil na skoraj šest let ječe obsojen bivši podpredsednik Amado Boudou. Dokazano je bilo njegovo sodelovanje pri znani »aferi Ciccone«, ko se je hotel polastiti privatne tiskarne denarja. Bilo je prvič v zgodovini države, da je bil tako visok funkcionar obsojen zaradi korupcije.

Od samega spočetja. V sredo je argentinski senat, z 38 glasovi proti 31, zavrnil zakon o splavu. Ta bo še naprej ostal kot kaznivo dejanje. Nekaj mesecev je potekala razprava, ki je pritegnila pozornost naroda in ustanov. Malo je snovi, ki bi pognale na ulice tako pristaše kot nasprotnike nekega zakonskega besedila. Malokrat se take množice zavežejo v javno obrambo svojih prepričanj.

To pot je bilo drugače in ni bilo izredno le nastopanje pristašev splava. Presenetilo so množične manifestacije »sinjih« (celestes - nasprotniki splava), ki so jasno pokazali, da se ljudje zavedajo, kaj pomeni »življenje od spočetja« in so pripravljeni braniti »obe življenji«. Tudi mnoge rojake smo videli tam. V te javne nastope so posegale tudi cerkvene ustanove, ne le katoliške, temveč celo protestantskih cerkva, ki so nedeljo prej napolnili avenijo 9. julija.

Izid v argentinskem parlamentu je odmeval po vsem svetu. Prav v tem odmevu smo lahko spoznali, kako so svetovni mediji pristranski v poročanju. Zavrnitev splava s strani argentinskega senata je bila prikazana kot »starinsko stališče«, »povratek v preteklost«, »zmaga arhaičnih duhov«. Le maloštevilni mediji so (tudi v Sloveniji) objektivno navajali dogodke in pozitivno ocenili izid. Zavejmo se, da je neke vrste mednarodni tok, mednarodna zarota, ki ima namen uničiti vse vrednote kulture in dostojanstva, v službi osebnega užitka. Argentina je bila cilj tega toka, ker bi lahko za sabo potegnila ostale latinskoameriške države, ki še branijo življenje od spočetja. To jih je najbolj bolelo.

Seveda je zmaga začasna. Prihodnje leto bi se lahko snov v parlamentu ponovila. A je malo verjetno. Senatorji bodo isti (izid bi bil isti), saj se po volitvah zamenjajo šele ob koncu leta. Snov pa bo bistveno prisotna med volilno kampanjo. Mnogi bodo hoteli vedeti, kakšno je stališče tega ali onega kandidata v zvezi z vprašanjem splava.

Je pa še drug odtenek te zadeve. Voditelji ofenzive splava sami priznavajo, da so se glede Argentine ušteli. Zmotili so se v dveh bistvenih zadevah: podcenjevali so vpliv Cerkve (katoliške in ostalih krščanskih cerkva) in podcenjevali vpliv notranjosti dežele. Predstavniki severnih provinc, bolj zavzeti v vrednote in tradicijo, so se večinsko uprli zakonu o splavu. Vprašanje se bo pa še letos vrnilo v parlament po drugi poti. Vlada ima v načrtu spremeniti kazenski zakonik (código penal). Napovedala je že, da bo skušala odpraviti kazni, ki so predvidene za žensko, ki opravi splav.

Žal mi je, da sem grešil … Druga važna novost je vrsta podjetnikov, ki jih je sodišče postavilo v zapor, ker so osumljeni korupcije. »Afera zvezkov«, o kateri smo že poročali pretekli teden, je sprožila ogromen plaz posegov, arestov in obtožb. Doslej se je v takih primerih gledalo le na funkcionarje, ki so prejemali denar. Sedaj se je pogled obrnil tudi na podjetnike, ki so denar posredovali. Vsi se plazijo po istem močvirju.

Novost je tudi vrsta »skesancev« (obtoženih sodelavcev), ki so pripravljeni povedati, kako je potekal postopek korupcije, koliko denarja so prejeli za javna dela in koliko ter komu »vrnili« del tega denarja. Doslej je bilo v ječi že večje število funkcionarjev, državnih tajnikov in celo ministrov. A nobeden se ni skesal, priznal »greh« in povedal, kaj in kako se je vse zgodilo. Med njimi je vladal pakt molčanja, kot je to običajno pri mafijah. Podjetniki so druga vrsta ljudi. Ne prenesejo zapora in za znižanje kazni so pripravljeni izdati kogarkoli. To pa je povzročilo vrsto novih posegov. Vedno več ljudi je v zaporih in nenehno se daljša vrsta tistih, ki so pripravljeni zmoliti svoje kesanje. Skoraj ne moremo verjeti kaj vse je prišlo na dan v enem samem tednu.

Radiografija korupcije, ki se nam kaže, je res presenetljiva. Vse je bilo organizirano, vse določeno. Če je kak podjetnik hotel biti soudeležen pri nekem javnem delu, je moral sprejeti pravila igre. Tako je nastal »klub javnega dela«, ki ga je vodil Carlos Wagner, predsednik Gradbene zbornice. Na to mesto ga je na postavil Kirchner. Wagner je bil neke vrste delegat vlade, ki je skrbel, da je vse teklo po želji predsednika (in potem po želji predsednice). Saj smo to vedeli. Saj so tudi neodvisni mediji o tem govorili in pisali. A sedaj, ko skesani Wagner »opeva«  to obratovanje do potankosti, je dokazano, da je bila država (in državni denar) v službi skupine gangsterjev. Šofer Centeno, avtor znamenitih zvezkov, je opisal le del te korupcije; tisti del, ki je obsegal področje energetskih projektov. A na podlagi podrobnosti njegovega poročanja se je pred nami odprl celoten prepad, ki vsak dan preseneča in jasno kaže, kaj vse se je odvijalo za zaveso »boja za socialno pravičnost«.

Nov potresni sunek. V nečem imajo prav kirchneristi: tako debata okoli splava, kot afera korupcije, vsaj delno zakrivata vladne težave na gospodarskem področju. Za to seveda krivijo vlado, ki se medtem trudi, da bi se barka ne potopila v viharju.

Položaj res ni rožnat. V teku tega tedna je dolar ponovno poskočil in presegel mejo 30 pesov, istočasno pa je zaupanje v državo na mednarodnih trgih padlo na najnižjo stopnjo v obdobju sedanje vlade. Vzroki so notranji, a bistveno tudi zunanji. Nekoliko nas položaj spominja na pretekle krize, ki smo jih že utrpeli. Imena teh kriz so običajno povzeta po slavnih pijačah ali drugih znamenitostih države, kjer se je kriza začela. Tako smo leta 1994 trpeli na posledicah mehiške »tekile«, leta 1997/98 nas je opijanila ruska »vodka«. Sledili so azijski »zmaji« in brazilska »samba«. Celo »tango« smo utrpeli leta 2014.

Sedaj nas straši Turčija. Ves svet se trudi (a ne preveč), da bi omejil krizo, da se težave ne bi razlile po svetu. A najbolj so, poleg turške lire, prizadeti argentinski peso, ruski rubelj in južnoafriški rand. Finančni minister Dujovne je sicer prepričan, da bomo ušli vsaj najhujšim posledicam te nove krize, a gotovosti ni. Centralna banka je odločila vrsto ukrepov, da omeji udarce valov novega viharja. Med temi ukrepi je namen, da se do konca leta iznebi vseh bonov Lebac, ki so bili nekoč zdravilo, sedaj pa se izkazujejo kot strup za zdravje domačega gospodarstva. Zanimivo je, da vsi ti ukrepi nosijo potrditev osovraženega FMI. Saj je pametno, da nam rosi blagoslov iz Washingtona. A nekaj božjega blagoslova smo tudi potrebni. Se vam ne zdi?

Tone Mizerit

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.

Iz življenja v Argentini                                                                  

Nekaj se premika

Kako hitro se včasih odvijajo dogodki. Dnevna stvarnost nas kar povozi in nemo gledamo, kako se spreminja položaj, ki je bil še hip pred tem miren in stabilen. To je seveda opazno po vsem svetu, a v mnogo večji meri velja za Argentino. Pisec teh vrstic se zaveda, da včasih piše, a ko bodo rojaki brali članek, je ta lahko že zastarel. Ni čudno, da je genialni Borges menil, da bi dnevniki »morali izhajati enkrat na leto«, ko bi bilo vse preverjeno in - umirjeno.

Ko je pretekli teden nastajal »Iz življenja …«, je prav v tistem trenutku množica policistov, sodnih uradnikov ter inšpektorjev vstopala v stanovanja bivših funkcionarjev in raznih podjetnikov in izvedla enega največjih in najbolj številnih posegov v boju proti korupciji. Vse so odvedli v zapor in jih obtožili. Način, kako je do tega prišlo in kako se je izvedla celotna akcija, je kot potek kriminalnega filma.

Dnevnik korupcije. Dogodki so že poznani, saj so dejansko poplavili vse medije zadnjega tedna, a naj jih vsaj na kratko povzamemo. Januarja je časnikar dnevnika La Nación (Diego Cabot) dobil v roke osem zvezkov, v katerih je bilo do potankosti opisano, kako je šofer v službi ministrstva za javna dela dnevno, tedensko, skozi dolga leta, vozil državnega tajnika (Roberto Baratta) ali kako zaupno osebo, ki je obiskovala podjetja, pisarne, podzemska parkirišča ali druge »varne« kraje, ter v torbah odnašala ogromne, tudi milijonske vsote dolarjev, ter jih predala v roke osebnih tajnikov najvišjih vladnih funkcionarjev. Te predaje so se dogajale celo v osebnem stanovanju zakoncev Kirchner ter v predsedniški rezidenci v Olivosu.

Šofer je bil Oscar Centeno, bivši vojaški podoficir, navajen pisati poročila o posegih in dogodkih, ki je vestno in stalno zabeležil kraj, kamor je peljal te osebe po denar. Opisal je zunanjost tistih, ki so torbe predali v roke odposlanca, pot, po kateri so vozili in osebo, v čigar roke je bila izročena torba z ameriškimi bankovci. Kadar je nastopajoče poznal, je zapisal ime in priimek. Večkrat je celo zvedel za vsoto prevoženega denarja in jo seveda vnesel v svoj dnevnik. Ta je postal dopolnjena radiografija tega dela kirchneristične korupcije. Vse je suhoparen a točen in dopolnjen opis teh prevozov.

Dnevnik se začne 23. marca leta 2005 (torej v drugem letu predsedniške dobe Nestorja Kirchnerja) in se zaključi 3. novembra 2015, ko se je gospa Cristina že poslavljala od oblasti. Vmes je doba »tišine« po smrti bivšega predsednika. Poleg zvezkov, je izvedel tudi vrsto video-posnetkov, kjer kaže kraje, po katerih se je vozil potem, ko je dopolnil »uradno« delo, in komentira svoje vtise.

Vse to je omenjeni časnikar, potem, ko je še z dvema drugima kolegoma preveril verodostojnost opisanih krajev in dogodkov, po nekaj mesecih predal v roke sodnika, ki je vodil raziskavo že prej znane, a nikdar dokazane korupcije. Tudi sodnik (Claudio Bonadio) in tožilec (Carlos Stornelli) sta z majhno ekipo preverila opisane kraje in osebe, in  po skoraj osmih mesecih, odkar so se zvezki pojavili, izvedla sodni poseg in ukazala arest opisanih oseb, jih obtožila in začela postopek sodbe.

Nekaj se spreminja. Večkrat opisujejo (opisujemo) Argentince kot genialne, a površne, nezavzete, zagledane v osebne uspehe in malo predane delu za skupni blagor. Če je res tako, se v Argentini nekaj premika. Primer »zvezkov korupcije« je dopolnjen izraz resnosti in predanosti skupnemu. Časnikar (in dnevnik) se je odpovedal možnosti slovesa novine (primicija), tri mesece resno raziskal verodostojnost in nato vse predal v roke sodišču. Tudi sodnik in tožilec sta dolge mesece raziskovala vsebino zvezkov in šele, ko je bilo vse ugotovljeno, izvedla akcijo zapora. Da je deset oseb skozi dolge mesece obdržalo skrivnost zvezkov in vsebine, ne da bi najmanjša vest prišla v javnost ali da bi osumljeni krogi (bivša oblat in velepodjetniki) zvedeli, kaj se pripravlja, je res priznanja vredno. Zaradi tega je stanje sodnega postopka zelo pozitivno in obstoja upanje srečnega konca: obsodba in kaznovanje krivcev.

Razvoj afere je tudi poznan. Centeno je ponudil (in sodnik je sprejel) da se predstavi kot »skesanec« (»obtoženi sodelavec« v argentinskem sodnem žargonu). Enako je storila vrsta obtoženih podjetnikov, le da je tem težko verjeti, da bodo povedali vso resnico. Že njihove prve izjave so sumljive. Priznajo, da so dajali denar. A trdijo, da je šlo le za »volilne prispevke«, v katere jih je prisilila tedanja vlada. To zveni precej prazno. Šlo je za milijonske podkupnine, ki so pomenile »retorno«, povratek (tako imenovano »desetino«). Vlada jih je izbrala za izvedbo javnega dela, oni so cene postavili izredno visoko in del dobička »vrnili« vladnim funkcionarjem. Nič novega. Treba bo pazljivo slediti razvoju sodnega postopka. Ni izvzeta nevarnost, da se vse izmaliči in ne bo pravih obsojencev niti vredne kazni. Odvisno je od tožilca in sodnika.

Še komentar o ozadju. Kirchnerizem govori o »političnem« preganjanju in obtožuje vlado, da pritiska na sodnika. A tako vlada, kot gospa Cristina sumijo o prijateljskem razmerju med sodnikom (znana je njegova peronistična usmerjenost) in predsednikom federalne senatorske skupine (Miguel Angel Pichetto). Ta želi onemogočiti bivšo predsednico, da bi združeni nekirchneristični peronizem imel več možnosti na volitvah prihodnjega leta. Je to res? Je kaj takega mogoče? Bog ve …

Dobra novica: bivši podpredsednik Amado Boudou je bil v torek obsojen na pet let in deset mesecev zapora v zadevi tiskarne Ciccone. Kirchnerizem sedaj govori o »nezvestih funkcionarjih«. Ne more zanikati dejstev, a krivdo meče le na posameznike, ko pa je bila korupcija dejansko vladni sistem.

Sinje in zeleno. Ko bodo rojaki brali te vrstice bo verjetno že znan izid glasovanja v senatu, v zvezi z zakonom o splavu. O tem smo obširno pisali v članku 20. junija. Dolge mesece je ostra debata pretresala argentinsko javnost. Nova razpoka je razdelila Argentino. Tudi javne manifestacije so poudarjale stališča »zelenih« (nosili so zelene rute v podporo splavu) in »sinjih« (celeste - proti splavu). Ni bilo dialoga, ni bilo posluha. Vsak je trdo stal na svojem tudi potem, ko je bilo zakonsko besedilo potrjeno v poslanski zbornici.

Kot kažejo napovedi, bo osnutek v senatu zavrnjen. Če pride do tega, bo velika zasluga katoliške Cerkve in tudi raznih protestantskih Cerkev. Nastop vernikov v obrambo življenja od spočetja, pod geslom »Ohranimo obe življenji«, je bil množičen in odločilen. Pri glasovanju pa je bil odločilen nastop senatorjev severnih provinc.

Če bo osnutek zavrnjen, se letos to vprašanje v parlamentu ne sme obnoviti. Prihodnje leto je »volilno« in težko, da bi kdo imel interes, da se o tem razpravlja. Predmet splava se bo torej verjetno znova pojavil leta 2020. A na vsak način bo to vprašanje pereče v volilni kampanji. Moj Bog, toliko težav ima uboga država, toliko trpi narod, pa bomo znova vlagali čas in denar, da si izvolimo (vredne?) predstavnike.

Iz življenja v Argentini                                                                  

Zapletena past

Vlada se je znašla v izredno zapletenem položaju. Ekipa, ki jo je predsednik skoraj bahavo imenoval »najboljša« v zadnjih obdobjih države, se je izkazala kot precej pomanjkljiva. Sicer bi se lahko vprašali, kako smo precej mirno preživeli dve leti brez večjih težav. Še več, po dveh letih je na nadomestnih volitvah lanskega leta vlada žela izredno dober uspeh, ki je tudi olajšal njen položaj v parlamentu, kjer je imela manjšino. Manjšino ima sicer tudi sedaj, vendar je bolj številčna in v tekočih zadevah lažje doseže potrditev potrebnih zakonov.

Kje je torej problem? Saj smo to vprašanje že nekajkrat omenili v teh tedenskih vrsticah. Vendar se zadeva nenehno vrača. Jasno je že, da so se ušteli glede dotoka tujih investicij. Denarja ni bilo v pričakovani meri, in ga tudi ne bo. Prejšnja vlada je pustila za sabo ruševine. Namesto »vojnega gospodarstva« in strogih varčevalnih ukrepov, je Macri izbral pot »postopnega« urejevanja države in ekonomije. To je vredno in priporočljivo, če ima država zalogo, na katero se lahko nasloni in na njen gradi. Argentina pa je dve leti živela to postopno urejevanje za ceno rastočega zunanjega dolga. Res so bile obresti znatno manjše kakor pod kirchneristi, a dolg je rastel. Uradne številke kažejo, da je v dosedanjem Macrijevem vladanju državni zunanji dolg narastel za več kot 90 tisoč milijonov dolarjev. Grozno!

Prvi velik kamen spotike po oktobrskih uspešnih volitvah je bil zakon o spremembi pokojnin. Saj ni bilo kaj zelo hudega. V sedanjem stanju inflacije in stiskanja pri plačah, bodo na dolgo roko upokojenci res na boljšem, kot bi bili pod prejšnjim zakonom. A v prvem obdobju so bili prizadeti in reakcija leve opozicije je bila huda, pocestni izgredi močni in ugled vlade je strmoglavil. Zunanji upniki so z nezaupanjem gledali  ta prizor in začeli zapirati žepe. Peronizem je zavohal kri. Opozicija je izglasovala zakon o zmrznjenju cen javnih storitev (Macri je vložil svoj veto), in kriza je bila tu. Na cesti je gorelo, vlada pa kot da je brez moči. V tem stanju se je predsednik zatekel pod okrilje Mednarodnega denarnega sklada (FMI). Vsaj delno se je vrnil mir. Dolar je v juliju celo padel za 5%. Vladno delo se nadaljuje. A »postopno« urejanje smo pokopali. Stisniti je treba pasove in Bog naj nam pomaga.

Ujeli so se v past. »Najboljša« vladna ekipa se je znašla v precepu. Zastavila si je dva cilja, ki pa sta si nasprotna: izpolnitev dogovora s FMI in zmago na prihodnjih volitvah. Z mednarodnim denarnim skladom (posojilo postopnih 50 tisoč milijonov dolarjev) so se domenili za gospodarski načrt, ki predvideva grobo znižanje stroškov. In vlada je namenjena pogoje izpolniti. S tem se bo država postavil na pravo pot obnove. A to za vlado pomeni krvavitev priljubljenosti. Vsi smo prizadeti. Vsi moramo stiskati pasove. Vsak korak po tej pravi poti pa pomeni padec ugleda in, seveda, volilne podpore, kar jo oddalji od cilja zmage na volitvah prihodnjega leta.

Kaj pa, če bi malo popustili v tej politiki obnove in vsaj delno ugodili željam ljudstva? Nemogoče. Če ne izpolnimo pogojev, FMI ne bo dostavljal nadaljnjih obrokov posojila, kar bo pomenilo, da se bomo kaj hitro znašli sredi nove krize in sunki prihodnjih viharjev bodo odnesli vse upe tako obnove kot zmage. Ne preostane drugega, kot da stisnemo zobe in vzdržimo, dokler se da.

Vlada se tega zaveda. A upa, da bo v teku mesecev položaj pokazal izboljšanje. Se spomnite, ko je že leta 2015 Macri obljubljal, da bo vse boljše »v drugem semestru«. Dve leti za tem nam finančni minister prizna, da bo letošnji drugi semester poln križev in težav, in da se bo šele prihodnje leto pokazalo izboljšanje. Državno gospodarstvo, ki letos najbolj verjetno ne bo rastlo, si bo opomoglo prihodnjo jesen. In tedaj naj bi bilo izboljšanje trdno in rast resnična. Težava je v tem, da se tista rast še ne bo poznala v žepih ljudi, da bo revščina še zelo huda in se brezposelnost ne bo unesla. Kako v takem stanju zastaviti resno volilno kampanjo in dokazovati, da »smo najboljša ekipa«?

Naj izginejo vsi! Se spomnite, dragi bralci, kako so ljudje po ulicah kričali »Que se vayan todos!« Stresala nas je kriza leta 2001, De la Rua je že pobegnil s helikopterjem in Duhalde še ni nastopil. Narod je bil besen na vse politike in zahteval, naj vsi odidejo. Boljše nam bo v anarhiji kot v tem lažnem redu.

Sedaj zaznamo nekaj podobnega, čeprav v milejši obliki. Vlada res izgublja na priljubljenosti; odstotki podpore padajo, a vendar te priljubljenosti ne prejme nihče v opoziciji, ne gospa Cristina, ne predstavniki federalnega peronizma. Opažamo razočaranje nad sistemom. Ena izmed anket je celo pokazala, kako raste vtis, da nam demokracija nič ne koristi v našem življenju.

To, ki je samo po sebi tragedija, pa vzbuja upanje v vladi. Macri je prepričan, da je na pravi poti, in da se bo prihodnje leto res poznalo izboljšanje. Zaznava, da večina ljudi ne želi povratka v stari sistem kirchnerizma in upa, da mu bo javnost odpustila hude napake, ker so grehi prejšnje vlade večji in še vedno prisotni v velikem delu volivcev.

To potrjujejo tudi razne ankete, ki jih stalno izvajajo ustanove javnega mnenja. Izidi kažejo, da v kakem drugem krogu, če bi se borila Macri in Cristina, bi zmagal sedanji predsednik. A njegova zmaga ni zagotovljena, če bi se moral soočiti s kakim resnim peronističnim kandidatom. Upanje vlade torej sloni na dejstvu, da bivša predsednica še vedno vzbuja odpor v velikem delu peronizma, a da prav ta del nima močnega kandidata, ki bi pritegnil množične ljudske simpatije.

Quo vadis, peronizem? Ob vsem tem pa ne smemo pozabiti, da je peronizem še vedno večinski na argentinskem političnem odru. Težko je oceniti ali razložiti ta položaj. Težko je odkrito soditi peronizem predvsem nam, argentinskim Slovencem, ko nam je vendar Peron odprl vrata te druge domovine, ki je domovina naših otrok. A povejmo jasno: peronizem je bil diktatura. O tem dandanes krožijo po družbenih omrežjih in telefonskih sistemih razni video posnetki, ki spominjajo na najbolj krute in skrajne obraze tega gibanja.

Moramo pa tudi priznati, da je Peron industrializiral državo, da je omogočil delavcem dostojanstvo ter boljše pogoje in da so peronistični sindikati pomenili jez prodiranju anarhizma in komunizma, ki se je prav tedaj začel bohotiti v Argentini in preplavljal latinsko Ameriko. Peronizem se še ni dokončno rešil duha fašizma, ki ga je zaznamoval ob rojstvu. Je pa prehodil dolgo pot in le od njegovih današnjih voditeljev je odvisno, če bomo lahko začeli govoriti o »republikanskem peronizmu«. O tem tudi pišejo razni strokovnjaki in misleci.

Ne pod Menemom, še manj pod kirchnerizmom, o tem ni bilo govora. Gospa Cristina je dokončno pokopala upanje, da bi pod njenim sistemom lahko živeli v demokratični republiki. A če Macri lahko zaključi svojo predsedniško dobo (doslej je ni mogel noben neperonistični predsednik), bo postavljen temelj, na katerem se bo lahko gradi normalna prihodnost argentinske demokracije.