Iz življenja v Argentini                                                                

Kje so gasilci?

Naj vlada še tako napenja sile, dolar je močnejši. Ali bolje: strah denarja je močnejši. Centralna banka dviga obresti na vloge v pesih, a ljudje dejansko (in strahopetno) bežijo v dolar. Lahko govorimo o velikih finančnih skupinah, ki upravljajo milijone, ali pa o navadnem srečnem državljanu, ki mu ob koncu meseca ostaja nekaj pesov; vse beži v dolar.

Je pa tudi res, da če je rast vrednosti dolarja v sorazmerju z rastjo inflacije, ni čudno, da se cena ameriške valute dviga iz dneva v dan. Vendar težava ni toliko cena dolarja na trgu, temveč kako ta rast vpliva na notranje stanje in kako podžiga inflacijo. Samo en primer: rast dolarja se skoraj avtomatično prenese na rast cene nafte in drugih goriv, kar se tudi takoj prenese na vse ostale cene. Torej: inflacija poganja dolar, dolar poganja inflacijo. Pravi požar za vsako gospodarstvo. Kje so pa gasilci?

Macri se zaveda, da je srčika problema v zaupanju, kot smo že kdaj v tej člankih omenjali. Vsi se zatekajo v dolar, ker ne zaupajo ne pesu ne vladi. In tu velja zakon trga; ponudba in povpraševanje. Malo jih ponuja dolar, vsi ga kupujejo. Dolarjev pa Centralna banka nima preveč, raje premalo. To velja kar zadeva notranje povpraševanje. Zunanji upniki pa ne zaupajo, da bo država lahko vrnila kar ji posojajo. Zato obresti rastejo in končno nihče več noče posojati Argentini. Pač, Mednarodni denarni sklad (FMI), ki pa postavlja trde pogoje.

Oj ta blaženi proračun. Macri smatra, da se bo zaupanje (notranje in zunanje) vrnilo, če mu uspe, da parlament potrdi zakon o proračunu za leto 2019. Besedilo tega zakona vsebuje vse zahteve FMI. Predvideva tudi prihranek stroškov v višini 300 tisoč milijonov pesov. Seveda, pas bomo morali stisniti vsi: državna uprava, province, občine in tudi posamezniki. Vsi se bodo morali odpovedati delu običajnih prejemkov, zmanjšali se bodo dostavki za razne potrebe: šolstvo, zdravstvo in predvsem javna dela. To bo seveda kaj zapleteno, predvsem, ker je 2019 volilno leto.

Že mesece tečejo pogajanja med vlado in provincami. Saj guvernerji tudi vedo, da je treba varčevati, a nihče se noče dobrohotno odpovedati denarju, ki prihaja iz državne blagajne. Vlada pa potrebuje blago voljo vseh, ker poslansko zbornico, predvsem pa senat, sestavljajo predstavniki provinc. Macrija pa je tudi že izučilo, da lahko guvernerji veliko obljubijo, poslanci in senatorji pa potem volijo drugače. Kdo še komu zaupa?

Parlamentarno potrjen proračun sicer ni sam po sebi potreben. Vlada lahko legalno zaide na stranpot in sicer tako, da predsednik z dekretom »podaljša« proračun prejšnjega leta in ga potem prikroji po mili volji. To se je v argentinski zgodovini že večkrat dogodilo. Celo gospa Cristina je segla po tem orodju, ko so se ji stvari zapletle. A predsednik potrebuje parlamentarno potrditev besedila, kot ga zahteva FMI. S tem naj umiri zunanje upnike. Potrditev tega zakona bi pomenila, da tako vlada kot opozicija, sprejemata pogoje Mednarodnega denarnega sklada. Torej, tudi če se po volitvah prihodnjega leta vlada zamenja, bo nov vodstvo spoštovalo stavljene pogoje in ni nevarnosti, da odpovemo plačevanje dolgov (default).

Če potrdimo proračun in nekje dobimo še dodatnih 8.000 milijonov dolarjev (vlada trdi, da jih ima že obljubljene), je zagotovljeno, da bo leto 2019 poteklo brez nevarnih potresov. Potem bo državni proračun uravnovešen in bomo lahko začeli normalno rasti. Je to res ali je utopija?

Gospodarstvo je v hudi krizi. V mesecu juliju je industrijska proizvodnja padla kar za 5,2% (inflacija 3,1%), v prvih sedmih mesecih letošnjega leta padec proizvodnje predstavlja 1,7%. Avgusta ne bo nič bolje in vlada priznava, da bo letos gospodarska rast negativna. A za prihodnje leto se obeta izboljšanje. Kmetijski pridelki, ki jih je letos grobo prizadela suša, se bodo vrnili v normalne količine. Industrija bo sicer še pešala, a obeta se prava revolucija na energetskem področju. S polno paro delujejo petrolejska in plinska ležišča Vaca Muerta in že prihodnji mesec bomo začeli izvažati plin v Čile. V letu 2019 bomo začeli izvažati tudi petrolej. Sedaj šele jasno vidimo, kako je prejšnji režim skozi dvanajst let bojkotiral argentinsko rast, ko je zapravljal (in kradel) nalive dolarjev soje, namesto da bi podpiral domačo energetsko ter industrijsko rast.

Gospa kandidatinja. Ob gospodarskih težavah smo skoraj pozabili na politične premike. Pravzaprav na sodne. Enako kot gospodarstvo, Argentino pretresa sodno raziskovanje korupcije za časa kirchneristične vlade. Neverjetno, kaj vse prihaja na dan. Saj smo vedeli, kaj se dogaja. Saj so zlasti dve parlamentarki (Elisa Carrió in Margarita Stolbizer), stalno pred sodišča predstavljali obtožbe o raznih odtenkih korupcije. Nekateri (junaški) časnikarji so objavljali posamezne sumljive ali dokazane primere javne nepoštenosti in kraje. Slutili smo celo količino nasilnega lastninjenja javnega denarja. A kar danes prihaja na dan v vsej razsežnosti, pretresa vsako domišljijo.

To je vodilo sodnika (Claudio Bonadio) da je v senatu vložil zahtevo hišne preiskave pri bivši predsednici. Povedali smo že, da je propadel prvi sklic zasedanja. V drugem je senat soglasno dovolil preiskave. Pustimo, da preiskave niso bile bistveno potrebne, da je bila njih izvedba prava medijska gledališka predstava.

A najbolj zanimiv je bil nastop gospe Cristine, ko je branila svoje stališče. Ni zavrnila niti ene od številnih obtožb, ki padajo nanjo v teh sodnih postopkih. Ni zanikala niti enega izmed neštetih primerov korupcije, ki jih pripisujejo. Njen govor je bil nastop kandidatinje, ki ljudstvu ponuja svoj pogled na gospodarski in socialni položaj države. Obtoževala je same peronisti, češ, da so jo izdali. Proglasila se je za žrtev političnega zasledovanja. Bil je krik preganjane žene, ki jo skrbi edinole usoda naroda. Bil je najboljši primer sprenevedanja, kar jih poznamo v vsej zgodovini. »Ne obžalujem ničesar, kar sem storila,« je bil zagovor bivše predsednice, ki morda še sanja o novi zgodovini in novi pravljici uspeha.

Gniloba je globoka. Ko že govorimo o senatu. Potem, ko so dovolili hišne preiskave pri bivši predsednici, so senatorji volili zakon, po katerem država lahko zaseže pokradeno lastnino. A v tem se je nekaj zataknilo. Isto zadevo so že obravnavali v poslanski zbornici in izglasovali zadevno besedilo. Senatorji bi morali to le še potrditi. A, glej ga spaka. Pripravili so nov osnutek in ga potrdili. To so potem dostavili v poslansko zbornico. Imamo torej dva zakonska osnutka o isti zadevi, ki se mirno (ali pa nemirno) sprehajata po hodnikih argentinskega parlamenta.

Se spominjate, da so na manifestaciji proti Cristini in korupciji (glej prejšnji članek), ljudje zahtevali »originalni« zakon o razlastninjenju? Torej besedilo, ki ga je že potrdila poslanska zbornica. In kakšna je razlika med enim in drugim osnutkom? Bistveno je to, da je za poslance zakon veljaven tudi za nazaj, za senatorje pa le od potrditve naprej. To pa izvzema celotno krajo, ki so jo izvedli kirchneristi. Zakaj? Morda, ker imajo morda tudi guvernerji mnogo masla na glavi in nočejo, da bi še oni padli v to vrelo kašo? Morda obstaja dogovor med »resnimi« peronisti in gospo o kakem prihodnjem sodelovanju, ki bi oboje okoristilo? Čas bo pojasnil marsikaj, a trenutno je jasno, da gniloba sega globoko v telo argentinske politike.