Iz življenja v Argentini                                                                

Prastara bolezen

Množična manifestacija je potekala ta torek zvečer na Kongresnem trgu. Podobna zborovanja smo lahko zasledili po prestolnicah in velikih mestih po vsej državi: Cordoba, Mendoza, Rosario, Le Plata, Salta … Vrsta je neskončna. Skoraj pretresljivo je bilo gledati, ko so se strnjene skupine ljudi razlivale pred parlamentom in polnile tudi stranske ulice. Večina jih je bila nad 50 let, a ni manjkalo mladih, ki so v prvih vrstah pritiskali na ograje ogromne palače. Ni bilo izgredov. A gesla so bila ostra. Zahtevali so konec korupcije, konec parlamentarnih privilegijev za bivšo predsednico in njene pajdaše, potrditev zakona, da država zaseže pokradeno lastnino.

Zborovanje so sklicali po socialnih omrežjih in ni bilo strankarsko. Dejansko ni bilo ne znakov ne gesel, ki bi navezovale na politične formacije. Manifestacija je spominjala na podobna javna izražanje v letih 2013, 2013 in poznejših, ko so ljudje protestirali proti tedanjemu kirchnerističnemu režimu, proti poizkusom spremembe ustave, da bi gospa Cristina ponovno kandidirala in proti javnemu nasilju. Pa še ena, najbolj ganljiva manifestacija, ki je bila tudi izraz res ljudske nejevolje: 25. februarja 2015 so, v enem najhujših nalivov v Buenos Airesu, stotisoči protestirali, ko je bil ubit tožilec Nisman. Poudarim, da so taki dogodki pravo zdravilo za znano argentinsko brezbrižnost. Jasno se ločijo tudi od sindikalnih manifestacij in pouličnih blokad socialnih gibanj, kjer ljudi (prisilno?) pripeljejo natrpane na avtobusih. To pot je bilo vse prostovoljno in iskreno.

Zakaj taka nejevolja? Tudi v tem se nekaj spreminja v argentinskem narodu. Počasi postaja jasno, da je korupcija rak, ki razjeda tkivo družbe. Posledice so zaostalost, revščina in tudi smrt, za ceno hitre obogatitve politikov in podjetnikov. In kljub temu dejstvu, normalni državljan ni pravilno ocenjeval korupcije. Kot, da bi bilo vse nekaj normalnega.

Korupcija je na obali Srebrne reke prisotna od samega začetka države. Ko še niti ni bila samostojna, ko se še ni imenovala Argentina, je bila korupcija že razpasena. Buenos Aires je bilo pristanišče in vhod v to ozemlje. Prepoved uvoza in nadzor izvoza je bil prvi predmet podkupovanja. Od tam naprej je vse le rastlo.

Še drug dejavnik je bistven, da razumemo globino in važnost možnosti sedanje spremembe. Ko se je ob reki, sredi pampe in pod Andi človek že sprijaznil s pojavom podkupovanja (saj je prisotno tudi v gavčovski pesnitvi Martin Fierro), se je zadovoljil s tem, da je pokvarjeni funkcionar (politik, sodnik, policist …) storil kaj pozitivnega. Tako je nastal ljudski rek »roban pero hacen« (kradejo vendar delajo), in opravičeval javno nepoštenost. Državljan se je zadovoljil z drobtinami, ki so padale z mize, kjer so se gostili rokomavhi.

Korupcija se je stopnjevala, včasih malo pojenjala, pa se znova razbohotila. Tudi v polpreteklosti je bila grozno prisotna v najvišjih sferah. Ne pozabimo, da bivši predsednik Menem ne sedi v ječi, ker sedi v senatu. Da, korupcija tudi ubija. Da so pod Menemom zakrili tajno prodajo orožja v Ekvator in na Hrvaško, so povzročili eksplozijo v Rio Tercero - 7 mrtvih. Ker nihče ni nadzoroval denarja, ki ga je država dostavljala železniškim upravnikom, je prišlo do nesreče na postaji Once - 51 mrtvih. Pa še prej, v salonu Cromagnon - 194 mrtvih.

Višek korupcije pa nedvomno predstavlja kirchnerizem. Ni pretirano, če rečemo, da so bili tolpa tatov, najprej pod vodstvom predsednika (Nestor Kirchner) in nato predsednice (Cristina Fernández), ki so si v teku dvanajst let vladanja, prisvojili (po površnih računih TV programa PPT) kakih 36.000 milijonov dolarjev državnega denarja. Je še na mestu vprašanje, zakaj taka nejevolja?

Zvezki so že zastarali. Sodna povodenj proti korupciji je res dobila nov zagon, ko so na dan prišli zvezki-dnevniki šoferja bivšega državnega tajnika Baratta. A po prvih aretacijah in dolgi vrsti »skesancev« je že odveč vsa polemika, če imajo zvezki sodno vrednost, ker so le fotokopije in ne originali. Podjetniki in bivši funkcionarji so sodniku posredovali toliko opisov in dokazov, da se je utrgal pravi plaz sodnih raziskav. Zvezki so bili neke vrste kažipot, kje in v kateri smeri naj se išče.

Zvezki so bili tudi omejeni na energetsko področje. A korupcija je bila povsod. Naj naštejemo vsaj delno: javna dela (predvsem ceste, večina nedograjene), plinovodi (primer Skanska), rudniki in energetske centrale (Rio Turbio), uvoz plina (bistveno iz Venezuele), transport (železnice, avtobusi, državna letalska družba) …

Šoferji se predstavljajo kot priče prevoza torb z dolarji. Pilot predsedniškega letala je potrdil, da so prevažali torbe iz Buenos Airesa v Santa Cruz. Zloglasni Uberti je priznal, da so iz Venezuele tihotapili milijone dolarjev, ne samo mali kovček Antonina Wilsona. Se bo ob vsem tem narod zresnil in končno sprejel dejstvo, da je treba ta rak odpraviti? Je to dandanes sploh še mogoče?

V senatu je bil jalov prvi sklic zasedanja, da bi odločili, če sodnik lahko izvede hišno preiskavo v stanovanjih bivše predsednice. A ljudje so na manifestaciji zahtevali, naj gospe Cristini enostavno odvzamejo privilegije, da jo sodnik lahko pošlje v zapor. Senat, večinsko peronistični, o odvzemu niti ne bo razpravljal. Gospa Cristina ima še vedno 30% glasov volivcev, ki so ji »zvesti do konca«. In tega se peronizem splošno zaveda. A tisti »zvesti« ne vidijo, ali nočejo videti, kaj je delala njena vlada. Psujejo Macrija zaradi gospodarskega stanja in revščine, ki jo je v glavnem kriv prejšnji režim.

Kaj pa »federalni« peronisti (Pichetto in družba)? Nič nočejo slišati o kakem sodelovanju ali povezavi s kirchneristi, a v senatu branijo gospo. Zanimivo je to stanje ocenil eden izmed politologov, ko je menil, da ob njej peronizem psihološko trpi »stockholmski sindrom«, ko ugrabljenec naveže sentimentalno razmerje s svojim ugrabiteljem. Ne more se od njega ločiti ne spoznati realnosti tega razmerja.

Visimo na nitki. Gospodarsko stanje je res porazno. Vlada tega niti ne zanika. Kako daleč smo od tistih lepih dni, ko so nam v začetku leta 2016 napovedovali, da bo vse boljše »v drugem semestru«. Danes vemo, da najhujše ni za nami, ne med nami; najhujše šele pride. Inflacija meseca julija je dosegla 3.1%; in avgusta verjetno ne bo boljše. Vlada hiti, da bi odpravila zapletene bone LEBAC, kar pa povzroča, da je na finančnem trgu odveč pesov, ki gredo v dolar. Cena tega pa nenehno raste.

Edino vredno zdravilo je, da stiskamo pas. Ta četrtek se predsednik sreča z vsemi guvernerji. Skuša zagotoviti potrditev proračuna za leto 2019. Treba bo prihraniti 300 tisoč milijonov pesov (ne dolarjev, kot sem pomotoma napisal pred tedni in me je na pomoto opozoril Gregor H. - hvala). Od tega bodo morale province utrpeti tretjino, torej 100 tisoč milijonov, bistveno na področju javnih del. Bodo pristali na to?

Medtem pa zaradi finančne krize, pa tudi zaradi sodnega raziskovanja korupcije, gospodarstvo zastaja. Potrošnja pada, ker ljudje nimajo denarja. Zunanji upniki  sumljivo gledajo številke in ugibajo, če bo vlada sposobna plačati državne dolgove. A bodimo optimisti. Kot trdi ljudski izrek: »Dios es argentino« (Bog je Argentinec).

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.