Iz življenja v Argentini                                                                

Nekaj božjega blagoslova

Gotovo je bil pretekli teden eden najbolj razgibanih v argentinski politični zgodovini. Vrsta dogodkov je bila nenehno središče pozornosti prebivalstva. Pa je vse potekalo skoraj, kot da se ne bi nič važnega dogajalo. Tako smo navajeni na presenečenja, tako navajeni na kaos in pretrese, da nas že malo stvari preseneti. Sledimo dogodkom, a ne razumemo izredne važnosti, ki jih včasih ti imajo in jih bodo še imeli, v razvoju argentinskega življenja. Poglejmo!

Pretekli torek 7. avgusta, v Argentini praznik tako čaščenega svetega Kajetana, zavetnika za »kruh in delo«, je bil na skoraj šest let ječe obsojen bivši podpredsednik Amado Boudou. Dokazano je bilo njegovo sodelovanje pri znani »aferi Ciccone«, ko se je hotel polastiti privatne tiskarne denarja. Bilo je prvič v zgodovini države, da je bil tako visok funkcionar obsojen zaradi korupcije.

Od samega spočetja. V sredo je argentinski senat, z 38 glasovi proti 31, zavrnil zakon o splavu. Ta bo še naprej ostal kot kaznivo dejanje. Nekaj mesecev je potekala razprava, ki je pritegnila pozornost naroda in ustanov. Malo je snovi, ki bi pognale na ulice tako pristaše kot nasprotnike nekega zakonskega besedila. Malokrat se take množice zavežejo v javno obrambo svojih prepričanj.

To pot je bilo drugače in ni bilo izredno le nastopanje pristašev splava. Presenetilo so množične manifestacije »sinjih« (celestes - nasprotniki splava), ki so jasno pokazali, da se ljudje zavedajo, kaj pomeni »življenje od spočetja« in so pripravljeni braniti »obe življenji«. Tudi mnoge rojake smo videli tam. V te javne nastope so posegale tudi cerkvene ustanove, ne le katoliške, temveč celo protestantskih cerkva, ki so nedeljo prej napolnili avenijo 9. julija.

Izid v argentinskem parlamentu je odmeval po vsem svetu. Prav v tem odmevu smo lahko spoznali, kako so svetovni mediji pristranski v poročanju. Zavrnitev splava s strani argentinskega senata je bila prikazana kot »starinsko stališče«, »povratek v preteklost«, »zmaga arhaičnih duhov«. Le maloštevilni mediji so (tudi v Sloveniji) objektivno navajali dogodke in pozitivno ocenili izid. Zavejmo se, da je neke vrste mednarodni tok, mednarodna zarota, ki ima namen uničiti vse vrednote kulture in dostojanstva, v službi osebnega užitka. Argentina je bila cilj tega toka, ker bi lahko za sabo potegnila ostale latinskoameriške države, ki še branijo življenje od spočetja. To jih je najbolj bolelo.

Seveda je zmaga začasna. Prihodnje leto bi se lahko snov v parlamentu ponovila. A je malo verjetno. Senatorji bodo isti (izid bi bil isti), saj se po volitvah zamenjajo šele ob koncu leta. Snov pa bo bistveno prisotna med volilno kampanjo. Mnogi bodo hoteli vedeti, kakšno je stališče tega ali onega kandidata v zvezi z vprašanjem splava.

Je pa še drug odtenek te zadeve. Voditelji ofenzive splava sami priznavajo, da so se glede Argentine ušteli. Zmotili so se v dveh bistvenih zadevah: podcenjevali so vpliv Cerkve (katoliške in ostalih krščanskih cerkva) in podcenjevali vpliv notranjosti dežele. Predstavniki severnih provinc, bolj zavzeti v vrednote in tradicijo, so se večinsko uprli zakonu o splavu. Vprašanje se bo pa še letos vrnilo v parlament po drugi poti. Vlada ima v načrtu spremeniti kazenski zakonik (código penal). Napovedala je že, da bo skušala odpraviti kazni, ki so predvidene za žensko, ki opravi splav.

Žal mi je, da sem grešil … Druga važna novost je vrsta podjetnikov, ki jih je sodišče postavilo v zapor, ker so osumljeni korupcije. »Afera zvezkov«, o kateri smo že poročali pretekli teden, je sprožila ogromen plaz posegov, arestov in obtožb. Doslej se je v takih primerih gledalo le na funkcionarje, ki so prejemali denar. Sedaj se je pogled obrnil tudi na podjetnike, ki so denar posredovali. Vsi se plazijo po istem močvirju.

Novost je tudi vrsta »skesancev« (obtoženih sodelavcev), ki so pripravljeni povedati, kako je potekal postopek korupcije, koliko denarja so prejeli za javna dela in koliko ter komu »vrnili« del tega denarja. Doslej je bilo v ječi že večje število funkcionarjev, državnih tajnikov in celo ministrov. A nobeden se ni skesal, priznal »greh« in povedal, kaj in kako se je vse zgodilo. Med njimi je vladal pakt molčanja, kot je to običajno pri mafijah. Podjetniki so druga vrsta ljudi. Ne prenesejo zapora in za znižanje kazni so pripravljeni izdati kogarkoli. To pa je povzročilo vrsto novih posegov. Vedno več ljudi je v zaporih in nenehno se daljša vrsta tistih, ki so pripravljeni zmoliti svoje kesanje. Skoraj ne moremo verjeti kaj vse je prišlo na dan v enem samem tednu.

Radiografija korupcije, ki se nam kaže, je res presenetljiva. Vse je bilo organizirano, vse določeno. Če je kak podjetnik hotel biti soudeležen pri nekem javnem delu, je moral sprejeti pravila igre. Tako je nastal »klub javnega dela«, ki ga je vodil Carlos Wagner, predsednik Gradbene zbornice. Na to mesto ga je na postavil Kirchner. Wagner je bil neke vrste delegat vlade, ki je skrbel, da je vse teklo po želji predsednika (in potem po želji predsednice). Saj smo to vedeli. Saj so tudi neodvisni mediji o tem govorili in pisali. A sedaj, ko skesani Wagner »opeva«  to obratovanje do potankosti, je dokazano, da je bila država (in državni denar) v službi skupine gangsterjev. Šofer Centeno, avtor znamenitih zvezkov, je opisal le del te korupcije; tisti del, ki je obsegal področje energetskih projektov. A na podlagi podrobnosti njegovega poročanja se je pred nami odprl celoten prepad, ki vsak dan preseneča in jasno kaže, kaj vse se je odvijalo za zaveso »boja za socialno pravičnost«.

Nov potresni sunek. V nečem imajo prav kirchneristi: tako debata okoli splava, kot afera korupcije, vsaj delno zakrivata vladne težave na gospodarskem področju. Za to seveda krivijo vlado, ki se medtem trudi, da bi se barka ne potopila v viharju.

Položaj res ni rožnat. V teku tega tedna je dolar ponovno poskočil in presegel mejo 30 pesov, istočasno pa je zaupanje v državo na mednarodnih trgih padlo na najnižjo stopnjo v obdobju sedanje vlade. Vzroki so notranji, a bistveno tudi zunanji. Nekoliko nas položaj spominja na pretekle krize, ki smo jih že utrpeli. Imena teh kriz so običajno povzeta po slavnih pijačah ali drugih znamenitostih države, kjer se je kriza začela. Tako smo leta 1994 trpeli na posledicah mehiške »tekile«, leta 1997/98 nas je opijanila ruska »vodka«. Sledili so azijski »zmaji« in brazilska »samba«. Celo »tango« smo utrpeli leta 2014.

Sedaj nas straši Turčija. Ves svet se trudi (a ne preveč), da bi omejil krizo, da se težave ne bi razlile po svetu. A najbolj so, poleg turške lire, prizadeti argentinski peso, ruski rubelj in južnoafriški rand. Finančni minister Dujovne je sicer prepričan, da bomo ušli vsaj najhujšim posledicam te nove krize, a gotovosti ni. Centralna banka je odločila vrsto ukrepov, da omeji udarce valov novega viharja. Med temi ukrepi je namen, da se do konca leta iznebi vseh bonov Lebac, ki so bili nekoč zdravilo, sedaj pa se izkazujejo kot strup za zdravje domačega gospodarstva. Zanimivo je, da vsi ti ukrepi nosijo potrditev osovraženega FMI. Saj je pametno, da nam rosi blagoslov iz Washingtona. A nekaj božjega blagoslova smo tudi potrebni. Se vam ne zdi?

Tone Mizerit

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.