Iz življenja v Argentini                                                                  

Nekaj se premika

Kako hitro se včasih odvijajo dogodki. Dnevna stvarnost nas kar povozi in nemo gledamo, kako se spreminja položaj, ki je bil še hip pred tem miren in stabilen. To je seveda opazno po vsem svetu, a v mnogo večji meri velja za Argentino. Pisec teh vrstic se zaveda, da včasih piše, a ko bodo rojaki brali članek, je ta lahko že zastarel. Ni čudno, da je genialni Borges menil, da bi dnevniki »morali izhajati enkrat na leto«, ko bi bilo vse preverjeno in - umirjeno.

Ko je pretekli teden nastajal »Iz življenja …«, je prav v tistem trenutku množica policistov, sodnih uradnikov ter inšpektorjev vstopala v stanovanja bivših funkcionarjev in raznih podjetnikov in izvedla enega največjih in najbolj številnih posegov v boju proti korupciji. Vse so odvedli v zapor in jih obtožili. Način, kako je do tega prišlo in kako se je izvedla celotna akcija, je kot potek kriminalnega filma.

Dnevnik korupcije. Dogodki so že poznani, saj so dejansko poplavili vse medije zadnjega tedna, a naj jih vsaj na kratko povzamemo. Januarja je časnikar dnevnika La Nación (Diego Cabot) dobil v roke osem zvezkov, v katerih je bilo do potankosti opisano, kako je šofer v službi ministrstva za javna dela dnevno, tedensko, skozi dolga leta, vozil državnega tajnika (Roberto Baratta) ali kako zaupno osebo, ki je obiskovala podjetja, pisarne, podzemska parkirišča ali druge »varne« kraje, ter v torbah odnašala ogromne, tudi milijonske vsote dolarjev, ter jih predala v roke osebnih tajnikov najvišjih vladnih funkcionarjev. Te predaje so se dogajale celo v osebnem stanovanju zakoncev Kirchner ter v predsedniški rezidenci v Olivosu.

Šofer je bil Oscar Centeno, bivši vojaški podoficir, navajen pisati poročila o posegih in dogodkih, ki je vestno in stalno zabeležil kraj, kamor je peljal te osebe po denar. Opisal je zunanjost tistih, ki so torbe predali v roke odposlanca, pot, po kateri so vozili in osebo, v čigar roke je bila izročena torba z ameriškimi bankovci. Kadar je nastopajoče poznal, je zapisal ime in priimek. Večkrat je celo zvedel za vsoto prevoženega denarja in jo seveda vnesel v svoj dnevnik. Ta je postal dopolnjena radiografija tega dela kirchneristične korupcije. Vse je suhoparen a točen in dopolnjen opis teh prevozov.

Dnevnik se začne 23. marca leta 2005 (torej v drugem letu predsedniške dobe Nestorja Kirchnerja) in se zaključi 3. novembra 2015, ko se je gospa Cristina že poslavljala od oblasti. Vmes je doba »tišine« po smrti bivšega predsednika. Poleg zvezkov, je izvedel tudi vrsto video-posnetkov, kjer kaže kraje, po katerih se je vozil potem, ko je dopolnil »uradno« delo, in komentira svoje vtise.

Vse to je omenjeni časnikar, potem, ko je še z dvema drugima kolegoma preveril verodostojnost opisanih krajev in dogodkov, po nekaj mesecih predal v roke sodnika, ki je vodil raziskavo že prej znane, a nikdar dokazane korupcije. Tudi sodnik (Claudio Bonadio) in tožilec (Carlos Stornelli) sta z majhno ekipo preverila opisane kraje in osebe, in  po skoraj osmih mesecih, odkar so se zvezki pojavili, izvedla sodni poseg in ukazala arest opisanih oseb, jih obtožila in začela postopek sodbe.

Nekaj se spreminja. Večkrat opisujejo (opisujemo) Argentince kot genialne, a površne, nezavzete, zagledane v osebne uspehe in malo predane delu za skupni blagor. Če je res tako, se v Argentini nekaj premika. Primer »zvezkov korupcije« je dopolnjen izraz resnosti in predanosti skupnemu. Časnikar (in dnevnik) se je odpovedal možnosti slovesa novine (primicija), tri mesece resno raziskal verodostojnost in nato vse predal v roke sodišču. Tudi sodnik in tožilec sta dolge mesece raziskovala vsebino zvezkov in šele, ko je bilo vse ugotovljeno, izvedla akcijo zapora. Da je deset oseb skozi dolge mesece obdržalo skrivnost zvezkov in vsebine, ne da bi najmanjša vest prišla v javnost ali da bi osumljeni krogi (bivša oblat in velepodjetniki) zvedeli, kaj se pripravlja, je res priznanja vredno. Zaradi tega je stanje sodnega postopka zelo pozitivno in obstoja upanje srečnega konca: obsodba in kaznovanje krivcev.

Razvoj afere je tudi poznan. Centeno je ponudil (in sodnik je sprejel) da se predstavi kot »skesanec« (»obtoženi sodelavec« v argentinskem sodnem žargonu). Enako je storila vrsta obtoženih podjetnikov, le da je tem težko verjeti, da bodo povedali vso resnico. Že njihove prve izjave so sumljive. Priznajo, da so dajali denar. A trdijo, da je šlo le za »volilne prispevke«, v katere jih je prisilila tedanja vlada. To zveni precej prazno. Šlo je za milijonske podkupnine, ki so pomenile »retorno«, povratek (tako imenovano »desetino«). Vlada jih je izbrala za izvedbo javnega dela, oni so cene postavili izredno visoko in del dobička »vrnili« vladnim funkcionarjem. Nič novega. Treba bo pazljivo slediti razvoju sodnega postopka. Ni izvzeta nevarnost, da se vse izmaliči in ne bo pravih obsojencev niti vredne kazni. Odvisno je od tožilca in sodnika.

Še komentar o ozadju. Kirchnerizem govori o »političnem« preganjanju in obtožuje vlado, da pritiska na sodnika. A tako vlada, kot gospa Cristina sumijo o prijateljskem razmerju med sodnikom (znana je njegova peronistična usmerjenost) in predsednikom federalne senatorske skupine (Miguel Angel Pichetto). Ta želi onemogočiti bivšo predsednico, da bi združeni nekirchneristični peronizem imel več možnosti na volitvah prihodnjega leta. Je to res? Je kaj takega mogoče? Bog ve …

Dobra novica: bivši podpredsednik Amado Boudou je bil v torek obsojen na pet let in deset mesecev zapora v zadevi tiskarne Ciccone. Kirchnerizem sedaj govori o »nezvestih funkcionarjih«. Ne more zanikati dejstev, a krivdo meče le na posameznike, ko pa je bila korupcija dejansko vladni sistem.

Sinje in zeleno. Ko bodo rojaki brali te vrstice bo verjetno že znan izid glasovanja v senatu, v zvezi z zakonom o splavu. O tem smo obširno pisali v članku 20. junija. Dolge mesece je ostra debata pretresala argentinsko javnost. Nova razpoka je razdelila Argentino. Tudi javne manifestacije so poudarjale stališča »zelenih« (nosili so zelene rute v podporo splavu) in »sinjih« (celeste - proti splavu). Ni bilo dialoga, ni bilo posluha. Vsak je trdo stal na svojem tudi potem, ko je bilo zakonsko besedilo potrjeno v poslanski zbornici.

Kot kažejo napovedi, bo osnutek v senatu zavrnjen. Če pride do tega, bo velika zasluga katoliške Cerkve in tudi raznih protestantskih Cerkev. Nastop vernikov v obrambo življenja od spočetja, pod geslom »Ohranimo obe življenji«, je bil množičen in odločilen. Pri glasovanju pa je bil odločilen nastop senatorjev severnih provinc.

Če bo osnutek zavrnjen, se letos to vprašanje v parlamentu ne sme obnoviti. Prihodnje leto je »volilno« in težko, da bi kdo imel interes, da se o tem razpravlja. Predmet splava se bo torej verjetno znova pojavil leta 2020. A na vsak način bo to vprašanje pereče v volilni kampanji. Moj Bog, toliko težav ima uboga država, toliko trpi narod, pa bomo znova vlagali čas in denar, da si izvolimo (vredne?) predstavnike.