Iz življenja v Argentini                                                                  

Znova ista pesem

Ne bi radi, da bi naši dragi bralci, ki živijo v Argentini (berejo nas tudi drugje po svetu!), zapadli paniki. A moramo povedati, da položaj, gospodarski, socialni in politični, ni ravno rožnat. To je za nas skoraj normalno, saj se je zadnja desetletja država nenehno spotikala in smo padali iz ene krize v drugo. Ni čudno, da so ubogi prebivalci nekam otopeli, se vdali v usodo in ne verjamejo obljubam stabilnosti in (na dolgo roko) lepše prihodnosti.

Zapisali smo: „na dolgo roko‟. Tudi če bi našli pravo pot za izhod iz močvirja, je položaj tako zavožen, da mnogi izmed nas ne bomo videli Argentine v krogu mogočnih držav, kamor po svojih naravnih bogastvih spada. A nehajmo sanjati in vrnimo se v kruto realnost kratkoročnih perspektiv. Če vlada sama prizna, da nas čakajo hudi časi, potem se nam, na kratko roko, res ne obeta nič dobrega.

Seveda, dolar se je vsaj prve dni tedna unesel. Vlada je objavila (tako je zahteval FMI), da ne bo posegala na devizni trg, dokler dolar ne bo presegel protivrednosti 44 pesov (kar bi bilo možno), ali pa padel pod 34 (kar je dejansko nemogoče). Obenem je zatrdila, da do konca leta ne bo povečala denarnega obtoka (ne bo tiskala pesov).

               

Politika trde roke. A kar je tudi umirilo trg so novi državni boni (Leliq), za katere vlada plačuje obresti nad 70%. Ti boni so pravi sesalnik pesov. In če na trgu ni pesov, ni s čim kupiti dolarjev. V tem je vlada uspela. A ta politika ima neko zelo negativno stran. Ne privatniki, ne podjetja ne morejo seči po potrebnih kreditih, ki pa bi imeli „zmerne‟ obresti. To je dodaten dejavnik, ki le še utrjuje grozno recesijo (recesija = upadanje gospodarske dejavnosti). Argentinsko gospodarstvo zadnje mesece nenehno nazaduje, kar povzroča tudi rast brezposelnosti in revščine. Ta je formula, ki jo je vsilil Mednarodni denarni sklad. Večkrat jo je država že poskusila, a vedno brez uspeha. Bo to pot pesem drugačna?

Takoj ob nastopu je novi predsednik Centralne banke (Guido Sandleris) izjavil, da bo glavni cilj njegovega vodstva boj proti inflaciji. Za uspešen nastop na tem področju pa je potrebna politika trde roke: biti neizprosen, izvajati načrt ne glede na ceno, ki jo je treba plačati (seveda, plačujejo ljudje). Vlada smatra, da je najhujši položaj ta, ko izredno visoka inflacija sovpada z grobo recesijo. Meni pa, da če povečamo recesijo lahko dosežemo, da inflacija pade. Potem bomo že poskrbeli, da se obnovi gospodarska dejavnost.

Torej: pomanjkanje denarja in zasidran dolar bo zbil inflacijo. A medtem se bo moralo gospodarstvo (in ljudje) prilagoditi novim cenam, v soglasju z dolarjem, ki je v letošnjem letu poskočil za 100%. In kdaj bo to? Nekateri menijo, da že v začetku prihodnjega leta. Drugi, bolj previdni, trdijo, da se bo gospodarska rast obnovila meseca marca, morda aprila. To seveda, če načrt uspe in se vse razvija, kot vlada želi.

Medtem bo treba stisniti pas in zobe. Skok cen udarja z vso silo. Vlada sama je s 1. oktobrom povišala ceno plina za 35%. Meni, da bo vreme milo in ne bomo več uporabljali plina za ogrevanje, torej se povišica ne bo preveč poznala. Poskočila so tudi goriva, kar bo dvignilo vse ostale cene. Povišal se je transport, in v tem so najbolj prizadeti delavci. Pa še privatne zdravstvene ustanove (prepagas), kar udarja po srednjem sloju. Sploh opazovalci ugotavljajo, da vsi ti ukrepi najbolj prizadenejo srednji sloj, kjer prevladuje tisti del volivcev, ki je omogočil Macrijevo zmago. „Ker te ljubim, te tepem?‟

In vendar predsednik ohranja dobršen del priljubljenosti. Celo tisti, ki ga ostro kritizirajo in so nad sedanjo vlado razočarani in obupani, bi ga na prihodnjih volitvah podprli. Vsekakor pa, ko se v spominu vračajo na oktober 2015, bi ga znova volili. Druga opcija (Daniel Scioli) bi nas po avtocesti zapeljala naravnost „v Venezuelo‟. Kruta usoda argentinskih volivcev: nikdar ne moremo izbrati med raznimi dobrimi kandidati, ali med dobrim in slabim. Vedno izbiramo „manj slabega‟. Tako bo tudi v letu 2019.

Zanimiva fotografija. V prejšnjem članku smo govorili o premikih v politični opoziciji. Razne zmerne leve skupine se povezujejo in ni izvzeta povezava s federalnim peronizmom. Danes lahko poročamo o prvih sestankih tega peronizma, z obrazom obrnjenim na prihodnje volitve. Tako kot Macri ohranja srčiko svojih volivcev, ki jih razni analitiki postavljajo okoli 33% volilnega telesa, tako isti opazovalci pripisujejo bivši predsednici med 27 in 30% gotovih glasov.

Tega se v peronizmu dobro zavedajo. Tisti del, ki z gospo Cristino res noče imeti nič skupnega, išče novih poti in se povezuje. Niso isto nadomestne parlamentarne volitve, kakor je bilo lansko leto, kot pa predsedniške. Lani so guvernerji gledali predvsem, da bi si ohranili podporo v domačih parlamentih. Prihodnje leto pa bodo predsedniške volitve. Treba se bo odločiti za nove vsedržavne strukture, da se rešijo vpliva bivše predsednice in uspejo v namenu, da premagajo Macrija.

Zanimiva je bila fotografija, ki je pretekli teden  obširno krožila po vseh medijih. Na njej lahko vidimo kvartet veljakov (guvernerja Juan Schiaretti in Juan Manuel Urtubey, vodja senatorjev Miguel Angel Pichetto in vodja „Obnovitvene fronte‟ Sergio Massa). Ti naj bi predstavljali „novi‟ peronizem, kateremu pa niti dobro še ne vemo imena. Nekateri ga označujejo kot „racional‟ (pameten, razsoden), drugi kot „federal‟, ker sloni na peronističnih guvernerjih, v notranjosti države. Sedaj pa se je pojavilo novo ime: „alternativni peronizem ‟, ker ponuja narodu, da med Macrijem in Cristino lahko izbere to skupino, ker predstavlja „demokratični, republikanski in federalni« peronizem. In res predvidevajo, da bi se lahko povezali z zmerno levico, kot smo omenili v zadnjem članku.

A nekaj je zanimivega: ob mizi sedijo, dva na eni, dva na drugi strani, nikogar pa ni na glavnici. Jasno: ni vodje, ni „prvega med enakimi‟, ni kandidata. To je njihova glavna pomanjkljivost v politični družbi, kjer je „kaudižo‟ alfa in omega.

Oj kako bo dolgo, dolgo leto … 2019 bo neznosno volilno leto. Imeli bomo obilo različnih volitev. Vzrok temu je dejstvo, da imamo sicer predsedniške volitve v vsej državi na isti dan, a vsaka provinca lahko odloči, kdaj bodo deželne volitve za guvernerja in domači parlament. Celo nekateri župani imajo namen, da prestavijo datum lokalnih volitev. Začelo se bo nekje sredi leta, ali pa še prej, in se končalo decembra, ko bodo nastopile nove oblasti.

Najprej povejmo, da niti ni jasno, kaj bo s primarnimi volitvami (PASO). Vlada je namenjena, da jih odpravi, a še ne ve kako. Izumil jih je pokojni Nestor Kirchner, po porazu leta 2009, da bi preprečil opozicijske povezave, ki bi ogrožale kirčneristično hegemonijo. Končno so prav te volitve prizadele njegovo vdovo. Maščevanje usode.

Kaj je vzrok tej razsežnosti in množici volitev? Vpliv »vodilnih osebnosti«. Čeprav vsi zanikajo, se vztrajno govori o možnosti, da bodo lokalne volitve v provinci Buenos Aires pred splošnimi. Nekateri stavijo to kot pogoj za potrditev proračuna v parlamentu. Kljub vsem težavam, je vpliv guvernerke (Maria Eugenia Vidal) še vedno tako močan, da bi lahko „potegnil‟ glasove za vladne lokalne kandidate. Nekaterim peronističnim županom ni mar, če zmaga Vidal. Z njo imajo celo boljši dialog kot s Sciolijem. Nočejo pa, da jih premaga na lokalni ravni ali prizadene v občinskih svetih. Podobno je v drugih provincah.

Pripravimo se torej. Ko so žepi prazni in želodci krulijo, se vsa politična srenja veselo pripravlja na dolgo, dolgo volilno leto.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.