Iz življenja v Argentini                                                               

Pred vrati pekla

Ne, saj ni (in ne bo) tako hudo. A naslov tega članka se mi je zdel zanimiv in bo gotovo pritegnil pozornost bralca. Res pa je, da nas čakajo težki časi. Do konca leta manjkata točno dva meseca; nato pa še prvi trije meseci odločilnega leta 2019. Potem, da bo boljše. Tako napovedujejo vladni strokovnjaki, katerim pa nekateri ne verjamejo preveč. Sicer na splošno opazovalci sprejmejo možnost, da bo predsednik izpeljal načrt »deficit 0«, in da država ne bo zapravila več, kot bodo nanesli razni in skoraj nešteti ogromni davki. Kot lahko beremo, je davčni pritisk v Argentini med najvišjimi na svetu. A včasih težava ni v tem, koliko prejmemo, ampak koliko in kako zapravimo.

In kaj nas čaka? Ne govorimo o finančnih težavah države. To je vsaj trenutno že rešeno. Prav te dni smo prejeli skoraj 5.700 milijonov dolarjev, nov obrok posojila, ki nam ga je naklonil Mednarodni denarni sklad (FMI). Te vsote pravzaprav država ne potrebuje za tekoče račune. Prejeli smo dolarje, da bomo lahko plačali zunanje dolgove. Denar pride, da lahko potem odide. Problem je notranji socialni položaj, ki je posledica obupnega gospodarskega razvoja. Že sedem mesecev se država krči. Zaporedoma beremo o zmanjšanju industrijske proizvodnje. Kar nekaj je primerov podjetij, ki so morala zapreti svoje vrata. Druga odpuščajo delavce, kar povzroča rast brezposelnosti. Avtomobilska industrija, ki je bila svoj čas lokomotiva rasti, je na psu. Gradnja, drugi temelj razvoja, tudi nazadujr.

Kapital še vedno dvomi. S političnega vidika pa se vedno bolj pogosto oglašajo tisti, ki menijo, da vlada ne more več govoriti samo o »podedovanem položaju«. Mnogo je lastnih napak. Res smo po odhodu prejšnje vlade našli pogorišče. Vse je bilo v razvalinah. A od tega so potekla skoraj tri leta. Položaj pa, ki se je v prvem obdobju nekoliko izboljšal, je sedaj v mnogih ozirih slabši. Obzorje je temno predvsem v industriji in na socialnem polju. Vendar omenimo, da poljedelski sektor kaže močne znake obnove in uspeha (to nas rešuje), medtem ko na energetskem področju vstaja sonce: ojačeno črpamo petrolej in plin ponovno izvažamo. Vprašanje je, če bo imela vlada priložnost, da se tudi splošno stanje prične izboljševati. Zapravili smo preveč časa, da bi sedaj sanjali o kakšni bližnji pomladi. Pot bo dolga. In če prihodnje leto zmaga opozicija?

Te dni sta na potovanju gospodarski minister Nicolas Dujovne in predsednik Centralne banke Guido Sandleris. Prvi je poletel v Washington, drugi v London. Namen obeh je isti: finančne kroge na severu prepričati, naj vendar že investirajo v Argentinska podjetja. O tistih slavnih investicijah, ki bi morale deževati takoj potem, ko je Macri sedel na predsedniški prestol, ni ne duha ne sluha. Vlada je pričakovala, da se bodo pojavile potem, ko je FMI priskočil Argentini na pomoč. Tudi sedaj, ko je vodstvo Sklada končno potrdilo že tretji sporazum in pošilja obljubljeni denar, ni premikov svetovnega kapitala, ki naj bi vzbujali optimizem v Buenos Airesu.

Mnogokrat smo že povedali, da je kapital strahopeten. Prihaja le, da se okoristi v finančni hazardni igri, kjer hitro pride, pa takoj odide ko se pojavijo oblaki, in pri kateri vedno zadene. A da bi tvegal investicijo na produktivnem področju? Izgovorov je dovolj: da ni jasno, če bo vlada sploh sposobna upravljati državo; da je odvisno, kako bo pri nadomestnih volitvah; če bo možno sožitje s peronizmom … In sedaj je vprašanje: kaj pa če na prihodnjih volitvah zmaga gospa Cristina? Tako se dvomi in odločitve za investicije se izgubljajo v nedogled. Dokler ne bomo resna in zanesljiva država, investicij ne bo.

Kamni spotike. Omenili smo, da je vodstvo Mednarodnega denarnega sklada potrdilo dokončni sporazum z Argentino. Vladi je uspelo pred tem, da je poslanska zbornica izglasovala proračun za leto 2019. Bila je težka borba, neskončna pogajanja, vrsta včasih nesmiselnih »daj-dam«, ki je končno pripeljala do zaključne in kar prepričljive zmage vlade.

A še pred tem se je vojna razvnela pred palačo parlamenta in tudi znotraj. Kot lanskega decembra, med obravnavo zakona o pokojninski spremembi, so tudi to pot skrajni elementi uprizorili pravo pocestno vojno. Ni jih bilo veliko, par stotin. Vsi ostali, ki so prišli, da bi množično a mirno izrazili svoje nasprotovanje temu zakonu, so odšli, ko se je začel spopad. Kamni so padali na policijsko obrambno črto, in ko je zmanjkalo kamnov, so s težkimi kladivi razkosali kamnite klopi na trgu in nadaljevali z ofenzivo. Uporabljali so tudi domače ognjemete: osem policistov je bilo ranjenih.

Zunanjim izgredom je sledil notranji pritisk: zahteva kirchneristov in skrajne levice, da se prekine zasedanje zbornice. Decembra jim je prvič uspelo, sedaj so ostali praznih rok tudi še potem, ko je (bivši radikal) Moreau uporabil staro fotografijo in krivdo za izgrede metal na vlado in varnostne organe. Ko so ugotovili utvaro je bilo dovolj norčevanja na njegov račun.

Potrditev proračuna v poslanski zbornici je dokaz, da je možen dialog, kadar je vsaj nekaj medsebojnega razumevanja in namere, da se spoštuje ustanove. Toliko se je vsaj del politične skupnosti (mislim predvsem na peronizem) naučil v teh 35 letih demokracije. Preteklega 30. oktobra smo namreč slavili to obletnico Alfonsinove zmage po zadnji vojaški diktaturi. Kaj vse smo v teh letih prestali; koliko je bilo zamujenih priložnosti; koliko kamnov na poti v lepšo prihodnost!

Počasna pravica. Ta teden se je tudi začel prvi sodni proces zaradi korupcije, ki se je razpasla v dobi prejšnje vlade. Postopek je znan kot »pot denarja K«, ki je le eden izmed neštetih sodnih posegov, ki naj postopoma razjasnijo (in, upamo, kaznujejo) neverjetne primere korupcije prejšnjega »osvojenega« desetletja.

Ni treba še posebej omeniti, da na zatožni klopi manjka glavna igralka te drame: bivša predsednica, gospa Cristina. V isti tožbi bo postopek proti njej izpeljan prihodnje leto. »Zaslugo« za to ima sodnik Casanello, ki je ni hotel vključiti, ko se je sodna raziskava začela. Šele potem, ko ga je v to prisilila odločitev sodne zbornice, je tudi ona zapadla tej prvi sodbi.

Omenimo mimogrede, da se je postopek sprožil točno pred petimi leti, ko je časnikar Lanata na televizijskem programu pokazal, kako v pisarni, povezani z družino Baez (slamnati mož zakoncev Kirchner), štejejo neverjetne vsote dolarskih bankovcev. Pet let je poteklo, da se je sodba začela. V Braziliji za podoben primer sedi v ječi bivši predsednik Lula in ni mogel kandidirati. Tam imajo sedaj novega predsednika. Desničar Bolsonaro je naravna posledica korupcije Delavske stranke PT.

Novi brazilski predsednik pa pomeni dodatno težavo za argentinski položaj. Med njegove prednostne skrbi ne spadata Argentina ne Mercosur, skupni južnoameriški trg. Brazilija je bistvena pri argentinskem izvozu in uvozu. In prav sedaj, zaradi sorazmerja dolarja, se je nekoliko uredilo vedno deficitno argentinsko sorazmerje med obema družabnikom. Treba bo na kak način rešiti to novo gospodarsko fronto. Bomo uspeli?

Iz življenja v Argentini                                                                         

Ohranimo upanje

To, da pišem naša opazovanja ob sredah, mi zadnje čase povzroča kar nekaj težav. Pišem, ko se razvijajo dogodki, ki včasih spremenijo razmerja. Ko rojaki berejo te vrstice, se je položaj že spremenil, ali vsaj vsebuje nove, prej neznane podatke. V Argentini pa je težko ugibati, kam se bodo usmerili razni Brdavsi, ki nam ježijo lase.

Preteklo sredo je javni inštitut za statistike objavil inflacijo prejšnjega meseca.. Stvari so se v septembru podražile kar za 6,5%. Ni bilo kakega izrednega presenečenja, saj se je že nekaj časa napovedovalo, da bo porast cen presegla šest točk. To je drugi največji skok, odkar nas vodi Macri. Najhujši doslej je bil april leta 2016, ko je inflacija dosegla 6,7%. A takrat je vlada imela stvaren izgovor: inflacija je bila posledica obupnega stanja, v katerega nas je povedel kirchnerizem. Kakšen razlog pa naj navedejo sedaj? Seveda, številka sama vzbuja skrb vladnih ekonomistov.

A to ni najhujše. Za nami so trije meseci, ko je inflacija zaporedoma presegla tri odstotke; pred nami pa so meseci, ko sicer računajo, da bo nekoliko pojenjala, a za oktober že govorijo o petih procentih. To pa nas postavi pred dejstvo, da se lahko letošnja inflacija približa 50 procentom. Baje v vladi prižigajo sveče svetemu Kajetanu, da vsaj ne bi presegla te številke. Če pa nas inflacija skrbi, nam je dolar prinesel nekoliko oddiha. Z 42 pesov je padel na 37 in nekateri že zaskrbljeno gledajo, da ne bi preveč padel. Kajti potem bi se zopet zapletlo glede izvoza. Nov skok, ki bi gotovo sledil, pa bi povzročil tudi nove podražitve. Ste morda kdaj videli da bi, vzporedno s padcem dolarja, padle tudi cene? Vse je mogoče v tej deželi, le da bi cene padle je nemogoče …

Združeni fantje. O njih poje peronistična himna. In preteklo sredo, ko je naš članek nastopal pot do bralcev, so fantje praznovali največji peronistični praznik, tako imenovani „dan zvestobe‟. Vendar, če vzamemo himno kot resno in vredno, se jim ne obeta nič dobrega. V besedilu je postavljen pogoj za zmago: da so „vsi združeni‟. To pa je danes še vedno utopija. Kar sedem različnih praznovanj smo lahko zabeležili ob njihovem dnevu. Nekatera množična, druga skoraj družinska. A nobeno ni vključevalo vseh skupin in vsa so izzvenela prazno. Dejansko fantje ne vedo, kam naj bi se obrnili. Vsi kritizirajo vlado, vsi so strogo v opoziciji, a ne predložijo in verjetno tudi sami ne vidijo alternative.

Zanimivo pa je pogledati, kdo se je udeležil teh praznovanj. Dvoje je bilo posebej važnih. Prvo je zbralo večje število guvernerjev v Tucumanu. Oni predstavljajo tisti del peronizma, ki ga včasih imenujejo „federalni‟, ali pa „racionani‟. Recimo da je bolj  „resen‟ kot ostali del. Ker vodijo province in potrebujejo denarja, vsaj delno sodelujejo z zvezno vlado, razumejo njene težave, pa seveda vedno skušajo iztržiti kake ugodnosti v zameno za podporo v parlamentu. A tudi oni niso enotni. Manjkal je Urtubey (Salta), ki se ne more videti s tucumanskim guvernerjem; in pa Schiaretti (Cordoba), ki vedno najde kakšne izgovor, če mu stvari ne dišijo kot bi on želel. Mnogo je personalizma v teh ljudeh. Torej, primanjkuje „združenja‟. A v Tucumán je pohitel tudi bivši predsedniški kandidat Scioli, ki stoji blizu gospe Cristine in za katerega guvernerji dvomijo, ali je Nikodem, ali Judež.

Drugo važno srečanje dneva zvestobe pa je potekalo v žgočem buenosaireškem predmestju. Od vseh občin je verjetno Moreno najbolj zapostavljena. Kraj ima skrajno revne predele in je socialno eden najbolj zapletenih. Vodi ga zloglasni župan Walter Festa. Tam so se zbrali župani predmestja, kjer je največ peronističnih glasov. A je tudi območje, kjer ima gospa Cristina Kirchner največjo podporo. Zakaj so ji župani tako zvesti? Ker bodo kmalu volitve in bi brez njenih glasov težko obnovili svoje mandate. Ni čudno torej, da je pet govornikov skrajno ostro napadlo vlado in Macrija. A ena zanimivost: bil je prisoten tudi mladi Máximo Kirchner. Hotel je biti eden izmed govornikov, a ga organizatorji niso pustili. Sodni problemi zaradi korupcije celo tam niso najboljše priporočilo.

Polemika v Cerkvi. Preteklo soboto, 20. oktobra, je skupina opozicijskih sindikatov organizirala v narodnem svetišču v Lujanu versko srečanje. Geslo, ki je sklicalo na ogromni trg pravo množico, je bilo: „Kruh, mir in delo‟. Vse bi bilo v redu, če se ne bi „versko‟ srečanje sprevrglo v politični miting, ki je postavil cerkveno ustanovo v čudno luč in povzročil v cerkvenih krogih hudo polemiko.

Vse se je začelo zaradi nekega sodnega postopka, ki poteka v provinci. Sodni funkcionarji raziskujejo delovanje vodij sindikata tovornikov: dva člana družine Moyano, oče (Hugo) in sin (Pablo), sta obtožena raznih dejanj korupcije, med njimi nezakonitega bogatenja, prilastitve sindikalnega premoženja in pranje denarja. V enem izmed osmih postopkov, ki se nanaša na nogometni klub Independiente (Hugo je predsednik kluba), je tožilec zahteval aretacijo Pabla, sodnik pa je zahtevo zavrnil.

Še v istem tednu je bil nato Pablo sprejet pri predsedniku škofijske socialne komisije (msgr. Jorge Lugones), Hugo pa je izpeljal „romanje‟ v Luján. Tam je krajevni škof Agustín Radrizzani pred zbrano množico daroval mašo in v pridigi napadal vladno gospodarsko politiko. A višek: po maši se je pozdravljal z obema Moyanoma in (nasmejan) Huga prijazno trepljal po rami. Pablo je potem še izjavil, da „tega ne bi mogli izvesti brez pristanka papeža‟. Razumljivo, da je nastala polemika.

Sam predsednik škofovske konference, msgr. Ojea je dejal, da sveti oče na noben način ni „dovolil‟ nobenega srečanja. Škof Radrizzani pa je potem izjavil, da ni hotel podpreti „nobene stranke, ne ideologije, ne osebe‟. Vse skupaj je izzvenelo kot nepreviden spodrsljaj, a v vladi sumijo, da se del cerkvene hierarhije nagiba k skupinam v opoziciji. Ni najboljše priporočilo dejstvo, da družina Moyano predstavlja tipičen primer sindikalne mafije.

Ob tem ena zanimivost: med mašo so v prvi vrsti sedeli peronistični voditelji, med njimi štirje poslanci, ki so pred kratkim v parlamentu volili zakon o splavu. Druga zanimivost: srečanje naj bi bilo „ekumensko‟, a zveza evangeličanskih cerkva je previdno zanikala, da bi se uradno udeležila „romanja‟. V vladi so bili (to pot) dovolj pametni, da ne dogodka, ne polemike, niso uradno komentirali. Vse, kar zadeva primerov korupcije, jim je dobrodošlo.

Kaj nas čaka. Ni ga vedeža, ki bi imel odgovor na to vprašanje. Vendar, kar zadeva politične prihodnosti, zaznamo optimizem v vseh skupinah argentinskega političnega odra. V vladi so se sprijaznili z dejstvom, da nas do konca leta čakajo težki, nevarni meseci. A upajo, da jih bodo prebrodili brez hujših posledic. Kake socialne eksplozije ne bo. Potem se bo stanje počasi izboljšalo, razkritja primerov korupcije prejšnje vlade pa bodo med volivci opravila svoje. Ljudje so besni ob nenehnih novih odkritjih milijonske kraje preteklih let.

Med peronisti tudi vlada optimizem. Dejansko uživajo krizo, ki jo prestaja narod, ker nagiba simpatije volivcev na stran opozicije. Ne vedo pa kaj naj naredijo z gospo Cristino. Je možen skupen nastop? Težko bo, ker tudi kirchnerizem vedno bolj nateza vrvice opozicije in svojih skrajnih načrtov. Sedaj je celo predsednik peronistične stranke, José Luis Gioja, odprl debato o spremembi ustave, kot jo predlaga gospa Cristina. To ne pomaga k edinosti. A so eni in drugi prepričani, da bi zmagali v drugem krogu.

Medtem pa, prav ko pišemo te vrstice, v parlamentu poteka debata o proračunu za prihodnje leto. Vlada meni, da če ji uspe potrditev, bo dana podlaga za boljše čase. Večni optimisti smo in upanja ne izgubimo.

Iz življenja v Argentini                                                               

Eni in drugi

„Končno to ne bo šlo‟, smo zapisali prejšnji teden, ko smo omenili problem izredne dopolnilne povišice v ceni plina. Primer je bil tako skrajen in tako nesmiseln, da bi vsak, vsaj delno usposobljen politik, že v začetku stvar drugače zastavil. So stvari, ki celo v Argentini, ki je kraljestvo nesmislov, ne morejo uspeti. Da bo volk sit in koza cela, bodo podjetja prejela določeno doplačilo, a denar bo dala država. Saj je vseeno, da bomo končno plačali vsi, ker država upravlja z našim denarjem, a tega se malokdo zaveda.

Medtem stvari tečejo naprej, ne da bi se kdo dotaknil srčike problema. Če je vsega kriv danes neuporabni in krivični zakon iz leta 1992, bi parlament že moral to določbo odpraviti. Kaj takega seveda nikomur ne pride na misel. Po drugi strani: sedaj bomo plačali plin, medtem pa je dolar padel že za 10%. Ali bodo podjetja potem vrnila potrošnikom razliko? Seveda ne; noben zakon tega ne določa. Eden prvih izrekov, ki sem si ga še kot otrok zapomnil, po prihodu v Argentino je bil: „Vse je mogoče v tej deželi‟. In ta modrost, po dolgih, dolgih desetletjih, še vedno drži.

Drugo vprašanje, ki si ga javnost stavi je, zakaj ne pade cena goriv sedaj, ko pada dolar. S prejšnjih 42 pesov je padel dejansko na 36. Petrolejske družbe pa trdijo, da pravzaprav še niso povišale celotne razlike, da je cena nafte še vedno prenizka. Koliko bi se še morala podražiti? Eno podjetje trdi da 20%; drugo da 10%. Če se tako visoki finančniki me zedinijo v tako enostavnem računu, nekaj ni v redu.

Nenehni prepiri. Seveda ustanove za raziskavo javnega mnenja delajo s polno paro. V tako nestabilnem položaju, kot je sedanji, je razumljivo, da se priljubljenost spreminja. Macri doživlja sicer počasno a nenehno izgubo ugleda. Nejevolja ljudi in nezadovoljstvo z gospodarskim stanjem pa nenehno raste. Vendar padec zaupanja v vlado ne pomeni, da istočasno raste opozicija. Glasovi vlade ne prehajajo avtomatično na opozicijo. Ugled predstavnikov peronizma ostaja na isti višini, kot pred časom. Eden vzrokov je njihova razprtost. Saj niti letošnjega 17. oktobra niso mogli slaviti združeno.

Še več; ko anketirani odgovorí na vprašanje, koga bi volil na prihodnjih volitvah, Macri ohranja trdno osrčje svojih volivcev, ki se suče okoli 32 odstotkov. Zanimivo; kljub obtožbam korupcije in številnim ter jasnim dokazom nepoštenega vladanja, gospa Cristina prav tako ohranja skupnost svojih zvestih, le par odstotkov pod sedanjim predsednikom. In v primeru drugega kroga doslej kaže, da bi bil Macri z minimalno razliko ponovno izvoljen. Analiza tega pojava morda spada bolj na psihološko področje, kot pa na politično.

Vladni ugled pa močno prizadevajo tudi razni in nenehni prepiri, ki se pojavljajo v vladni koaliciji. Ti prepiri so večkrat med strankami, ki koalicijo sestavljajo. Radikali se vedno čutijo zapostavljene (in imajo prav). Državljanska povezava, ali še bolje njena voditeljica Elisa Carrió, pa je prevzela nalogo, da niti sum kake korupcije, ali neustavnega delovanja, ne bi prizadel vlade. Od tu njeni nenehni napadi na visoke funkcionarje. Malo jo briga, da je v popolni samoti predstavila parlamentarno zahtevo o ustavni sodbi pravosodnega ministra. Skoraj ni vladne iniciative, ne da bi gospa Carrió imela kakšno pripombo, zahtevo ali obtožbo. Pogled na to „sračje gnezdo‟ vladnih prepirov sicer ni najlepše, a državljani mirno prenašajo njene udarce, ker ji zaupajo in smatrajo, da je ona poroštvo poštenega delovanja.

Druge vrste prepiri, ki jim vlada tudi ne uide, so osebnega značaja. Gre za zelo običajno vprašanje, kdo ima večjo oblast. To je prišlo do izraza predvsem med zadnjo krizo dolarja, ko je Macri zmanjšal število ministrov in so nekateri morali oditi z najvišjih položajev. Ta pojav sicer ni bistven, a tudi prizadene ugled vlade, ki se želi predstaviti kot resna skupina, predvsem pa različna od dosedanjih, izredno neresnih vladnih skupin.

„Ker te ljubim, te tepem‟ (Porque te quiero, te aporreo.). To je tudi eden zelo znanih in priljubljenih argentinskih izrazov. Pride v poštev, ko gledamo na drug, zelo nevaren prepir v vladi. Zadnje čase smo lahko priča enemu najmanj predvidenih sporov. Opažamo razhod med predsednikom in guvernerko province Buenos Aires. Kot običajno v družinah, je tudi tukaj vzrok kreganja - denar. María Eugenia Vidal je dosegla, da je država oživela »Predmestni sklad« (Fondo del Conurbano). Vzpostavili so ga leta 1995, ko je bil guverner Duhalde. Bil naj bi neke vrste povračilo provinci, ki največ prispeva v državno blagajno, pa sorazmerno najmanj dobi ko delijo sredstva (Ha, kot Slovenija za časa Jugoslavije!). Pa še, predmestje (Conurbano) spada pod provinco, a prebivalci delajo, plačujejo razne davke in trošijo denar v mestu, in tudi s tem prizadenejo provinco.

Ko je vladala Cristina, je ta sklad ostal skoraj na isti denarni vrednosti, kljub grozni inflaciji. Tako je provinca postala popolnoma odvisna od izrednih prispevkov države in njen guverner (Scioli) je bil dejansko jetnik gospe predsednice. Po spremembi režima je gospa Vidal dosegla, da se je prispevek za sklad vrnil na nek resen nivo. A sedaj, ko je treba varčevati (FMI dixit), so guvernerji ostalih provinc organizirali neke vrste zaroto; češ, Buenos Aires uživa privilegije (subvencije tarifam in transportu), naj Vidal prispeva levji delež, če ne, ne potrdimo proračuna. Ministrski koordinator (Peña), ki sumi, da mu je guvernerka nevarna, je ni branil in tako je provinca izgubila ogromne vsote. Vidal se je že sprijaznila, da bo letos „malha prazna‟. A prihodnje je volilno leto in brez denarja se ne da uspešno vladati, še manj  zmagati. V tem sestoji prepir. Macri pa ve, da je Vidal glavni magnet, ki pritegne glasove celo iz peronističnega okrožja. Kako se bo to končalo?

Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti. Tako so jadikovali Dunajčani, ko so Turki z Brdavsom na čelu razgrajali okoli mesta. Enako danes tarnajo tisti, ki se bojijo, da se bo gospa Cristina vrnila in ponovno zmagala. Zakaj tak strah? Te dni je namreč vodstvo kirchnerizma, v osebi sina bivše predsednice (Máximo Kirchner), predstavilo volilno platformo (vladni načrt, če bi zmagali), ki je za njihove zveste pristaše kot angelsko petje, za ostale pa peklensko rjovenje.

Poglejmo malo, kaj načrtujejo: pregledati razmerje z FMI (diši po defaultu); urediti delovanje sovražnih medijev (znova napadi na Clarín, La Nación, …); vzpostaviti red v sodnih ustanovah (ponoven prevzem sodišč); odpraviti zakon, ki predvideva figuro „skesanega‟ v primerih korupcije (s tem bi se rešili obsodbe in kazni); zasilno povišanje plač in pokojnin; povratek plačila javnih storitev na cene iz leta 2016; ponovno zaposlitev vseh, ki so bili odpuščeni iz državnih služb (njihovi priskledniki); obnovitev „pridržkov‟ (davkov) na izvoz poljedelskih pridelkov … Lahko bi naštevali v nedogled. Nikjer pa ne povedo, kako naj, na dolgo roko, vzdrži ta načrt, in kdo, ter kako, bo plačal ta bakanal.

Verjetno bodo te obljube kje našle vredno zemljo in obrodile stoteren sad, kot v evangeljski priliki o sejalcu. A vsak resen državljan ve, da se ta brezupni položaj lahko reši le s trdim delom in žrtvami. Res pa je, da povzroča ogorčenost, ko večina prispeva delo in stiska pasove, maloštevilni finančni krogi pa ob tem služijo milijone dolarjev in praznijo državno blagajno. Človek se umestno vpraša, če res ni drugega izhoda, neke srednje, bolj pravične in socialne (krščanske?) poti.

Iz življenja v Argentini                                                            

Položaj se zapleta

                                                                                                          

Macrijeva vlada nima sreče. Ima pa vrsto funkcionarjev, ki so izredno nerodni, nevešči, in predvsem brez izkušenj v političnih zadevah. Poleg tega to ni stranka, čeprav bi predsednik želel, in včasih nastopa, kot da bi bila. Je povezava (koalicija), v kateri nastopajo zelo različni ljudje in dejavniki. Ime povezave (Cambiemos = Spremenimo; Spremenimo se) obljublja nekaj, kar je izredno težko v tej državi. Da bi se kaj resnično spremenilo v Argentini, bi bilo nujno spremeniti bistvo argentinske narave, za kar pa bi bilo potrebno več rodov. Nemogoče je to izvesti v kratkem času štirih let, kolikor tukaj traja predsedniška doba.

A recimo, da je bil namen predsednika in njegove ekipe spremeniti gospodarske pogoje v državi in izboljšati socialno stanje prebivalstva. Človek se stvarno vpraša, če so se zavedali v kakšno orjaško delo se podajajo. So res poznali dejansko stanje države? So imeli resen in stvaren načrt, kako rešiti posamezne probleme? So ob tem upoštevali gospodarsko, socialno in psihološko naravo vseh, ki so vpleteni v dramo argentinske sedanjosti?

Mirno lahko rečemo, da niso bili pripravljeni, niso imeli vrednih načrtov in (neverjetno!) niso poznali narave vpletenih v to igro. Je mogel predsednik resno misliti, da bodo deževale tuje investicije od samega trenutka, ko bo on sedel na predsedniški prestol? Ni slutil, da bo tuji kapital pobegnil v hipu, ko se bo na obzorju pokazal teman oblaček? Ni vedel, da bodo ljudje veselo sprejeli spremembo v državi, a mu pokazali hrbet, ko se bodo začele težave in bo kriza udarila tudi po njihovih žepih? Vse to poleg dejstva, da mu nasproti stoji peronizem, poln muh in navajen pasti, ki včasih leži na bolniški postelji, pa se v naslednjem trenutku dvigne in se vpiše, da bo tekel maraton. Edina predsednikova sreča je, da je bistvo peronizma tudi to, da so brez „kaudiža‟ razkosani in nesposobni enotnega nastopa.

Smrdi po plinu. Kljub začetnim spodrsljajem, bi se v kratkem obdobju sedanje vlade ti funkcionarji že morali kaj naučiti. Vse je šlo še kar v redu do dopolnilnih volitev lanskega leta. Vlada je prepričljivo pristala na prvem mestu in povečala svojo prisotnost v parlamentu. In kdaj se je začelo vse skupaj krhati? Ko so decembra spremenili zakon o povišanju pokojnin. S tem so prizadeli najbolj izpostavljene člane družbe. Niso vedeli, kako osovražen je ta korak? Ni bilo kje drugje dobiti tistega denarja? Pocestni izgredi so nejevoljo jasno pokazali. Opozicija (predvsem levica in kirchnerizem) pa je to izkoristila, da je vlado postavila v še slabšo luč. Njihovo geslo je „čim slabše, tem boljše‟.

Potem so prišle podražitve javnih storitev: elektrika, plin, voda, potniški transport. Vse še ojačeno s podražitvijo goriv, kar je povzročilo, da je vlada izgubljala vse bitke proti inflaciji. Zakon opozicije, ki naj bi ustavil te povišice (čisto populistična poteza, brez stvarne podlage), je doživela predsednikov veto. A do tukaj je Macri, kljub tem kaj antipatičnim potezam, užival razumevanje svojih volivcev. Vsi vemo, da ni bilo stvarno, da smo za vodo plačevali dva dolarja na mesec. Niso bile smiselne tarife luči in plina. Da se vozimo skoraj zastonj in razliko plačuje država bi bilo smiselno, če bi imeli bogato državo. A ta je izropana in zadolžena do skrajnosti. Zakaj torej sedanja besnost?

Konec prejšnjega tedna je državni tajnik za energijo, Javier Iguacel (44 let) napovedal povišice v ceni plina. Skok predstavlja povprečno 34% (trdijo, da se bo za večino gospodinjstev sukal okoli 50%). A dodatno, da bomo morali plačati „za nazaj‟ razliko, ki jo predstavlja skok dolarja v preteklih mesecih. Plačali jo bomo sicer v 24 mesečnih obrokih (seveda z zadevnimi obrestmi). Nihče ni dobro razumel, zakaj doplačati za nekaj, kar smo že plačali, zlasti če to določa nek nepoznan zakon iz leta 1992, ko smo živeli v konvertibilnosti in je bilo sorazmerje pesa in dolarja 1=1. Ni bilo drugega izhoda? Niso vedeli, kako negativno bo to odjeknilo predvsem v nižjem srednjem sloju, kjer je večina vladnih volivcev? In seveda vprašanje: kdo bo pa meni povrnil razliko dolarja, ki jo moram plačati, ko vse cene rastejo? Macrijeva razlaga, da pač plin toliko stane, je le še bolj razburila duhove. Sodne predstavitve glede „neustavnosti‟ in „samovoljnosti‟ so bile na dnevnem redu. Končno, to ne bo šlo.

(Pre)počasna pravica. Da je bilo vse skupaj sad improvizacije je pokazalo dejstvo, da je polemika zagorela v vladi sami. Radikali so (to pot) resno nastopili in zahtevali, naj vlada za plačilo razlike denar poišče drugje. Elisa Carrió tudi ni bila preveč srečna, a ona je imela medtem drugo, važnejšo afero. Njen glavni cilj je boj proti korupciji. V tem da je bistvo vladne koalicije „Spremenimo‟. Pravosodni minister je namreč te dni izjavil, da se mu ne zdi pozitivno, da bi v ječi trpel kak bivši predsednik. Za tem je sodna zbornica pomilostila bivšega predsednika Menema, ki je bil obtožen zaradi prodaje (tihotapljenja) orožja Ekvatorju in Hrvaški, in sledeči eksploziji orožarne v Rio Tercero. (Mimogrede, naj še tako zanikajo, orožje je na Hrvaško šlo preko slovenske Luke Koper.) Sodniki so ga oprostili, ker da je rok obsodbe že potekel. Od dogodka je poteklo 23 let, sodni postopek pa se je začel leta 2008. V teku sodbe je bil večkrat obsojen in oproščen, a se je rešil ječe, ker ima kot senator imuniteto.

Gospa Carrió, ki je proti bivšim funkcionarjem vložila največ tožb, je dejansko pobesnela. Sumila je, da je ta oprostitev podtalen korak, ki naj na dolgo roko pomeni oprostitev bivše predsednice, gospe Cristine Kirchner. Istočasno pa so v davčni ustanovi (AFIP) odstavili tri funkcionarje, ki so raziskovali plačevanje podkupnin s strani podjetja IECSA, ki ga vodi Macrijev bratranec Angelo Calcaterra. Sum, da predsednik skuša obvarovati svojega bratranca, je gorečo gospo pripeljalo do izjave „Macri me je razočaral‟. A je potem pojasnila, da ne bo razbila koalicije. Ta četrtek se sreča s predsednikom. Morda bomo tedaj ugotovili, če bo kri tekla ali ne.

Čas je zlato. Vlada je storila kar nekaj napak. Se vidi, da Macri ni bral kar je pisal Machiavelli, ki nekje svetuje, naj „vladar‟ vse gorje na narod izvede istočasno. Kar dela sedaj, bi moral predsednik storiti, takoj ko je nastopil. Izgubili smo preveč časa in sedaj nam ga primanjkuje. Je predsednikov načrt (dejansko načrt Mednarodnega denarnega sklada, FMI) stvaren in lahko uspe? Vsak načrt je boljši, kot ne imeti nobenega načrta, kar se je dogajalo doslej. Vendar argentinske izkušnje s FMI niso najboljše. Seveda lahko zasledimo tudi nekatere pozitivne znake: na energetskem področju že izvažamo plin in kmalu bomo izvažali tudi petrolej; regionalna podjetja v notranjosti se okoriščajo z dragim dolarjem; po dolgih letih imamo prvič pozitivno trgovsko bilanco z Brazilijo ...

A, po drugi strani, vlada ne najde izhoda iz finančne krize. Državni boni Leliq (ki nadomeščajo zlovešče Lebac), sicer potiskajo doli ceno dolarja a postajajo grozna teža za proizvodnjo. Računajo, da bo argentinsko gospodarstvo v letošnjem letu nazadovalo za 2,6%. Se bo res opomoglo v prihodnjem? Koliko časa še imamo?

Medtem pa peronizem tudi ne najde miru. Istočasno, ko se odpira možnost, da bi prihodnje leto na volitvah premagali Macrija, se zapira možnost skupnega nastopa. Razpoka ni le med kirchneristi in tistimi, ki ne morejo niti videti gospe Cristine. Prepiri se pojavljajo celo med samimi pristaši bivše predsednice. Na to dejstvo se opira tiho vladno upanje, da jim še ena predsedniška doba ne uide.

Iz življenja v Argentini                                                                  

Znova ista pesem

Ne bi radi, da bi naši dragi bralci, ki živijo v Argentini (berejo nas tudi drugje po svetu!), zapadli paniki. A moramo povedati, da položaj, gospodarski, socialni in politični, ni ravno rožnat. To je za nas skoraj normalno, saj se je zadnja desetletja država nenehno spotikala in smo padali iz ene krize v drugo. Ni čudno, da so ubogi prebivalci nekam otopeli, se vdali v usodo in ne verjamejo obljubam stabilnosti in (na dolgo roko) lepše prihodnosti.

Zapisali smo: „na dolgo roko‟. Tudi če bi našli pravo pot za izhod iz močvirja, je položaj tako zavožen, da mnogi izmed nas ne bomo videli Argentine v krogu mogočnih držav, kamor po svojih naravnih bogastvih spada. A nehajmo sanjati in vrnimo se v kruto realnost kratkoročnih perspektiv. Če vlada sama prizna, da nas čakajo hudi časi, potem se nam, na kratko roko, res ne obeta nič dobrega.

Seveda, dolar se je vsaj prve dni tedna unesel. Vlada je objavila (tako je zahteval FMI), da ne bo posegala na devizni trg, dokler dolar ne bo presegel protivrednosti 44 pesov (kar bi bilo možno), ali pa padel pod 34 (kar je dejansko nemogoče). Obenem je zatrdila, da do konca leta ne bo povečala denarnega obtoka (ne bo tiskala pesov).

               

Politika trde roke. A kar je tudi umirilo trg so novi državni boni (Leliq), za katere vlada plačuje obresti nad 70%. Ti boni so pravi sesalnik pesov. In če na trgu ni pesov, ni s čim kupiti dolarjev. V tem je vlada uspela. A ta politika ima neko zelo negativno stran. Ne privatniki, ne podjetja ne morejo seči po potrebnih kreditih, ki pa bi imeli „zmerne‟ obresti. To je dodaten dejavnik, ki le še utrjuje grozno recesijo (recesija = upadanje gospodarske dejavnosti). Argentinsko gospodarstvo zadnje mesece nenehno nazaduje, kar povzroča tudi rast brezposelnosti in revščine. Ta je formula, ki jo je vsilil Mednarodni denarni sklad. Večkrat jo je država že poskusila, a vedno brez uspeha. Bo to pot pesem drugačna?

Takoj ob nastopu je novi predsednik Centralne banke (Guido Sandleris) izjavil, da bo glavni cilj njegovega vodstva boj proti inflaciji. Za uspešen nastop na tem področju pa je potrebna politika trde roke: biti neizprosen, izvajati načrt ne glede na ceno, ki jo je treba plačati (seveda, plačujejo ljudje). Vlada smatra, da je najhujši položaj ta, ko izredno visoka inflacija sovpada z grobo recesijo. Meni pa, da če povečamo recesijo lahko dosežemo, da inflacija pade. Potem bomo že poskrbeli, da se obnovi gospodarska dejavnost.

Torej: pomanjkanje denarja in zasidran dolar bo zbil inflacijo. A medtem se bo moralo gospodarstvo (in ljudje) prilagoditi novim cenam, v soglasju z dolarjem, ki je v letošnjem letu poskočil za 100%. In kdaj bo to? Nekateri menijo, da že v začetku prihodnjega leta. Drugi, bolj previdni, trdijo, da se bo gospodarska rast obnovila meseca marca, morda aprila. To seveda, če načrt uspe in se vse razvija, kot vlada želi.

Medtem bo treba stisniti pas in zobe. Skok cen udarja z vso silo. Vlada sama je s 1. oktobrom povišala ceno plina za 35%. Meni, da bo vreme milo in ne bomo več uporabljali plina za ogrevanje, torej se povišica ne bo preveč poznala. Poskočila so tudi goriva, kar bo dvignilo vse ostale cene. Povišal se je transport, in v tem so najbolj prizadeti delavci. Pa še privatne zdravstvene ustanove (prepagas), kar udarja po srednjem sloju. Sploh opazovalci ugotavljajo, da vsi ti ukrepi najbolj prizadenejo srednji sloj, kjer prevladuje tisti del volivcev, ki je omogočil Macrijevo zmago. „Ker te ljubim, te tepem?‟

In vendar predsednik ohranja dobršen del priljubljenosti. Celo tisti, ki ga ostro kritizirajo in so nad sedanjo vlado razočarani in obupani, bi ga na prihodnjih volitvah podprli. Vsekakor pa, ko se v spominu vračajo na oktober 2015, bi ga znova volili. Druga opcija (Daniel Scioli) bi nas po avtocesti zapeljala naravnost „v Venezuelo‟. Kruta usoda argentinskih volivcev: nikdar ne moremo izbrati med raznimi dobrimi kandidati, ali med dobrim in slabim. Vedno izbiramo „manj slabega‟. Tako bo tudi v letu 2019.

Zanimiva fotografija. V prejšnjem članku smo govorili o premikih v politični opoziciji. Razne zmerne leve skupine se povezujejo in ni izvzeta povezava s federalnim peronizmom. Danes lahko poročamo o prvih sestankih tega peronizma, z obrazom obrnjenim na prihodnje volitve. Tako kot Macri ohranja srčiko svojih volivcev, ki jih razni analitiki postavljajo okoli 33% volilnega telesa, tako isti opazovalci pripisujejo bivši predsednici med 27 in 30% gotovih glasov.

Tega se v peronizmu dobro zavedajo. Tisti del, ki z gospo Cristino res noče imeti nič skupnega, išče novih poti in se povezuje. Niso isto nadomestne parlamentarne volitve, kakor je bilo lansko leto, kot pa predsedniške. Lani so guvernerji gledali predvsem, da bi si ohranili podporo v domačih parlamentih. Prihodnje leto pa bodo predsedniške volitve. Treba se bo odločiti za nove vsedržavne strukture, da se rešijo vpliva bivše predsednice in uspejo v namenu, da premagajo Macrija.

Zanimiva je bila fotografija, ki je pretekli teden  obširno krožila po vseh medijih. Na njej lahko vidimo kvartet veljakov (guvernerja Juan Schiaretti in Juan Manuel Urtubey, vodja senatorjev Miguel Angel Pichetto in vodja „Obnovitvene fronte‟ Sergio Massa). Ti naj bi predstavljali „novi‟ peronizem, kateremu pa niti dobro še ne vemo imena. Nekateri ga označujejo kot „racional‟ (pameten, razsoden), drugi kot „federal‟, ker sloni na peronističnih guvernerjih, v notranjosti države. Sedaj pa se je pojavilo novo ime: „alternativni peronizem ‟, ker ponuja narodu, da med Macrijem in Cristino lahko izbere to skupino, ker predstavlja „demokratični, republikanski in federalni« peronizem. In res predvidevajo, da bi se lahko povezali z zmerno levico, kot smo omenili v zadnjem članku.

A nekaj je zanimivega: ob mizi sedijo, dva na eni, dva na drugi strani, nikogar pa ni na glavnici. Jasno: ni vodje, ni „prvega med enakimi‟, ni kandidata. To je njihova glavna pomanjkljivost v politični družbi, kjer je „kaudižo‟ alfa in omega.

Oj kako bo dolgo, dolgo leto … 2019 bo neznosno volilno leto. Imeli bomo obilo različnih volitev. Vzrok temu je dejstvo, da imamo sicer predsedniške volitve v vsej državi na isti dan, a vsaka provinca lahko odloči, kdaj bodo deželne volitve za guvernerja in domači parlament. Celo nekateri župani imajo namen, da prestavijo datum lokalnih volitev. Začelo se bo nekje sredi leta, ali pa še prej, in se končalo decembra, ko bodo nastopile nove oblasti.

Najprej povejmo, da niti ni jasno, kaj bo s primarnimi volitvami (PASO). Vlada je namenjena, da jih odpravi, a še ne ve kako. Izumil jih je pokojni Nestor Kirchner, po porazu leta 2009, da bi preprečil opozicijske povezave, ki bi ogrožale kirčneristično hegemonijo. Končno so prav te volitve prizadele njegovo vdovo. Maščevanje usode.

Kaj je vzrok tej razsežnosti in množici volitev? Vpliv »vodilnih osebnosti«. Čeprav vsi zanikajo, se vztrajno govori o možnosti, da bodo lokalne volitve v provinci Buenos Aires pred splošnimi. Nekateri stavijo to kot pogoj za potrditev proračuna v parlamentu. Kljub vsem težavam, je vpliv guvernerke (Maria Eugenia Vidal) še vedno tako močan, da bi lahko „potegnil‟ glasove za vladne lokalne kandidate. Nekaterim peronističnim županom ni mar, če zmaga Vidal. Z njo imajo celo boljši dialog kot s Sciolijem. Nočejo pa, da jih premaga na lokalni ravni ali prizadene v občinskih svetih. Podobno je v drugih provincah.

Pripravimo se torej. Ko so žepi prazni in želodci krulijo, se vsa politična srenja veselo pripravlja na dolgo, dolgo volilno leto.

© Todos los derechos reservados. Prohibida su reproducción total o parcial por cualquier medio masivo, ya sea gráfico o electrónico.