Iz življenja v Argentini                                                               

Eni in drugi

„Končno to ne bo šlo‟, smo zapisali prejšnji teden, ko smo omenili problem izredne dopolnilne povišice v ceni plina. Primer je bil tako skrajen in tako nesmiseln, da bi vsak, vsaj delno usposobljen politik, že v začetku stvar drugače zastavil. So stvari, ki celo v Argentini, ki je kraljestvo nesmislov, ne morejo uspeti. Da bo volk sit in koza cela, bodo podjetja prejela določeno doplačilo, a denar bo dala država. Saj je vseeno, da bomo končno plačali vsi, ker država upravlja z našim denarjem, a tega se malokdo zaveda.

Medtem stvari tečejo naprej, ne da bi se kdo dotaknil srčike problema. Če je vsega kriv danes neuporabni in krivični zakon iz leta 1992, bi parlament že moral to določbo odpraviti. Kaj takega seveda nikomur ne pride na misel. Po drugi strani: sedaj bomo plačali plin, medtem pa je dolar padel že za 10%. Ali bodo podjetja potem vrnila potrošnikom razliko? Seveda ne; noben zakon tega ne določa. Eden prvih izrekov, ki sem si ga še kot otrok zapomnil, po prihodu v Argentino je bil: „Vse je mogoče v tej deželi‟. In ta modrost, po dolgih, dolgih desetletjih, še vedno drži.

Drugo vprašanje, ki si ga javnost stavi je, zakaj ne pade cena goriv sedaj, ko pada dolar. S prejšnjih 42 pesov je padel dejansko na 36. Petrolejske družbe pa trdijo, da pravzaprav še niso povišale celotne razlike, da je cena nafte še vedno prenizka. Koliko bi se še morala podražiti? Eno podjetje trdi da 20%; drugo da 10%. Če se tako visoki finančniki me zedinijo v tako enostavnem računu, nekaj ni v redu.

Nenehni prepiri. Seveda ustanove za raziskavo javnega mnenja delajo s polno paro. V tako nestabilnem položaju, kot je sedanji, je razumljivo, da se priljubljenost spreminja. Macri doživlja sicer počasno a nenehno izgubo ugleda. Nejevolja ljudi in nezadovoljstvo z gospodarskim stanjem pa nenehno raste. Vendar padec zaupanja v vlado ne pomeni, da istočasno raste opozicija. Glasovi vlade ne prehajajo avtomatično na opozicijo. Ugled predstavnikov peronizma ostaja na isti višini, kot pred časom. Eden vzrokov je njihova razprtost. Saj niti letošnjega 17. oktobra niso mogli slaviti združeno.

Še več; ko anketirani odgovorí na vprašanje, koga bi volil na prihodnjih volitvah, Macri ohranja trdno osrčje svojih volivcev, ki se suče okoli 32 odstotkov. Zanimivo; kljub obtožbam korupcije in številnim ter jasnim dokazom nepoštenega vladanja, gospa Cristina prav tako ohranja skupnost svojih zvestih, le par odstotkov pod sedanjim predsednikom. In v primeru drugega kroga doslej kaže, da bi bil Macri z minimalno razliko ponovno izvoljen. Analiza tega pojava morda spada bolj na psihološko področje, kot pa na politično.

Vladni ugled pa močno prizadevajo tudi razni in nenehni prepiri, ki se pojavljajo v vladni koaliciji. Ti prepiri so večkrat med strankami, ki koalicijo sestavljajo. Radikali se vedno čutijo zapostavljene (in imajo prav). Državljanska povezava, ali še bolje njena voditeljica Elisa Carrió, pa je prevzela nalogo, da niti sum kake korupcije, ali neustavnega delovanja, ne bi prizadel vlade. Od tu njeni nenehni napadi na visoke funkcionarje. Malo jo briga, da je v popolni samoti predstavila parlamentarno zahtevo o ustavni sodbi pravosodnega ministra. Skoraj ni vladne iniciative, ne da bi gospa Carrió imela kakšno pripombo, zahtevo ali obtožbo. Pogled na to „sračje gnezdo‟ vladnih prepirov sicer ni najlepše, a državljani mirno prenašajo njene udarce, ker ji zaupajo in smatrajo, da je ona poroštvo poštenega delovanja.

Druge vrste prepiri, ki jim vlada tudi ne uide, so osebnega značaja. Gre za zelo običajno vprašanje, kdo ima večjo oblast. To je prišlo do izraza predvsem med zadnjo krizo dolarja, ko je Macri zmanjšal število ministrov in so nekateri morali oditi z najvišjih položajev. Ta pojav sicer ni bistven, a tudi prizadene ugled vlade, ki se želi predstaviti kot resna skupina, predvsem pa različna od dosedanjih, izredno neresnih vladnih skupin.

„Ker te ljubim, te tepem‟ (Porque te quiero, te aporreo.). To je tudi eden zelo znanih in priljubljenih argentinskih izrazov. Pride v poštev, ko gledamo na drug, zelo nevaren prepir v vladi. Zadnje čase smo lahko priča enemu najmanj predvidenih sporov. Opažamo razhod med predsednikom in guvernerko province Buenos Aires. Kot običajno v družinah, je tudi tukaj vzrok kreganja - denar. María Eugenia Vidal je dosegla, da je država oživela »Predmestni sklad« (Fondo del Conurbano). Vzpostavili so ga leta 1995, ko je bil guverner Duhalde. Bil naj bi neke vrste povračilo provinci, ki največ prispeva v državno blagajno, pa sorazmerno najmanj dobi ko delijo sredstva (Ha, kot Slovenija za časa Jugoslavije!). Pa še, predmestje (Conurbano) spada pod provinco, a prebivalci delajo, plačujejo razne davke in trošijo denar v mestu, in tudi s tem prizadenejo provinco.

Ko je vladala Cristina, je ta sklad ostal skoraj na isti denarni vrednosti, kljub grozni inflaciji. Tako je provinca postala popolnoma odvisna od izrednih prispevkov države in njen guverner (Scioli) je bil dejansko jetnik gospe predsednice. Po spremembi režima je gospa Vidal dosegla, da se je prispevek za sklad vrnil na nek resen nivo. A sedaj, ko je treba varčevati (FMI dixit), so guvernerji ostalih provinc organizirali neke vrste zaroto; češ, Buenos Aires uživa privilegije (subvencije tarifam in transportu), naj Vidal prispeva levji delež, če ne, ne potrdimo proračuna. Ministrski koordinator (Peña), ki sumi, da mu je guvernerka nevarna, je ni branil in tako je provinca izgubila ogromne vsote. Vidal se je že sprijaznila, da bo letos „malha prazna‟. A prihodnje je volilno leto in brez denarja se ne da uspešno vladati, še manj  zmagati. V tem sestoji prepir. Macri pa ve, da je Vidal glavni magnet, ki pritegne glasove celo iz peronističnega okrožja. Kako se bo to končalo?

Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti. Tako so jadikovali Dunajčani, ko so Turki z Brdavsom na čelu razgrajali okoli mesta. Enako danes tarnajo tisti, ki se bojijo, da se bo gospa Cristina vrnila in ponovno zmagala. Zakaj tak strah? Te dni je namreč vodstvo kirchnerizma, v osebi sina bivše predsednice (Máximo Kirchner), predstavilo volilno platformo (vladni načrt, če bi zmagali), ki je za njihove zveste pristaše kot angelsko petje, za ostale pa peklensko rjovenje.

Poglejmo malo, kaj načrtujejo: pregledati razmerje z FMI (diši po defaultu); urediti delovanje sovražnih medijev (znova napadi na Clarín, La Nación, …); vzpostaviti red v sodnih ustanovah (ponoven prevzem sodišč); odpraviti zakon, ki predvideva figuro „skesanega‟ v primerih korupcije (s tem bi se rešili obsodbe in kazni); zasilno povišanje plač in pokojnin; povratek plačila javnih storitev na cene iz leta 2016; ponovno zaposlitev vseh, ki so bili odpuščeni iz državnih služb (njihovi priskledniki); obnovitev „pridržkov‟ (davkov) na izvoz poljedelskih pridelkov … Lahko bi naštevali v nedogled. Nikjer pa ne povedo, kako naj, na dolgo roko, vzdrži ta načrt, in kdo, ter kako, bo plačal ta bakanal.

Verjetno bodo te obljube kje našle vredno zemljo in obrodile stoteren sad, kot v evangeljski priliki o sejalcu. A vsak resen državljan ve, da se ta brezupni položaj lahko reši le s trdim delom in žrtvami. Res pa je, da povzroča ogorčenost, ko večina prispeva delo in stiska pasove, maloštevilni finančni krogi pa ob tem služijo milijone dolarjev in praznijo državno blagajno. Človek se umestno vpraša, če res ni drugega izhoda, neke srednje, bolj pravične in socialne (krščanske?) poti.