Iz življenja v Argentini                                                               

Pred vrati pekla

Ne, saj ni (in ne bo) tako hudo. A naslov tega članka se mi je zdel zanimiv in bo gotovo pritegnil pozornost bralca. Res pa je, da nas čakajo težki časi. Do konca leta manjkata točno dva meseca; nato pa še prvi trije meseci odločilnega leta 2019. Potem, da bo boljše. Tako napovedujejo vladni strokovnjaki, katerim pa nekateri ne verjamejo preveč. Sicer na splošno opazovalci sprejmejo možnost, da bo predsednik izpeljal načrt »deficit 0«, in da država ne bo zapravila več, kot bodo nanesli razni in skoraj nešteti ogromni davki. Kot lahko beremo, je davčni pritisk v Argentini med najvišjimi na svetu. A včasih težava ni v tem, koliko prejmemo, ampak koliko in kako zapravimo.

In kaj nas čaka? Ne govorimo o finančnih težavah države. To je vsaj trenutno že rešeno. Prav te dni smo prejeli skoraj 5.700 milijonov dolarjev, nov obrok posojila, ki nam ga je naklonil Mednarodni denarni sklad (FMI). Te vsote pravzaprav država ne potrebuje za tekoče račune. Prejeli smo dolarje, da bomo lahko plačali zunanje dolgove. Denar pride, da lahko potem odide. Problem je notranji socialni položaj, ki je posledica obupnega gospodarskega razvoja. Že sedem mesecev se država krči. Zaporedoma beremo o zmanjšanju industrijske proizvodnje. Kar nekaj je primerov podjetij, ki so morala zapreti svoje vrata. Druga odpuščajo delavce, kar povzroča rast brezposelnosti. Avtomobilska industrija, ki je bila svoj čas lokomotiva rasti, je na psu. Gradnja, drugi temelj razvoja, tudi nazadujr.

Kapital še vedno dvomi. S političnega vidika pa se vedno bolj pogosto oglašajo tisti, ki menijo, da vlada ne more več govoriti samo o »podedovanem položaju«. Mnogo je lastnih napak. Res smo po odhodu prejšnje vlade našli pogorišče. Vse je bilo v razvalinah. A od tega so potekla skoraj tri leta. Položaj pa, ki se je v prvem obdobju nekoliko izboljšal, je sedaj v mnogih ozirih slabši. Obzorje je temno predvsem v industriji in na socialnem polju. Vendar omenimo, da poljedelski sektor kaže močne znake obnove in uspeha (to nas rešuje), medtem ko na energetskem področju vstaja sonce: ojačeno črpamo petrolej in plin ponovno izvažamo. Vprašanje je, če bo imela vlada priložnost, da se tudi splošno stanje prične izboljševati. Zapravili smo preveč časa, da bi sedaj sanjali o kakšni bližnji pomladi. Pot bo dolga. In če prihodnje leto zmaga opozicija?

Te dni sta na potovanju gospodarski minister Nicolas Dujovne in predsednik Centralne banke Guido Sandleris. Prvi je poletel v Washington, drugi v London. Namen obeh je isti: finančne kroge na severu prepričati, naj vendar že investirajo v Argentinska podjetja. O tistih slavnih investicijah, ki bi morale deževati takoj potem, ko je Macri sedel na predsedniški prestol, ni ne duha ne sluha. Vlada je pričakovala, da se bodo pojavile potem, ko je FMI priskočil Argentini na pomoč. Tudi sedaj, ko je vodstvo Sklada končno potrdilo že tretji sporazum in pošilja obljubljeni denar, ni premikov svetovnega kapitala, ki naj bi vzbujali optimizem v Buenos Airesu.

Mnogokrat smo že povedali, da je kapital strahopeten. Prihaja le, da se okoristi v finančni hazardni igri, kjer hitro pride, pa takoj odide ko se pojavijo oblaki, in pri kateri vedno zadene. A da bi tvegal investicijo na produktivnem področju? Izgovorov je dovolj: da ni jasno, če bo vlada sploh sposobna upravljati državo; da je odvisno, kako bo pri nadomestnih volitvah; če bo možno sožitje s peronizmom … In sedaj je vprašanje: kaj pa če na prihodnjih volitvah zmaga gospa Cristina? Tako se dvomi in odločitve za investicije se izgubljajo v nedogled. Dokler ne bomo resna in zanesljiva država, investicij ne bo.

Kamni spotike. Omenili smo, da je vodstvo Mednarodnega denarnega sklada potrdilo dokončni sporazum z Argentino. Vladi je uspelo pred tem, da je poslanska zbornica izglasovala proračun za leto 2019. Bila je težka borba, neskončna pogajanja, vrsta včasih nesmiselnih »daj-dam«, ki je končno pripeljala do zaključne in kar prepričljive zmage vlade.

A še pred tem se je vojna razvnela pred palačo parlamenta in tudi znotraj. Kot lanskega decembra, med obravnavo zakona o pokojninski spremembi, so tudi to pot skrajni elementi uprizorili pravo pocestno vojno. Ni jih bilo veliko, par stotin. Vsi ostali, ki so prišli, da bi množično a mirno izrazili svoje nasprotovanje temu zakonu, so odšli, ko se je začel spopad. Kamni so padali na policijsko obrambno črto, in ko je zmanjkalo kamnov, so s težkimi kladivi razkosali kamnite klopi na trgu in nadaljevali z ofenzivo. Uporabljali so tudi domače ognjemete: osem policistov je bilo ranjenih.

Zunanjim izgredom je sledil notranji pritisk: zahteva kirchneristov in skrajne levice, da se prekine zasedanje zbornice. Decembra jim je prvič uspelo, sedaj so ostali praznih rok tudi še potem, ko je (bivši radikal) Moreau uporabil staro fotografijo in krivdo za izgrede metal na vlado in varnostne organe. Ko so ugotovili utvaro je bilo dovolj norčevanja na njegov račun.

Potrditev proračuna v poslanski zbornici je dokaz, da je možen dialog, kadar je vsaj nekaj medsebojnega razumevanja in namere, da se spoštuje ustanove. Toliko se je vsaj del politične skupnosti (mislim predvsem na peronizem) naučil v teh 35 letih demokracije. Preteklega 30. oktobra smo namreč slavili to obletnico Alfonsinove zmage po zadnji vojaški diktaturi. Kaj vse smo v teh letih prestali; koliko je bilo zamujenih priložnosti; koliko kamnov na poti v lepšo prihodnost!

Počasna pravica. Ta teden se je tudi začel prvi sodni proces zaradi korupcije, ki se je razpasla v dobi prejšnje vlade. Postopek je znan kot »pot denarja K«, ki je le eden izmed neštetih sodnih posegov, ki naj postopoma razjasnijo (in, upamo, kaznujejo) neverjetne primere korupcije prejšnjega »osvojenega« desetletja.

Ni treba še posebej omeniti, da na zatožni klopi manjka glavna igralka te drame: bivša predsednica, gospa Cristina. V isti tožbi bo postopek proti njej izpeljan prihodnje leto. »Zaslugo« za to ima sodnik Casanello, ki je ni hotel vključiti, ko se je sodna raziskava začela. Šele potem, ko ga je v to prisilila odločitev sodne zbornice, je tudi ona zapadla tej prvi sodbi.

Omenimo mimogrede, da se je postopek sprožil točno pred petimi leti, ko je časnikar Lanata na televizijskem programu pokazal, kako v pisarni, povezani z družino Baez (slamnati mož zakoncev Kirchner), štejejo neverjetne vsote dolarskih bankovcev. Pet let je poteklo, da se je sodba začela. V Braziliji za podoben primer sedi v ječi bivši predsednik Lula in ni mogel kandidirati. Tam imajo sedaj novega predsednika. Desničar Bolsonaro je naravna posledica korupcije Delavske stranke PT.

Novi brazilski predsednik pa pomeni dodatno težavo za argentinski položaj. Med njegove prednostne skrbi ne spadata Argentina ne Mercosur, skupni južnoameriški trg. Brazilija je bistvena pri argentinskem izvozu in uvozu. In prav sedaj, zaradi sorazmerja dolarja, se je nekoliko uredilo vedno deficitno argentinsko sorazmerje med obema družabnikom. Treba bo na kak način rešiti to novo gospodarsko fronto. Bomo uspeli?