Iz življenja v Argentini                                                                         

Ohranimo upanje

To, da pišem naša opazovanja ob sredah, mi zadnje čase povzroča kar nekaj težav. Pišem, ko se razvijajo dogodki, ki včasih spremenijo razmerja. Ko rojaki berejo te vrstice, se je položaj že spremenil, ali vsaj vsebuje nove, prej neznane podatke. V Argentini pa je težko ugibati, kam se bodo usmerili razni Brdavsi, ki nam ježijo lase.

Preteklo sredo je javni inštitut za statistike objavil inflacijo prejšnjega meseca.. Stvari so se v septembru podražile kar za 6,5%. Ni bilo kakega izrednega presenečenja, saj se je že nekaj časa napovedovalo, da bo porast cen presegla šest točk. To je drugi največji skok, odkar nas vodi Macri. Najhujši doslej je bil april leta 2016, ko je inflacija dosegla 6,7%. A takrat je vlada imela stvaren izgovor: inflacija je bila posledica obupnega stanja, v katerega nas je povedel kirchnerizem. Kakšen razlog pa naj navedejo sedaj? Seveda, številka sama vzbuja skrb vladnih ekonomistov.

A to ni najhujše. Za nami so trije meseci, ko je inflacija zaporedoma presegla tri odstotke; pred nami pa so meseci, ko sicer računajo, da bo nekoliko pojenjala, a za oktober že govorijo o petih procentih. To pa nas postavi pred dejstvo, da se lahko letošnja inflacija približa 50 procentom. Baje v vladi prižigajo sveče svetemu Kajetanu, da vsaj ne bi presegla te številke. Če pa nas inflacija skrbi, nam je dolar prinesel nekoliko oddiha. Z 42 pesov je padel na 37 in nekateri že zaskrbljeno gledajo, da ne bi preveč padel. Kajti potem bi se zopet zapletlo glede izvoza. Nov skok, ki bi gotovo sledil, pa bi povzročil tudi nove podražitve. Ste morda kdaj videli da bi, vzporedno s padcem dolarja, padle tudi cene? Vse je mogoče v tej deželi, le da bi cene padle je nemogoče …

Združeni fantje. O njih poje peronistična himna. In preteklo sredo, ko je naš članek nastopal pot do bralcev, so fantje praznovali največji peronistični praznik, tako imenovani „dan zvestobe‟. Vendar, če vzamemo himno kot resno in vredno, se jim ne obeta nič dobrega. V besedilu je postavljen pogoj za zmago: da so „vsi združeni‟. To pa je danes še vedno utopija. Kar sedem različnih praznovanj smo lahko zabeležili ob njihovem dnevu. Nekatera množična, druga skoraj družinska. A nobeno ni vključevalo vseh skupin in vsa so izzvenela prazno. Dejansko fantje ne vedo, kam naj bi se obrnili. Vsi kritizirajo vlado, vsi so strogo v opoziciji, a ne predložijo in verjetno tudi sami ne vidijo alternative.

Zanimivo pa je pogledati, kdo se je udeležil teh praznovanj. Dvoje je bilo posebej važnih. Prvo je zbralo večje število guvernerjev v Tucumanu. Oni predstavljajo tisti del peronizma, ki ga včasih imenujejo „federalni‟, ali pa „racionani‟. Recimo da je bolj  „resen‟ kot ostali del. Ker vodijo province in potrebujejo denarja, vsaj delno sodelujejo z zvezno vlado, razumejo njene težave, pa seveda vedno skušajo iztržiti kake ugodnosti v zameno za podporo v parlamentu. A tudi oni niso enotni. Manjkal je Urtubey (Salta), ki se ne more videti s tucumanskim guvernerjem; in pa Schiaretti (Cordoba), ki vedno najde kakšne izgovor, če mu stvari ne dišijo kot bi on želel. Mnogo je personalizma v teh ljudeh. Torej, primanjkuje „združenja‟. A v Tucumán je pohitel tudi bivši predsedniški kandidat Scioli, ki stoji blizu gospe Cristine in za katerega guvernerji dvomijo, ali je Nikodem, ali Judež.

Drugo važno srečanje dneva zvestobe pa je potekalo v žgočem buenosaireškem predmestju. Od vseh občin je verjetno Moreno najbolj zapostavljena. Kraj ima skrajno revne predele in je socialno eden najbolj zapletenih. Vodi ga zloglasni župan Walter Festa. Tam so se zbrali župani predmestja, kjer je največ peronističnih glasov. A je tudi območje, kjer ima gospa Cristina Kirchner največjo podporo. Zakaj so ji župani tako zvesti? Ker bodo kmalu volitve in bi brez njenih glasov težko obnovili svoje mandate. Ni čudno torej, da je pet govornikov skrajno ostro napadlo vlado in Macrija. A ena zanimivost: bil je prisoten tudi mladi Máximo Kirchner. Hotel je biti eden izmed govornikov, a ga organizatorji niso pustili. Sodni problemi zaradi korupcije celo tam niso najboljše priporočilo.

Polemika v Cerkvi. Preteklo soboto, 20. oktobra, je skupina opozicijskih sindikatov organizirala v narodnem svetišču v Lujanu versko srečanje. Geslo, ki je sklicalo na ogromni trg pravo množico, je bilo: „Kruh, mir in delo‟. Vse bi bilo v redu, če se ne bi „versko‟ srečanje sprevrglo v politični miting, ki je postavil cerkveno ustanovo v čudno luč in povzročil v cerkvenih krogih hudo polemiko.

Vse se je začelo zaradi nekega sodnega postopka, ki poteka v provinci. Sodni funkcionarji raziskujejo delovanje vodij sindikata tovornikov: dva člana družine Moyano, oče (Hugo) in sin (Pablo), sta obtožena raznih dejanj korupcije, med njimi nezakonitega bogatenja, prilastitve sindikalnega premoženja in pranje denarja. V enem izmed osmih postopkov, ki se nanaša na nogometni klub Independiente (Hugo je predsednik kluba), je tožilec zahteval aretacijo Pabla, sodnik pa je zahtevo zavrnil.

Še v istem tednu je bil nato Pablo sprejet pri predsedniku škofijske socialne komisije (msgr. Jorge Lugones), Hugo pa je izpeljal „romanje‟ v Luján. Tam je krajevni škof Agustín Radrizzani pred zbrano množico daroval mašo in v pridigi napadal vladno gospodarsko politiko. A višek: po maši se je pozdravljal z obema Moyanoma in (nasmejan) Huga prijazno trepljal po rami. Pablo je potem še izjavil, da „tega ne bi mogli izvesti brez pristanka papeža‟. Razumljivo, da je nastala polemika.

Sam predsednik škofovske konference, msgr. Ojea je dejal, da sveti oče na noben način ni „dovolil‟ nobenega srečanja. Škof Radrizzani pa je potem izjavil, da ni hotel podpreti „nobene stranke, ne ideologije, ne osebe‟. Vse skupaj je izzvenelo kot nepreviden spodrsljaj, a v vladi sumijo, da se del cerkvene hierarhije nagiba k skupinam v opoziciji. Ni najboljše priporočilo dejstvo, da družina Moyano predstavlja tipičen primer sindikalne mafije.

Ob tem ena zanimivost: med mašo so v prvi vrsti sedeli peronistični voditelji, med njimi štirje poslanci, ki so pred kratkim v parlamentu volili zakon o splavu. Druga zanimivost: srečanje naj bi bilo „ekumensko‟, a zveza evangeličanskih cerkva je previdno zanikala, da bi se uradno udeležila „romanja‟. V vladi so bili (to pot) dovolj pametni, da ne dogodka, ne polemike, niso uradno komentirali. Vse, kar zadeva primerov korupcije, jim je dobrodošlo.

Kaj nas čaka. Ni ga vedeža, ki bi imel odgovor na to vprašanje. Vendar, kar zadeva politične prihodnosti, zaznamo optimizem v vseh skupinah argentinskega političnega odra. V vladi so se sprijaznili z dejstvom, da nas do konca leta čakajo težki, nevarni meseci. A upajo, da jih bodo prebrodili brez hujših posledic. Kake socialne eksplozije ne bo. Potem se bo stanje počasi izboljšalo, razkritja primerov korupcije prejšnje vlade pa bodo med volivci opravila svoje. Ljudje so besni ob nenehnih novih odkritjih milijonske kraje preteklih let.

Med peronisti tudi vlada optimizem. Dejansko uživajo krizo, ki jo prestaja narod, ker nagiba simpatije volivcev na stran opozicije. Ne vedo pa kaj naj naredijo z gospo Cristino. Je možen skupen nastop? Težko bo, ker tudi kirchnerizem vedno bolj nateza vrvice opozicije in svojih skrajnih načrtov. Sedaj je celo predsednik peronistične stranke, José Luis Gioja, odprl debato o spremembi ustave, kot jo predlaga gospa Cristina. To ne pomaga k edinosti. A so eni in drugi prepričani, da bi zmagali v drugem krogu.

Medtem pa, prav ko pišemo te vrstice, v parlamentu poteka debata o proračunu za prihodnje leto. Vlada meni, da če ji uspe potrditev, bo dana podlaga za boljše čase. Večni optimisti smo in upanja ne izgubimo.