Iz življenja v Argentini
Položaj se zapleta
Macrijeva vlada nima sreče. Ima pa vrsto
funkcionarjev, ki so izredno nerodni, nevešči, in predvsem brez izkušenj v
političnih zadevah. Poleg tega to ni stranka, čeprav bi predsednik želel, in
včasih nastopa, kot da bi bila. Je povezava (koalicija), v kateri nastopajo
zelo različni ljudje in dejavniki. Ime povezave (Cambiemos = Spremenimo; Spremenimo
se) obljublja nekaj, kar je izredno težko v tej državi. Da bi se kaj resnično spremenilo
v Argentini, bi bilo nujno spremeniti bistvo argentinske narave, za kar pa bi
bilo potrebno več rodov. Nemogoče je to izvesti v kratkem času štirih let,
kolikor tukaj traja predsedniška doba.
A recimo, da je bil namen predsednika in
njegove ekipe spremeniti gospodarske pogoje v državi in izboljšati socialno
stanje prebivalstva. Človek se stvarno vpraša, če so se zavedali v kakšno
orjaško delo se podajajo. So res poznali dejansko stanje države? So imeli resen
in stvaren načrt, kako rešiti posamezne probleme? So ob tem upoštevali
gospodarsko, socialno in psihološko naravo vseh, ki so vpleteni v dramo
argentinske sedanjosti?
Mirno lahko rečemo, da niso bili
pripravljeni, niso imeli vrednih načrtov in (neverjetno!) niso poznali narave
vpletenih v to igro. Je mogel predsednik resno misliti, da bodo deževale tuje
investicije od samega trenutka, ko bo on sedel na predsedniški prestol? Ni
slutil, da bo tuji kapital pobegnil v hipu, ko se bo na obzorju pokazal teman oblaček?
Ni vedel, da bodo ljudje veselo sprejeli spremembo v državi, a mu pokazali
hrbet, ko se bodo začele težave in bo kriza udarila tudi po njihovih žepih? Vse
to poleg dejstva, da mu nasproti stoji peronizem, poln muh in navajen pasti, ki
včasih leži na bolniški postelji, pa se v naslednjem trenutku dvigne in se
vpiše, da bo tekel maraton. Edina predsednikova sreča je, da je bistvo
peronizma tudi to, da so brez „kaudiža‟ razkosani in nesposobni enotnega
nastopa.
Smrdi
po plinu.
Kljub začetnim spodrsljajem, bi se v kratkem obdobju sedanje vlade ti
funkcionarji že morali kaj naučiti. Vse je šlo še kar v redu do dopolnilnih
volitev lanskega leta. Vlada je prepričljivo pristala na prvem mestu in
povečala svojo prisotnost v parlamentu. In kdaj se je začelo vse skupaj krhati?
Ko so decembra spremenili zakon o povišanju pokojnin. S tem so prizadeli
najbolj izpostavljene člane družbe. Niso vedeli, kako osovražen je ta korak? Ni
bilo kje drugje dobiti tistega denarja? Pocestni izgredi so nejevoljo jasno
pokazali. Opozicija (predvsem levica in kirchnerizem) pa je to izkoristila, da
je vlado postavila v še slabšo luč. Njihovo geslo je „čim slabše, tem boljše‟.
Potem so prišle podražitve javnih
storitev: elektrika, plin, voda, potniški transport. Vse še ojačeno s podražitvijo
goriv, kar je povzročilo, da je vlada izgubljala vse bitke proti inflaciji.
Zakon opozicije, ki naj bi ustavil te povišice (čisto populistična poteza, brez
stvarne podlage), je doživela predsednikov veto. A do tukaj je Macri, kljub tem
kaj antipatičnim potezam, užival razumevanje svojih volivcev. Vsi vemo, da ni
bilo stvarno, da smo za vodo plačevali dva dolarja na mesec. Niso bile smiselne
tarife luči in plina. Da se vozimo skoraj zastonj in razliko plačuje država bi
bilo smiselno, če bi imeli bogato državo. A ta je izropana in zadolžena do
skrajnosti. Zakaj torej sedanja besnost?
Konec prejšnjega tedna je državni tajnik
za energijo, Javier Iguacel (44 let) napovedal povišice v ceni plina. Skok
predstavlja povprečno 34% (trdijo, da se bo za večino gospodinjstev sukal okoli
50%). A dodatno, da bomo morali plačati „za nazaj‟ razliko, ki jo predstavlja
skok dolarja v preteklih mesecih. Plačali jo bomo sicer v 24 mesečnih obrokih
(seveda z zadevnimi obrestmi). Nihče ni dobro razumel, zakaj doplačati za nekaj,
kar smo že plačali, zlasti če to določa nek nepoznan zakon iz leta 1992, ko smo
živeli v konvertibilnosti in je bilo sorazmerje pesa in dolarja 1=1. Ni bilo
drugega izhoda? Niso vedeli, kako negativno bo to odjeknilo predvsem v nižjem srednjem
sloju, kjer je večina vladnih volivcev? In seveda vprašanje: kdo bo pa meni
povrnil razliko dolarja, ki jo moram plačati, ko vse cene rastejo? Macrijeva
razlaga, da pač plin toliko stane, je le še bolj razburila duhove. Sodne
predstavitve glede „neustavnosti‟ in „samovoljnosti‟ so bile na dnevnem redu. Končno,
to ne bo šlo.
(Pre)počasna
pravica.
Da je bilo vse skupaj sad improvizacije je pokazalo dejstvo, da je polemika
zagorela v vladi sami. Radikali so (to pot) resno nastopili in zahtevali, naj
vlada za plačilo razlike denar poišče drugje. Elisa Carrió tudi ni bila preveč
srečna, a ona je imela medtem drugo, važnejšo afero. Njen glavni cilj je boj
proti korupciji. V tem da je bistvo vladne koalicije „Spremenimo‟. Pravosodni
minister je namreč te dni izjavil, da se mu ne zdi pozitivno, da bi v ječi
trpel kak bivši predsednik. Za tem je sodna zbornica pomilostila bivšega
predsednika Menema, ki je bil obtožen zaradi prodaje (tihotapljenja) orožja
Ekvatorju in Hrvaški, in sledeči eksploziji orožarne v Rio Tercero. (Mimogrede,
naj še tako zanikajo, orožje je na Hrvaško šlo preko slovenske Luke Koper.) Sodniki
so ga oprostili, ker da je rok obsodbe že potekel. Od dogodka je poteklo 23
let, sodni postopek pa se je začel leta 2008. V teku sodbe je bil večkrat
obsojen in oproščen, a se je rešil ječe, ker ima kot senator imuniteto.
Gospa Carrió, ki je proti bivšim
funkcionarjem vložila največ tožb, je dejansko pobesnela. Sumila je, da je ta
oprostitev podtalen korak, ki naj na dolgo roko pomeni oprostitev bivše
predsednice, gospe Cristine Kirchner. Istočasno pa so v davčni ustanovi (AFIP)
odstavili tri funkcionarje, ki so raziskovali plačevanje podkupnin s strani
podjetja IECSA, ki ga vodi Macrijev bratranec Angelo Calcaterra. Sum, da
predsednik skuša obvarovati svojega bratranca, je gorečo gospo pripeljalo do
izjave „Macri me je razočaral‟. A je potem pojasnila, da ne bo razbila
koalicije. Ta četrtek se sreča s predsednikom. Morda bomo tedaj ugotovili, če
bo kri tekla ali ne.
Čas je zlato. Vlada je storila kar nekaj napak. Se vidi, da Macri ni bral kar je pisal Machiavelli, ki nekje svetuje, naj „vladar‟ vse gorje na narod izvede istočasno. Kar dela sedaj, bi moral predsednik storiti, takoj ko je nastopil. Izgubili smo preveč časa in sedaj nam ga primanjkuje. Je predsednikov načrt (dejansko načrt Mednarodnega denarnega sklada, FMI) stvaren in lahko uspe? Vsak načrt je boljši, kot ne imeti nobenega načrta, kar se je dogajalo doslej. Vendar argentinske izkušnje s FMI niso najboljše. Seveda lahko zasledimo tudi nekatere pozitivne znake: na energetskem področju že izvažamo plin in kmalu bomo izvažali tudi petrolej; regionalna podjetja v notranjosti se okoriščajo z dragim dolarjem; po dolgih letih imamo prvič pozitivno trgovsko bilanco z Brazilijo ...
A, po drugi strani, vlada ne najde izhoda iz
finančne krize. Državni boni Leliq (ki nadomeščajo zlovešče Lebac), sicer potiskajo
doli ceno dolarja a postajajo grozna teža za proizvodnjo. Računajo, da bo
argentinsko gospodarstvo v letošnjem letu nazadovalo za 2,6%. Se bo res
opomoglo v prihodnjem? Koliko časa še imamo?
Medtem pa peronizem tudi ne najde miru.
Istočasno, ko se odpira možnost, da bi prihodnje leto na volitvah premagali
Macrija, se zapira možnost skupnega nastopa. Razpoka ni le med kirchneristi in
tistimi, ki ne morejo niti videti gospe Cristine. Prepiri se pojavljajo celo
med samimi pristaši bivše predsednice. Na to dejstvo se opira tiho vladno
upanje, da jim še ena predsedniška doba ne uide.
Ni komentarjev:
Objavite komentar