Sreda, 30. januar 2019

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 5

Izpolnjene in neizpolnjene obljube

Počitnice potekajo dokaj mirno. Tudi politična napetost je precej popustila. Napadi raznih opozicijskih osebnosti in skupin na vlado so nekoliko pojenjali. Ljudje tudi bolj govorijo o vročini zadnjih dni kot o politiki. Televizijske oddaje se posvečajo kriminalnim zapletom in nekoliko bolj v stran odrivajo težave državnih ustanov. Lahko bi rekli, da sedanje obdobje predstavlja za vlado neke vrste oddih.

To seveda ne pomeni, da se je položaj izboljšal. Nekateri se celo sprašujejo, če stanje ni neke vrste mir pred novo nevihto. Ekonomisti sicer enotno priznavajo, da je vladi uspel nadzor dolarja (do kdaj še?), a mnogi poudarjajo, da s tem Macri še ni rešil nobene bistvene težave, ki državo porivajo po klancu navzdol. Res je bil dolar kriv, da se je domnevno miren razvoj gospodarstva zrušil med aprilom in majem lanskega leta. A sedanjega stanja direktno ni povzročil dolar, temveč težko mednarodno stanje, nezaupanje finančnih skupin, obupna zadolžitev države in sledeč padec proizvodnje. Vse to pa je le še povečalo težave brezposelnosti in revščine, na katerih jaha opozicija, ko kritizira vlado.

Vse to se dogaja, in se bo vsak dan še ojačilo, spričo bližine volitev. Pravzaprav so volitve že tukaj. Preteklo nedeljo so glasovali v provinci La Rioja, če se lahko sedanji guverner še enkrat predstavi kot kandidat. Čeprav juristi trdijo, da referendum ni bil legalen in da izid ne dovoljuje novega mandata, se mimo sodnih zapletov sedanji vodja že pripravlja na novo kampanjo. Sredi februarja pa se začne letošnji maraton volitev in sicer v provinci La Pampa. Medtem pa, ko se okoli nas vse podira, godba igra na potapljajoči se ladji.

Obljuba dela dolg? Star slovenski rek kaj malo velja v sedanjem svetu. Morda je bilo v preteklih časih v tem oziru malo boljše. A človek bi kar podvomil. Tisti izraz „mož-beseda” je gotovo držal v mnogih primerih. A svet je bil vedno svet in človek vedno podvržen skušnjavam. Morda je le to, da se danes več govori, vsi smo bolj obveščeni in je neizpolnjena obljuba bolj vidna kot prej.

Vendar bi obljube lahko razdelili na več kategorij. Med te pa je treba na prvo mesto postaviti take, za katere že v naprej vemo, da jih dotični ne bo izpolnil; to so politične ali volilne obljube. V tem pogledu pa se položaj, med nami v Argentini in tudi drugod po svetu, vidno slabša. Spomnim se, pred leti, ko sem v obdobju volitev hodil od ene do druge postojanke raznih političnih strank, in zbiral volilne programe. Kaj vse je bilo tam napisano! Če bi tisti, ki so zmagali, izpolnili le delček navedenih načrtov ali obljub, bi živeli skoraj v raju. Pa smo bliže peklu.

Zakaj pišemo o tem? Ker je zadnje čase krožil po časopisju pregled dvajsetih obljub, ki jih je sedanji predsednik izrekel v teku volilne kampanje pred skoraj štirimi leti. A še bolj kot tiste obljube, Macrija drži za vrat predvolilna izjava, da naj ga ob koncu mandata državljani sodijo po uspehu njegovega boja proti revščini. Ljudje ga sedaj „prijemajo za besedo”. Statistike namreč kažejo, kako sta se revščina (pobreza) in siromaštvo (indigencia) povečali zadnje čase. Po prvem, uspešnem obdobju, je tudi socialno stanje zgrmelo po klancu navzdol. Uradne številke in tudi bolj zanesljive raziskave socialnega oddelka Katoliške univerze govorijo o 33,6% revnih (13,6 milijonov) in 6,1% siromašnih (2,47 milijonov). Ta je ena izmed točk, ki postavlja velik vprašaj nad volilnim uspehom sedanjega predsednika na prihodnjih volitvah.

Uboga proizvodnja. Vlada se ponaša z uspehi na deviznem področju. Dolge tedne se cena dolarja suče okoli praga, ki ga določa Centralna banka. Da cena ne bi preveč padla, je Banka celo nekatere dni dolar kupovala na trgu, v obrokih 50 milijonov dnevno. Seveda: še Bog vsem ne ustreže. Izvozniki, zlasti manjši iz notranjosti države, že protestirajo, da bi morala biti cena ameriške valute višja, ker padec prizadene njihovo izvozno uspešnost.

Drugi, ki zaskrbljeno gledajo razvoj gospodarstva so industrijski podjetniki. Stiskanje pasov, ki ga je vlada odločila za domače gospodarstvo, bistveno prizadene prav njih. Razen industrije jekla, ki jo rešuje izvoz, se vse drugo ruši. Prizadeta so predvsem srednja in manjša podjetja (Pymes). Mnoga izmed njih so enostavno zaprla, ali pa odpuščajo delavce, kar povzroča rast brezposelnosti in sledečo revščino.

Pa tudi veliki industrijski obrati zelo čutijo krizo. Pred kratkim je Miguel Acevedo, predsednik Argentinske industrijske zveze (UIA) poudaril zaskrbljenost sektorja glede gospodarskih razmer. Po enem izmed njihovih srečanj je izjavil: „ Zelo smo zaskrbljeni. Analizirali smo zelo težke podatke, saj se je za večino industrijskih sektorjev, razen jekla, proizvodnja decembra grobo zmanjšala. Za vse leto 2018 smo padli za 3,4%. Za december je padec dosegel 9,8%, proti 9,4% meseca novembra, kar kaže resnost položaja. Ko govorimo o neresnosti vlade, mislimo na to Z optimizmom gledamo le na položaj v Braziliji.” Naša sosednja velikanka je prvi zunanji odjemalec argentinske proizvodnje in vsako izboljšanje njihove rasti se hitro pozna tudi v Argentini. A ni mogoče, da smo vedno odvisni od dobrih novic po svetu.

Nevarne volitve. Vrnimo se vsaj bežno na omenjenih 20 Macrijevih obljub. Izpolnil je le dve: razširiti otroške doklade tudi na samostojne delavce /monotributistas) in uvesti zakon o „skesanem sodelavcu” (ley del arrepentido). Nekaj jih je le delno izpeljal (javna dela, borba proti prekupčevanju mamil, profesionalizirati policijo, nuditi dosegljive hipotekarne kredite, namestiti radarje na severni meji …). Druge obljube so na poti izvedbe, a še čakajo. Kar nekaj pa jih je klavrno propadlo: zmanjšanje inflacije, odprava davka na dobiček za delavce in uslužbence (vedno več jih plačuje), zmanjšati in nato popolnoma odpraviti revščino (pobreza 0), povečati število delovnih mest (brezposelnost raste), modernizirati in doseči prozornost volilnega sistema in uvesti elektronsko glasovanje … Raje pustilo stvari tam kjer so.

Neizpolnjene obljube so eden izmed vzrokov, ki mečejo senco na Macrijev namen ponovnega mandata. Drugi pa je nenehna rast cen javnih storitev: transport, plin, elektrika, voda, pa davki … Pri vseh teh pojavih so najbolj prizadeti člani nižjega dela srednjega sloja: mali uradniki, delavci, samozaposleni … In prav ti sestavljajo velik del predsednikovih volivcev. „Hudirja, kako je zopet poskočila cena plina. Tako ne bom več volil Macrija.” Izraz se nenehno ponavlja. Medtem pa vlada polni socialno blagajno za razne (izredno potrebne) podpore in doklade za najnižje stoječe prebivalstvo, ki je sicer izredno prizadeto, a nihče ne umira zaradi lakote. Za prehrano je vsaj delno poskrbljeno, elektriko pa po bednih naseljih enostavno kradejo, ko podjetja, pod pritiskom vlade, gledajo proč. A velika večina glasov tega prizadetega e varovanega prebivalstva bo šlo v malho gospe Cristine.

Macriju ostane eno edino upanje: da ne obledi spomin na grozno korupcijo prejšnje vlade. Nekoliko se je v tem pogledu izboljšalo stanje argentinskega volivca. Prej je veljalo mnenje da „roban pero hacen” (kradejo, a nekaj naredijo). A to že ni bila kraja; bilo je nesramno in brezobzirno ropanje. Ta spomin in pa (dvomljiva) gospodarska stabilnost utegne Macriju podariti (dvomljivo) zmago meseca novembra.

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 4

Ko so volitve pred vrati

Ni skrivnost, da je Argentina v mnogih pogledih kaotična dežela. Kar zadeva volitev, pa se ta kaos še poveča. Zadnjič smo že pisali o neštetih predhodnih volitvah, ki jih bodo uprizorile provincijske vlade, ker nočejo, da bi vsedržavne volitve vplivale na krajevne izide. Tako že vidimo program, ki se vleče od februarja pa do novembra. 17. 2. bodo primarne volitve v provinci La Pampa, za njimi pa se sproži pravi plaz, ki se bo unesel šele 24. novembra, ko se bo izvedel drugi krog predsedniških volitev.

Ta neskončnost volitev po različnih provincah, raztegnjena po vsem letu, pa močno skrbi vlado. Res je, da bodo ljudje bolj prosto, brez domačih okrajnih pritiskov, izbirali državno vodstvo. A je popolnoma jasno, da ne bo pozitivno vplivalo na vladne možnosti, če se sproži vrsta peronističnih zmag po provincah. Beseda »zmagujemo«, ki bi jo v tem primeru uporabile razne peronistične formacije kot volilno geslo, bi lahko postala usodna.

Zato v samem vrhu vladne koalicije Cambiemos začrtujejo strategijo, katere cilj je, da bi obdržali oblast v provincah, kjer vladajo, in zavzeli še nekatere druge, da preprečijo peronistično poplavo. Cambiemos je mlada politična formacija. Nastala je pred slabimi štirimi leti, ko je bil na višku ljudski odpor proti priimku Kirchner in se je Macri podal na pot predsedniške kandidature. Dotlej je njegova stranka PRO imela oblast le v prestolnem mestu. S pomočjo zaveznikov radikalne stranke, ki so jim je od slavne preteklosti ostale le nekatere trdnjave v notranjosti, so zavzeli še nekaj drugih okrajev. Po presenetljivi zmagi v provinci Buenos Aires (ki je bila vse od povratka demokracije pod oblastjo peronistov), so beležili nadzor pet volilnih okrajev: prestolno mesto, Corrientes, Mendozo, Jujuy in omenjeno Buenos Aires. Pred vrati imajo drugo volilno predsedniško in guvernersko preizkušnjo, ki bo pokazala, ali bo koalicija dokončno dobila domovinsko pravico, ali so le muha enodnevnica. Kar nekaj dodatnih provinc nameravajo osvojiti. Med te štejejo Chubut, morda La Rioja in celo Santa Cruz, ki je zibelka kirchnerizma. Jim bo uspelo?

Kaj je važno? V zvezi z volitvami, bi bil enostaven (pocestni) odgovor na to vprašanje: kar ljudi zanima (pravilno, kar ljudi skrbi). Normalni Argentinec je že navajen (vdan v usodo), da izbira „najmanj slabega‟, ali pa, da ne voli „za‟ temveč „proti‟. S tega zornega kota je najbolj važen žep. Gospodarstvo, socialni položaj, revščina, brezposelnost; to so dejavniki, ki v prvi vrsti odločajo usodo na volitvah.

Iskreno priznajmo, da v tem pogledu vlada nima lahkega položaja. Padec proizvodnje, obubožana kupna moč delavskih plač, uporna revščina, neukrotljiva inflacija … Narod, precej razočaran, še vedno čaka na gospodarske uspehe „najboljše ekipe zadnjih desetletij‟. Če ne bi bilo vsaj bežnega spomina na politično in ideološko nasilje prejšnje vlade; in če se ne bi skoraj vsak dan pojavljali novi dokazi grozne korupcije kirchnerizma, bi bil pohod prejšnjega režima na oblast pomladni sprehod.

V podobnem položaju je prejšnja vlada segla po rimskem izreku „kruh in cirkus‟. In seveda, čim manj je bilo kruha, večji je bil cirkus. Sedanja vlada si tega ne more privoščiti, čeprav bi nekateri funkcionarji radi segli tudi po tem. Cilj opravičuje sredstva. Torej je treba poiskati kaj drugega. In katera je druga skrb ljudi? Varnost, ali bolje, pomanjkanje varnosti. Zato je važno vlogo začela igrati ministrica za varnost Patricia Bullrich. Nov protokol za varnostne organe, nova tehnologija (električne pištole Tazer), izgon tujih državljanov, ki zapadajo kriminalu, večji nadzor nad novimi priseljenci … Človek se vpraša: je bilo treba čakati na bližino volitev, da se vzpostavi podobne (potrebne) ukrepe? In še: bodo vse to izvedli, ali je le dim v oči pred volitvami, potem pa bo vse ostalo kot doslej?

Poprava krivic. Malo za šalo, malo zares. Kot so v Sloveniji vrnili, kar je režim pokradel, se v Argentini že dolgo vleče debata, kaj narediti z vso ogromno lastnino, ki so si jo prilastili razni kirchneristični funkcionarji. O tem že dolgo poteka debata v družbi in v političnih krogih. V parlamentu je bilo predstavljenih kar nekaj zakonskih osnutkov, ki pa so povzročili več ogorčenja kot pa zadovoljstva. Kateri izmed njih je bil že potrjen v eni izmed zbornic, a se ne premakne v drugi. Ni soglasja. Kirchnerizem, ki ima še vedno svojo moč, o tem noče nič slišati. Federalni (ali sedaj Alternativni) peronizem bi pristal na zakonsko besedilo, a noče, da bi zakon o prevzemu pokradene lastnine veljal tudi za pretekle grehe; hoče, da je veljaven le za primere, ki se bodo dogodili po izglasovanju zakona. Torej: nič. Položaj bodo spremenili le, če bi ankete pokazale upadanje glasov zaradi tega vprašanja.

Tisti, ki zaprepadeni gledajo, kaj vse je kirchnerizem pokradel, besnijo ob teh stališčih. Ne morejo verjeti, da nekdo mirno gleda na krajo in ne soglaša s „popravo krivic‟. Vlada se tega zaveda, zato je te dni predsednik izdal dekret, ki predvideva odvzem vsake lastnine, ki je sad korupcije. Pa tudi zaplembo denarja ali lastnine, ki je sad prekupčevanja mamil. Tak dekret, ki ga ustava predvideva, seveda lahko parlament zavrne. A ker določa zaplembo tudi za pretekle dogodke, in celo v primerih, ko obsodba še ni pravnomočna, grozijo s prizivom na vrhovno sodišče zaradi neustavnosti določil.

V vladi se zavedajo težav s tem dekretom. A tako kot v primeru ukrepov glede varnosti, jih bolj zanima, da državljani vidijo, da vlada nekaj dela na tem področju, kot pa konkretni uspehi dekreta. Vendar številke možnih zaplemb niso mačje solze. Računajo, da doslej, na podlagi sodnih postopkov ugotovljena krivična lastnina, dosega ogromno vsoto 200.000 milijonov pesov. Lastnina, ki je sad prekupčevanja mamil, pa 600 milijonov dolarjev. Vlada trdi, da je pripravljena zadevo urediti preko parlamenta, seveda, če glede besedila doseže vreden sporazum. Vsekakor, poteza ji lahko prinese kar nekaj glasov tistih, ki so nezadovoljni s počasnostjo pravosodja in sprenevedanjem peronističnih poslancev glede posledic korupcije. Znova so važni le glasovi.

Deficit 0. Vrnimo se h glavni skrbi državljanov: k ekonomiji. Nihče več ne sanja, da bi se gospodarstvo uredilo v tekočem, volilnem letu. Celo Mednarodni denarni sklad (FMI) je objavil napoved, da bo letos gospodarsko delovanje države nazadovalo za 1,7%. Rast bomo zabeležili šele v letu 2020. Seveda, inflacija se bo medtem postopoma upočasnila, kar (upajo) bo pozitivno vplivalo pri volitvah. Nekoliko se bo opomogla (menijo) tudi kupna moč delavskih plač. Bo to dovolj za uspeh meseca oktobra?

Druga skrb pa so razne napovedi, da tako opevanemu „deficitu 0‟, torej, da država ne bo imela izgube, pretijo razne nevarnosti. Ne predvidevajo težav s stroški, temveč z dohodki. Ker gospodarska dejavnost pada bolj kot so predvidevali, bo davčna nabirka manjša. Bodo nabili nove davke; povišali dosedanje? Gospodarski minister Dujovne je optimist. Vendar optimizem ne vpliva na račune in na denarno nabirko.

Kot smo pa že nekajkrat omenili, je najhujša težava pomanjkanje zaupanja. Argentinci sami ne zaupajo vladi in gospodarstvu, ali pa se bojijo povratka kirchnerizma. Zato svoj strahopetni kapital pošiljajo v inozemstvo. Ta „pobeg kapitala‟ je lansko leto dosegel 27.230 milijonov dolarjev, odkar pa je nastopil Macri se številka poviša na 59.382 milijone. Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti.

Iz življenja v Argentini                       

Leto II - Št. 3         

Iz dežja pod kap

Ne, saj ni tako hudo. Vendar nekaj resnice je v tem ljudskem izrazu, če ga naslovimo na stanje v današnji Argentini. Vsa družba je nestrpno pričakovala, da je uradni zavod za statistike sporočil višino inflacije preteklega decembra. Predhodno se je že vedel izid teh računov. Morda bi bila razlika desetinko gori ali doli. A uradna beseda je tista, ki dokončno zapečati usodo statistik in nam pove, koliko smo zrasli, oziroma v našem primeru, kako globok je bil naš padec.

Sedaj vemo: lanskega decembra je inflacija dosegla 2,6 odstotkov, s čimer je pognala letno inflacijo na 47,6%. V katerikoli normalni državi bi tak izid bil prava tragedija, ki bi gotovo povzročila padec vlade, ali kakšen drugačen ustavni potres. Samo mesečna številka (2,6%) bi bila skoraj katastrofa kjerkoli po svetu, če bi tako višino dosegla letna inflacija. Mi smo se navadili na kaos, v njem živimo in nas več ne preseneča.

Zanimivo je, da je ta številka (47,6%) najvišja v zadnjih 27 letih. Res so bila statistike za dobo kirchnerizma ponarejene. A tudi privatni računi (posebna komisija parlamentarne opozicije; razne podjetniške ustanove), niso dosegli tega nivoja. Večja je bila komaj leta 1991, ko je bil predsednik Menem in je devalvacija povzročila inflacijski skok 84%. Niti izhod iz konvertibilnosti leta 2002 (40,9%), niti kirchneristična devalvacija dolarja leta 2014 (inflacija 38,5%) nista bili tako usodni.

Naš grozni padec. Kratek slovenski pogled na Argentino. Ko so naši begunci med leti 1947 in 1949 prihajali v „obljubljeno deželo‟, so se res soočili s stanovanjsko krizo. Po dve, tri družine so živele v stanovanju, predvidenem za eno družinsko skupnost. V stari pritlični kolonialni stavbi na ulici Ramón Falcón, kjer danes ponosno stoji Slovenska hiša, je živelo tudi do 14 družin. A dela je bilo na pretek, zaslužek vreden, in pridna družina si je v nekaj letih zgradila hišo in postala del rastočega srednjega sloja.

Pa so hitro prešli časi, ko je bila naša država „žitnica sveta‟. Začelo se je drsanje po klancu navzdol. Znak tega upadanja so bile številke slavnega BDP, Bruto domače proizvodnje (po špansko PBI). Argentina je, kot država, postala lena in vedno manj delala, vedno manj proizvajala. Še pred nekaj desetletji je nesporno vodila v Latinski Ameriki. Imeli smo najvišji življenjski standard v regiji in nas je presegala le Venezuela, katere BDP na prebivalca leta 1980 je bil 24% večji od našega. Razen te izjeme je bil naš BDP na prebivalca (po podatkih Mednarodnega denarnega sklada) najvišji. Potem se je začel prevrat, ki ga jasno vidimo v sledečih primerjavah:

- Leta 1980 je bil naš BDP na prebivalca skoraj dvakrat večji od Čila, zdaj je njihov za 26% večji od našega.

- V letu 1980 je bil BDP na prebivalca v Argentini dvakrat večji kot v Urugvaju, zdaj pa je naš sosed 13% višji.

- V letu 1980 je bil naš BDP na prebivalca za 9% višji od mehiškega, zdaj je njihov za 1% višji.

- V letu 1980 je bil naš BDP na prebivalca za nič manj kot 132% višji kot v Kolumbiji, zdaj pa se je ta razlika zmanjšala na 33%.

- Leta 1980 je bil BDP na prebivalca za 100% višji od BDP v Peruju, zdaj pa se je ta prednost zmanjšala na 45 odstotkov. Nekaj ​​podobnega se zgodi, ko se primerja z drugimi državami, na primer z Brazilijo, Bolivijo, Kostariko, Ekvadorjem in Paragvajem.

Edini primer, v katerem nam je šlo boljše, ali bolje povedano manj slabše kot katera koli druga država v Latinski Ameriki, je, ko se primerjamo z Venezuelo. Leta 1980 je bil venezuelski BDP na prebivalca za 24% višji od našega, zdaj je naš skoraj dvakrat večji od Venezuele. To seveda ni posledica velike rasti argentinskega, temveč dramatičnega propada venezuelskega delovanja, ki v „bolivarijanskem populizmu‟ in neznosni korupciji iz leta v leto stalno znižuje življenjski standard prebivalstva.

Ena lastovka še ne prinese pomladi. To bi lahko rekli ob oddihu, ki ga doživlja vlada spričo finančnega izboljšanja. Deželno tveganje naše države, ki je še pred kratkim doseglo neznosno številko 830 točk, je padlo pod 700 točk. Dolar je padel pod prag, ki ga je določila Centralna banka in ta ga je začela kupovati, da prepreči še hujši padec. 50 milijonov dolarjev dnevno. A ta padec povzroča trenje, ker izvozniki menijo, da protivrednost znova zaostaja.

Vemo pa že, da bo inflacija meseca januarja podobna decembrski, predvsem zaradi povišanja cen javnih storitev. To povišanje, ki je del državnega načrta „deficit 0‟, je eden glavnih vzrokov nore inflacije, ki je vlada ne more ukrotiti, ker jo vsaj delno sama povzroča. A Macri in njegova ekipa menijo, da ni drugega izhoda. „Stisnite zobe in pas, to je edina pot‟ je sporočilo vlade v upanju, da bo ta politika v teku prve polovice leta, prinesla olajšanje in v tretjem tromesečju tudi zboljšanje, ki naj bi se poznalo celo v žepih normalnega državljana. Na tej strategiji gradi Macri in na tem sloni njegovo upanje na volilno zmago.

Letos bodo namreč predsedniške in parlamentarne volitve. Spričo poraznega stanja bi človek pričakoval dosledne in utemeljene predloge, ki bi pojasnili, kaj moramo storiti, da bi ustavili prej omenjeno nazadovanje in se ponovno razvili v delovno in uspešno državo, z vredno proizvodnjo in boljšimi delovnimi mesti. A ne smemo biti preveč optimisti. Naša politična srenja ni vzor stvarnosti, resnosti, sposobnosti in odgovornosti. „Es lo que hay‟, rečejo Argentinci, kar bi vsaj delno odgovarjalo slovenskemu „kar je, je‟. Argentinska politična ponudba je, kot običajno, presneto revna. Kot že dolga leta, bo treba izbirati „najmanj slabega‟.

Preveč otrok, ena sama igrača. Temu je podobna argentinska politična scena. Preveč predsedniških kandidatov je na obzorju, ko vendar vse kaže, da se imata možnost le sedanji predsednik in bivša predsednica. Vendar je stvarno gotovo samo, da bo na vladni strani kandidiral Macri. Med peronisti je vse še ena sama neznanka. Vsi trdijo, da bo Cristina kandidirala. Vendar, za vsak primer, se ponujajo različne variante: od Rossija preko Fernándeza do Sciolija. Tudi bivši guverner province Buenos Aires, Felipe Solá, ki je bil doslej pri Massi, se prilizuje Cristini in samega sebe vidi kot kandidata celotnega peronizma.

Povejmo stvarno: čeprav zveni čudno, lahko ugotovimo, da trenutno obstajata dva peronizma. Na čelu enega stoji gospa Cristina Kirchner, čeprav to ni peronizem, kot ga zgodovinsko in ideološko poznamo. Drugi pa je kaotičen, trenutno še brez »kaudiža«, figura ki je v argentinski politiki bistvena in pogoj za zmago. Tudi tukaj je že nekaj samoproglašenih kandidatov: Urtubey, Pichetto, Massa … A med temi se je zadnje čase pojavil, kot zanimiva možnost, bivši minister Roberto Lavagna. Ob njem se bomo malo dalj ustavili kdaj prihodnjič. Danes le ugotovimo, da če bi on sprejel predsedniško kandidaturo „federalnega‟ peronizma, bi temeljito spremenil volilno sceno.

Medtem, ko je sodišče v severni provinci Jujuy obsodilo socialno voditeljico Milagro Salas zaradi korupcije, se je Macri podal v Brazilijo, da z novim predsednikom Bolsonarom začrtata nadaljnje razmerje med obema državama, odločita, kakšna bo usoda skupnega trga Mercosur in določita strategijo do Venezuele in diktatorskega chavizma. A jasno je, da če je še pred kratkim Argentina kazala smer, je to vlogo sedaj jasno prevzela Brazilija. Kar je, je.

Iz življenja v Argentini                      

Leto II - Št. 2                        

Odpusti nam naše dolge

Nahajamo se že sredi januarja. Izkazalo se je, da so napovedi decembrskih izgredov, ropov in napadov bile le kruta želja nekaterih prevratnikov, ki še vedno mislijo, da „čim slabše tem boljše‟. V miru smo preživeli praznike in vstopili v novo leto, sedaj pa znova zaskrbljeno gledamo obzorje, kaj nam bo usoda prinesla.

Počitniška doba pa je vsako leto oddih. Mnogi odidejo na obalo ali v hribe; nekateri (vedno manj - dolar odloča) potujejo po svetu, drugi obiščejo sorodnike kje v predmestju, kjer nekoliko zelenja in včasih celo plavalni bazen pomirijo živce in razvedrijo duha. Manj je prometa na cestah. Pojenjale so celo ulične blokade (piquetes) in le redki protestniki vztrajajo v hudi vročini ali sredi tropskih nalivov. Da, tudi vreme se spreminja.

Celo vlada si je oddahnila. Dolar je miren, bliže pragu kot stropu meje, preko katere (ali pod katero) bi izzval poseg Centralne banke. In - skoraj čudež - „deželno tveganje‟ je padlo za več kot sto točk. Še vedno smo v špici najbolj nevarnih držav za posojila ali investicije, a svet nas gleda nekoliko bolj milo.

Kriv je Macri. Deželno tveganje je bistveno vezano na zunanji dolg neke države. V tem pogledu je Argentina res nezanesljiva. Številke dolga so ogromne, a važno je predvsem sorazmerje med dolgom in proizvodnjo. Koliko procentov Bruto domače proizvodnje (BDP po slovensko, PBI - Producto Bruto Interno po špansko) znaša zunanji dolg.

Tudi tisti, ki smo Macrija volili in še vedno upamo, da se gospa Cristina ne bo vrnila, moramo priznati, da je na tem področju grozno propadel. V treh letih vladanja se je izkazal kot predsednik, ki je najbolj zadolžil državo. Ko je nastopil vlado decembra 2015, je zunanji dolg znašal okoli 240.665 milijonov dolarjev. Junija lanskega meseca je dolg dosegel že 340 tisoč milijonov. Temu je treba prišteti glavnico in obresti posojila, ki ga v obrokih redno dostavlja Mednarodni denarni sklad (FMI) in ki dosega dodatnih 57 tisoč milijonov dolarjev. Grozno!

V sorazmerju, koliko smo dolžni in koliko proizvajamo, pa je položaj še bolj porazen. Ne smemo pozabiti, da je država v določenem trenutku kirchnerizma izredno rastla. Nafta je bila poceni, soja je bila draga. Potem se je vse zapletlo. Že ko je odšla gospa Cristina je pustila sorazmerje med dolgom in proizvodnjo v višini 52,6%. Sedaj se suče okoli 77,4%. V veliki meri je temu kriva surova devalvacija, ki jo je vladi nakazala kruta realnost. A naj bo vzrok tak ali drugačen, Macri se je izkazal popolnoma nesposobnega upravnika. Prav tako je pogorela njegova „najboljša ekipa zadnjih desetletij‟. Ko se je vse rušilo, mu res ni ostalo drugega, kot da se je zatekel pod krilo FMI in gospe Lagarde (ironija usode, tudi ona je Cristina). To pa ima svojo politično, predvsem pa finančno ceno. Sedaj gospodarimo stvarno. Mnogi resni ekonomisti pa se zaskrbljeno sprašujejo, če jih je pamet srečala še pravočasno.

Laži, laži, nekaj bo ostalo. Ta izraz pripisujejo nacističnemu propagandistu Göbbelsu.  Trdil je da „tisočkrat ponovljena laž postane resnica‟. Pravzaprav je o tem govoril že Voltaire v nekem pismu z dne 21. oktobra 1736. Vendar avtor ni važen, važno je, da je v dobi televizije, interneta in družbenih mrež veliko lažje lagati kot prej. Nahajamo se v času pojava, ki ga po špansko imenujemo „posverdad‟ (oprostite, res ne poznam slovenskega izraza), ko ni važno, kaj je resnica, ampak kaj ljudje verjamejo, da je resnica. Na tem gradijo domala vse politične in ideološke skupnosti, da družbo usmerijo po zaželeni poti.

Nujno je, da na tem mestu pojasnimo važno točko sedanje politične stvarnosti. Lahko to slišimo na televiziji ali po radiju; lahko nam o tem govori politično zagrizena soseda; celo politični opazovalci zapišejo kaj takega; bral sem to tudi izpod peresa resnega peronista (Julio Barbaro), ki celo priznava, da je volil Macrija, čeprav mu je sedaj že žal. Vsi trdijo: kirchnerizem je plačal zunanji dolg, Macri nas je znova zadolžil.

To je enostavno tisočkrat ponovljena laž. Pokojni Nestor Kirchner je res zmanjšal zunanji dolg v letih „debelih krav‟. A po defaultu (odpovedi plačila zunanjega dolga), ki ga je kot enotedenski predsednik razglasil Adolfo Rodriguez Saá decembra 2001, je Kirchner plačal le dolg s Pariškim klubom (plačali smo več, kot je bilo v resnici potrebno). To je bil predpogoj, da smo lahko uredili račune z Mednarodnim denarnim skladom. Temu smo tudi poravnali celoten dolg. To zadnje plačilo je imelo namen, da FMI ne bi več izvajal običajnega rednega nadzorstva nad državnimi računi. Brez mednarodnega nadzorstva je bilo enostavno ponarejati statistike (INDEC in Moreno) in si prisvojiti javne denarce.

V resnici je kirchnerizem v denarju plačal komaj nekaj več kot 9% celotnega javnega dolga v tistem času. Ostalo je refinanciral. In ljudje so takrat verjeli (in še danes verjamejo), da smo „poravnali dolgove‟. Toda resnica je bila, da nam je ostalo kar 91% dolga. Javni dolg Argentine se je med letoma 2005 in 2015 povečal za več kot 86 tisoč milijonov dolarjev. Skočil je z 154.270 milijonov dolarjev na prej omenjenih 240.665 milijonov dolarjev (Vir: Ministrstvo za finance).

Resnica je torej, da je obdobje K okrutno povečalo javno zadolženost, hkrati pa povečalo javno porabo. Ne plačevati, kar dolgujemo, ne pomeni, da smo se rešil dolga. Nasprotno, dokler se ne plača tega dolga, bodo obresti in kazni še naprej naraščale. Seveda, z Macrijem smo prišli iz dežja pod kap. Ceno, da se posušimo, pa bodo plačevali še naši vnuki.

Enajst kandidatov. Kar človek ne razume je, kako se v tem poraznem stanju, ko se Titanic potaplja, sploh še najdejo ljudje (politiki so končno tudi ljudje), ki se potegujejo za predsedniško mesto te nesrečne države. Ni jih malo, a njihov ugled je nekje v podzemlju.

Ena najbolj resnih ustanov za raziskavo javnega mnenja je ljudem predstavila enajst možnih kandidatov. Le dva (guvernerka Vidal in bivši minister Lavagna) imata več pozitivnih kot negativnih mnenj. Vsi ostali (od Macrija, preko Urtubeya, Kiciloffa, Masse in Pichetta, pa do Cristine) zapadejo negativni presoji volivcev.

Jasno je, da Vidal ne bo kandidirala. Do skrajnosti je zvesta Macriju in je gotovo, da bi se potegovala za predsedniško mesto le, če bi se mu sedanji predsednik odpovedal, kar je skrajno neverjetno. Lavagna pa je neznanka. O njem se komaj kaj govori. Možno pa je, če bi Cristino srečala pamet in bi se tudi odpovedala novemu poizkusu, da bi lahko bil kandidat, ki bi za sabo potegnil ves peronizem. Čez nekaj mesecev nam bo vse jasno.

Iz življenja v Argentini                                                                                               Leto II - Št. 1

Novo leto, staro življenje?

Srečno novo leto 2019! Voščilo velja našim zvestim bralcem, predvsem pa naši dragi Argentini, ki bo letos odločila usodo za naslednja štiri leta. V te volitve se polaga izredna važnost. A nekaj je gotovo: argentinska politična srenja je skrajno egoistična. Vsak gleda le na svoj velik ali majhen kos oblasti in jo hoče ohraniti za vsako ceno. To je temeljni dejavnik, ki pogojuje vse delovanje volilnega leta, ki je pred nami. Le če bomo imeli pred očmi to sebičnost, bomo lahko razumeli razkosanost tega volilnega leta in smisel te atomizacije.

Najprej povejmo, da je argentinski volilni sistem skrajno kaotičen. Nima primera s slovenskimi volitvami. Mirno zatrdim, daje slovenski volilni sistem eden najbolj prozornih. V Sloveniji imamo bistveno troje volitev. Po eni strani izberemo predsednika države. Potem so parlamentarne volitve, ki odločijo sestavo vlade za naslednje obdobje. In končno lokalne volitve, ko volijo župane in občinske svetnike. Vse tri so ločene in nobena ne vpliva na drugo. Bolj svobodnega odločanja si težko predstavljamo. Če izid slovenskih volitev ni tak, kot smatramo, da bi bil pozitiven za Slovenijo, je le zato, ker se slovenski volivci pač odločijo (ali ne odločijo, ker je volilna udeležba tako nizka) po kriterijih, ki jih pogojuje pol stoletja enoumja.

                                   

Maček v žaklju. V Argentini pa je vse drugače. Običajno volimo isti dan župane, občinske svetnike in šolske svetovalce, guvernerje, provincijske poslance in senatorje, predsednika, državne poslance in senatorje … Zato imamo slavne „lista sábana‟ (glasovnica rjuha), neskončno dolge, kjer je desetine imen (vsaka stranka ima svojo glasovnico in volivec izbere vse kandidate na en mah), večino katerih sploh ne poznamo. Zato običajno izberemo glasovnico po prvem vidnem imenu (predsedniški kandidat), morda še prestrižemo kategorijo guvernerja (včasih so „škarje‟ res prisotne in koristne). A prvo ime na seznamu je kot lokomotiva, ki za sabo potegne ostale kandidate. Tako običajno volimo mačka v žaklju.

Večkrat se je že govorilo o potrebi spremembe volilnega sistema. Macri je med kampanjo obljubljal to potezo in govoril o elektronskem glasovanju in predvsem o odpravi „lista sábana‟. Nekajkrat v teh letih je bilo govora o tem projektu, a ni našel odmeva v delu peronizma. Brez podpore tega pa, spričo vladne manjšine v parlamentu, nobena sprememba ni mogoča.

Da se izmaknejo tej pasti, ali pa, da jo izkoristijo v lasten namen, so guvernerji našli stransko pot. Večina provinc ima pravico, da določi datum volitev v svojem okraju. To se običajno dogaja. Kadar guverner predvideva, da mu ločene volitve koristijo (oziroma koristijo njegovi stranki), določi datum oddaljen od vsedržavnih volitev. To prihaja do izraza predvsem v sedanjem položaju. Na vladni strani je jasno, da bo Macri ponovno kandidiral. Bivša predsednica še ni javno povedala, kaj bo storila, a je možno, da se predstavi. Da se izognejo tema dvema „lokomotivama‟ je veliko guvernerjev že odločilo, da bo sklicalo predčasne volitve, oddaljene od vsedržavnih datumov.

Tako bo 2019 res „volilno leto‟. Začelo se bo že 15. februarja, ko bodo primarne volitve v provinci La Pampa, in se končalo novembra, z drugim krogom predsedniških volitev. Med enim in drugim datumom bomo sledili desetinam volitev po vsej državi. Število je tako izredno tudi, ker so še vedno v veljavi obvezne primarne volitve, ko stranke določijo svoje kandidate. Ta zakon je vzpostavil pokojni Nestor Kirchner v lastno korist, pa je potem kirchnerizmu kar nekajkrat škodil. Tudi o odpravi primarnih volitev je (zaman) sanjal Macri.

Nori volilni koledar. Če Macri ni izpeljal spremembe glede primarnih volitev ni samo zato, ker ni nabral zadostnih glasov v parlamentu. Hudobni jeziki trdijo, da je tudi on zapadel splošni sebičnosti politične srenje. Zato je razumljivo, da je sedaj največja neznanka političnega leta v Argentini vprašanje, ali bo tudi guvernerka province Buenos Aires, gospa María Eugenia Vidal, sklicala predčasne okrajne volitve. V tem okviru je datum buenosaireških volitev postal važen dejavnik vladnega uspeha.

Poglejmo. Vsemogočni župani predmestja prestolnice se nagibajo gospe Cristini, ker računajo na njej zveste glasove, ki se v teh območjih sučejo med 40 in 50%. To jim zagotovi ponovno izvolitev in večino v občinskih svetih. Če te volitve ločimo od vsedržavnih, niso več tako vezani na bivšo predsednico. Vzporedno pa ima guvernerka visoko priljubljenost in je možno, da bi ponovno zmagala. Dobiček za vlado bi bil dvojen: zagotovitev province Buenos Aires in vpliv volilne zmage v prvi argentinski provinci. A v vladi še vedno dvomijo. Morda bi vpliv guvernerke bil važen (kot lokomotiva) za zmago na predsedniških volitvah. Kaj je bolj koristno? Sedaj si belijo glave; odločili pa se bodo enkrat februarja.

Čeprav je precej dolgočasno, poglejmo vsaj glavne datume tega norega volilnega leta. Osem provinc je že določilo volilne datume. Kot smo zapisali, se začne 15. februarja v La Pampi. Po tem testu bodo glasovali v šestih drugih provincah: Neuquén, San Juan, Chubut, Entre Rios, Cordoba in Santa Fe. V La Pampi bodo splošne volitve 19. maja. Volilni koledar tudi označuje 10. marec kot datum splošnih volitev v Neuquénu. V San Juanu je guverner Sergio Uñac določil primarne volitve za 31. marca, splošne pa 2. junija. V Chubutu  bodo primarne 7. aprila in splošne 9. junija. V Entre Ríosu bodo 14. aprila glasovali za opredelitev kandidatur in 9. junija splošne. Skupina provinc, ki so že potrdile, da bodo glasovale pred avgustom, dopolnijo Santa Fe (28. april in 16. junij) in Córdoba (brez primarnih, bodo volili 12. maja). Po drugi strani pa le peščica okrožij (kot sta Salta in Formosa) ne bo spremenila svojega koledarja in bodo glasovali, ko bodo nacionalni PASO 11. avgusta in nacionalne predsedniške in parlamentarne volitve 27. oktobra. V mestu Buenos Airesu je župan Horacio Rodríguez Larreta tudi že odločil, da združi lokalne volitve z vsedržavnimi.

Glava in žep. Srce tukaj skoraj nima vpliva. Glava, kolikor jo imamo, predvsem pa žep, bosta odločala usodo volitev. Danes si nihče iz številne srenje političnih opazovalcev ne upa napovedati izida volitev. Kot smo zapisali, bo vladni kandidat predsednik Macri. Kaj pa peronizem? Vse je odvisno od gospe Cristine. Če se ona odpove predsedniški kandidaturi na oltarju skupnega nastopa, bi se položaj bistveno spremenil. Če ona kandidira, večina anket napoveduje Macrijevo zmago. A v peronizmu samem so voditelji, ki resnično nočejo imeti stika z bivšo predsednico. Sumijo celo, da bi se odpovedala kandidaturi, a obdržala v rokah vajeti odločanja. Kot je bilo nekoč geslo „Cámpora al gobierno, Perón al poder‟, sumijo, da je možno „katerakoli lutka na vlado, Cristina na oblast‟.

To je politični dejavnik (glava). Kaj pa žep? Pravzaprav je gospodarski in socialni položaj tisti, ki bo v veliki meri odločil izid. Kaj danes skrbi normalnega Argentinca? Nedavno je  resna anketa pokazala sledečo sliko: 38% prebivalstva najbolj skrbi inflacija; 30% se boji brezposelnosti; 15% trpi za pomanjkanjem varnosti; le 12% jih skrbi korupcija. Ostalih 6% pa si enako (3 + 3) razdelita vzgoja in zdravstveni sistem. Če torej vladi vsaj delno uspe prevzeti nadzorstvo nad ekonomskimi dejavniki, ima rastoče možnosti uspeha. Če se gospodarski načrt znova izjalovi - adijo zmaga.

Zato v vladi taka skrb zaradi deželnega tveganj, o katerem smo pisali pred dvema tednoma. Medtem je dosegel nov rekord 823 točk in zaključil leto na 817. Trdno ostajamo na sramotnem (in nevarnem) četrtem mestu na svetu.

Vendar v vladi kraljuje optimizem. Nekoliko pa računajo, da bo, vsaj delno, odločalo tudi srce. In da nam bo novo leto prineslo tudi novo življenje. Bog daj!