Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 4

Ko so volitve pred vrati

Ni skrivnost, da je Argentina v mnogih pogledih kaotična dežela. Kar zadeva volitev, pa se ta kaos še poveča. Zadnjič smo že pisali o neštetih predhodnih volitvah, ki jih bodo uprizorile provincijske vlade, ker nočejo, da bi vsedržavne volitve vplivale na krajevne izide. Tako že vidimo program, ki se vleče od februarja pa do novembra. 17. 2. bodo primarne volitve v provinci La Pampa, za njimi pa se sproži pravi plaz, ki se bo unesel šele 24. novembra, ko se bo izvedel drugi krog predsedniških volitev.

Ta neskončnost volitev po različnih provincah, raztegnjena po vsem letu, pa močno skrbi vlado. Res je, da bodo ljudje bolj prosto, brez domačih okrajnih pritiskov, izbirali državno vodstvo. A je popolnoma jasno, da ne bo pozitivno vplivalo na vladne možnosti, če se sproži vrsta peronističnih zmag po provincah. Beseda »zmagujemo«, ki bi jo v tem primeru uporabile razne peronistične formacije kot volilno geslo, bi lahko postala usodna.

Zato v samem vrhu vladne koalicije Cambiemos začrtujejo strategijo, katere cilj je, da bi obdržali oblast v provincah, kjer vladajo, in zavzeli še nekatere druge, da preprečijo peronistično poplavo. Cambiemos je mlada politična formacija. Nastala je pred slabimi štirimi leti, ko je bil na višku ljudski odpor proti priimku Kirchner in se je Macri podal na pot predsedniške kandidature. Dotlej je njegova stranka PRO imela oblast le v prestolnem mestu. S pomočjo zaveznikov radikalne stranke, ki so jim je od slavne preteklosti ostale le nekatere trdnjave v notranjosti, so zavzeli še nekaj drugih okrajev. Po presenetljivi zmagi v provinci Buenos Aires (ki je bila vse od povratka demokracije pod oblastjo peronistov), so beležili nadzor pet volilnih okrajev: prestolno mesto, Corrientes, Mendozo, Jujuy in omenjeno Buenos Aires. Pred vrati imajo drugo volilno predsedniško in guvernersko preizkušnjo, ki bo pokazala, ali bo koalicija dokončno dobila domovinsko pravico, ali so le muha enodnevnica. Kar nekaj dodatnih provinc nameravajo osvojiti. Med te štejejo Chubut, morda La Rioja in celo Santa Cruz, ki je zibelka kirchnerizma. Jim bo uspelo?

Kaj je važno? V zvezi z volitvami, bi bil enostaven (pocestni) odgovor na to vprašanje: kar ljudi zanima (pravilno, kar ljudi skrbi). Normalni Argentinec je že navajen (vdan v usodo), da izbira „najmanj slabega‟, ali pa, da ne voli „za‟ temveč „proti‟. S tega zornega kota je najbolj važen žep. Gospodarstvo, socialni položaj, revščina, brezposelnost; to so dejavniki, ki v prvi vrsti odločajo usodo na volitvah.

Iskreno priznajmo, da v tem pogledu vlada nima lahkega položaja. Padec proizvodnje, obubožana kupna moč delavskih plač, uporna revščina, neukrotljiva inflacija … Narod, precej razočaran, še vedno čaka na gospodarske uspehe „najboljše ekipe zadnjih desetletij‟. Če ne bi bilo vsaj bežnega spomina na politično in ideološko nasilje prejšnje vlade; in če se ne bi skoraj vsak dan pojavljali novi dokazi grozne korupcije kirchnerizma, bi bil pohod prejšnjega režima na oblast pomladni sprehod.

V podobnem položaju je prejšnja vlada segla po rimskem izreku „kruh in cirkus‟. In seveda, čim manj je bilo kruha, večji je bil cirkus. Sedanja vlada si tega ne more privoščiti, čeprav bi nekateri funkcionarji radi segli tudi po tem. Cilj opravičuje sredstva. Torej je treba poiskati kaj drugega. In katera je druga skrb ljudi? Varnost, ali bolje, pomanjkanje varnosti. Zato je važno vlogo začela igrati ministrica za varnost Patricia Bullrich. Nov protokol za varnostne organe, nova tehnologija (električne pištole Tazer), izgon tujih državljanov, ki zapadajo kriminalu, večji nadzor nad novimi priseljenci … Človek se vpraša: je bilo treba čakati na bližino volitev, da se vzpostavi podobne (potrebne) ukrepe? In še: bodo vse to izvedli, ali je le dim v oči pred volitvami, potem pa bo vse ostalo kot doslej?

Poprava krivic. Malo za šalo, malo zares. Kot so v Sloveniji vrnili, kar je režim pokradel, se v Argentini že dolgo vleče debata, kaj narediti z vso ogromno lastnino, ki so si jo prilastili razni kirchneristični funkcionarji. O tem že dolgo poteka debata v družbi in v političnih krogih. V parlamentu je bilo predstavljenih kar nekaj zakonskih osnutkov, ki pa so povzročili več ogorčenja kot pa zadovoljstva. Kateri izmed njih je bil že potrjen v eni izmed zbornic, a se ne premakne v drugi. Ni soglasja. Kirchnerizem, ki ima še vedno svojo moč, o tem noče nič slišati. Federalni (ali sedaj Alternativni) peronizem bi pristal na zakonsko besedilo, a noče, da bi zakon o prevzemu pokradene lastnine veljal tudi za pretekle grehe; hoče, da je veljaven le za primere, ki se bodo dogodili po izglasovanju zakona. Torej: nič. Položaj bodo spremenili le, če bi ankete pokazale upadanje glasov zaradi tega vprašanja.

Tisti, ki zaprepadeni gledajo, kaj vse je kirchnerizem pokradel, besnijo ob teh stališčih. Ne morejo verjeti, da nekdo mirno gleda na krajo in ne soglaša s „popravo krivic‟. Vlada se tega zaveda, zato je te dni predsednik izdal dekret, ki predvideva odvzem vsake lastnine, ki je sad korupcije. Pa tudi zaplembo denarja ali lastnine, ki je sad prekupčevanja mamil. Tak dekret, ki ga ustava predvideva, seveda lahko parlament zavrne. A ker določa zaplembo tudi za pretekle dogodke, in celo v primerih, ko obsodba še ni pravnomočna, grozijo s prizivom na vrhovno sodišče zaradi neustavnosti določil.

V vladi se zavedajo težav s tem dekretom. A tako kot v primeru ukrepov glede varnosti, jih bolj zanima, da državljani vidijo, da vlada nekaj dela na tem področju, kot pa konkretni uspehi dekreta. Vendar številke možnih zaplemb niso mačje solze. Računajo, da doslej, na podlagi sodnih postopkov ugotovljena krivična lastnina, dosega ogromno vsoto 200.000 milijonov pesov. Lastnina, ki je sad prekupčevanja mamil, pa 600 milijonov dolarjev. Vlada trdi, da je pripravljena zadevo urediti preko parlamenta, seveda, če glede besedila doseže vreden sporazum. Vsekakor, poteza ji lahko prinese kar nekaj glasov tistih, ki so nezadovoljni s počasnostjo pravosodja in sprenevedanjem peronističnih poslancev glede posledic korupcije. Znova so važni le glasovi.

Deficit 0. Vrnimo se h glavni skrbi državljanov: k ekonomiji. Nihče več ne sanja, da bi se gospodarstvo uredilo v tekočem, volilnem letu. Celo Mednarodni denarni sklad (FMI) je objavil napoved, da bo letos gospodarsko delovanje države nazadovalo za 1,7%. Rast bomo zabeležili šele v letu 2020. Seveda, inflacija se bo medtem postopoma upočasnila, kar (upajo) bo pozitivno vplivalo pri volitvah. Nekoliko se bo opomogla (menijo) tudi kupna moč delavskih plač. Bo to dovolj za uspeh meseca oktobra?

Druga skrb pa so razne napovedi, da tako opevanemu „deficitu 0‟, torej, da država ne bo imela izgube, pretijo razne nevarnosti. Ne predvidevajo težav s stroški, temveč z dohodki. Ker gospodarska dejavnost pada bolj kot so predvidevali, bo davčna nabirka manjša. Bodo nabili nove davke; povišali dosedanje? Gospodarski minister Dujovne je optimist. Vendar optimizem ne vpliva na račune in na denarno nabirko.

Kot smo pa že nekajkrat omenili, je najhujša težava pomanjkanje zaupanja. Argentinci sami ne zaupajo vladi in gospodarstvu, ali pa se bojijo povratka kirchnerizma. Zato svoj strahopetni kapital pošiljajo v inozemstvo. Ta „pobeg kapitala‟ je lansko leto dosegel 27.230 milijonov dolarjev, odkar pa je nastopil Macri se številka poviša na 59.382 milijone. Kaj bo, kaj bo, če se Brdavs ne ukroti.