Iz življenja v Argentini                       

Leto II - Št. 3         

Iz dežja pod kap

Ne, saj ni tako hudo. Vendar nekaj resnice je v tem ljudskem izrazu, če ga naslovimo na stanje v današnji Argentini. Vsa družba je nestrpno pričakovala, da je uradni zavod za statistike sporočil višino inflacije preteklega decembra. Predhodno se je že vedel izid teh računov. Morda bi bila razlika desetinko gori ali doli. A uradna beseda je tista, ki dokončno zapečati usodo statistik in nam pove, koliko smo zrasli, oziroma v našem primeru, kako globok je bil naš padec.

Sedaj vemo: lanskega decembra je inflacija dosegla 2,6 odstotkov, s čimer je pognala letno inflacijo na 47,6%. V katerikoli normalni državi bi tak izid bil prava tragedija, ki bi gotovo povzročila padec vlade, ali kakšen drugačen ustavni potres. Samo mesečna številka (2,6%) bi bila skoraj katastrofa kjerkoli po svetu, če bi tako višino dosegla letna inflacija. Mi smo se navadili na kaos, v njem živimo in nas več ne preseneča.

Zanimivo je, da je ta številka (47,6%) najvišja v zadnjih 27 letih. Res so bila statistike za dobo kirchnerizma ponarejene. A tudi privatni računi (posebna komisija parlamentarne opozicije; razne podjetniške ustanove), niso dosegli tega nivoja. Večja je bila komaj leta 1991, ko je bil predsednik Menem in je devalvacija povzročila inflacijski skok 84%. Niti izhod iz konvertibilnosti leta 2002 (40,9%), niti kirchneristična devalvacija dolarja leta 2014 (inflacija 38,5%) nista bili tako usodni.

Naš grozni padec. Kratek slovenski pogled na Argentino. Ko so naši begunci med leti 1947 in 1949 prihajali v „obljubljeno deželo‟, so se res soočili s stanovanjsko krizo. Po dve, tri družine so živele v stanovanju, predvidenem za eno družinsko skupnost. V stari pritlični kolonialni stavbi na ulici Ramón Falcón, kjer danes ponosno stoji Slovenska hiša, je živelo tudi do 14 družin. A dela je bilo na pretek, zaslužek vreden, in pridna družina si je v nekaj letih zgradila hišo in postala del rastočega srednjega sloja.

Pa so hitro prešli časi, ko je bila naša država „žitnica sveta‟. Začelo se je drsanje po klancu navzdol. Znak tega upadanja so bile številke slavnega BDP, Bruto domače proizvodnje (po špansko PBI). Argentina je, kot država, postala lena in vedno manj delala, vedno manj proizvajala. Še pred nekaj desetletji je nesporno vodila v Latinski Ameriki. Imeli smo najvišji življenjski standard v regiji in nas je presegala le Venezuela, katere BDP na prebivalca leta 1980 je bil 24% večji od našega. Razen te izjeme je bil naš BDP na prebivalca (po podatkih Mednarodnega denarnega sklada) najvišji. Potem se je začel prevrat, ki ga jasno vidimo v sledečih primerjavah:

- Leta 1980 je bil naš BDP na prebivalca skoraj dvakrat večji od Čila, zdaj je njihov za 26% večji od našega.

- V letu 1980 je bil BDP na prebivalca v Argentini dvakrat večji kot v Urugvaju, zdaj pa je naš sosed 13% višji.

- V letu 1980 je bil naš BDP na prebivalca za 9% višji od mehiškega, zdaj je njihov za 1% višji.

- V letu 1980 je bil naš BDP na prebivalca za nič manj kot 132% višji kot v Kolumbiji, zdaj pa se je ta razlika zmanjšala na 33%.

- Leta 1980 je bil BDP na prebivalca za 100% višji od BDP v Peruju, zdaj pa se je ta prednost zmanjšala na 45 odstotkov. Nekaj ​​podobnega se zgodi, ko se primerja z drugimi državami, na primer z Brazilijo, Bolivijo, Kostariko, Ekvadorjem in Paragvajem.

Edini primer, v katerem nam je šlo boljše, ali bolje povedano manj slabše kot katera koli druga država v Latinski Ameriki, je, ko se primerjamo z Venezuelo. Leta 1980 je bil venezuelski BDP na prebivalca za 24% višji od našega, zdaj je naš skoraj dvakrat večji od Venezuele. To seveda ni posledica velike rasti argentinskega, temveč dramatičnega propada venezuelskega delovanja, ki v „bolivarijanskem populizmu‟ in neznosni korupciji iz leta v leto stalno znižuje življenjski standard prebivalstva.

Ena lastovka še ne prinese pomladi. To bi lahko rekli ob oddihu, ki ga doživlja vlada spričo finančnega izboljšanja. Deželno tveganje naše države, ki je še pred kratkim doseglo neznosno številko 830 točk, je padlo pod 700 točk. Dolar je padel pod prag, ki ga je določila Centralna banka in ta ga je začela kupovati, da prepreči še hujši padec. 50 milijonov dolarjev dnevno. A ta padec povzroča trenje, ker izvozniki menijo, da protivrednost znova zaostaja.

Vemo pa že, da bo inflacija meseca januarja podobna decembrski, predvsem zaradi povišanja cen javnih storitev. To povišanje, ki je del državnega načrta „deficit 0‟, je eden glavnih vzrokov nore inflacije, ki je vlada ne more ukrotiti, ker jo vsaj delno sama povzroča. A Macri in njegova ekipa menijo, da ni drugega izhoda. „Stisnite zobe in pas, to je edina pot‟ je sporočilo vlade v upanju, da bo ta politika v teku prve polovice leta, prinesla olajšanje in v tretjem tromesečju tudi zboljšanje, ki naj bi se poznalo celo v žepih normalnega državljana. Na tej strategiji gradi Macri in na tem sloni njegovo upanje na volilno zmago.

Letos bodo namreč predsedniške in parlamentarne volitve. Spričo poraznega stanja bi človek pričakoval dosledne in utemeljene predloge, ki bi pojasnili, kaj moramo storiti, da bi ustavili prej omenjeno nazadovanje in se ponovno razvili v delovno in uspešno državo, z vredno proizvodnjo in boljšimi delovnimi mesti. A ne smemo biti preveč optimisti. Naša politična srenja ni vzor stvarnosti, resnosti, sposobnosti in odgovornosti. „Es lo que hay‟, rečejo Argentinci, kar bi vsaj delno odgovarjalo slovenskemu „kar je, je‟. Argentinska politična ponudba je, kot običajno, presneto revna. Kot že dolga leta, bo treba izbirati „najmanj slabega‟.

Preveč otrok, ena sama igrača. Temu je podobna argentinska politična scena. Preveč predsedniških kandidatov je na obzorju, ko vendar vse kaže, da se imata možnost le sedanji predsednik in bivša predsednica. Vendar je stvarno gotovo samo, da bo na vladni strani kandidiral Macri. Med peronisti je vse še ena sama neznanka. Vsi trdijo, da bo Cristina kandidirala. Vendar, za vsak primer, se ponujajo različne variante: od Rossija preko Fernándeza do Sciolija. Tudi bivši guverner province Buenos Aires, Felipe Solá, ki je bil doslej pri Massi, se prilizuje Cristini in samega sebe vidi kot kandidata celotnega peronizma.

Povejmo stvarno: čeprav zveni čudno, lahko ugotovimo, da trenutno obstajata dva peronizma. Na čelu enega stoji gospa Cristina Kirchner, čeprav to ni peronizem, kot ga zgodovinsko in ideološko poznamo. Drugi pa je kaotičen, trenutno še brez »kaudiža«, figura ki je v argentinski politiki bistvena in pogoj za zmago. Tudi tukaj je že nekaj samoproglašenih kandidatov: Urtubey, Pichetto, Massa … A med temi se je zadnje čase pojavil, kot zanimiva možnost, bivši minister Roberto Lavagna. Ob njem se bomo malo dalj ustavili kdaj prihodnjič. Danes le ugotovimo, da če bi on sprejel predsedniško kandidaturo „federalnega‟ peronizma, bi temeljito spremenil volilno sceno.

Medtem, ko je sodišče v severni provinci Jujuy obsodilo socialno voditeljico Milagro Salas zaradi korupcije, se je Macri podal v Brazilijo, da z novim predsednikom Bolsonarom začrtata nadaljnje razmerje med obema državama, odločita, kakšna bo usoda skupnega trga Mercosur in določita strategijo do Venezuele in diktatorskega chavizma. A jasno je, da če je še pred kratkim Argentina kazala smer, je to vlogo sedaj jasno prevzela Brazilija. Kar je, je.