Sreda, 30. januar 2019

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 5

Izpolnjene in neizpolnjene obljube

Počitnice potekajo dokaj mirno. Tudi politična napetost je precej popustila. Napadi raznih opozicijskih osebnosti in skupin na vlado so nekoliko pojenjali. Ljudje tudi bolj govorijo o vročini zadnjih dni kot o politiki. Televizijske oddaje se posvečajo kriminalnim zapletom in nekoliko bolj v stran odrivajo težave državnih ustanov. Lahko bi rekli, da sedanje obdobje predstavlja za vlado neke vrste oddih.

To seveda ne pomeni, da se je položaj izboljšal. Nekateri se celo sprašujejo, če stanje ni neke vrste mir pred novo nevihto. Ekonomisti sicer enotno priznavajo, da je vladi uspel nadzor dolarja (do kdaj še?), a mnogi poudarjajo, da s tem Macri še ni rešil nobene bistvene težave, ki državo porivajo po klancu navzdol. Res je bil dolar kriv, da se je domnevno miren razvoj gospodarstva zrušil med aprilom in majem lanskega leta. A sedanjega stanja direktno ni povzročil dolar, temveč težko mednarodno stanje, nezaupanje finančnih skupin, obupna zadolžitev države in sledeč padec proizvodnje. Vse to pa je le še povečalo težave brezposelnosti in revščine, na katerih jaha opozicija, ko kritizira vlado.

Vse to se dogaja, in se bo vsak dan še ojačilo, spričo bližine volitev. Pravzaprav so volitve že tukaj. Preteklo nedeljo so glasovali v provinci La Rioja, če se lahko sedanji guverner še enkrat predstavi kot kandidat. Čeprav juristi trdijo, da referendum ni bil legalen in da izid ne dovoljuje novega mandata, se mimo sodnih zapletov sedanji vodja že pripravlja na novo kampanjo. Sredi februarja pa se začne letošnji maraton volitev in sicer v provinci La Pampa. Medtem pa, ko se okoli nas vse podira, godba igra na potapljajoči se ladji.

Obljuba dela dolg? Star slovenski rek kaj malo velja v sedanjem svetu. Morda je bilo v preteklih časih v tem oziru malo boljše. A človek bi kar podvomil. Tisti izraz „mož-beseda” je gotovo držal v mnogih primerih. A svet je bil vedno svet in človek vedno podvržen skušnjavam. Morda je le to, da se danes več govori, vsi smo bolj obveščeni in je neizpolnjena obljuba bolj vidna kot prej.

Vendar bi obljube lahko razdelili na več kategorij. Med te pa je treba na prvo mesto postaviti take, za katere že v naprej vemo, da jih dotični ne bo izpolnil; to so politične ali volilne obljube. V tem pogledu pa se položaj, med nami v Argentini in tudi drugod po svetu, vidno slabša. Spomnim se, pred leti, ko sem v obdobju volitev hodil od ene do druge postojanke raznih političnih strank, in zbiral volilne programe. Kaj vse je bilo tam napisano! Če bi tisti, ki so zmagali, izpolnili le delček navedenih načrtov ali obljub, bi živeli skoraj v raju. Pa smo bliže peklu.

Zakaj pišemo o tem? Ker je zadnje čase krožil po časopisju pregled dvajsetih obljub, ki jih je sedanji predsednik izrekel v teku volilne kampanje pred skoraj štirimi leti. A še bolj kot tiste obljube, Macrija drži za vrat predvolilna izjava, da naj ga ob koncu mandata državljani sodijo po uspehu njegovega boja proti revščini. Ljudje ga sedaj „prijemajo za besedo”. Statistike namreč kažejo, kako sta se revščina (pobreza) in siromaštvo (indigencia) povečali zadnje čase. Po prvem, uspešnem obdobju, je tudi socialno stanje zgrmelo po klancu navzdol. Uradne številke in tudi bolj zanesljive raziskave socialnega oddelka Katoliške univerze govorijo o 33,6% revnih (13,6 milijonov) in 6,1% siromašnih (2,47 milijonov). Ta je ena izmed točk, ki postavlja velik vprašaj nad volilnim uspehom sedanjega predsednika na prihodnjih volitvah.

Uboga proizvodnja. Vlada se ponaša z uspehi na deviznem področju. Dolge tedne se cena dolarja suče okoli praga, ki ga določa Centralna banka. Da cena ne bi preveč padla, je Banka celo nekatere dni dolar kupovala na trgu, v obrokih 50 milijonov dnevno. Seveda: še Bog vsem ne ustreže. Izvozniki, zlasti manjši iz notranjosti države, že protestirajo, da bi morala biti cena ameriške valute višja, ker padec prizadene njihovo izvozno uspešnost.

Drugi, ki zaskrbljeno gledajo razvoj gospodarstva so industrijski podjetniki. Stiskanje pasov, ki ga je vlada odločila za domače gospodarstvo, bistveno prizadene prav njih. Razen industrije jekla, ki jo rešuje izvoz, se vse drugo ruši. Prizadeta so predvsem srednja in manjša podjetja (Pymes). Mnoga izmed njih so enostavno zaprla, ali pa odpuščajo delavce, kar povzroča rast brezposelnosti in sledečo revščino.

Pa tudi veliki industrijski obrati zelo čutijo krizo. Pred kratkim je Miguel Acevedo, predsednik Argentinske industrijske zveze (UIA) poudaril zaskrbljenost sektorja glede gospodarskih razmer. Po enem izmed njihovih srečanj je izjavil: „ Zelo smo zaskrbljeni. Analizirali smo zelo težke podatke, saj se je za večino industrijskih sektorjev, razen jekla, proizvodnja decembra grobo zmanjšala. Za vse leto 2018 smo padli za 3,4%. Za december je padec dosegel 9,8%, proti 9,4% meseca novembra, kar kaže resnost položaja. Ko govorimo o neresnosti vlade, mislimo na to Z optimizmom gledamo le na položaj v Braziliji.” Naša sosednja velikanka je prvi zunanji odjemalec argentinske proizvodnje in vsako izboljšanje njihove rasti se hitro pozna tudi v Argentini. A ni mogoče, da smo vedno odvisni od dobrih novic po svetu.

Nevarne volitve. Vrnimo se vsaj bežno na omenjenih 20 Macrijevih obljub. Izpolnil je le dve: razširiti otroške doklade tudi na samostojne delavce /monotributistas) in uvesti zakon o „skesanem sodelavcu” (ley del arrepentido). Nekaj jih je le delno izpeljal (javna dela, borba proti prekupčevanju mamil, profesionalizirati policijo, nuditi dosegljive hipotekarne kredite, namestiti radarje na severni meji …). Druge obljube so na poti izvedbe, a še čakajo. Kar nekaj pa jih je klavrno propadlo: zmanjšanje inflacije, odprava davka na dobiček za delavce in uslužbence (vedno več jih plačuje), zmanjšati in nato popolnoma odpraviti revščino (pobreza 0), povečati število delovnih mest (brezposelnost raste), modernizirati in doseči prozornost volilnega sistema in uvesti elektronsko glasovanje … Raje pustilo stvari tam kjer so.

Neizpolnjene obljube so eden izmed vzrokov, ki mečejo senco na Macrijev namen ponovnega mandata. Drugi pa je nenehna rast cen javnih storitev: transport, plin, elektrika, voda, pa davki … Pri vseh teh pojavih so najbolj prizadeti člani nižjega dela srednjega sloja: mali uradniki, delavci, samozaposleni … In prav ti sestavljajo velik del predsednikovih volivcev. „Hudirja, kako je zopet poskočila cena plina. Tako ne bom več volil Macrija.” Izraz se nenehno ponavlja. Medtem pa vlada polni socialno blagajno za razne (izredno potrebne) podpore in doklade za najnižje stoječe prebivalstvo, ki je sicer izredno prizadeto, a nihče ne umira zaradi lakote. Za prehrano je vsaj delno poskrbljeno, elektriko pa po bednih naseljih enostavno kradejo, ko podjetja, pod pritiskom vlade, gledajo proč. A velika večina glasov tega prizadetega e varovanega prebivalstva bo šlo v malho gospe Cristine.

Macriju ostane eno edino upanje: da ne obledi spomin na grozno korupcijo prejšnje vlade. Nekoliko se je v tem pogledu izboljšalo stanje argentinskega volivca. Prej je veljalo mnenje da „roban pero hacen” (kradejo, a nekaj naredijo). A to že ni bila kraja; bilo je nesramno in brezobzirno ropanje. Ta spomin in pa (dvomljiva) gospodarska stabilnost utegne Macriju podariti (dvomljivo) zmago meseca novembra.