Iz življenja v Argentini                      

Leto II - Št. 2                        

Odpusti nam naše dolge

Nahajamo se že sredi januarja. Izkazalo se je, da so napovedi decembrskih izgredov, ropov in napadov bile le kruta želja nekaterih prevratnikov, ki še vedno mislijo, da „čim slabše tem boljše‟. V miru smo preživeli praznike in vstopili v novo leto, sedaj pa znova zaskrbljeno gledamo obzorje, kaj nam bo usoda prinesla.

Počitniška doba pa je vsako leto oddih. Mnogi odidejo na obalo ali v hribe; nekateri (vedno manj - dolar odloča) potujejo po svetu, drugi obiščejo sorodnike kje v predmestju, kjer nekoliko zelenja in včasih celo plavalni bazen pomirijo živce in razvedrijo duha. Manj je prometa na cestah. Pojenjale so celo ulične blokade (piquetes) in le redki protestniki vztrajajo v hudi vročini ali sredi tropskih nalivov. Da, tudi vreme se spreminja.

Celo vlada si je oddahnila. Dolar je miren, bliže pragu kot stropu meje, preko katere (ali pod katero) bi izzval poseg Centralne banke. In - skoraj čudež - „deželno tveganje‟ je padlo za več kot sto točk. Še vedno smo v špici najbolj nevarnih držav za posojila ali investicije, a svet nas gleda nekoliko bolj milo.

Kriv je Macri. Deželno tveganje je bistveno vezano na zunanji dolg neke države. V tem pogledu je Argentina res nezanesljiva. Številke dolga so ogromne, a važno je predvsem sorazmerje med dolgom in proizvodnjo. Koliko procentov Bruto domače proizvodnje (BDP po slovensko, PBI - Producto Bruto Interno po špansko) znaša zunanji dolg.

Tudi tisti, ki smo Macrija volili in še vedno upamo, da se gospa Cristina ne bo vrnila, moramo priznati, da je na tem področju grozno propadel. V treh letih vladanja se je izkazal kot predsednik, ki je najbolj zadolžil državo. Ko je nastopil vlado decembra 2015, je zunanji dolg znašal okoli 240.665 milijonov dolarjev. Junija lanskega meseca je dolg dosegel že 340 tisoč milijonov. Temu je treba prišteti glavnico in obresti posojila, ki ga v obrokih redno dostavlja Mednarodni denarni sklad (FMI) in ki dosega dodatnih 57 tisoč milijonov dolarjev. Grozno!

V sorazmerju, koliko smo dolžni in koliko proizvajamo, pa je položaj še bolj porazen. Ne smemo pozabiti, da je država v določenem trenutku kirchnerizma izredno rastla. Nafta je bila poceni, soja je bila draga. Potem se je vse zapletlo. Že ko je odšla gospa Cristina je pustila sorazmerje med dolgom in proizvodnjo v višini 52,6%. Sedaj se suče okoli 77,4%. V veliki meri je temu kriva surova devalvacija, ki jo je vladi nakazala kruta realnost. A naj bo vzrok tak ali drugačen, Macri se je izkazal popolnoma nesposobnega upravnika. Prav tako je pogorela njegova „najboljša ekipa zadnjih desetletij‟. Ko se je vse rušilo, mu res ni ostalo drugega, kot da se je zatekel pod krilo FMI in gospe Lagarde (ironija usode, tudi ona je Cristina). To pa ima svojo politično, predvsem pa finančno ceno. Sedaj gospodarimo stvarno. Mnogi resni ekonomisti pa se zaskrbljeno sprašujejo, če jih je pamet srečala še pravočasno.

Laži, laži, nekaj bo ostalo. Ta izraz pripisujejo nacističnemu propagandistu Göbbelsu.  Trdil je da „tisočkrat ponovljena laž postane resnica‟. Pravzaprav je o tem govoril že Voltaire v nekem pismu z dne 21. oktobra 1736. Vendar avtor ni važen, važno je, da je v dobi televizije, interneta in družbenih mrež veliko lažje lagati kot prej. Nahajamo se v času pojava, ki ga po špansko imenujemo „posverdad‟ (oprostite, res ne poznam slovenskega izraza), ko ni važno, kaj je resnica, ampak kaj ljudje verjamejo, da je resnica. Na tem gradijo domala vse politične in ideološke skupnosti, da družbo usmerijo po zaželeni poti.

Nujno je, da na tem mestu pojasnimo važno točko sedanje politične stvarnosti. Lahko to slišimo na televiziji ali po radiju; lahko nam o tem govori politično zagrizena soseda; celo politični opazovalci zapišejo kaj takega; bral sem to tudi izpod peresa resnega peronista (Julio Barbaro), ki celo priznava, da je volil Macrija, čeprav mu je sedaj že žal. Vsi trdijo: kirchnerizem je plačal zunanji dolg, Macri nas je znova zadolžil.

To je enostavno tisočkrat ponovljena laž. Pokojni Nestor Kirchner je res zmanjšal zunanji dolg v letih „debelih krav‟. A po defaultu (odpovedi plačila zunanjega dolga), ki ga je kot enotedenski predsednik razglasil Adolfo Rodriguez Saá decembra 2001, je Kirchner plačal le dolg s Pariškim klubom (plačali smo več, kot je bilo v resnici potrebno). To je bil predpogoj, da smo lahko uredili račune z Mednarodnim denarnim skladom. Temu smo tudi poravnali celoten dolg. To zadnje plačilo je imelo namen, da FMI ne bi več izvajal običajnega rednega nadzorstva nad državnimi računi. Brez mednarodnega nadzorstva je bilo enostavno ponarejati statistike (INDEC in Moreno) in si prisvojiti javne denarce.

V resnici je kirchnerizem v denarju plačal komaj nekaj več kot 9% celotnega javnega dolga v tistem času. Ostalo je refinanciral. In ljudje so takrat verjeli (in še danes verjamejo), da smo „poravnali dolgove‟. Toda resnica je bila, da nam je ostalo kar 91% dolga. Javni dolg Argentine se je med letoma 2005 in 2015 povečal za več kot 86 tisoč milijonov dolarjev. Skočil je z 154.270 milijonov dolarjev na prej omenjenih 240.665 milijonov dolarjev (Vir: Ministrstvo za finance).

Resnica je torej, da je obdobje K okrutno povečalo javno zadolženost, hkrati pa povečalo javno porabo. Ne plačevati, kar dolgujemo, ne pomeni, da smo se rešil dolga. Nasprotno, dokler se ne plača tega dolga, bodo obresti in kazni še naprej naraščale. Seveda, z Macrijem smo prišli iz dežja pod kap. Ceno, da se posušimo, pa bodo plačevali še naši vnuki.

Enajst kandidatov. Kar človek ne razume je, kako se v tem poraznem stanju, ko se Titanic potaplja, sploh še najdejo ljudje (politiki so končno tudi ljudje), ki se potegujejo za predsedniško mesto te nesrečne države. Ni jih malo, a njihov ugled je nekje v podzemlju.

Ena najbolj resnih ustanov za raziskavo javnega mnenja je ljudem predstavila enajst možnih kandidatov. Le dva (guvernerka Vidal in bivši minister Lavagna) imata več pozitivnih kot negativnih mnenj. Vsi ostali (od Macrija, preko Urtubeya, Kiciloffa, Masse in Pichetta, pa do Cristine) zapadejo negativni presoji volivcev.

Jasno je, da Vidal ne bo kandidirala. Do skrajnosti je zvesta Macriju in je gotovo, da bi se potegovala za predsedniško mesto le, če bi se mu sedanji predsednik odpovedal, kar je skrajno neverjetno. Lavagna pa je neznanka. O njem se komaj kaj govori. Možno pa je, če bi Cristino srečala pamet in bi se tudi odpovedala novemu poizkusu, da bi lahko bil kandidat, ki bi za sabo potegnil ves peronizem. Čez nekaj mesecev nam bo vse jasno.