Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 11

Vedno bolj zapleteno

Pred dnevi me je po telefonu poklicala starejša rojakinja. Pogovor je napeljal na te članke in na argentinsko politiko. „Morate nam povedati, kaj naj volimo‟ je bilo povabilo, ki sem ga že navajen. Nisem prerok, nerad napovedujem, še manj pa svetujem, koga naj svobodni državljan voli. Pa tudi, če bi užival s kakšnim svetovanjem, dandanes ne bi mogel ničesar povedati v tem smislu. Dobrih sedem mesecev manjka do volitev, pa dejansko ni nič jasnega. Stalno poudarjamo, da bo sedanji predsednik ponovno kandidiral, pa tudi to ni sveta resnica. Kar pa se tiče opozicije, je kaos popoln.

Pri odločitvi za oddajo glasu bo gotovo v prvi vrsti vplivalo gospodarsko in socialno stanje. Na tem področju ima opozicija prednost, ker vlada ne najde prave poti, da bi ustalila gospodarski položaj in začela tolikokrat obljubljeno in zaželeno reaktivacijo - obnovo proizvodnje in rast gospodarstva. In da je mera težav polna, so zadnje številke revščine in brezposelnosti le še ojačile občutek poraza vladnih naporov. Lansko leto je število brezposelnih narastlo za 262.000 delovnih mest. Pri podatkih revščine pa predvsem udarja število revnih otrok, ki zasega polovico celotnega otroškega prebivalstva.

Vsi po vrsti. Začnimo pri vladni povezavi Cambiemos. Predsednik Macri noče ničesar slišati o kakih primarnih (notranjih) volitvah. A pojavljata se ob tem dve težavi. Prva je, da radikalna stranka, ki je važna zlasti, ker je razširjena po vsej državi in vlada v nekaterih provincah, hoče sedaj večje soudeležbe. Zahteva podpredsedniško mesto; nekateri veljaki pa celo, da naj izvedejo notranje volitve. Proti Macriju bi v tem primeru nastopil polemični Martin Lousteau. Radikali nimajo širokega zaledja in številnih glasov, a brez njih bi se moral Cambiemos enostavno posloviti od zmage. Druga težava pa je nenehen padec predsednikove priljubljenosti. V vladni povezavi so vedno številnejši tisti, ki predlagajo, naj bi v primeru, da bi ta padec ogrožal zmago, zamenjali kandidata in predstavili na to mesto bolj priljubljeno guvernerko province Buenos Aires, Marijo Eugenio Vidal. Ta se zamenjave odločno otepa. Vendar, ne bi morda sprejela mesta, če bi hiša gorela?

Bivša predsednica Cristina Kirchner je tudi namenjena, da se predstavi. Pa se je zadnje čase slišalo kar nekaj glasov, ki dvomijo o tem. Zakaj? Ker je sicer v priljubljenosti skoraj izenačila Macrija, a ga tudi prekaša, ko vprašajo koga ne bi nikakor volili. Število Macrijevih »nevolivcev« je vseeno še manjše kot pa Cristininih. Poleg tega bo obdobje volilne kampanje sovpadalo s povečanjem sodnih postopkov. Nad bivšo predsednico visi deset sodnih obtožba, izmed katerih je pet v polnem teku. Dve bosta dosegli višek prav v neposredni bližini volitev. Ne bo najboljše priporočilo zanjo v primeru drugega kroga. Zaradi tega dejstva pa rastejo nadomestni kandidati kot gobe po dežju. Najbolj vidni so Felipe Solá, bivši guverner province Buenos Aires; poslanec Agustín Rossi in celo Daniel Scioli, ki nikdar ni prenehal biti kandidat. A kdorkoli bo v tem primeru izbran, bo moral imeti „blagoslov‟ Cristine in ji obljubiti popolno pokorščino. Geslo bo ponovno: „Kdorkoli na vlado, Cristina na oblast‟.

Ostaja pa še Federalni (ali Alternativni) peronizem. Tukaj imajo vedno več vpliva guvernerji. Ni še jasno, če bodo vsi ostali, ali bo kateri podlegel vabilom kirchnerizma. Mnogo je odvisno tudi od točke, kdo bo končno predsedniški kandidat te struje. Vsi napori namreč, da bi peronizem nastopil z enotno listino, so doslej propadli. Kaj pa, če Cristina končno umakne kandidaturo, da bi zagotovila zmago opozicije? To je izredno malo verjetno; pa tudi v tem primeru so Federalisti odločeni, da nastopijo samostojno. Vendar tudi oni imajo težave s kandidati. Guverner iz San Juana, Sergio Uñac, ki je preteklo nedeljo z več kot polovico vseh glasov zmagal na okrajnih primarnih volitvah in pridobil na ugledu, predlaga naj kandidira bivši gospodarski minister Roberto Lavagna. On se mu pa ponuja kot kandidat za podpredsednika. A Massa, ki je eden glavnih voditeljev te stranke, tudi hoče kandidirati za predsednika. Na vsak način, zahteva primarne volitve, ki jih Lavagna noče. Nič ni dokončno in vse je na kocki.

Kampanja se je že začela. Čeprav je doba kampanje časovno omejena po zakonu, vsi vemo, da tega nihče ne spoštuje. Začnimo pri vladi. Ker na gospodarskem področju nima velikih uspehov, se osredotoči predvsem v opravljenih javnih delih. Kar osemsto jih predvideva otvoriti v obdobju pred volitvami. To bi sicer moralo biti prepovedano. A ker je ravno kirchnerizem do skrajnosti izkoriščal vladne izvršitve, mora biti sedaj tiho. Vlada poudarja tudi snov pozitivne zunanje bilance. Šest zaporednih mesecev se pretežno več izvozi kot uvozi. Vlada upa, da bo na področju zunanje trgovine letos dosegla presežek v višini 10.000 milijonov dolarjev. Privatni krogi pa trdijo, da ne bo presegla šest, morda kvečjemu sedem tisoč milijonov. Presežek pa ni sad povečanega izvoza, temveč hudega padca uvoza. Zadeva ne bi bila zaskrbljujoča, če ne bi največ padel uvoz strojev za modernizacijo industrije in uvoz produktivnega kapitala. Trenutno vlade ta podrobnost ne zanima.

Kirchnerizem nima kaj pokazati, razen vladnih napak. Pri tem računa predvsem, da ljudje hitro pozabijo. Poudarja napake, čeprav so podobne, in včasih enake njihovim. Izvajajo pa tudi medijski terorizem. Prav te dni so po omrežju (facebook, instagram, twitter), množično napovedovali, da bo na področju dolarja vlada uvedla klado (cepo), znano za časa njihove vlade. Edina napoved, v kateri je vlada uspela, je bila ravno odprava klade in prost pretok deviz. Namen kirchneristov je bil povzročiti paniko in sprožiti novo dolarsko krizo. Ni jim uspelo, ker so ljudje že spoznali njihove zanke. Zanašajo se lahko le na množico glasov, ki ostajajo zvesti Cristini v milijonskem buenosaireškem predmestju.

Med federalnimi peronisti pa je najbolj aktiven Massa. Ta torek je imel srečanje s tristo malimi podjetniki, profesionalci in ekonomisti. Tam je napovedal neke vrste vladni načrt, osnutek dela na desetih področjih. To je izredno lahko napovedati; nekaj drugega pa bo, v primeru zmage, to izpeljati. Sedanji predsednik bi mu lahko o tem marsikaj povedal. Ko že govorimo o načrtih; eden teh zadeva vprašanje upokojencev. Pod njegovo vlado bo vse dobro in urejeno. Ne smemo pa pozabiti, da je on, ko je vodil upokojensko ustanovo, odločil prizive na višja sodišča, ko so v prvi instanci sodniki odločali v prid upokojencem. Sodbe se tako zavlačujejo leta in leta. Sedaj je Massa iznašel smodnik?

Tudi v parlamentu. Volilna kampanja se je preselila tudi v parlament. Ni treba posebej poudariti, da ta skoraj ne deluje v volilnem letu. Pa so Federalni peronisti, s pomočjo kirchnerizma (znova volijo enotno) predstavili zahtevo za izredno zasedanje, kjer naj bi obravnavali večje število zakonov; vsi so neprijetni (in nevarni) za vlado. Sem spada omejitev podražitve javnih storitev, povišanje pokojnin, davčna reforma, ekologija, tehnologija, itd. Seveda je vse skupaj le propaganda. Da bi te zakone potrdili po izredni hitri poti, potrebujejo dve tretjini glasov, ki jih pa nimajo. Če pa gredo zakonski predlogi po običajni poti, ne bodo potrjeni pred volitvami. Oni to vedo, a prijetno je kazati kaj vlada noče, oni pa hočejo, čeprav jih ne briga kako bi se to izvedlo, in kakšne posledice bi imelo.

Prav tako nameravajo ukiniti predsednikov dekret (DNU), ki predvideva zaplembo imetja, ki je sad korupcije. V tem so tudi enotni obe varianti peronizma.

Tone Mizerit