Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 14

Gremo v gledališče?

Nihče ne more trditi, da je argentinska politika dolgočasna. Razvoj dogodkov je kot vrsta odličnih gledaliških predstav, kjer si sledijo drame, komedije, tragedije, burke, sakralna dela, plesne predstave … Zanimivo je zlasti, s kakšno hitrostjo se vrstijo različna dela. Druga zanimivost so igralci, ki so vsekakor mojstri. Z neverjetno lahkoto so danes angeli, jutri demoni, obenem rešitelji, klovni, pa seveda tudi lopovi in morilci. Komedije pa se kaj hitro sprevržejo v tragedije; in obratno.

Stvarnost vedno presega domišljijo. Prizor sledi prizoru. A predstavam nikdar ni konca. Tega ne bo, ker Argentine ne bo konec. Na tak ali drugačen način se vedno splazimo iz močvirja. Vestno sledimo razvoju dogodkov, a imamo tako presneto slab spomin, da ne zaznamo, kolikokrat smo že prizor videli in tako gledamo vedno iste razplete, kot da bi jih prvič doživeli. Argentina je eno nenehno ponavljanje same sebe.

Še ena kriza. Koliko jih je že bilo? Nešteto. A vrnimo se v našo vsakdanjost. Zadnje čase je bilo videti, kot da se je mir vrnil na gospodarsko področje. Res je inflacija neukrotljiva, a kazalo je, da se bo delno unesla. Vladni ukrepi glede cen so nekoliko pomirili narod, čeprav vsi vemo, da je sistem »nadziranih cen« zelo omejen, in ne bo dosegel najbolj potrebnih. Večji učinek na delavske žepe (in predvsem žepe brezposelnih in skrajno bednih) je bilo napovedano zamrznjenje cen javnih storitev, predvsem transporta. Bencin naj bi se sicer še enkrat malo podražil, a to je bilo predvideno.

Pa je nastopila ura drame. Pretekli četrtek 25. aprila je zagorelo. V vladni palači in v Centralni banki so zarjoveli alarmni zvonci. Dolar je nepričakovano začel rasti. Cena se je dvigala tako neukrotljivo, da so se tresli temelji gospodarske zgradbe. Kar naenkrat je dosegel 47 pesov, medtem ko je deželno tveganje v nekem trenutku preskočilo tisoč in zapisalo grozno številko 1011. Živčni vladni posegi niso bili kaj učinkoviti, vendar se je nato stanje umirilo. V petek ni bilo večjih sprememb, a napetost ni popustila. Zanimivo pa je dejstvo da, medtem ko so v vladnih krogih obupavali, se je opozicija veselila. Vse v soglasju s tem, kar so pred časom krstili kot „teorija Dady Brieva‟, po znanem komiku in fanatičnem kirchneristu. Ta je izjavil da „čim slabše, tem boljše‟: čim slabše je gospodarsko in socialno stanje, tem boljše je za politično opozicijo.

Poglejmo nekoliko ozadje slike. Malo pred tem udarom je nek institut za raziskavo javnega mnenja prvič ugotovil, da bi v morebitnem drugem krogu med Macrijem in bivšo predsednico, zmagala gospa Cristina. To novico so vrgli v svet iz osrčja banke J. P. Morgan, ki je ena bistvenih ustanov v upravljanju argentinskih vrednostnih papirjev. Isti dan (25/4), ko je Argentina upnikom vestno plačala 3.500 milijonov dolarjev, so v banki lepo pospravili denar, potem pa odjemalcem sporočili, da Argentina ni zanesljiva. V paniki so padle cene argentinskih delnic v osrčju kapitala, Wall Street, medtem ko je v Buenos Airesu gorelo.

Zakaj se sploh čudimo? Španska ljudska modrost trdi da „kapital nima zastave‟. Tudi nima srca, ne lojalnosti. Edini bog je denar. Ko so mirno pospravili dobiček, so sprožili paniko, zbili ceno argentinskih bonov, pokupili poceni in, ko se je položaj umiril, začeli računati dobiček. Je res vse povzročila novica, da Cristina Fernández lahko zmaga? Ne, dragi moji; to ni resno. Do volitev manjka še šest mesecev - to je za Argentino cela večnost. V anketah je vsaj kakih 20% ki priznajo, da se še niso odločili. Kaj bodo oni volili? Niti še ne vemo, kdo bodo kandidati. Vse je hazardna igra, v kateri vedno zmaga svetovni kapital.

Slab spomin. Prej smo omenili, kako hitro pozabljamo na dogodke, ki so se že razvijali na argentinskem političnem odru. Ko vsa združena opozicija rjove, kako da je deželno tveganje doseglo 1011 točk, nihče ne obrne pogleda v zgodovino. Kaj bi lahko tam ugotovili? Da ta številka ni prva in najmanj najhujša. Poglejmo zadnje predsednike in njihove rekorde deželnega tveganja: De la Rúa, 4753; Duhalde, 7720; Néstor Kirchner, 6769; Cristina Kirchner, 1965; Macri (25/4/19), 1011 (a je še isti dan padel na dokončnih 968). Česa se torej bojimo? To sicer ni Cankarjeva burka, „stara že tisoč let‟, a kako stoletje se vleče ob našem slabem spominu.

Vlada je zadevo hitro rešila: v dogovoru z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) je dosegla, da Centralna banka lahko poseže na dolarski trg kadar se ji zdi, in ne le, kadar dolar pade pod prag ali preluknja strop. Sploh tista iznajdba o tako širokem „pragu in stropu‟ ni imela nobene logične podlage. Denarni oblasti niti ni bilo treba poseči na trg. Ko so objavili, da bodo lahko posegli, se je položaj umiril in dolar padel na 44 pesov. Dragi moji, ne pričakujte miru. Vojne ne bo konca, vse to je le premirje - odmor v neskončni drami.

Razvoj v državi seveda ne pomaga vladnim položajem. Preteklo nedeljo so bile primarne volitve v provinci Santa Fe. Zmagal je socialistični kandidat Bonfatti (31%), a peronisti so izbirali med dvema kandidatoma in, če seštejemo njihove glasove, skupaj dosežejo 42%. Macrijev kandidat je prispel tretji s komaj kakih 20%. Tudi to niso najboljši izidi za vlado in ne prinesejo miru v vsakdanje življenje.

Potem pa še stavka. Pravzaprav dve stavki. Kot je tudi že tradicija v argentinskem sindikalizmu, se ne morejo zediniti niti v datumu protestov. Levičarski sindikati, ki se jim je sedaj pridružil in jih nekako vodi glavni tajnik tovorniškega sindikata Hugo Moyano, izvajajo svojo stavko ta torek 30. 4.; prav v trenutku, ko pišem te vrstice. Zahteva je ena sama: da vlada spremeni gospodarsko politiko. Uradna CGT pa je napovedala stavko za 1. maj, ko je na vsak način dela prost dan. Potniški transport tudi nastopa ločeno: manjši del stavka z levico, večina se je priključila uradni CGT. Bomo kdaj v čem enotni?

Bo prvi? Vsi vemo, da bo Macri ponovno kandidiral. Nesmiseln in celo škodljiv je pritisk podjetniških skupin, ki zahtevajo, naj na vladni strani kandidira guvernerka province Buenos Aires, María Eugenia Vidal, najbolj upoštevana politična osebnost. Sedanji predsednik hoče zmagati na volitvah in izvesti svoj načrt v teku drugega mandata. A bolj kot zmago, želi postati prvi neperonistični predsednik, ki bi dopolnil svoj ustavni mandat.

V vsaki normalni državi je to precej običajno: predsednik dopolni svojo dobo. V Argentini, po letu 1945, noben predsednik, ki ni bil iz vrst peronizma, ni zaključil svojega mandata. Frondizi in Illia sta postala žrtvi vojaških udarov. Alfonsín in De la Rúa sta padla kot posledica peronističnih spletk in izgredov. Upajmo, da bo Macri vstopil v zgodovino kot prvi, ki je dokazal, da je tista trditev, da samo peronizem lahko vlada Argentino, mit in sestavni del tukajšnjega bajeslovja.

Ko že govorimo o bajkah. Bivša predsednica je te dni objavila knjigo, ki je neke vrste avtobiografija. Že naslov je presenetljiv: „Sinceramente‟ (Iskreno). Kot za časa vladanja si izmišlja in zavija dejstva. Da bi zavrgli vsako njeno napačno trditev, bi potrebovali drugo knjigo. A navedimo le en primer tega spretnega zavijanja: položaj njene hčerke Florencie, ki nima parlamentarne nedotakljivosti. Ko jadikuje nad njeno kruto usodo trdi, da je prišla pod sodno preiskavo isti dan, ko je umrl njen oče (in je postala dedinja premoženja). Sodna raziskava se je dejansko začela štiri leta za tem in uboga Florencia, med drugim, nima načina, da bi razložila, kako je prišla do štirih in pol milijona dolarjev, ki jih je sodnija odkrila v njeni bančni skrinji. Bomo na koncu zaploskali?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 13a

Veliko grmenja

Kar prav pride, da od časa do časa posežemo v zakladnico ljudske modrosti. Današnji izrek „veliko grmenja, malo dežja‟, se kaj lahko nanaša na zadnje gospodarske ukrepe. Kot smo poročali v teh člankih, so se v vladi nenadoma zavedali, da se jim volilna sreča ne nasmiha. Nasprotno, celo ankete ustanov, ki so blizu vladnih položajev, so pokazale, da Macrijeva zmaga v morebitnem drugem krogu proti bivši predsednici ni zagotovljena. Nasprotno: nenadoma se številke pričele nagibati v prid Cristini Kirchner.

Vzrok za ta položaj je treba iskati v izrednem padcu predsednikove priljubljenosti; padec pa je direktno navezan na inflacijo in težak socialni položaj velikega dela prebivalstva. Znova se srečamo z dejstvom, da vladnim ekipam manjka rahločutnosti. Težki pojavi, ki ljudi razburjajo in grenijo vsakdanjost, gredo mimo njih, kot da jih ne prizadenejo. Gospodarska ekipa je zagledana v finančne in monetarne ukrepe. In ker (iskreno) smatra, da je na pravi poti, ki nas bo dokončno pripeljala na pot obnove gospodarstva, misli, da je vse v redu.

Ob tem dvoje misli. Kot v katerikoli stroki, je v ekonomiji opazna neka oholost in fanatizem. Vsak ekonomist smatra, da je njegov (in samo njegov) načrt pravilen. Nekako kot zdravniki, ki predpisujejo vrsto nasprotujočih si zdravil in kirurških posegov, pa ne vidijo (ali v svoji zagledanosti nočejo videti), da je bolnik vedno slabši, skoraj na robu groba. Drug pojav pa je reakcija ljudi. Tudi če bi vladni možje vedeli kaj delajo in bili na pravi poti (kar je dandanes precej dvomljivo), je hudo pomanjkanje politične sposobnosti misliti, da na inflacijo in sledeče obupno socialno stanje ne bo reakcije. Še bolj naivno pa je pričakovati, da opozicija ne bo izkoristila tega stanja in kovala svoje ofenzive na grobih vladnih napakah. Tako se je v poldrugem letu, od oktobra 2017, položaj popolnoma spremenil in zmagovitemu Macriju teče voda v grlo. Kaj malo pomagajo izjave kot „podcenjevali smo moč inflacije‟. Po toči je prepozno zvoniti, tudi to pove ljudska modrost.

V sili - aspirin. Ko so se spričo negativnih volilnih napovedi v rožnati palači streznili, je bilo prvo vprašanje: kaj pa sedaj? Zahteve po ukrepih, ki bi omilili učinke krize na ljudi, niso prihajale le s strani opozicije ali zaveznikov v vladni koaliciji. Poleg radikalov so se glasovi slišali v samih vrstah stranke Macrijeve PRO, celo na najvišjih nivojih. A volitve so že pred vrati. Ni bilo možnosti kakšnega dvomljivega kirurškega posega, ni bilo časa za dolgoročna zdravila. Zato so vladni ukrepi podobni aspirinu, ki ga bolnik použije, da vročina nekoliko popusti in bolečine pojenjajo. A v bistvu se stanje ne izboljša, morda celo obratno.

Deset ukrepov je napovedala vlada, ki pa v bistvu kaj malo pomagajo najbolj prizadetim. Maksimirane cene šestdesetih pridelkov, bistveno povezanih s prehrano, je kaj dvomljivega učinka. Lahko se jih dobi predvsem v veleblagovnicah. Male trgovine si ne morejo privoščiti široke ponudbe. Kitajci pa so znova odklonili sodelovanje. Podjetniki so sicer pristali na te „prostovoljne‟ ukrepe. Jim lahko zaupamo? O posojilih in kreditih smo že pisali, da je bolj blizu srednjemu sloju kot pa bednim naseljem. Poleg tega je bil vladni namen, da ta posojila ojačijo potrošnjo, ki nenehno pada. Pa so strokovnjaki že ugotovili, da bodo prosilci teh posojil denar namenili plačevanju dolgov, prej kot pa potrošnji.

Bolj učinkoviti so popusti na zdravila, pa zamrznjenje cen javnih storitev, predvsem transporta, plina in elektrike, ki bi se morale še podražiti. A tudi tukaj nekaj škripa. Baje se bo podražila voda (znova bo prizadet srednji razred). Pa bencin? Ne, ne, ta se bo (trdijo) tudi podražil maja, kar bo povzročilo nov skok inflacije. Pravzaprav inflacija se bo nekoliko umirila, a ne kmalu in ne preveč. To ni kot pod kirchneristi, ko je Moreno inflacijo računal na podlagi „varovanih cen‟. Sedaj vladni institut računa na podlagi trga, ne po želji predsednika. Je pa en ukrep, ki ljudi ne zanima, a je zelo pozitiven: davčni dolgovi malih in srednjih podjetij. Vlada je znižala obresti in podaljšala rok odplačevanja teh dolgov. S tem je omogočila, da obratujejo naprej in preprečila nov sunek brezposelnosti. A če je to danes mogoče, zakaj ni tega storila prej? Je res vse odvisno od napovedi volilnih uspehov, ali bolje neuspehov?

Kaj je gotovo? Govorimo o volitvah. Tudi tukaj najdemo toliko različnih mnenj, da resen človek ne ve, kaj bi verjel. Čeprav nekateri strokovnjaki trdijo, da je že vse jasno glede volitev in kandidatur, drugi menijo da „edino gotovo je, da ni nič gotovega‟. Na vsak način, tri osebe pritegnejo v sedanjem stanju pozornost vseh opazovalcev: predsednik Macri, bivša predsednica Cristina in pa bivši minister Lavagna. Okoli te „svete trojice‟ tečejo vsa ugibanja.

Macri je absolutno namenjen, da se predstavi. Sedaj mu iščejo najboljšega podpredsednika in nenadoma se je na odru pojavil Martin Lousteau, ki izhaja iz radikalnih vrst (čeprav je bil v kirchneristični vladi). A sedanji predsednik vzbuja dvom med podjetniki in v finančnih krogih. Tisti, ki se nagibajo k vladi in jo podpirajo, se bojijo, da ne bi bil najboljši kandidat. Zato je vedno večji pritisk, da bi predsedniško kandidaturo vladne povezave zavzela guvernerka Vidal. Ni prvič, da se o tem govori in seveda Macri o tem noče ničesar slišati. A 22. junij, ko bo zapadel rok za predstavitev kandidatov, je še zelo daleč.

Bivša predsednica je neznanka. Kot je že v njeni naravi, nikdar ne pove po resnici svojih namenov. A tisti, ki trdijo, da jo poznajo, so prepričani, da bo kandidirala. Če ne bi, bi bila porinjena ob stran. Če pa se predstavi, tudi če ne zmaga, obdrži vajeti na čelu opozicije, da lahko skoraj v nedogled ostane osrednja osebnost argentinske politike.

Lavagna pa je še večja neznanka. V politiko ga je ponovno pritegnil Massa. Upal je, da bo ojačil Federalno Alternativo, a ostal v drugi vrsti. Bivši minister pa je zahteval, da ga soglasno proglasijo za predsedniškega kandidata. Ko Massa tega ni sprejel, je on začel graditi lastno povezavo. V njo naj bi šli nevtralni peronisti, razočarani radikali, zmerni socialisti, neopredeljeni in neodločeni, ki jih ni malo. A usoda te povezave je tudi zavita v meglo. Torej: volitve in kandidati se nahajajo v popolni negotovosti.

Za konec. Predsednik sedaj vodi vrsto pogovorov z raznimi vplivnimi skupinami. Najprej so bili na vrsti podjetniki, katerim je zagotovil, da bo kandidiral in tudi (z malenkostno razliko) premagal svojo nasprotnico. Srečal se je tudi z guvernerji, ki so v vladni povezavi a so člani radikalne stranke. Z nekaterimi vodilnimi osebnostmi PRO so skupaj pregledali zadnje ukrepe in debatirali o novem položaju. To približevanje radikalom je tudi znak, da so volitve pred vrati in je usoda dvomljiva. Zakaj tega ni storil ves čas vladanja? So družabniki v povezavi cenjeni le, kadar potrebujejo njihove glasove? Čudna koalicija, kjer le ena stran stoji pri krmilu in si ne pusti niti svetovati, kam naj obrnemo kljun ladje.

Zanimanje pa je sedaj obrnjeno v provinco Santa Fe, kjer bodo to nedeljo predhodne (primarne) volitve. V nedeljo 12. maja pa so splošne volitve v Córdobi. Od teh dveh izidov je mnogo odvisno, da vidimo, kam se sreča obrača. Poleg province Buenos Aires in prestolnega mesta, sta ta dva območja (in še Mendoza) največja volilna okrožja. Počasi, prav počasi se bo jasnilo volilno obzorje.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 13

Rešilna bilka?

Znova se lahko vrnemo k ljudski modrosti, ki v skopih besedah jasno oriše zapletene položaje. Naš današnji naslov je prav to. Slovar slovenskih frazemov razloži izraz „rešilna bitka‟ kot „zadnji poizkus izhoda iz težav; zadnja rešitev iz (navidez) brezupnega položaja‟. Ko je povodenj že odplavila pomole in mostove, se utapljajoči človek prime vsakega še tako neznatnega sredstva, da bi mu pomagalo pred dokončno kruto usodo.

Nekaj takega mi je prišlo na misel, ko so obveščevalna sredstva napovedovala prihodnje korake, s katerimi vlada skuša obuditi ljudsko upanje, omiliti težki socialni položaj, pa tudi ojačiti lastni optimizem spričo temnih napovedi v zvezi z usodo prihodnjih volitev.

Iskanje rešitve v težkih položajih je skoraj tradicija v argentinski politični zgodovini. Alfonsín je uporabil kar dva različna ukrepa: „Plan Austral‟, s katerim ga je minister Sourouille rešil na dopolnilnih volitvah leta 1988, in „Plan Primavera‟, ki je žalostno pogorel in povzročil njegov prezgodnji odhod s predsedniškega položaja. Več sreče je imel Menem, ki mu je minister Cavallo z načrtom „konvertibilnosti‟ (1 dolar = 1 pes) zagotovil deset let ob krmilu države. Ne bomo danes razglabljali o teoriji, da je ta načrt dolgoročno povzročil grozno krizo leta 2001.

Macri se nahaja v podobnem položaju. A o sedanjih ukrepih ne moremo reči, da je nekakšen „plan‟, saj niti nima imena. Je le vrsta odredb, ki naj nekoliko olajšajo težko stanje najbolj prizadetih plasti prebivalstva, omilijo skrajno revščino in morda dodatno povzročijo razmah usihajoče potrošnje. Nekakšno zamrznjenje cen, dvomljiv nadzor trga, negotov oklep dolarja, možnost bolj prijaznih kreditov in še kaj, pač ni dovolj, da se »Brdavs ukroti«.

                                                      

Huda ura. Napoved omenjenih ukrepov je sovpadal z objavo inflacije meseca marca. Znova so bili pokopani vladni upi, čeprav je zadnje dni že bilo jasno, da bo udarec hud. Marčevska inflacija je dosegla 4,7%, najvišja v sedanjem obdobju. Tako so v zadnjih dvanajstih mesecih cene poskočile kar za 54,7%. Če je bil podatek sam po sebi pretresljiv, so mediji še povečali učinek in kar tekmovali med seboj, kdo bo bolj poudaril tragedijo nenehne rasti cen. A napoved nekaterih povišic za mesec maj je še bolj potemnila oblake na obzorju.

„April je že izgubljen. Če nam ne uspe omiliti položaja v maju, bo po nas‟, je dramatično a precej točno ugotavljal nek vladni mož. Namen sedanjih ukrepov je pravzaprav doseči neke vrste premirje med vlado in ljudstvom, da se potem, okoli avgusta in septembra, bolj jasno pokaže realno izboljšanje gospodarstva. Že sedem mesecev je zunanjetrgovinska bilanca pozitivna. Četrti mesec že nenehno raste proizvodnja. Res je, da komaj vidno, a težnja je opazna in navdaja z upanjem. Tega se ljudje še ne zavedajo in se v žepih tudi ne bo poznalo pred volitvami. Vendar se optimizem obnavlja in, če vladi uspe, da omili razmerje in zmaga na volitvah, bo postavljen močan temeljni kamen, da začnemo graditi na razvalinah.

A medtem se vse maje. Vlada sicer ohranja priljubljenost in namen glasovanja kakih 35% prebivalstva. Ni malo, a proti združenemu peronizmu je premalo. To so jasno pokazale primarne volitve v provinci Entre Rios, kjer so enotno nastopile vse peronistične frakcije. Njihov kandidat Gustavo Bordet je dosegel kar 58% glasov; vladna povezava Cambiemos komaj 34%. Nekaj podobnega je bilo že prej v provinci San Juan, kjer je guvernerju (Sergio Uñac), uspelo potegniti za sabo ves peronizem.

Da je mera vladnih težav polna, javnomnenjske ankete kažejo, kako raste priljubljenost bivše predsednice in upada Macrijeva. Cristina Fernández je zavzela zanimivo taktiko. Potem, ko ji je uspelo rešiti hčerko pred sodnimi postopki s tem, da jo je z izgovorom bolezni poslala na Kubo, je utihnila. Nekdo ji je (pametno) svetoval, naj ne govori. Vsakič namreč, ko je odprla usta, je padla v priljubljenosti. Če pa je tiho in pusti, da vlada mirno izvaja osovražene gospodarske ukrepe, se ji jasni obzorje. To zadržanje imenujejo „taktična tišina‟, ki bo verjetno trajala do bližine volitev. Vzporedno, ko rastejo njene volilne možnosti, pa se upočasnjujejo sodni postopki proti njej. Tudi to je tipičen argentinski pojav.

Edino vladno upanje v sedanjem stanju, s pogledom na volitve je, da se peronizem ne bo mogel zediniti okoli enega samega kandidata. V njihovih vrstah je namreč še vedno hud odpor proti bivši predsednici. „Cristina se lahko povrne na oblast. Je že čas, da zapademo paniki‟, je pred dnevi zapisal Julio Barbaro, eden redkih mislečih peronistov, ki je priznal, da je volil Macrija, a ga sedaj razočaran ostro napada. Trdi pa, da bi bil povratek prejšnjega režima usoden. Mnogo jih je, ki niso pripravljeni na skupen nastop pod njenim vodstvom.

Slab spomin. Ena značilnosti argentinske politične miselnosti je, da hitro pozabi preteklost in se osredotoči v sedanjost. A omenimo, da ima sedanje stanje kar nekaj predhodnih primerov. Lahko trdimo, da Argentina pada iz krize v krizo. Sedanje vladno vodenje gospodarstva je eden redkih primerov, da napadajo strukturalne napake. Revščina je dosegla za časa Alfonsina usodnih 31%. Potem se je stanje izboljšalo, a znova iztirilo med drugo Menemovo vlado. V času krize leta 2000 je presegla 34%. In v zadnjem obdobju kirchnerizma je leta 2014 dosegla 29,7%. Le da takrat statistik niso objavljali, saj smo imeli „manj revnih kot Nemčija‟. Predsednica Cristina je namreč 8. junija 2015, v Rimu, na zasedanju Organizacije ZN za prehrano, veselo izjavila, da ima Argentina „manj kot 5% revnih‟, čeprav državna ustanova za statistike o revščini ni objavljala nobenih podatkov. Številke je tedaj pisal raziskovalni institut katoliške univerze, isti, na katerega se sedaj sklicujejo kirchneristi kadar napadajo vlado.

Zadnjih 77 let smo nenehno trpeli državni deficit. Osemkrat smo zapadli „defaultu‟, odpovedi plačevanja zunanjega dolga. Zadnjih sedem let kirchneristične vlade je bilo gospodarstvo podvrženo populističnim ukrepom, ki so nas pripeljali na rob prepada. Kaj je bila najhujša Macrijeva napaka? Da je sam sebe in tudi ljudstvo prepričal, da bomo kaj lahko in poceni izšli iz tega močvirja, ko bi nam moral, po Churchillovem vzoru, povedati, da nas čakajo kri, znoj in solze. Je še čas, da vse to popravimo?

Volilne neznanke. Inflacija meseca maja bo znana v začetku junija. A dne 22. tistega meseca zapade rok, da stranke in povezave predstavijo kandidatne liste. Takrat bo končno jasno, kdo se bo predstavil in pod kakšno oznako. Ni dvoma, da bo vladna povezava (Cambiemos) nastopila enotno kot doslej. Popolna neznanka pa je še, kaj bo s peronisti. Pred kratkim smo poročali o težavah Federalne Alternative. Kazalo je, da bodo nastopili v široki povezavi, kateri na čelu naj bi stal bivši minister Lavagna. Njim bi se pridružili tudi uporni radikali, predvsem pa socialisti iz province Santa Fe in njim sorodne skupine.

Pa je eden vodij Alternative, Sergio Massa, zahteval notranje volitve, Lavagna pa vztrajal na dogovoru in soglasju, v katerem bi on bil predsedniški kandidat. Kot smo poročali, se je dogovor izjalovil, ker se je Massa preveč približal kirchnerizmu v upanju, da bo on kandidat enotnega peronizma. Vse je ostalo v oblakih. Sedaj Lavagna ohranja svoje peronistično zaledje, prejel pa je tudi podporo Margarite Stolbizer in njenega GEN; njim pa sta pridružila še radikal Ricardo Alfonsín in socialist Roberto Miguel Lifschitz. Bomo končno imeli tri peronistične liste?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 12

Zadnje kar izgubimo

Ljudska modrost, ki se izraža v rekih in pregovorih, je tesno povezana z življenjem in čutenjem nekega naroda. V tem pogledu so Argentinci prejeli bogato dediščino Španije in, v manjši mero, tudi Italije. Primes drugih narodnosti (Angleži, Nemci, Judje, Arabci, razni slovanski narodi), so prispevali nekaj značilnosti. Zgodovinske okoliščine so dodale svoj pečat. Danes je sicer težko govoriti o argentinski narodnosti, kar ves ta primes se še ni dokončno kristaliziral. A nekaj je gotovo: ponavljamo pregovore in hočemo sami sebe prepričati, da bo tako držalo.

„Upanje je zadnje kar izgubimo‟ radi trdimo tudi, kadar nam že voda teče v grlo. Argentinec upa proti upanju v najtežjih položajih in si predstavlja, da nas bo Bog končno potegnil iz močvirja. Roma na razne Marijine božje poti (Luján, San Nicolás, Del Valle, Carrodilla, Itatí …) in res zaupa, da ga bo „Devičica‟ obvarovala najhujšega. To nekaj časa pomirja narod, a vedno bolj se zaveda, da mora tudi sam nekaj narediti, da je treba iskati stvarnih poti, saj star španski pregovor svetuje da naj „prosimo Boga in udarjamo z gorjačo‟.

Ni treba še posebej poudarjati kako kritičen je sedanji argentinski trenutek. Kljub utrjenemu upanju, da bo že »nekoč boljše«, prihaja v zavest, da je treba prijeti gorjačo. Kam naj jo usmeri? Proti tistemu, ki bi moral nekaj narediti, pa baje nič ne naredi, ali ne zna, ali noče … Torej, z gorjačo nad sedanjo vlado. Gorjača je v tem primeru volilna izbira, ki se vedno bolj oddaljuje od Macrija, čeprav še dobro ne ve, kam naj se obrne. Tak je položaj.

Ni samo dolar. Končno je vlada spoznala, da je bistveno, da obvlada dolar, a da to ni edini dejavnik gospodarskega in socialnega uspeha. Dolar namreč kar miruje. Da raste iz dneva v dan? Res, a niti ne dohiti inflacije, ki je neukrotljiva. Prav te dni je Mednarodni denarni sklad (FMI) dostavil nov obrok „megaposojila‟. To pot je prišlo v Centralno banko novih 10.800 milijonov dolarjev, s čimer devizni fond dosega blestečo številko 77.478 milijonov dolarjev. S to vsoto, in kar iz dneva v dan prihaja kot sad izvoza soje in drugih pridelkov, lahko vlada mirno gleda prihodnje tedne. Kaj pa prihodnje mesece? Vodstvo Centralne banke trdi, da ima vajeti trdno v rokah in da ne bo večjih potresov.

A potresi se pojavljajo na ostalih področjih. Znova je naraslo „deželno tveganje‟ in preseglo 800 temeljnih točk, kar je grozno. Druga kritična točka je inflacija. Vlada je domnevala, da če kontrolira dolar, istočasno obvlada inflacijo. Morda to drži kjerkoli po svetu, v Argentini je nemogoče. Treba je poiskati posebno zdravilo za to bolezen. Ne morejo pa vladni možje pričakovati, da ne bo inflacije, če jo sami povzročajo z groznimi povišicami tarif javnih storitev, goriv, itd. Morali bi najprej urediti državne račune, ko se razsipa denar na mnogih področjih in brez smisla. Ne morejo biti ljudje edina varianta za stiskanje pasov.

Porast „deželnega tveganja‟ pa jasno kaže, da nam svet znova vedno manj zaupa. To pot ne dvomijo, če bo (ali ne bo) vlada uspela v svojem namenu deficita 0, temveč, če bo leta 2020 država v stanju, da bo vredno plačevala obroke svojega ogromnega zunanjega dolga. Zakaj to nezaupanje? Problem je tukaj politične narave. Niso prepričani (kdo pa je danes prepričan?) da bo Cristina na volitvah poražena. In če zmaga? Bo njena vlada plačevala dolg? Bo devizni sklad uporabila za izpolnitev zunanjih obveznosti ali za nov val populističnih ukrepov? Če je kapital strahopeten, ima tukaj dovolj vzrokov, da poveča svoj strah.

Nekaj je treba storiti. Inflacija je v prvem tromesečju presegla vse vladne napovedi in pričakovanja. Januarja so cene poskočile za 2,9%; februarja kar za 3,8%, te dni bomo izvedeli kako je bilo z marcem (blizu 4%?); april pa ponovno kaže visoko. Slavni (in polemični) ekvadorski svetovalec Durán Barba je začel opozarjati, da ni zagotovljena vladna zmaga, tudi če bi prišlo do drugega kroga med Macrijem in Cristino. Treba je hitro kaj ukreniti, da se volivce prepriča o izboljšanju položaja in vrednem delu vlade. Naj čutijo (in se prepričajo), da se stanje boljša in je pred nami lepša prihodnost - skoraj na dosegu roke. Tako je zrasel „socialni načrt‟, ki ga bo predsednik napovedal te dni. A vse je le nekaj bele barve na črnino težkega stanja.

Vrsta ukrepov pa ni preveč originalna. Seveda ne bo maksimiranih cen, ali vsaj ne pod tem imenom. Bolj bodo nadzirali tako imenovane „varovane cene‟, ki so sicer v veljavi, pa jih veleblagovnice kaj malo spoštujejo. Drug bolj uspešen ukrep je dopustiti bolj ugodne povišice plač. Nekaj takega je storila guvernerka province Buenos Aires v pogajanjih z učiteljskimi sindikati in dosegla uspešen dogovor. Omenjajo dodatke podpor in izredne popuste za upokojence in tudi za prejemnike socialnih plačil. Ni pa še jasno, kako bodo to izvedli.

Poglavje posebej je načrt „mehkih‟ kreditov. To so posojila z ugodnimi obrestmi za upokojence. A to ni kaj učinkovito. Obresti so res bolj mile kot pri bančnih posojilih, a treba bo plačevati obroke. Kako, če upokojenci ne morejo priti do konca meseca? Ko že govorimo o „mehkih‟ kreditih: uvedli so posebne programe za manjša podjetja, ki so bila v težavah. Uporabila naj bi denar za izboljšanje stanja in razne prenove. A vlada je ugotovila, da so mnoga od njih denar, namesto v proizvodnjo, vložila v finančni trg in pobirala lepe obresti. Pač, vsak se skuša rešiti kakor ve in zna. In ko govorimo o cenah: mnoga podjetja brezvestno nabijajo cene. So primeri velikih podjetij, ki so kupila manjša in jih zaprla, da so se tako monopolno polastila trga. V drugi primerih pride do dogovora med podjetji, ki določajo cene, ne da bi upoštevale tržne zakone. Še mnogo nam manjka, da bi bili resna država.

Volitve so v teku. Preteklo nedeljo so volili guvernerja v provinci Rio Negro. Uspela je domača stranka in krepko premagala kirchnerističnega  kandidata. Bil je, po primeru province Neuquén, že drugi poraz bivše predsednice. Vladni kandidat pa je ostal daleč na tretjem mestu. Da bi preprečila te nevšečne prizore, je Cristina enostavno umaknila svoje kandidate v Cordobi, drugod pa išče povezav, ki bi ji prinesle kakšno zadoščenje.

Zadnje dni pa smo zaznali razpoko v Federalnem peronizmu. Tam se je pojavil bivši minister Lavagna, a Sergio Massa noče odstopiti od svoje predsedniške kandidature. Zahteva primarne volitve, ki jih Lavagna ne sprejme. „Če ni soglasja, me ne zanima‟, je te dni izjavil. Poleg tega je jasno pokazal razliko med njim in Masso: »Najina projekta nista enaka«, je pojasnil, ker Massa še vedno išče stikov s kirchnerizmom, o možnem skupnem kandidatu (ki naj bi bil seveda on). Lavagna pa skuša doseči široko povezavo peronistov, radikalov, socialistov in socialnih gibanj, in po morebitni zmagi sklicati širšo vladno povezavo. Tako je na tem področju znova več vprašanj kot odgovorov. Oziroma, ni nobenega odgovora.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 11

Vedno bolj zapleteno

Pred dnevi me je po telefonu poklicala starejša rojakinja. Pogovor je napeljal na te članke in na argentinsko politiko. „Morate nam povedati, kaj naj volimo‟ je bilo povabilo, ki sem ga že navajen. Nisem prerok, nerad napovedujem, še manj pa svetujem, koga naj svobodni državljan voli. Pa tudi, če bi užival s kakšnim svetovanjem, dandanes ne bi mogel ničesar povedati v tem smislu. Dobrih sedem mesecev manjka do volitev, pa dejansko ni nič jasnega. Stalno poudarjamo, da bo sedanji predsednik ponovno kandidiral, pa tudi to ni sveta resnica. Kar pa se tiče opozicije, je kaos popoln.

Pri odločitvi za oddajo glasu bo gotovo v prvi vrsti vplivalo gospodarsko in socialno stanje. Na tem področju ima opozicija prednost, ker vlada ne najde prave poti, da bi ustalila gospodarski položaj in začela tolikokrat obljubljeno in zaželeno reaktivacijo - obnovo proizvodnje in rast gospodarstva. In da je mera težav polna, so zadnje številke revščine in brezposelnosti le še ojačile občutek poraza vladnih naporov. Lansko leto je število brezposelnih narastlo za 262.000 delovnih mest. Pri podatkih revščine pa predvsem udarja število revnih otrok, ki zasega polovico celotnega otroškega prebivalstva.

Vsi po vrsti. Začnimo pri vladni povezavi Cambiemos. Predsednik Macri noče ničesar slišati o kakih primarnih (notranjih) volitvah. A pojavljata se ob tem dve težavi. Prva je, da radikalna stranka, ki je važna zlasti, ker je razširjena po vsej državi in vlada v nekaterih provincah, hoče sedaj večje soudeležbe. Zahteva podpredsedniško mesto; nekateri veljaki pa celo, da naj izvedejo notranje volitve. Proti Macriju bi v tem primeru nastopil polemični Martin Lousteau. Radikali nimajo širokega zaledja in številnih glasov, a brez njih bi se moral Cambiemos enostavno posloviti od zmage. Druga težava pa je nenehen padec predsednikove priljubljenosti. V vladni povezavi so vedno številnejši tisti, ki predlagajo, naj bi v primeru, da bi ta padec ogrožal zmago, zamenjali kandidata in predstavili na to mesto bolj priljubljeno guvernerko province Buenos Aires, Marijo Eugenio Vidal. Ta se zamenjave odločno otepa. Vendar, ne bi morda sprejela mesta, če bi hiša gorela?

Bivša predsednica Cristina Kirchner je tudi namenjena, da se predstavi. Pa se je zadnje čase slišalo kar nekaj glasov, ki dvomijo o tem. Zakaj? Ker je sicer v priljubljenosti skoraj izenačila Macrija, a ga tudi prekaša, ko vprašajo koga ne bi nikakor volili. Število Macrijevih »nevolivcev« je vseeno še manjše kot pa Cristininih. Poleg tega bo obdobje volilne kampanje sovpadalo s povečanjem sodnih postopkov. Nad bivšo predsednico visi deset sodnih obtožba, izmed katerih je pet v polnem teku. Dve bosta dosegli višek prav v neposredni bližini volitev. Ne bo najboljše priporočilo zanjo v primeru drugega kroga. Zaradi tega dejstva pa rastejo nadomestni kandidati kot gobe po dežju. Najbolj vidni so Felipe Solá, bivši guverner province Buenos Aires; poslanec Agustín Rossi in celo Daniel Scioli, ki nikdar ni prenehal biti kandidat. A kdorkoli bo v tem primeru izbran, bo moral imeti „blagoslov‟ Cristine in ji obljubiti popolno pokorščino. Geslo bo ponovno: „Kdorkoli na vlado, Cristina na oblast‟.

Ostaja pa še Federalni (ali Alternativni) peronizem. Tukaj imajo vedno več vpliva guvernerji. Ni še jasno, če bodo vsi ostali, ali bo kateri podlegel vabilom kirchnerizma. Mnogo je odvisno tudi od točke, kdo bo končno predsedniški kandidat te struje. Vsi napori namreč, da bi peronizem nastopil z enotno listino, so doslej propadli. Kaj pa, če Cristina končno umakne kandidaturo, da bi zagotovila zmago opozicije? To je izredno malo verjetno; pa tudi v tem primeru so Federalisti odločeni, da nastopijo samostojno. Vendar tudi oni imajo težave s kandidati. Guverner iz San Juana, Sergio Uñac, ki je preteklo nedeljo z več kot polovico vseh glasov zmagal na okrajnih primarnih volitvah in pridobil na ugledu, predlaga naj kandidira bivši gospodarski minister Roberto Lavagna. On se mu pa ponuja kot kandidat za podpredsednika. A Massa, ki je eden glavnih voditeljev te stranke, tudi hoče kandidirati za predsednika. Na vsak način, zahteva primarne volitve, ki jih Lavagna noče. Nič ni dokončno in vse je na kocki.

Kampanja se je že začela. Čeprav je doba kampanje časovno omejena po zakonu, vsi vemo, da tega nihče ne spoštuje. Začnimo pri vladi. Ker na gospodarskem področju nima velikih uspehov, se osredotoči predvsem v opravljenih javnih delih. Kar osemsto jih predvideva otvoriti v obdobju pred volitvami. To bi sicer moralo biti prepovedano. A ker je ravno kirchnerizem do skrajnosti izkoriščal vladne izvršitve, mora biti sedaj tiho. Vlada poudarja tudi snov pozitivne zunanje bilance. Šest zaporednih mesecev se pretežno več izvozi kot uvozi. Vlada upa, da bo na področju zunanje trgovine letos dosegla presežek v višini 10.000 milijonov dolarjev. Privatni krogi pa trdijo, da ne bo presegla šest, morda kvečjemu sedem tisoč milijonov. Presežek pa ni sad povečanega izvoza, temveč hudega padca uvoza. Zadeva ne bi bila zaskrbljujoča, če ne bi največ padel uvoz strojev za modernizacijo industrije in uvoz produktivnega kapitala. Trenutno vlade ta podrobnost ne zanima.

Kirchnerizem nima kaj pokazati, razen vladnih napak. Pri tem računa predvsem, da ljudje hitro pozabijo. Poudarja napake, čeprav so podobne, in včasih enake njihovim. Izvajajo pa tudi medijski terorizem. Prav te dni so po omrežju (facebook, instagram, twitter), množično napovedovali, da bo na področju dolarja vlada uvedla klado (cepo), znano za časa njihove vlade. Edina napoved, v kateri je vlada uspela, je bila ravno odprava klade in prost pretok deviz. Namen kirchneristov je bil povzročiti paniko in sprožiti novo dolarsko krizo. Ni jim uspelo, ker so ljudje že spoznali njihove zanke. Zanašajo se lahko le na množico glasov, ki ostajajo zvesti Cristini v milijonskem buenosaireškem predmestju.

Med federalnimi peronisti pa je najbolj aktiven Massa. Ta torek je imel srečanje s tristo malimi podjetniki, profesionalci in ekonomisti. Tam je napovedal neke vrste vladni načrt, osnutek dela na desetih področjih. To je izredno lahko napovedati; nekaj drugega pa bo, v primeru zmage, to izpeljati. Sedanji predsednik bi mu lahko o tem marsikaj povedal. Ko že govorimo o načrtih; eden teh zadeva vprašanje upokojencev. Pod njegovo vlado bo vse dobro in urejeno. Ne smemo pa pozabiti, da je on, ko je vodil upokojensko ustanovo, odločil prizive na višja sodišča, ko so v prvi instanci sodniki odločali v prid upokojencem. Sodbe se tako zavlačujejo leta in leta. Sedaj je Massa iznašel smodnik?

Tudi v parlamentu. Volilna kampanja se je preselila tudi v parlament. Ni treba posebej poudariti, da ta skoraj ne deluje v volilnem letu. Pa so Federalni peronisti, s pomočjo kirchnerizma (znova volijo enotno) predstavili zahtevo za izredno zasedanje, kjer naj bi obravnavali večje število zakonov; vsi so neprijetni (in nevarni) za vlado. Sem spada omejitev podražitve javnih storitev, povišanje pokojnin, davčna reforma, ekologija, tehnologija, itd. Seveda je vse skupaj le propaganda. Da bi te zakone potrdili po izredni hitri poti, potrebujejo dve tretjini glasov, ki jih pa nimajo. Če pa gredo zakonski predlogi po običajni poti, ne bodo potrjeni pred volitvami. Oni to vedo, a prijetno je kazati kaj vlada noče, oni pa hočejo, čeprav jih ne briga kako bi se to izvedlo, in kakšne posledice bi imelo.

Prav tako nameravajo ukiniti predsednikov dekret (DNU), ki predvideva zaplembo imetja, ki je sad korupcije. V tem so tudi enotni obe varianti peronizma.

Tone Mizerit