Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 13a

Veliko grmenja

Kar prav pride, da od časa do časa posežemo v zakladnico ljudske modrosti. Današnji izrek „veliko grmenja, malo dežja‟, se kaj lahko nanaša na zadnje gospodarske ukrepe. Kot smo poročali v teh člankih, so se v vladi nenadoma zavedali, da se jim volilna sreča ne nasmiha. Nasprotno, celo ankete ustanov, ki so blizu vladnih položajev, so pokazale, da Macrijeva zmaga v morebitnem drugem krogu proti bivši predsednici ni zagotovljena. Nasprotno: nenadoma se številke pričele nagibati v prid Cristini Kirchner.

Vzrok za ta položaj je treba iskati v izrednem padcu predsednikove priljubljenosti; padec pa je direktno navezan na inflacijo in težak socialni položaj velikega dela prebivalstva. Znova se srečamo z dejstvom, da vladnim ekipam manjka rahločutnosti. Težki pojavi, ki ljudi razburjajo in grenijo vsakdanjost, gredo mimo njih, kot da jih ne prizadenejo. Gospodarska ekipa je zagledana v finančne in monetarne ukrepe. In ker (iskreno) smatra, da je na pravi poti, ki nas bo dokončno pripeljala na pot obnove gospodarstva, misli, da je vse v redu.

Ob tem dvoje misli. Kot v katerikoli stroki, je v ekonomiji opazna neka oholost in fanatizem. Vsak ekonomist smatra, da je njegov (in samo njegov) načrt pravilen. Nekako kot zdravniki, ki predpisujejo vrsto nasprotujočih si zdravil in kirurških posegov, pa ne vidijo (ali v svoji zagledanosti nočejo videti), da je bolnik vedno slabši, skoraj na robu groba. Drug pojav pa je reakcija ljudi. Tudi če bi vladni možje vedeli kaj delajo in bili na pravi poti (kar je dandanes precej dvomljivo), je hudo pomanjkanje politične sposobnosti misliti, da na inflacijo in sledeče obupno socialno stanje ne bo reakcije. Še bolj naivno pa je pričakovati, da opozicija ne bo izkoristila tega stanja in kovala svoje ofenzive na grobih vladnih napakah. Tako se je v poldrugem letu, od oktobra 2017, položaj popolnoma spremenil in zmagovitemu Macriju teče voda v grlo. Kaj malo pomagajo izjave kot „podcenjevali smo moč inflacije‟. Po toči je prepozno zvoniti, tudi to pove ljudska modrost.

V sili - aspirin. Ko so se spričo negativnih volilnih napovedi v rožnati palači streznili, je bilo prvo vprašanje: kaj pa sedaj? Zahteve po ukrepih, ki bi omilili učinke krize na ljudi, niso prihajale le s strani opozicije ali zaveznikov v vladni koaliciji. Poleg radikalov so se glasovi slišali v samih vrstah stranke Macrijeve PRO, celo na najvišjih nivojih. A volitve so že pred vrati. Ni bilo možnosti kakšnega dvomljivega kirurškega posega, ni bilo časa za dolgoročna zdravila. Zato so vladni ukrepi podobni aspirinu, ki ga bolnik použije, da vročina nekoliko popusti in bolečine pojenjajo. A v bistvu se stanje ne izboljša, morda celo obratno.

Deset ukrepov je napovedala vlada, ki pa v bistvu kaj malo pomagajo najbolj prizadetim. Maksimirane cene šestdesetih pridelkov, bistveno povezanih s prehrano, je kaj dvomljivega učinka. Lahko se jih dobi predvsem v veleblagovnicah. Male trgovine si ne morejo privoščiti široke ponudbe. Kitajci pa so znova odklonili sodelovanje. Podjetniki so sicer pristali na te „prostovoljne‟ ukrepe. Jim lahko zaupamo? O posojilih in kreditih smo že pisali, da je bolj blizu srednjemu sloju kot pa bednim naseljem. Poleg tega je bil vladni namen, da ta posojila ojačijo potrošnjo, ki nenehno pada. Pa so strokovnjaki že ugotovili, da bodo prosilci teh posojil denar namenili plačevanju dolgov, prej kot pa potrošnji.

Bolj učinkoviti so popusti na zdravila, pa zamrznjenje cen javnih storitev, predvsem transporta, plina in elektrike, ki bi se morale še podražiti. A tudi tukaj nekaj škripa. Baje se bo podražila voda (znova bo prizadet srednji razred). Pa bencin? Ne, ne, ta se bo (trdijo) tudi podražil maja, kar bo povzročilo nov skok inflacije. Pravzaprav inflacija se bo nekoliko umirila, a ne kmalu in ne preveč. To ni kot pod kirchneristi, ko je Moreno inflacijo računal na podlagi „varovanih cen‟. Sedaj vladni institut računa na podlagi trga, ne po želji predsednika. Je pa en ukrep, ki ljudi ne zanima, a je zelo pozitiven: davčni dolgovi malih in srednjih podjetij. Vlada je znižala obresti in podaljšala rok odplačevanja teh dolgov. S tem je omogočila, da obratujejo naprej in preprečila nov sunek brezposelnosti. A če je to danes mogoče, zakaj ni tega storila prej? Je res vse odvisno od napovedi volilnih uspehov, ali bolje neuspehov?

Kaj je gotovo? Govorimo o volitvah. Tudi tukaj najdemo toliko različnih mnenj, da resen človek ne ve, kaj bi verjel. Čeprav nekateri strokovnjaki trdijo, da je že vse jasno glede volitev in kandidatur, drugi menijo da „edino gotovo je, da ni nič gotovega‟. Na vsak način, tri osebe pritegnejo v sedanjem stanju pozornost vseh opazovalcev: predsednik Macri, bivša predsednica Cristina in pa bivši minister Lavagna. Okoli te „svete trojice‟ tečejo vsa ugibanja.

Macri je absolutno namenjen, da se predstavi. Sedaj mu iščejo najboljšega podpredsednika in nenadoma se je na odru pojavil Martin Lousteau, ki izhaja iz radikalnih vrst (čeprav je bil v kirchneristični vladi). A sedanji predsednik vzbuja dvom med podjetniki in v finančnih krogih. Tisti, ki se nagibajo k vladi in jo podpirajo, se bojijo, da ne bi bil najboljši kandidat. Zato je vedno večji pritisk, da bi predsedniško kandidaturo vladne povezave zavzela guvernerka Vidal. Ni prvič, da se o tem govori in seveda Macri o tem noče ničesar slišati. A 22. junij, ko bo zapadel rok za predstavitev kandidatov, je še zelo daleč.

Bivša predsednica je neznanka. Kot je že v njeni naravi, nikdar ne pove po resnici svojih namenov. A tisti, ki trdijo, da jo poznajo, so prepričani, da bo kandidirala. Če ne bi, bi bila porinjena ob stran. Če pa se predstavi, tudi če ne zmaga, obdrži vajeti na čelu opozicije, da lahko skoraj v nedogled ostane osrednja osebnost argentinske politike.

Lavagna pa je še večja neznanka. V politiko ga je ponovno pritegnil Massa. Upal je, da bo ojačil Federalno Alternativo, a ostal v drugi vrsti. Bivši minister pa je zahteval, da ga soglasno proglasijo za predsedniškega kandidata. Ko Massa tega ni sprejel, je on začel graditi lastno povezavo. V njo naj bi šli nevtralni peronisti, razočarani radikali, zmerni socialisti, neopredeljeni in neodločeni, ki jih ni malo. A usoda te povezave je tudi zavita v meglo. Torej: volitve in kandidati se nahajajo v popolni negotovosti.

Za konec. Predsednik sedaj vodi vrsto pogovorov z raznimi vplivnimi skupinami. Najprej so bili na vrsti podjetniki, katerim je zagotovil, da bo kandidiral in tudi (z malenkostno razliko) premagal svojo nasprotnico. Srečal se je tudi z guvernerji, ki so v vladni povezavi a so člani radikalne stranke. Z nekaterimi vodilnimi osebnostmi PRO so skupaj pregledali zadnje ukrepe in debatirali o novem položaju. To približevanje radikalom je tudi znak, da so volitve pred vrati in je usoda dvomljiva. Zakaj tega ni storil ves čas vladanja? So družabniki v povezavi cenjeni le, kadar potrebujejo njihove glasove? Čudna koalicija, kjer le ena stran stoji pri krmilu in si ne pusti niti svetovati, kam naj obrnemo kljun ladje.

Zanimanje pa je sedaj obrnjeno v provinco Santa Fe, kjer bodo to nedeljo predhodne (primarne) volitve. V nedeljo 12. maja pa so splošne volitve v Córdobi. Od teh dveh izidov je mnogo odvisno, da vidimo, kam se sreča obrača. Poleg province Buenos Aires in prestolnega mesta, sta ta dva območja (in še Mendoza) največja volilna okrožja. Počasi, prav počasi se bo jasnilo volilno obzorje.

Tone Mizerit