Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 13

Rešilna bilka?

Znova se lahko vrnemo k ljudski modrosti, ki v skopih besedah jasno oriše zapletene položaje. Naš današnji naslov je prav to. Slovar slovenskih frazemov razloži izraz „rešilna bitka‟ kot „zadnji poizkus izhoda iz težav; zadnja rešitev iz (navidez) brezupnega položaja‟. Ko je povodenj že odplavila pomole in mostove, se utapljajoči človek prime vsakega še tako neznatnega sredstva, da bi mu pomagalo pred dokončno kruto usodo.

Nekaj takega mi je prišlo na misel, ko so obveščevalna sredstva napovedovala prihodnje korake, s katerimi vlada skuša obuditi ljudsko upanje, omiliti težki socialni položaj, pa tudi ojačiti lastni optimizem spričo temnih napovedi v zvezi z usodo prihodnjih volitev.

Iskanje rešitve v težkih položajih je skoraj tradicija v argentinski politični zgodovini. Alfonsín je uporabil kar dva različna ukrepa: „Plan Austral‟, s katerim ga je minister Sourouille rešil na dopolnilnih volitvah leta 1988, in „Plan Primavera‟, ki je žalostno pogorel in povzročil njegov prezgodnji odhod s predsedniškega položaja. Več sreče je imel Menem, ki mu je minister Cavallo z načrtom „konvertibilnosti‟ (1 dolar = 1 pes) zagotovil deset let ob krmilu države. Ne bomo danes razglabljali o teoriji, da je ta načrt dolgoročno povzročil grozno krizo leta 2001.

Macri se nahaja v podobnem položaju. A o sedanjih ukrepih ne moremo reči, da je nekakšen „plan‟, saj niti nima imena. Je le vrsta odredb, ki naj nekoliko olajšajo težko stanje najbolj prizadetih plasti prebivalstva, omilijo skrajno revščino in morda dodatno povzročijo razmah usihajoče potrošnje. Nekakšno zamrznjenje cen, dvomljiv nadzor trga, negotov oklep dolarja, možnost bolj prijaznih kreditov in še kaj, pač ni dovolj, da se »Brdavs ukroti«.

                                                      

Huda ura. Napoved omenjenih ukrepov je sovpadal z objavo inflacije meseca marca. Znova so bili pokopani vladni upi, čeprav je zadnje dni že bilo jasno, da bo udarec hud. Marčevska inflacija je dosegla 4,7%, najvišja v sedanjem obdobju. Tako so v zadnjih dvanajstih mesecih cene poskočile kar za 54,7%. Če je bil podatek sam po sebi pretresljiv, so mediji še povečali učinek in kar tekmovali med seboj, kdo bo bolj poudaril tragedijo nenehne rasti cen. A napoved nekaterih povišic za mesec maj je še bolj potemnila oblake na obzorju.

„April je že izgubljen. Če nam ne uspe omiliti položaja v maju, bo po nas‟, je dramatično a precej točno ugotavljal nek vladni mož. Namen sedanjih ukrepov je pravzaprav doseči neke vrste premirje med vlado in ljudstvom, da se potem, okoli avgusta in septembra, bolj jasno pokaže realno izboljšanje gospodarstva. Že sedem mesecev je zunanjetrgovinska bilanca pozitivna. Četrti mesec že nenehno raste proizvodnja. Res je, da komaj vidno, a težnja je opazna in navdaja z upanjem. Tega se ljudje še ne zavedajo in se v žepih tudi ne bo poznalo pred volitvami. Vendar se optimizem obnavlja in, če vladi uspe, da omili razmerje in zmaga na volitvah, bo postavljen močan temeljni kamen, da začnemo graditi na razvalinah.

A medtem se vse maje. Vlada sicer ohranja priljubljenost in namen glasovanja kakih 35% prebivalstva. Ni malo, a proti združenemu peronizmu je premalo. To so jasno pokazale primarne volitve v provinci Entre Rios, kjer so enotno nastopile vse peronistične frakcije. Njihov kandidat Gustavo Bordet je dosegel kar 58% glasov; vladna povezava Cambiemos komaj 34%. Nekaj podobnega je bilo že prej v provinci San Juan, kjer je guvernerju (Sergio Uñac), uspelo potegniti za sabo ves peronizem.

Da je mera vladnih težav polna, javnomnenjske ankete kažejo, kako raste priljubljenost bivše predsednice in upada Macrijeva. Cristina Fernández je zavzela zanimivo taktiko. Potem, ko ji je uspelo rešiti hčerko pred sodnimi postopki s tem, da jo je z izgovorom bolezni poslala na Kubo, je utihnila. Nekdo ji je (pametno) svetoval, naj ne govori. Vsakič namreč, ko je odprla usta, je padla v priljubljenosti. Če pa je tiho in pusti, da vlada mirno izvaja osovražene gospodarske ukrepe, se ji jasni obzorje. To zadržanje imenujejo „taktična tišina‟, ki bo verjetno trajala do bližine volitev. Vzporedno, ko rastejo njene volilne možnosti, pa se upočasnjujejo sodni postopki proti njej. Tudi to je tipičen argentinski pojav.

Edino vladno upanje v sedanjem stanju, s pogledom na volitve je, da se peronizem ne bo mogel zediniti okoli enega samega kandidata. V njihovih vrstah je namreč še vedno hud odpor proti bivši predsednici. „Cristina se lahko povrne na oblast. Je že čas, da zapademo paniki‟, je pred dnevi zapisal Julio Barbaro, eden redkih mislečih peronistov, ki je priznal, da je volil Macrija, a ga sedaj razočaran ostro napada. Trdi pa, da bi bil povratek prejšnjega režima usoden. Mnogo jih je, ki niso pripravljeni na skupen nastop pod njenim vodstvom.

Slab spomin. Ena značilnosti argentinske politične miselnosti je, da hitro pozabi preteklost in se osredotoči v sedanjost. A omenimo, da ima sedanje stanje kar nekaj predhodnih primerov. Lahko trdimo, da Argentina pada iz krize v krizo. Sedanje vladno vodenje gospodarstva je eden redkih primerov, da napadajo strukturalne napake. Revščina je dosegla za časa Alfonsina usodnih 31%. Potem se je stanje izboljšalo, a znova iztirilo med drugo Menemovo vlado. V času krize leta 2000 je presegla 34%. In v zadnjem obdobju kirchnerizma je leta 2014 dosegla 29,7%. Le da takrat statistik niso objavljali, saj smo imeli „manj revnih kot Nemčija‟. Predsednica Cristina je namreč 8. junija 2015, v Rimu, na zasedanju Organizacije ZN za prehrano, veselo izjavila, da ima Argentina „manj kot 5% revnih‟, čeprav državna ustanova za statistike o revščini ni objavljala nobenih podatkov. Številke je tedaj pisal raziskovalni institut katoliške univerze, isti, na katerega se sedaj sklicujejo kirchneristi kadar napadajo vlado.

Zadnjih 77 let smo nenehno trpeli državni deficit. Osemkrat smo zapadli „defaultu‟, odpovedi plačevanja zunanjega dolga. Zadnjih sedem let kirchneristične vlade je bilo gospodarstvo podvrženo populističnim ukrepom, ki so nas pripeljali na rob prepada. Kaj je bila najhujša Macrijeva napaka? Da je sam sebe in tudi ljudstvo prepričal, da bomo kaj lahko in poceni izšli iz tega močvirja, ko bi nam moral, po Churchillovem vzoru, povedati, da nas čakajo kri, znoj in solze. Je še čas, da vse to popravimo?

Volilne neznanke. Inflacija meseca maja bo znana v začetku junija. A dne 22. tistega meseca zapade rok, da stranke in povezave predstavijo kandidatne liste. Takrat bo končno jasno, kdo se bo predstavil in pod kakšno oznako. Ni dvoma, da bo vladna povezava (Cambiemos) nastopila enotno kot doslej. Popolna neznanka pa je še, kaj bo s peronisti. Pred kratkim smo poročali o težavah Federalne Alternative. Kazalo je, da bodo nastopili v široki povezavi, kateri na čelu naj bi stal bivši minister Lavagna. Njim bi se pridružili tudi uporni radikali, predvsem pa socialisti iz province Santa Fe in njim sorodne skupine.

Pa je eden vodij Alternative, Sergio Massa, zahteval notranje volitve, Lavagna pa vztrajal na dogovoru in soglasju, v katerem bi on bil predsedniški kandidat. Kot smo poročali, se je dogovor izjalovil, ker se je Massa preveč približal kirchnerizmu v upanju, da bo on kandidat enotnega peronizma. Vse je ostalo v oblakih. Sedaj Lavagna ohranja svoje peronistično zaledje, prejel pa je tudi podporo Margarite Stolbizer in njenega GEN; njim pa sta pridružila še radikal Ricardo Alfonsín in socialist Roberto Miguel Lifschitz. Bomo končno imeli tri peronistične liste?

Tone Mizerit