Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 14

Gremo v gledališče?

Nihče ne more trditi, da je argentinska politika dolgočasna. Razvoj dogodkov je kot vrsta odličnih gledaliških predstav, kjer si sledijo drame, komedije, tragedije, burke, sakralna dela, plesne predstave … Zanimivo je zlasti, s kakšno hitrostjo se vrstijo različna dela. Druga zanimivost so igralci, ki so vsekakor mojstri. Z neverjetno lahkoto so danes angeli, jutri demoni, obenem rešitelji, klovni, pa seveda tudi lopovi in morilci. Komedije pa se kaj hitro sprevržejo v tragedije; in obratno.

Stvarnost vedno presega domišljijo. Prizor sledi prizoru. A predstavam nikdar ni konca. Tega ne bo, ker Argentine ne bo konec. Na tak ali drugačen način se vedno splazimo iz močvirja. Vestno sledimo razvoju dogodkov, a imamo tako presneto slab spomin, da ne zaznamo, kolikokrat smo že prizor videli in tako gledamo vedno iste razplete, kot da bi jih prvič doživeli. Argentina je eno nenehno ponavljanje same sebe.

Še ena kriza. Koliko jih je že bilo? Nešteto. A vrnimo se v našo vsakdanjost. Zadnje čase je bilo videti, kot da se je mir vrnil na gospodarsko področje. Res je inflacija neukrotljiva, a kazalo je, da se bo delno unesla. Vladni ukrepi glede cen so nekoliko pomirili narod, čeprav vsi vemo, da je sistem »nadziranih cen« zelo omejen, in ne bo dosegel najbolj potrebnih. Večji učinek na delavske žepe (in predvsem žepe brezposelnih in skrajno bednih) je bilo napovedano zamrznjenje cen javnih storitev, predvsem transporta. Bencin naj bi se sicer še enkrat malo podražil, a to je bilo predvideno.

Pa je nastopila ura drame. Pretekli četrtek 25. aprila je zagorelo. V vladni palači in v Centralni banki so zarjoveli alarmni zvonci. Dolar je nepričakovano začel rasti. Cena se je dvigala tako neukrotljivo, da so se tresli temelji gospodarske zgradbe. Kar naenkrat je dosegel 47 pesov, medtem ko je deželno tveganje v nekem trenutku preskočilo tisoč in zapisalo grozno številko 1011. Živčni vladni posegi niso bili kaj učinkoviti, vendar se je nato stanje umirilo. V petek ni bilo večjih sprememb, a napetost ni popustila. Zanimivo pa je dejstvo da, medtem ko so v vladnih krogih obupavali, se je opozicija veselila. Vse v soglasju s tem, kar so pred časom krstili kot „teorija Dady Brieva‟, po znanem komiku in fanatičnem kirchneristu. Ta je izjavil da „čim slabše, tem boljše‟: čim slabše je gospodarsko in socialno stanje, tem boljše je za politično opozicijo.

Poglejmo nekoliko ozadje slike. Malo pred tem udarom je nek institut za raziskavo javnega mnenja prvič ugotovil, da bi v morebitnem drugem krogu med Macrijem in bivšo predsednico, zmagala gospa Cristina. To novico so vrgli v svet iz osrčja banke J. P. Morgan, ki je ena bistvenih ustanov v upravljanju argentinskih vrednostnih papirjev. Isti dan (25/4), ko je Argentina upnikom vestno plačala 3.500 milijonov dolarjev, so v banki lepo pospravili denar, potem pa odjemalcem sporočili, da Argentina ni zanesljiva. V paniki so padle cene argentinskih delnic v osrčju kapitala, Wall Street, medtem ko je v Buenos Airesu gorelo.

Zakaj se sploh čudimo? Španska ljudska modrost trdi da „kapital nima zastave‟. Tudi nima srca, ne lojalnosti. Edini bog je denar. Ko so mirno pospravili dobiček, so sprožili paniko, zbili ceno argentinskih bonov, pokupili poceni in, ko se je položaj umiril, začeli računati dobiček. Je res vse povzročila novica, da Cristina Fernández lahko zmaga? Ne, dragi moji; to ni resno. Do volitev manjka še šest mesecev - to je za Argentino cela večnost. V anketah je vsaj kakih 20% ki priznajo, da se še niso odločili. Kaj bodo oni volili? Niti še ne vemo, kdo bodo kandidati. Vse je hazardna igra, v kateri vedno zmaga svetovni kapital.

Slab spomin. Prej smo omenili, kako hitro pozabljamo na dogodke, ki so se že razvijali na argentinskem političnem odru. Ko vsa združena opozicija rjove, kako da je deželno tveganje doseglo 1011 točk, nihče ne obrne pogleda v zgodovino. Kaj bi lahko tam ugotovili? Da ta številka ni prva in najmanj najhujša. Poglejmo zadnje predsednike in njihove rekorde deželnega tveganja: De la Rúa, 4753; Duhalde, 7720; Néstor Kirchner, 6769; Cristina Kirchner, 1965; Macri (25/4/19), 1011 (a je še isti dan padel na dokončnih 968). Česa se torej bojimo? To sicer ni Cankarjeva burka, „stara že tisoč let‟, a kako stoletje se vleče ob našem slabem spominu.

Vlada je zadevo hitro rešila: v dogovoru z Mednarodnim denarnim skladom (FMI) je dosegla, da Centralna banka lahko poseže na dolarski trg kadar se ji zdi, in ne le, kadar dolar pade pod prag ali preluknja strop. Sploh tista iznajdba o tako širokem „pragu in stropu‟ ni imela nobene logične podlage. Denarni oblasti niti ni bilo treba poseči na trg. Ko so objavili, da bodo lahko posegli, se je položaj umiril in dolar padel na 44 pesov. Dragi moji, ne pričakujte miru. Vojne ne bo konca, vse to je le premirje - odmor v neskončni drami.

Razvoj v državi seveda ne pomaga vladnim položajem. Preteklo nedeljo so bile primarne volitve v provinci Santa Fe. Zmagal je socialistični kandidat Bonfatti (31%), a peronisti so izbirali med dvema kandidatoma in, če seštejemo njihove glasove, skupaj dosežejo 42%. Macrijev kandidat je prispel tretji s komaj kakih 20%. Tudi to niso najboljši izidi za vlado in ne prinesejo miru v vsakdanje življenje.

Potem pa še stavka. Pravzaprav dve stavki. Kot je tudi že tradicija v argentinskem sindikalizmu, se ne morejo zediniti niti v datumu protestov. Levičarski sindikati, ki se jim je sedaj pridružil in jih nekako vodi glavni tajnik tovorniškega sindikata Hugo Moyano, izvajajo svojo stavko ta torek 30. 4.; prav v trenutku, ko pišem te vrstice. Zahteva je ena sama: da vlada spremeni gospodarsko politiko. Uradna CGT pa je napovedala stavko za 1. maj, ko je na vsak način dela prost dan. Potniški transport tudi nastopa ločeno: manjši del stavka z levico, večina se je priključila uradni CGT. Bomo kdaj v čem enotni?

Bo prvi? Vsi vemo, da bo Macri ponovno kandidiral. Nesmiseln in celo škodljiv je pritisk podjetniških skupin, ki zahtevajo, naj na vladni strani kandidira guvernerka province Buenos Aires, María Eugenia Vidal, najbolj upoštevana politična osebnost. Sedanji predsednik hoče zmagati na volitvah in izvesti svoj načrt v teku drugega mandata. A bolj kot zmago, želi postati prvi neperonistični predsednik, ki bi dopolnil svoj ustavni mandat.

V vsaki normalni državi je to precej običajno: predsednik dopolni svojo dobo. V Argentini, po letu 1945, noben predsednik, ki ni bil iz vrst peronizma, ni zaključil svojega mandata. Frondizi in Illia sta postala žrtvi vojaških udarov. Alfonsín in De la Rúa sta padla kot posledica peronističnih spletk in izgredov. Upajmo, da bo Macri vstopil v zgodovino kot prvi, ki je dokazal, da je tista trditev, da samo peronizem lahko vlada Argentino, mit in sestavni del tukajšnjega bajeslovja.

Ko že govorimo o bajkah. Bivša predsednica je te dni objavila knjigo, ki je neke vrste avtobiografija. Že naslov je presenetljiv: „Sinceramente‟ (Iskreno). Kot za časa vladanja si izmišlja in zavija dejstva. Da bi zavrgli vsako njeno napačno trditev, bi potrebovali drugo knjigo. A navedimo le en primer tega spretnega zavijanja: položaj njene hčerke Florencie, ki nima parlamentarne nedotakljivosti. Ko jadikuje nad njeno kruto usodo trdi, da je prišla pod sodno preiskavo isti dan, ko je umrl njen oče (in je postala dedinja premoženja). Sodna raziskava se je dejansko začela štiri leta za tem in uboga Florencia, med drugim, nima načina, da bi razložila, kako je prišla do štirih in pol milijona dolarjev, ki jih je sodnija odkrila v njeni bančni skrinji. Bomo na koncu zaploskali?

Tone Mizerit