Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 12

Zadnje kar izgubimo

Ljudska modrost, ki se izraža v rekih in pregovorih, je tesno povezana z življenjem in čutenjem nekega naroda. V tem pogledu so Argentinci prejeli bogato dediščino Španije in, v manjši mero, tudi Italije. Primes drugih narodnosti (Angleži, Nemci, Judje, Arabci, razni slovanski narodi), so prispevali nekaj značilnosti. Zgodovinske okoliščine so dodale svoj pečat. Danes je sicer težko govoriti o argentinski narodnosti, kar ves ta primes se še ni dokončno kristaliziral. A nekaj je gotovo: ponavljamo pregovore in hočemo sami sebe prepričati, da bo tako držalo.

„Upanje je zadnje kar izgubimo‟ radi trdimo tudi, kadar nam že voda teče v grlo. Argentinec upa proti upanju v najtežjih položajih in si predstavlja, da nas bo Bog končno potegnil iz močvirja. Roma na razne Marijine božje poti (Luján, San Nicolás, Del Valle, Carrodilla, Itatí …) in res zaupa, da ga bo „Devičica‟ obvarovala najhujšega. To nekaj časa pomirja narod, a vedno bolj se zaveda, da mora tudi sam nekaj narediti, da je treba iskati stvarnih poti, saj star španski pregovor svetuje da naj „prosimo Boga in udarjamo z gorjačo‟.

Ni treba še posebej poudarjati kako kritičen je sedanji argentinski trenutek. Kljub utrjenemu upanju, da bo že »nekoč boljše«, prihaja v zavest, da je treba prijeti gorjačo. Kam naj jo usmeri? Proti tistemu, ki bi moral nekaj narediti, pa baje nič ne naredi, ali ne zna, ali noče … Torej, z gorjačo nad sedanjo vlado. Gorjača je v tem primeru volilna izbira, ki se vedno bolj oddaljuje od Macrija, čeprav še dobro ne ve, kam naj se obrne. Tak je položaj.

Ni samo dolar. Končno je vlada spoznala, da je bistveno, da obvlada dolar, a da to ni edini dejavnik gospodarskega in socialnega uspeha. Dolar namreč kar miruje. Da raste iz dneva v dan? Res, a niti ne dohiti inflacije, ki je neukrotljiva. Prav te dni je Mednarodni denarni sklad (FMI) dostavil nov obrok „megaposojila‟. To pot je prišlo v Centralno banko novih 10.800 milijonov dolarjev, s čimer devizni fond dosega blestečo številko 77.478 milijonov dolarjev. S to vsoto, in kar iz dneva v dan prihaja kot sad izvoza soje in drugih pridelkov, lahko vlada mirno gleda prihodnje tedne. Kaj pa prihodnje mesece? Vodstvo Centralne banke trdi, da ima vajeti trdno v rokah in da ne bo večjih potresov.

A potresi se pojavljajo na ostalih področjih. Znova je naraslo „deželno tveganje‟ in preseglo 800 temeljnih točk, kar je grozno. Druga kritična točka je inflacija. Vlada je domnevala, da če kontrolira dolar, istočasno obvlada inflacijo. Morda to drži kjerkoli po svetu, v Argentini je nemogoče. Treba je poiskati posebno zdravilo za to bolezen. Ne morejo pa vladni možje pričakovati, da ne bo inflacije, če jo sami povzročajo z groznimi povišicami tarif javnih storitev, goriv, itd. Morali bi najprej urediti državne račune, ko se razsipa denar na mnogih področjih in brez smisla. Ne morejo biti ljudje edina varianta za stiskanje pasov.

Porast „deželnega tveganja‟ pa jasno kaže, da nam svet znova vedno manj zaupa. To pot ne dvomijo, če bo (ali ne bo) vlada uspela v svojem namenu deficita 0, temveč, če bo leta 2020 država v stanju, da bo vredno plačevala obroke svojega ogromnega zunanjega dolga. Zakaj to nezaupanje? Problem je tukaj politične narave. Niso prepričani (kdo pa je danes prepričan?) da bo Cristina na volitvah poražena. In če zmaga? Bo njena vlada plačevala dolg? Bo devizni sklad uporabila za izpolnitev zunanjih obveznosti ali za nov val populističnih ukrepov? Če je kapital strahopeten, ima tukaj dovolj vzrokov, da poveča svoj strah.

Nekaj je treba storiti. Inflacija je v prvem tromesečju presegla vse vladne napovedi in pričakovanja. Januarja so cene poskočile za 2,9%; februarja kar za 3,8%, te dni bomo izvedeli kako je bilo z marcem (blizu 4%?); april pa ponovno kaže visoko. Slavni (in polemični) ekvadorski svetovalec Durán Barba je začel opozarjati, da ni zagotovljena vladna zmaga, tudi če bi prišlo do drugega kroga med Macrijem in Cristino. Treba je hitro kaj ukreniti, da se volivce prepriča o izboljšanju položaja in vrednem delu vlade. Naj čutijo (in se prepričajo), da se stanje boljša in je pred nami lepša prihodnost - skoraj na dosegu roke. Tako je zrasel „socialni načrt‟, ki ga bo predsednik napovedal te dni. A vse je le nekaj bele barve na črnino težkega stanja.

Vrsta ukrepov pa ni preveč originalna. Seveda ne bo maksimiranih cen, ali vsaj ne pod tem imenom. Bolj bodo nadzirali tako imenovane „varovane cene‟, ki so sicer v veljavi, pa jih veleblagovnice kaj malo spoštujejo. Drug bolj uspešen ukrep je dopustiti bolj ugodne povišice plač. Nekaj takega je storila guvernerka province Buenos Aires v pogajanjih z učiteljskimi sindikati in dosegla uspešen dogovor. Omenjajo dodatke podpor in izredne popuste za upokojence in tudi za prejemnike socialnih plačil. Ni pa še jasno, kako bodo to izvedli.

Poglavje posebej je načrt „mehkih‟ kreditov. To so posojila z ugodnimi obrestmi za upokojence. A to ni kaj učinkovito. Obresti so res bolj mile kot pri bančnih posojilih, a treba bo plačevati obroke. Kako, če upokojenci ne morejo priti do konca meseca? Ko že govorimo o „mehkih‟ kreditih: uvedli so posebne programe za manjša podjetja, ki so bila v težavah. Uporabila naj bi denar za izboljšanje stanja in razne prenove. A vlada je ugotovila, da so mnoga od njih denar, namesto v proizvodnjo, vložila v finančni trg in pobirala lepe obresti. Pač, vsak se skuša rešiti kakor ve in zna. In ko govorimo o cenah: mnoga podjetja brezvestno nabijajo cene. So primeri velikih podjetij, ki so kupila manjša in jih zaprla, da so se tako monopolno polastila trga. V drugi primerih pride do dogovora med podjetji, ki določajo cene, ne da bi upoštevale tržne zakone. Še mnogo nam manjka, da bi bili resna država.

Volitve so v teku. Preteklo nedeljo so volili guvernerja v provinci Rio Negro. Uspela je domača stranka in krepko premagala kirchnerističnega  kandidata. Bil je, po primeru province Neuquén, že drugi poraz bivše predsednice. Vladni kandidat pa je ostal daleč na tretjem mestu. Da bi preprečila te nevšečne prizore, je Cristina enostavno umaknila svoje kandidate v Cordobi, drugod pa išče povezav, ki bi ji prinesle kakšno zadoščenje.

Zadnje dni pa smo zaznali razpoko v Federalnem peronizmu. Tam se je pojavil bivši minister Lavagna, a Sergio Massa noče odstopiti od svoje predsedniške kandidature. Zahteva primarne volitve, ki jih Lavagna ne sprejme. „Če ni soglasja, me ne zanima‟, je te dni izjavil. Poleg tega je jasno pokazal razliko med njim in Masso: »Najina projekta nista enaka«, je pojasnil, ker Massa še vedno išče stikov s kirchnerizmom, o možnem skupnem kandidatu (ki naj bi bil seveda on). Lavagna pa skuša doseči široko povezavo peronistov, radikalov, socialistov in socialnih gibanj, in po morebitni zmagi sklicati širšo vladno povezavo. Tako je na tem področju znova več vprašanj kot odgovorov. Oziroma, ni nobenega odgovora.

Tone Mizerit