Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 23

Tekma se začenja

Za koga počasi, za drugega morda hitro, vse pride. Po štirih letih sedanje vlade povezave Cambiemos (lahko bi prevedli kot „Spremenimo‟ ali „Zamenjajmo‟) smo na pragu volitev, ki lahko obrnejo pot, po kateri gre država. To soboto, 7. julija, se uradno začne volilna kampanja v okviru predhodnih (primarnih) volitev PASO. Vsem čudnim pojavom, ki smo jih vajeni v argentinski politiki, letos dodamo še tega: v vseh devetih povezavah, ki se bodo udeležile predsedniških volitev, so kandidati že določeni. Torej, v nedeljo 11. avgusta ne bomo „volili‟ ničesar. Na ravni predsedniškega tekmovanja so te volitve le stvarna anketa, koliko so dva meseca pred prvim volilnim krogom kandidati priljubljeni.

Drugače pa je na okrajni ravni. V nekaterih provincah še niso izbrali guvernerjev in položaj še ni jasen. Odločile ga bodo te predhodne volitve. Drugod imajo težave s sestavo poslanskih ali svetniških kandidatnih list. A to bi vsaka stranka lahko uredila z notranjimi volitvami, kot so bile v navadi preden je Nestor Kirchner, iz lastnega političnega interesa, iznašel drage in zapletene PASO. Je pa res, da to primarno spraševanje ljudske volje pokaže marsikatere odtenke položajev v posameznih skupinah. O tem malo naprej.

S solznimi očmi. V prejšnjem članku sem omenil, da smo v Argentini obsojeni, da vedno izbiramo manjše zlo. Pretekli teden sta dve ustanovi, od mnogih, ki raziskujejo javno mnenje, izvedli neko posebno anketo. Spraševali sta po mnenju volivcev o dvajsetih javnih osebnostih, ki se pojavljajo na raznih listah. Raziskovalci so hoteli ugotoviti pozitivne in negativne poglede ljudstva. Koga bi  morda volili, in koga „ne bi nikdar volili‟. Saj vemo, da je javno mnenje o naših vodilnih možeh precej kritično. A vseeno je bil izid porazen. Od dvajset osebnosti jih je imelo devetnajst več negativnih kot pozitivnih mnenj. Rešila se je samo guvernerka province Buenos Aires, Maria Eugenia Vidal, pa še ta dobesedno le za en las: 48% mnenj je bilo pozitivnih, 47% negativnih.

In ostali? Vsi, prav vsi, so odnesli bolj ali manj negativno oceno. Alberto Fernández, Mauricio Macri, Cristina Fernández, Roberto Lavagna, Pichetto, Schiaretti, Pino Solanas, Martin Lousteau … Nihče se ni reši obsodbe. Na dnu seznama dvajsetih pa se je pojavil Sergio Massa, ki ima 16% pozitivnih mnenj in 71% negativnih. Tragično je za narod, da bo tako prezirani politik lahko odločil usodo države in ljudi.

Seveda, to mnenje, izvedeno na vsedržavni ravni, ni odločilno na volitvah. Edina pozitivna osebnost (Vidal) ima za tekmeca za vodstvo province Buenos Aires bivšega gospodarskega ministra. Axel Kicillof jo je do še pred tedni v anketah presegal za 10%. Težko je našteti kaj vse je guvernerka opravila v provinci samo na področju varnosti. Prvič se je, pod njenim vodstvom, resno izvajala borba proti prekupčevanju mamil, ki je prej delovalo v senci politične in policijske korupcije. Začela je čistiti policijske vrste: več kot 4.000 je bilo odstranjenih zaradi dokazanih povezav (ali soudeležbe) s kriminalom. Vzpostavila je delovanje administrativnih  ustanov v najrevnejših predelih. Od leta 1987 je peronizem vladal provinco Buenos Aires. V tej dobi se je prisotnost bednih naselij (villas miserias) povečala da 1200%. To ljudje priznajo in od tu pozitivno mnenje. A ko je treba oddati glas še vedno prevladuje mnenje, da le peronizem deluje v prid revnim.

                    

Se kaj premika? A nekaj se spreminja. V zadnjih tednih je Vidal narasla za 4% in jo od Kicillofa loči sedaj le 6%. Zato so v kirchnerističnem taboru začeli brneti alarmni zvonci. Brnijo tudi, ker se manjša razlika med Macrijem in dvojico Fernández. Kaj se dogaja? Dovolj je bilo, da se je dolar ustavil. Zadnje čase njegova cena celo po malem pada v primeri z našim ubogim pesom. Vlada je izvedla tudi nekaj ukrepov v prid notranje potrošnje. Inflacija iz meseca v mesec majceno nazaduje in celo privatne ustanove sedaj napovedujejo, da bo manjša, kot pa so še pred kratkim trdili. V istem sorazmerju raste Macri in padata Fernándeza. Analize ugotavljajo, da spričo večje finančne stabilnosti raste optimizem in upanje na prihodnje zboljšanje.

Če to drži, lahko ugotovimo, da ljudje ne volijo z glavo, marveč z žepom. Pa saj to je jasno povsod po svetu. Večkrat sem premišljeval, kakšna bi bila usoda Argentine, če bi katera od vojaških vlad vodila pozitivno gospodarsko politiko in ljudem zagotovila mirno življenje v vrednem blagostanju. Polnimo si usta (in polnimo medije) z zahtevami demokracije in republike. Ali je res tako? Če je Macri tako negativna osebnost, zakaj število možnih volivcev raste komaj se nekoliko izboljšajo gospodarski pogoji? Še en komentar: srednji sloj voli z žepom, nižji sloji pa volijo z želodcem. Težko je verjeti nekomu, ko te preganja lakota v položaju hude revščine. Nihče pa se ne vpraša, če bo lahko rešil socialni položaj nekdo, ki je pustil 29% ljudi v revščini, obenem pa trdil, da ima Argentina manj revnih kot pa Nemčija.

Potem pa še tisto o strankarski demokraciji. V začetku sem omenil zaplete v zvezi s primarnimi volitvami v strankah. Tudi tukaj so vsi enaki. Cristina je že pokazala kdo ima vajeti v rokah, ko je odločila usodo volilne liste v provinci Chaco. Tam sta si nasprotovala guverner Domingo Peppo in župan prestolnega mesta Resistencia, Jorge Capitanich (bivši šef kabineta predsednice Cristine). Alberto Fernández je dosegel nek sporazum med obema, a Cristina je odločila drugače: samo Capitanich lahko kandidira na listi obeh Fernández; Peppo se lahko predstavi, a samo s „kratko‟ listo, brez predsedniških kandidatov. S tem ga je obsodila na poraz. Kdo torej gospodari v kirchnerističnem taboru?

Demokratičnega zadržanja primanjkuje tudi v povezavi Federalne Alternative. V prestolnem mestu Buenos Aires sta se za župansko mesto in na čelu poslanske liste predstavili dve opciji. Lavagna je potrdil tisto, kjer je na prvem mestu za poslanca njegov sin Marco in zavrnil drugo. Volilna sodnica je odločila, da se lahko predstavita obe. In kaj je ukrenil Lavagna? Predstavili se bosta obe listi, a samo tista, kjer je njegov sin, bo lahko vključevala njegovo predsedniško formulo. Druga bo morala biti „kratka‟. Izid si lahko mislimo.

Tudi levica ni izjema. Končno se bosta predstavili dve listi, ker kandidat Del Caño ni sprejel, da bi kdo tekmoval z njim. Pa še v sklopu njegove povezave (FIT) so indirektno iz stranke izločili nekaj „drugače mislečih‟. Med njimi je tudi stari Jorge Altamira, eden ustanoviteljev Delavske stranke (PO). Kot bi iz Komunistične partije izključili Marxa.

Za konec. Zarečenega kruha se poje več kot zapečenega. Te dni po časopisju kroži nešteto citatov raznih politikov, ki so pred časom napadali Cristino, sedaj pa jo častijo. To bi sicer spadalo bolj v zaglavje humorja, ker so izjave res bajne. A najbolj prizadet je predsedniški kandidat Alberto Fernández. Ta dni ga je pozval sodnik Bonadío v zvezi s sodbo bivše predsednice zaradi pakta z Iranom. To je povezano z atentatom na judovsko ustanovo AMIA (85 mrtvih). V tej zadevi je bivša predsednica podpisala dogovor z Iranom, po katerem dejansko država odstopi od raziskave in kaznovanja v atentat zapletenih iranskih visokih funkcionarjev. Tožilec Nisman je zaradi pakta Cristino obtožil „izdajstva domovine‟. Preden je mogel v parlamentu utemeljiti svojo obtožbo so ga ubili (zavržena je teorija samomora).

Pred leti je Alberto Fernández izjavil, da je bil pakt „prikrivanje dejstev‟ kriminalnega značaja, v katerem je bila zapletena bivša predsednica in da „samo bedak bi lahko rekel da sodelovanje Cristine ni dokazano‟. Sedaj bo moral razložiti besede, v katerih se nanaša na krivdo svoje sedanje kolegice v predsedniški listi. Da da, tisto o zarečenem kruhu popolnoma drži.

Tone Mizerit