Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 262019

Bliža se odločitev

Dober teden manjka, pa bomo sredi primarnih volitev. Dva meseca in pol za tem bodo splošne volitve. In če še ne bo dokončnega izida, dodaten mesec, pa bo Argentina odločila usodo za nadaljnja štiri leta. Kot bi bile zadnje postaje nekakšnega križevega pota, po katerem hodi država in ne ve, če jo čaka križ ali vstajenje.

A če je v verskem pojmovanju življenja temelj vsega ljubezen, v tem političnem delovanju argentinskih volitev prevladujejo sovraštvo, zanke, zarote ... Dan za dnem se srečavamo z izjavami, ki nimajo drugega cilja, kot škodovati nasprotniku, zadati mu usoden, če se le da smrten udarec. Niti ene konkretne in stvarne napovedi kakega vladnega načrta; niti enega vrednega predloga „za narodov blagor‟, ki bi vzbudil malo upanja, da je voditelje naroda srečala pamet in jih prešinila modrost. In, kar je najhujše, nihče več ne zaupa nikomur.

Če so v vladnih vrstah vsaj nekoliko enotni v nastopanju, se v prvi opoziciji ne zedinijo o taktiki in strategiji kampanje in kar tekmujejo, kdo bo bolj krut in surov. Vse to poteka sredi čudnih dogodkov zasebnega in javnega nasilja, kriminalne neodgovornosti, ki nas vodi v dvom, če še lahko zaupamo v človeško naravo. Ropi, spopadi, neusmiljeni in nesmiselni umori, nora nesreče, kruto in neodgovorno nastopanje zdravnikov, brezbrižnost in zatiranje javnih organov, brezglave in podle odločitve tožilcev in sodnikov, pa kapital, ki išče le lasten, čeprav krivičen dobiček ... Vse to sredi potresov in poplave nesramnega razkazovanja vse te duševne revščine v medijih, ki za eno točko več na lestvici bralcev, poslušalcev ali gledalcev prekoračijo vse meje dostojnosti. Normalen človek se sprašuje, kako je to mogoče, kaj se dogaja v dušah in v družbi.

Najbolj nevarno ob tem pa je, da se na to stanje tako privajamo, da se nam zdi normalno. Isto je s politiko in udarci v volilni kampanji. Nič nas že ne preseneča, ko kandidat z pikro izjavo lahko povzroči finančno katastrofo, ker bi to zagotovilo njegovo zmago. Ali pa, da se banalno izraža o osebi nasprotnega tabora in jo primerja z blaznim zločincem. Vse je že „normalno‟.

Vsi in skupaj. Dve besedi, ki bi lahko bili pot narodne obnove, se spopadata v tej kampanji. Ker ni strank in so vse le povezave, si dajo imena, ki naj privlačijo volivce. Tako se kirchnerizem zbira pod oznako „Fronta vseh‟ (Frente de Todos - vedno morajo imeti neko fronto); vladna povezava pa se naziva „Skupaj za spremembo‟ (Juntos por el Cambio – kaže, da je prejšnje ime „Cambiemos‟ po štirih letih vlade izgubilo privlačnost). Seveda, da bi lahko naredili kaj skupnega, manjka „soglasja‟. A prav to ime (Consenso Federal) nosijo Lavagna in njegova povezava, ki se ravno ne ponaša s soglasjem, ne na zunaj, ne v lastnih vrstah. Potem imamo še dodatne tri Fronte (dve na desni in levičarska povezava, kjer Del Caño teži po vrednem četrtem mestu), pa še dve „stranki‟ in eno „gibanje‟. Vse skupaj precej porazno.

Kot sem že omenil, nihče stvarno in jasno ne pove, kaj bo naredil, če bo zmagal na volitvah in prišel na oblast. Vse so le prazne parole, ali pa napovedi, ki državljana spravljajo v strah. Gesla enih in drugih so sicer blesteča, izvirno zamišljena in zvito vabljiva. A vsekakor prazna. Vlada skuša prepričati volivce s tem, da kaže vrsto javnih del, ki so resnična in vredna. A ni ene omembe o socialnem položaju, brezposelnosti in nazadovanju ekonomije, ker na tem področju klavrno propade. Kirchnerizem pa kuje na teh treh točkah in obljublja raj na zemlji, pa seveda ne pove, po kateri poti nas bo popeljal tja.

Eno je gotovo: na vladnem bregu so „skupaj‟, imajo enoten nastop in enotno zadržanje. V kirchnerističnem taboru pa so „vsi‟, a nastopa vsak po svoje. Že v bistvu nekaj ni v redu: predsedniški kandidat (Alberto Fernández) in podpredsedniška (Cristina) nastopata ločeno. Kot da bi hoteli skriti bivšo predsednico, za katero trdijo, da „je drugačna‟. Ona potuje po vsej državi z izgovorom, da predstavlja svojo knjigo; tako zbira množice. A ne more s svojo naravo in ji večkrat spodrsne. Kot v Mendozi, kjer je zatrdila da „glede prehrane, smo danes v podobnem stanju kot v Venezueli‟.

Niso ji prizanesli. Najprej so primerjali, koliko Venezuelcev je prišlo v Argentino (samo v letu 2018 nad 70.000) in koliko Argentincev je šlo v Venezuelo (ni znano, da bi kdo šel). Potem je strokovnjak za položaj v Venezueli (Andrei Serbi Pont) dokazal, da z minimalno plačo v Venezueli lahko kupiš le štiri litre mleka, v Argentini pa 297 litrov. Zahteval je še, naj bivša predsednica ne omalovažuje humanitarne tragedije, ki jo prestaja njihova država. Kot običajno, je bivšo predsednico zaneslo. Tudi se ni opravičila.

Drsi kot po ledu. Sploh kirchneristične voditelje skrbi kampanja, ker ni enotnosti v izjavah njihovih kandidatov. Bivši minister Kicillof ni znal odgovoriti na enostavno vprašanje komaj znane televizijske zvezdnice. Tudi bivši šef kabineta ministrov pod Cristino, Anibal Fernández, je dejal, da bi raje pustil otroke z zobozdravnikom Barredo (ubil je ženo, dve hčeri in taščo), kot pa z Marijo Eugenio Vidal, guvernerko province Buenos Aires. Tudi v lastnem taboru so ga morali kritizirati. Takih izjav so v vladni palači zelo veseli.

Prav tako nesmiselna, a bolj nevarna, je bila izjava predsedniškega kandidata. Alberto Fernández je dejal, da bo za 20% dodatno povišal pokojnine z denarjem, ki ga bo vlada dobila, ker ne bo plačala obresti državnih bonov Leliq (kar ni izvedljivo in je nezakonito). S tem pa je poslal kroglo v osrčje vladne strategije mirnega pohoda do volitev. Vlada smatra, da je bistveni pogoj za zmago, da obdrži dolar na sedanji ceni in s tem pritisne na zavore inflacije. V to je usmerjena tudi strategija obresti državnih bonov. Te obresti Centralna banka počasi niža, a se še vedno suče okoli groznih 60%. S tem pa vlada doseže, da gre denar v te bone, ne pa v nakup dolarjev. V rožnati palači sumijo, da je s to izjavo opozicijski kandidat hotel sprožiti novo dolarsko krito, ki bi uničila vladne načrte. To mu ni uspelo, a vseeno je cena dolarja nekoliko poskočila. To se ne bo poznalo v julijski inflaciji. Vprašanje pa je kako bo meseca avgusta.

Kaj pa na sindikalnem področju? Opozicijska fronta ne more doseči uradne podpore Glavne delavske konfederacije. Jasno pa jo podpirajo nekateri posamezniki, kot je sindikat pilotov in osebja letalskih družb. A v tem primeru jim je tudi spodrsnilo. Zadnje dni so namreč ob zaključku vsakega poleta, medtem, ko so potniki čakali za izstop, po zvočniku prebrali izjavo proti vladi in za Fronto vseh. Ta nasilna propaganda pa je naletela na negativen odziv, ker krši pravice potnikov in izvaja nasilje nad drugače mislečimi.

Žalostno protislovje. Argentina je čudovita dežela, polna naravnih bogastev in talentiranih ljudi. Na področju energije ima še ogromna, neraziskana ležišča. Polja so rodovitna kot malokje. Pašniki brez primere. Iznajdljivost najdemo ob vsakem koraku in na mnogih področjih. Pred dnevi me je presenetila novica, da je argentinska vinska klet prejela priznanje kot najboljša na svetu. Mendoška vinska klet Zuccardi je zasedla prvo mesto na prestižni lestvici The World's Best Vineyards, ki vsako leto izbere petdeset najboljših vinarn. Poleg prvega mesta je Argentina osvojila še peto (Catena Zapata, Mendoza); 25. mesto (Bodega Colomé, Salta); 26. (Salentein, Mendoza) in še 41. (El Enemigo Wines, Mendoza).

Mladi, trinajstletni Argentinec Thiago Lapp je zasedel peto mesto na svetovnem prvenstvu videoigre Fortnite, prejel 900 tisoč dolarjev in bil izmed prvih petih edini ne severnoameriški igralec. Kljub izredno pomanjkljivi podpori, ki jo država nudi športnikom, se Argentina uspešno uvršča na prva mesta sedanjih ameriških športnih iger v Peruju.

Po vsem svetu so argentinski znanstveniki in strokovnjaki iskani in sprejeti. Kulturno življenje in delovanje naše prestolnice je priznano in občudovano povsod. Kaj nam torej manjka, da bi vse darove, ki nam jih je Bog naklonil, spremenili v mirno in vredno življenje, brez grozne revščine in lakote, ki prizadeva milijone? Morda, le morda, bomo kdaj našli pot do cilja, ki si ga vsi želimo. A ga zaslužimo?

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 25

Napetost raste

Kot še nikoli, se vsa politična srenja trudi in napenja vse sile okoli teh primarnih volitev, kot da bi šlo za odločilni drugi krog. Narava volitev PASO (glej prejšnje članke) se je popolnoma izjalovila. Namesto, da bi izbirali kandidate posameznih strank, samo gledamo, kakšen bo splošen izid. Vsaka razlika, vsak odstotek glasov je bistven. Rezultat se bo praznoval, ali pa objokoval, kot da bi res bila izrečena zadnja beseda. A to bo šele začetek.

Zakaj taka važnost, vsa ta predstava, ves škandal? Ker bodo te volitve edina zanesljiva slika, kako stoji priljubljenost enih in drugih. Saj imamo tedenske, včasih celo vsakodnevne ankete o položaju in priljubljenosti. A dobro vemo (tukaj in po svetu), kako se ankete lahko zmotijo. Primarne volitve pa se ne bodo zmotile, ne bo zavajanj, ne bo laži. Jasno in odločilno bodo številke pokazale, kam gremo, katero pot narod (začasno) izbira.

Udar na udar … Dobra dva tedna manjka do tega spraševanja ljudske volje, katerega smisel je popolnoma spremenila politika (v slabem pomenu besede). To bo predstava, show, cirkus, ki ga bodo vsi skušali izrabiti v propagandne namene. Kirchneristična opozicija hoče dokazati, da je sposobna in pripravljena zadati vladi odločilni udarec. Za Macrija so bistvene številke. V vseh prejšnjih primarnih volitvah je bil ob tej priložnosti poražen, pa vendar končno zmagal. A eno je važno: kolikšna bo razlika med njim in kirchneristično dvojico Fernández. Če bo izgubil z razliko do 5%, je možno v teku dveh mesecev spremeniti izid. Če bo razlika večja, tam okoli 10%, lahko to postane usodno. Če bo tržni kapital zavohal, da je kirchnerizem blizu zmage, bo nastala panika, napad na dolar in možnost nove krize. To bi bilo skrajno usodno.

Primarne volitve pa so važne tudi za manjše stranke in strančice. Zakon predvideva, da če kaka stranka ne doseže vsaj 1,5% oddanih glasov, se ne no smela predstaviti na splošnih oktobrskih volitvah. Na to računajo tako v vladi kot v opoziciji. Ti glasovi odpadlih strank se lahko potem nagnejo k enemu ali drugemu. Iz levice bodo šli k opoziciji; iz desnice bodo pomagali vladi. Srednjim strankam lahko ti glasovi pomenijo vstop v parlament ali celo dodatno število poslancev. Vse pride prav.

Najtežji je položaj vlade. Gospodarsko vodstvo napenja vse sile, da bi obdržalo dolar v vajetih. S tem zagotavlja tržni mir in z vsakim dnem pridobiva na moči. Če je še pred mesecem Fernández premagoval Macrija za 10%, se je ta razlika skrčila za štiri, pet procentov. Če so bili v kirchnerističnem taboru do pred kratkim še polni samozavesti, sedaj zaskrbljeno gledajo na dnevne izide anket. Vlada raste. Miren izid primarnih volitev bo kot zagotovilo, da je zmaga Macrijeve povezave mogoča. Vsi finančni ukrepi, vse odločitve gospodarskega ministrstva in Centralne banke težijo k mirnemu poteku. To je edina možnost, ker vsi ostali dejavniki so porazni: potrošnja nenehno pada; revščina raste; brezposelnost je neukrotljiva. Opozicija pa jaha na teh točkah, z njimi nagovarja volivce in zadaja vladi udar na udar, in brez odmora …

Na robu prepada. Za trenutek se ustavimo ob stanju naše uboge Argentine. Težko je razumeti razvoj, ki je pripeljal to deželo v tako obupno stanje. Kaj je tukaj odpovedalo? Vodilni razred. Politika, ki naj bi bila „krovski posel‟, kot jo je označil naš modri Anton Korošec skoraj na začetku prejšnjega stoletja, je postala zaklad, vabljiv za vse mogoče roparje, tatove, tatiče in žeparje. Politika je postala (vsaj delno), vabljiva pot do denarnega uspeha. Korupcija je tukaj našla domovinsko pravico. Ko se je temu pridružil populizem, je bila drama dopisana.

V tem pogledu hitro najdemo dokaze, da je bil peronizem usoden za Argentino. Kolikor je pozitivnega dodal na socialnem področju (in to je zelo veliko in tudi važno), je odvzel v uspešnosti in zlasti v območju kulture dela. Vse naj bo hitro, brez napora in poceni. Peronizem je v bistvu tudi preziral vzgojo. Peronova „alpargatas si, libros no‟ (lahko bi prevedli kot: „superge da, knjige ne‟), izraža prezir nad kulturo in potrebo, da ljudje ne mislijo z lastno glavo. Ko se pomešajo ti dejavniki, smo na robu prepada. Ko govorimo o vzgoji: za časa kirchnerizma v osnovni šoli niso smeli učitelji dajati nezadostnih redov. Tudi če otrok ni znal nič, je naslednje leto šel v višji razred. V srednjih šolah je bilo podobno. Celo v privatnih šolah (v tem primeru iz denarnih vzrokov), je vodstvo izvajalo pritisk na profesorje, naj ne pišejo dijakom slabih redov. Kaj se lahko pričakuje od rodov, ki jim je bil napor odvraten in lagodnost zagotovljena? Kaj, celo, od prebivalcev bednih naselij, ki jih je vodilni razred videl le kot volilni plen, ki si ga prilasti in zagotovi z drobtinami, ki so padale z bogate volilne mize. Žalostno, a resnično.

Kaj se je spremenilo. Priznati moramo vso socialno tragedijo, ki danes prizadeva velik del argentinskega prebivalstva. Prihodnje poročilo socialnega instituta Katoliške univerze, ki je najbolj zanesljiv vir verodostojnih podatkov, bo kazal, da revščina prizadeva tam blizu 35% Argentincev. Med otroškim prebivalstvom pa revščina zasega skoraj 50%. Tega seveda ni kriv Macri. Ko je odšla Cristina je revščina dosegala 30%. Sedanja vlada pač ni znala spremeniti tega stanja. Grobo je propadla na socialnem področju.

A kar zadeva makroekonomije, ki je podlaga za temeljite spremembe v prihodnosti, je bil Macri precej uspešen. Navedimo vsaj nekaj bistvenih podatkov:

• Deželno tveganje, ki je še 3. junija zabeležilo rekordnih 1012 točk, danes dosega 800 točk.

• Obrestne mere ostajajo na zelo visokih ravneh (54%), vendar daleč od rekordnih 74%.

• Omejitve finančne skupnosti proti Argentini se začenjajo zmanjševati. V zadnjih dneh so tako YPF kot Panamerican Energy in Pampa Energía pridobile mednarodno financiranje.

• Zaradi rasti petrolejskega ležišča Vaca Muerta je bila maja dosežena rekordna proizvodnja plina. Najvišja je bila od julija 2009.

• Proizvodnja nafte se je tudi maja povečala in je neprekinjeno raste že 15 mesecev.

• Doživeli smo 13 zaporednih mesecev brez uvoza surove nafte, kar se ni zgodilo od leta 2012.  Ne smemo pozabiti, da je pod kirchnerizmom uvoz goriv stal državo tisoče milijonov dolarjev, ker je tedanja vlada zanemarila domačo proizvodnjo.

• In končno, prvič, po dolgih letih bomo zaključili letno bilanco brez primarnega deficita, medtem ko javna dela rastejo v doslej nepoznanem obsegu.

Bo vse to pomagalo, da se v novem obdobju uredi socialno stanje? Možnosti so dane,  zagotovila pa ni nikjer, ne pri vladi, še manj pri opoziciji. Primer Venezuele še vedno straši.

Preveč protislovij. Vlada ima res zapleten položaj. Kaj pa kirchnerizem, ki se poslužuje težkega socialnega stanja? Izgublja se v lastnih protislovjih. Njegovi kandidati ne najdejo pravega prijema in se spotikajo ob kamnih, ki jih sami nastavljajo. Vzemimo primer Cristine. Na eni izmed predstavitev svoje knjige je omenila časnikarski intervju izpred dveh let in se pritoževala, češ da jo je časnikar „zasliševal‟. „Manjkale so samo še goreče luči in nekdo, ki bi me od zadaj zbadal‟. Bil je eden najbolj spoštljivih, a seveda ne hlapčevskih intervjujev.

Alberto Fernández izgublja razsodnost ob vsakem koraku. Lahko gre za novinarsko vprašanje, ali za vsakdanje srečanje v javnem lokalu, težko ohranja mirno kri. Težko je trditi da je belo, če si še včeraj prisegal, da je črno.

Kandidat za guvernerja province Buenos Aires, bivši gospodarski minister Axel Kicillof pa je odnesel prvo mesto. Najprej ga je eden peronističnih ekonomistov (Guilllermo Nielsen, eden Fernándezovih svetovalcev) označil kot ekonomskega „ignoranta‟ (slovar prevede kot neuka; celo: bedaka). Potem pa se je Axel zapletel in ni znal odgovoriti na enostavno vprašanje, ki mu ga je stavila igralka v enem izmed televizijskih komičnih programov.

Težave so tudi na sindikalni fronti kjer, kljub osebnim izjavam, CGT ni hotela podati pisne izjave v podporo kirchnerističnim kandidatom. Vse je zelo zapleteno. Pač, čudna zima je in v Argentini je doba, ko sredi neizmerne pampe prevladuje megla.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 24

Vsakdanji spopadi

Nahajamo se sredi vojne. Čeprav je uradno zapisanih devet kandidatov za predsednika, teče pravi boj edinole med dvema: Mauricio Macri in Alberto (Cristina) Fernández. Res da, čeprav je argentinska demokracija ena tistih, kjer kar mrgoli kandidatov, se dejansko razvija kot neke vrste dvostrankarski sistem. Kot v ZDA, kjer imamo demokrate in republikance. Le da se na obali Srebrne reke to spreminja s časom in v skladu z okoliščinami. Prej so bili radikali in konservativci; potem peronisti in radikali. Sedaj o strankah težko govorimo, ker imamo razne občasne povezave, za katere nihče ne ve, koliko dolgotrajno bo njihovo življenje.

Vrnimo se nekoliko k temu razvoju. Večkrat so se pojavile stranke, ki so poskušale prebiti ta „bipartidizem‟: Francisco Manrique in njegova Federalna stranka; Alvaro Alsogaray in njegova UCD (Unija demokratičnega centra). Vse je žalostno propadlo, ko je odšel z odra ustanovitelj. Ko je za časa kirchnerizma nastala zloglasna „razpoka‟ (grieta), so se zlasti v peronističnih vrstah pojavili poizkusi srednje poti („široke srednje avenije‟), ki naj bi rešila družbo okov neskončnih spopadov med „belimi‟ in „črnimi‟. Sergio Massa je bil najbolj blesteč predstavnik te struje. Še pred tedni je kazalo, da lahko njihovo upanje rodi bogate sadove. Pa je zmagalo samoljubje, egoizem. Massa se je vrnil v naročje kirchnerizma. Od njegove stvaritve je ostalo Federalno soglasje (Lavagna-Urtubey), ki se nahaja v zadnjih vzdihljajih.

Bilo bi zanimivo, če ne bi bilo tako tragično. Zašli smo v krute spopade. Tistemu staremu reku, da je v vojni in v ljubezni vse dovoljeno, bi morali dodati „in tudi v volilni kampanji‟. To je še bolj poudarjeno sedaj, ko smo v dobi socialnih omrežij. To je področje brez pravil. Ni zakonov, res je vse dovoljeno. Facebook, Instagram, WhatsApp, Twitter … Vsakdo lahko objavi kar hoče, kar je res, kar je laž, kar si izmisli - pa ni posledic ne kazni. To velja v civilni družbi, še bolj pa v politiki med volilno kampanjo. In s temi omrežji lahko odločilno vplivajo na voljo državljanov in dosežejo (nezasluženo in krivično) zmago. Kaj ni v ZDA tekla polemika in celo sodna in parlamentarna raziskava o posegu ruskih medijskih strokovnjakov, ki naj bi nagnili tehnico na ameriških volitvah v prid Trumpu?

Ne bom zapadel psihotičnim ugibanjem, ki trdijo, da je Cristina Kirchner potovala na Kubo tudi, da se je tam sestala z ruskimi strokovnjaki, ki naj (kot domnevno v ZDA) pomagajo njeni kampanji. Zapišem le, da je žalostno, ko ugotavljamo, da lahko zmaga tisti, ki najbolje laže. Seveda še vedno drži, da ima laž kratke noge; a volilna doba je tako kratka, da tudi kratke noge lahko lažnivca pripeljejo do zaželenega cilja. Kaos pride potem.

Zanimivo je, ko sledimo novicam v elektronskem časopisju. Tam se je pojavilo novo zaglavje pod naslovom „Falso‟ (ponarejeno, lažnivo), kjer se dan za dnem razkrinkava te novice, katerih žrtev so razni kandidati (predsedniški, parlamentarni, županski), ministri, politični veljaki in vidni predstavniki miselnih struj. Težava je v tem, da malokdo sledi tem razkritjem, medtem ko lažna novica (po angleško „fake news‟) lahko povzroči nepopravljivo škodo. Izvzet ni nihče; vsi uporabljajo to orožje, od skrajne levice, preko sredine, do skrajne desnice.

Kot običajno, se tudi v tej kampanji kot propagandno orožje uporabljajo ankete. Res je vedno težje ugotoviti mnenje in namene volivcev. A ustanove, ki raziskujejo javno mnenje, tudi niso vse poštene. Kaj lahko je postaviti na prvo mesto določenega kandidata, ker to lahko vpliva na voljo neodločenih volivcev, ki jih ni malo. A tudi resne in neodvisne ustanove imajo težave. Delo ima znanstvene podlage. Vendar tudi drugod po svetu napovedujejo sonce, pa doživimo neurje in poplave.

Še o zarečenem kruhu. Mnogi strokovnjaki trdijo celo, da ni pošten način časnikarsko „preganjanje‟ kandidatov, ko jih sprašujejo o kočljivih zadevah. V tem pogledu ima najtežji položaj Alberto Fernández, ki je bil šef kabineta ministrov (neke vrste ministrski predsednik) za dobo kirchnerizma, pa se je potem oddaljil in ostro napadal vlado. O tem smo že pisali. A pretekli teden se je kar trikrat v istem dnevu spopadel z raznimi časnikarji, in zelo ostro reagiral, ker so ga le preveč „vztrajno‟ spraševali o zadevah, o katerih raje ne govori.

Ubogi Fernández. Že Evangelij nas uči, da gre kronološki razvoj običajno od „hozane‟ do „križaj ga!‟. Obratna smer ni navedena v svetih besedilih in je skoraj ne najdemo v svetovni politiki. A mi smo v Argentini in vemo, da je v tej deželi „vse mogoče ‟. To sedaj spoznava tudi on ob vsakem srečanju s časnikarji, ki hočejo, da jim razloži,  zakaj je še včeraj zahteval „križaj jo‟, danes pa ji poje „hozana‟.

To seveda ni samo njegova težava. Dejansko vsi kandidati zapadejo izreku, da „nihče ne prenese arhiva‟. Današnji partnerji so isti, ki so še včeraj trdili da „z njim nikoli‟. Cristina tudi še sedaj ni mogla dokazati, da je njeno ogromno bogastvo (znan je le delček, ker večji del skriva po svetu) res sad njenega dela kot „uspešna odvetnica‟. Gotovo pa je istočasno zapleten položaj predsednika Macrija. Ob nastopu je prosil, naj ga, ko bo končal svoj mandat, sodijo po tem, kolikšna bo revščine. Bil je prepričan da jo bo bistveno znižal. Pa se je v teh letih le še povečala. In v neposredni bližini volitev bo socialni institut Katoliške univerze objavil nove statistike, ki bodo pokazale, da je revščina še vedno neukrotljiva, saj zasega okoli 35% prebivalstva.

Kar vladi (končno!) uspeva je, da se počasi niža inflacija. Prav te dni so objavili številke za mesec junij. Porast cen je dosegel 2,7%, kar je najnižji zapis letošnjega leta. Seveda, v normalni državi je ta inflacija kvečjemu letna, pa še takrat se tresejo. Pri nas pa je v zadnjih dvanajstih mesecih poskočila kar za 55,8%. Od začetka leta (torej v prvem semestru) pa je dosegla 22,4%. Toliko naj bi bila, po prvotnih  vladnih računih, inflacija za vse leto. No, sedaj za leto 2019 predvidevajo 40%, in to pot soglašajo vladni funkcionarji, privatni ekonomisti in tudi FMI. Se bodo vsi zmotili? Kaj nas še čaka?

Ob vsem tem se vidi, kot da bi bilo delovanje sedanje vlade izredno negativno. Ne moremo tega trditi. Številni in važni so dosežki v makroekonomiji. Kdaj prihodnjič jih bomo našteli. Razumeti moramo, da je težko zgraditi hišo iz ruševin, brez trpljenja in žrtev. Da pa se je v tem vlada uštela in mislila, da bo delo lahko in hitro, je popolnoma jasno.

Jajce ali kokoš? Kaj je prej? V našem primeru bi bilo vprašanje: inflacija ali dolar? Snov je na mestu, ker je zadnje čase dolar miroval ali celo nekoliko padal. Nekateri strokovnjaki so tudi menili, da je že zaostal. V vladi so prepričani, da dolar poriva inflacijo in če ukrotijo ameriško valuto, bodo zaustavili porast cen. A ni morda obratno prav? Naj bo eno ali drugo, domača ekonomija je zašla v močvirje. A tudi vse obljube kirchnerizma, da bo državo postavil na noge, so prazne. Niso objavili stvarnega načrta, niti enega konkretnega ukrepa, kako bodo to izvedli. Pač, sindikatom so obljubili, da ne bo delavske reforme, po kateri teži Macri.

Obljuba je razumljiva: CGT (Glavna delavska konfederacija) je podala izjavo, da izrecno ne podpira nobenega izmed kandidatov. To pa je skoraj revolucija: sindikalizem je v Argentini večinsko peronističen. Perón ga je označil kot „hrbtenico ljudskega gibanja‟. A danes najdeš peroniste v vseh treh največjih povezavah (Macri, Fernández, Lavagna). Za koga naj se odločijo? A takoj je k njim pohitel „stric Alberto‟ (kot ga navihano imenujejo), jim obljubil, da ne bo spremenil delavske zakonodaje. Dosegel je, da so mu obljubili podporo. Seveda, dali so besedo, osebna mnenja, a nobene uradne izjave.

Na istem srečanju so sindikalisti, ki so vdani Cristini (oprostite, Fernándezu) in delajo za njeno zmago, sklenili, da „nehajmo s polomijami, ki škodujejo ljudem‟. Zadnje čase je namreč prišlo do več divjih stavk, ki so med ljudmi povzročile hudo nejevoljo. Lahko omenimo stavko pilotov in ukinitev delovanja ene podzemske železnice. Namen skrajnih sindikalistov je povzročati kaos, ki naj škodi vladi. Macri pa je to izkoristil, da je kritiziral te pojave in se kazal kot ustvarjalca reda in miru. Morda jih bo kdaj izučilo.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 23a

Različni pogledi

Nahajamo se na začetku volilne kampanje za primarni spopad. Čudna je ta argentinska politika. V nedeljo, 11. avgusta, bodo morali vsi državljani na volišča, kjer naj bi (kot predvideva zakon), izbrali imena za predsedniške, ponekod guvernerske in povsod parlamentarne kandidate, ki naj nastopijo na splošnih volitvah 27. oktobra. Kot smo že nekajkrat omenili, so v vseh sedmih povezavah predsedniški kandidati že določeni. Ni kaj izbirati. A tako vlada kot vse opozicijske skupnosti nastopajo, kot bi bile primarne volitve že odločilni krog. Kandidati skušajo v medijih in na javnih srečanjih prepričati narod, naj voli njih, ne koga drugega, najmanj direktno nasprotnega kandidata.

Kakšna revščina! Spominjam se, kako so državljani še pred desetletji obiskovali strankarske pisarne in politične komiteje, ter prejemali programske brošure. Tam je bil, po območjih in precej natančno, razložen vladni program: kaj in kako bo stranka nastopala, če pride na oblast. Čeprav ni bilo nobene gotovosti izvedbe obljubljenega, je bil to svet, ki že ne obstoja. Danes je običajno, da vam v medijih ali družbenih omrežjih posredujejo nekaj gesel, ki vsebujejo temeljne obljube. Vse bo lepo, če zmaga ta kandidat. A predvsem, pekel vas čaka, če zmaga nasprotnik. Vse je dovoljeno, ni etike, ni vsaj nekaj spoštljivega pogleda in spoštovanja resnice.

Ko je dobro slabo, in obratno. Zanimiv primer, kako vse pride prav v volilni kampanji, je sporazum, o katerem sta se dogovorila Mercosur in Evropska unija. Podpisali so ga v Bruslju preteklega 28. junija, ko je na Japonskem potekalo zasedanje skupine G-20. Vlada si je takoj pripisala vse zasluge in predstavila dogodek kot izreden uspeh. Nasprotno je kirchnerizem sprožil naliv kritik in napadov, ter pokazal sporazum kot novo predajo kapitalizmu. Za vlado bomo sedaj kmalu v nebesih, za opozicijo smo pred vrati pekla. Gospodarski minister Dujovne se je veselil uspeha, bivši minister Kicillof je kritiziral sporazum, ko besedilo sploh še ni bilo znano. A dejstvo je, da ne eden, ne drugi, nista stvar pokazala v resni luči.

Pogajanja v tej zvezi so izredno stara. Začela so se še pod peronistično vlado predsednika Menema, pred 20 leti. Sledila so v vseh vmesnih vladah, od sedaj že pokojnega De la Rúa, Duhaldeja, zakoncev Kirchner in Macrija. Res je Macri zastavil ves svoj mednarodni ugled, da je pogajanja pospešil in pripeljal do podpisa. A nihče si ne more lastiti izključnih zaslug.

Istočasno je nesmiselno obljubljati nebesa ali groziti s peklom. Saj niti ne vemo, kako se bo postopek razvijal v nadalje. Največje veselje je zaznati v državah Mercosurja (Brazilija, Argentina, Urugvaj in Paragvaj). A tudi tukaj morajo parlamenti potrditi dogovor. In doslej Macri še nima zagotovljene večine, ki naj sporazum potrdi. Še bolj zapleteno pa je v Evropi. Kar nekaj držav ne soglaša z dogovorom (kot poročajo, ga bo Slovenija baje potrdila). Predsednik Macron je že izjavil, da „Francija še ni pripravljena na sporazum‟. Francoski kmetje se namreč silno upirajo, ker bi prost uvoz poljedelskih pridelkov z juga postavil v nevarnost njihovo delovanje. Na vsak način, vsaj v prihodnjih dveh letih ne bo nobenih konkretnih sprememb. V polnosti pa bo sporazum stekel v roku kakih deset let, če ga bodo potrdili parlamenti vseh držav. Vzhičenost in kritika torej nista na mestu, razen če upoštevamo dejavnik volilne kampanje.

Še manj se razumejo zahteve bivšega gospodarskega ministra kirchnerizma. Axel Kicillof protestira, ker še niso znane podrobnosti sporazuma, ki jih v Argentini imenujejo „letra chica‟ („majhne črke‟, ki so pojasnilni dodatki pod besedilom sporazuma). Želja, da spoznamo celotno besedilo je popolnoma umestna za vsakogar, a ne zanj. Še danes, po več kot petih letih, ni poznana „letra chica‟ sporazuma med Argentino in Finančno ustanovo Club de Paris (Pariški klub), po katerem je Argentina plačala svoj dolg, a mnogo več kot bi morala. Za sporazum se je on pogajal in ga osebno podpisal. Plačalo se je (zadnji obrok je še v zraku) 9.500 milijonov dolarjev, ko dolg še daleč ni dosegal te številke. Kako? Zakaj? To je eno tistih vprašanj, ki jim verjetno nikdar ne bomo našli odgovora.

Kje stojimo? Dvojnost nastopanja kirchnerizma moremo običajno razlagati v luči ideološkega zdržanja. To je zopet prišlo do izraza te dni, ko je mednarodna skupnost prejela poročilo o stanju v Venezueli. Mesto Visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice zavzema bivša čilska predsednica Michelle Bachelet. Veliko zanimanja je bilo ob tem poročilu, ker je gospa Bachelet iz vrsta socializma, ki se vestno drži ideoloških smernic. Mnogi opazovalci so napovedovali „prijazno stališče‟ do venezuelskega predsednika, ki svojo vlado predstavlja kot del socialistične revolucije.

Poročilo je izredno natančno in skrajno kritično do vodstva države. Besedilo trdi, da predsednik Nicolás Maduro kruto in krvavo zatira opozicijo. Njegovi oboroženi oddelki (guardia bolivariana) zavzeto napadajo vsak izraz nasprotovanja režimu. Posledica tega zatiranja je v letu 2018 bilo kar 5.287 umorjenih protestnikov. V prvih petih mesecih letošnjega leta pa številka dosega 1.569 pobitih. Številke so znanstveno ugotovljene in vestno potrjene. Poleg tega poročilo navaja primere mučenja, časnikarske cenzure in neupravičenih zaporov. Kot kršenje človekovih pravic zaznamuje tudi pomanjkanje in lakoto, ki prizadeva prebivalstvo Venezuele. Če bi to poročilo predstavil kak zastopnik desnice, bi ga mediji raztrgali. Kdo more dvomiti o verodostojnosti bivše čilske socialistične predsednice? Argentinci imajo zanimiv pregovor: „No hay peor cuña que la del mismo palo‟ (Ni hujše zagozde kot iz istega lesa). Kot v Sloveniji, ko je partizanstvu najbolj nadležen zgodovinar Jože Dežman, ki izhaja iz partizanske družine.

Zakaj omenjamo „poročilo Bachelet‟ in Venezuelo? Ker po mnenju mnogih opazovalcev (in ne samo „desnih‟) smo bili na poti, da se spremenimo v Venezuelo. Ta država je bila prvi in najvažnejši partner kirchneristične vlade. Bila je tudi posrednica med Argentino in Iranom. Višek tega posredovanja je bil prav sporazum z Iranom, zaradi katerega je te dni klican pred sodišče kirchneristični predsedniški kandidat Alberto Fernández (glej članek prejšnjega tedna). Poleg tega vzbuja pozornost tišina, ki je v kirchnerizmu nastala ob tem poročilu. Samo Alberto Fernández je spregovoril in se lovil, zatikal in zapletal. Glede pet tisoč mrtvih je omenjal „spopade‟ med „varnostnimi organi‟ in protestniki. Kakšen spopad more biti med civilisti in do zob oboroženo bolivarjansko stražo nasilnega režima? Še eno področje, kjer je novopečeni kandidat bistveno spremenil svoj pogled.

Bliža se ura resnice. Opazovalci in politični strokovnjaki si niso edini glede vprašanja, zakaj tako vlada kot opozicija polagata tolikšno važnost na primarne volitve, ki ne bodo ničesar odločile. Res bo propagandni učinek močan, zlasti če bo razlika med enimi in drugimi velika. A pri obeh prejšnjih volitvah je prednjačil kirchnerizem, a potem zmagala tedanja opozicija, poznejša vladna povezava.

Tukaj pa je važna tudi časovna razlika med volitvami PASO in oktobrom. Lahko nam prinese marsikatero presenečenje. V medijih so si edini, da če vladi uspe zadržati dolar nizek, upočasniti inflacijo in vsaj delno doseči razmah notranjega trga in potrošnje, ima resne možnosti za uspeh. Če pa pride do nove krize na finančnem in menjalnem področju, ali znova narasteta revščina in brezposelnost, bodo v vladi Rožnati palači zapeli tisto „Adijo, pa zdrava ostani …‟

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 23

Tekma se začenja

Za koga počasi, za drugega morda hitro, vse pride. Po štirih letih sedanje vlade povezave Cambiemos (lahko bi prevedli kot „Spremenimo‟ ali „Zamenjajmo‟) smo na pragu volitev, ki lahko obrnejo pot, po kateri gre država. To soboto, 7. julija, se uradno začne volilna kampanja v okviru predhodnih (primarnih) volitev PASO. Vsem čudnim pojavom, ki smo jih vajeni v argentinski politiki, letos dodamo še tega: v vseh devetih povezavah, ki se bodo udeležile predsedniških volitev, so kandidati že določeni. Torej, v nedeljo 11. avgusta ne bomo „volili‟ ničesar. Na ravni predsedniškega tekmovanja so te volitve le stvarna anketa, koliko so dva meseca pred prvim volilnim krogom kandidati priljubljeni.

Drugače pa je na okrajni ravni. V nekaterih provincah še niso izbrali guvernerjev in položaj še ni jasen. Odločile ga bodo te predhodne volitve. Drugod imajo težave s sestavo poslanskih ali svetniških kandidatnih list. A to bi vsaka stranka lahko uredila z notranjimi volitvami, kot so bile v navadi preden je Nestor Kirchner, iz lastnega političnega interesa, iznašel drage in zapletene PASO. Je pa res, da to primarno spraševanje ljudske volje pokaže marsikatere odtenke položajev v posameznih skupinah. O tem malo naprej.

S solznimi očmi. V prejšnjem članku sem omenil, da smo v Argentini obsojeni, da vedno izbiramo manjše zlo. Pretekli teden sta dve ustanovi, od mnogih, ki raziskujejo javno mnenje, izvedli neko posebno anketo. Spraševali sta po mnenju volivcev o dvajsetih javnih osebnostih, ki se pojavljajo na raznih listah. Raziskovalci so hoteli ugotoviti pozitivne in negativne poglede ljudstva. Koga bi  morda volili, in koga „ne bi nikdar volili‟. Saj vemo, da je javno mnenje o naših vodilnih možeh precej kritično. A vseeno je bil izid porazen. Od dvajset osebnosti jih je imelo devetnajst več negativnih kot pozitivnih mnenj. Rešila se je samo guvernerka province Buenos Aires, Maria Eugenia Vidal, pa še ta dobesedno le za en las: 48% mnenj je bilo pozitivnih, 47% negativnih.

In ostali? Vsi, prav vsi, so odnesli bolj ali manj negativno oceno. Alberto Fernández, Mauricio Macri, Cristina Fernández, Roberto Lavagna, Pichetto, Schiaretti, Pino Solanas, Martin Lousteau … Nihče se ni reši obsodbe. Na dnu seznama dvajsetih pa se je pojavil Sergio Massa, ki ima 16% pozitivnih mnenj in 71% negativnih. Tragično je za narod, da bo tako prezirani politik lahko odločil usodo države in ljudi.

Seveda, to mnenje, izvedeno na vsedržavni ravni, ni odločilno na volitvah. Edina pozitivna osebnost (Vidal) ima za tekmeca za vodstvo province Buenos Aires bivšega gospodarskega ministra. Axel Kicillof jo je do še pred tedni v anketah presegal za 10%. Težko je našteti kaj vse je guvernerka opravila v provinci samo na področju varnosti. Prvič se je, pod njenim vodstvom, resno izvajala borba proti prekupčevanju mamil, ki je prej delovalo v senci politične in policijske korupcije. Začela je čistiti policijske vrste: več kot 4.000 je bilo odstranjenih zaradi dokazanih povezav (ali soudeležbe) s kriminalom. Vzpostavila je delovanje administrativnih  ustanov v najrevnejših predelih. Od leta 1987 je peronizem vladal provinco Buenos Aires. V tej dobi se je prisotnost bednih naselij (villas miserias) povečala da 1200%. To ljudje priznajo in od tu pozitivno mnenje. A ko je treba oddati glas še vedno prevladuje mnenje, da le peronizem deluje v prid revnim.

                    

Se kaj premika? A nekaj se spreminja. V zadnjih tednih je Vidal narasla za 4% in jo od Kicillofa loči sedaj le 6%. Zato so v kirchnerističnem taboru začeli brneti alarmni zvonci. Brnijo tudi, ker se manjša razlika med Macrijem in dvojico Fernández. Kaj se dogaja? Dovolj je bilo, da se je dolar ustavil. Zadnje čase njegova cena celo po malem pada v primeri z našim ubogim pesom. Vlada je izvedla tudi nekaj ukrepov v prid notranje potrošnje. Inflacija iz meseca v mesec majceno nazaduje in celo privatne ustanove sedaj napovedujejo, da bo manjša, kot pa so še pred kratkim trdili. V istem sorazmerju raste Macri in padata Fernándeza. Analize ugotavljajo, da spričo večje finančne stabilnosti raste optimizem in upanje na prihodnje zboljšanje.

Če to drži, lahko ugotovimo, da ljudje ne volijo z glavo, marveč z žepom. Pa saj to je jasno povsod po svetu. Večkrat sem premišljeval, kakšna bi bila usoda Argentine, če bi katera od vojaških vlad vodila pozitivno gospodarsko politiko in ljudem zagotovila mirno življenje v vrednem blagostanju. Polnimo si usta (in polnimo medije) z zahtevami demokracije in republike. Ali je res tako? Če je Macri tako negativna osebnost, zakaj število možnih volivcev raste komaj se nekoliko izboljšajo gospodarski pogoji? Še en komentar: srednji sloj voli z žepom, nižji sloji pa volijo z želodcem. Težko je verjeti nekomu, ko te preganja lakota v položaju hude revščine. Nihče pa se ne vpraša, če bo lahko rešil socialni položaj nekdo, ki je pustil 29% ljudi v revščini, obenem pa trdil, da ima Argentina manj revnih kot pa Nemčija.

Potem pa še tisto o strankarski demokraciji. V začetku sem omenil zaplete v zvezi s primarnimi volitvami v strankah. Tudi tukaj so vsi enaki. Cristina je že pokazala kdo ima vajeti v rokah, ko je odločila usodo volilne liste v provinci Chaco. Tam sta si nasprotovala guverner Domingo Peppo in župan prestolnega mesta Resistencia, Jorge Capitanich (bivši šef kabineta predsednice Cristine). Alberto Fernández je dosegel nek sporazum med obema, a Cristina je odločila drugače: samo Capitanich lahko kandidira na listi obeh Fernández; Peppo se lahko predstavi, a samo s „kratko‟ listo, brez predsedniških kandidatov. S tem ga je obsodila na poraz. Kdo torej gospodari v kirchnerističnem taboru?

Demokratičnega zadržanja primanjkuje tudi v povezavi Federalne Alternative. V prestolnem mestu Buenos Aires sta se za župansko mesto in na čelu poslanske liste predstavili dve opciji. Lavagna je potrdil tisto, kjer je na prvem mestu za poslanca njegov sin Marco in zavrnil drugo. Volilna sodnica je odločila, da se lahko predstavita obe. In kaj je ukrenil Lavagna? Predstavili se bosta obe listi, a samo tista, kjer je njegov sin, bo lahko vključevala njegovo predsedniško formulo. Druga bo morala biti „kratka‟. Izid si lahko mislimo.

Tudi levica ni izjema. Končno se bosta predstavili dve listi, ker kandidat Del Caño ni sprejel, da bi kdo tekmoval z njim. Pa še v sklopu njegove povezave (FIT) so indirektno iz stranke izločili nekaj „drugače mislečih‟. Med njimi je tudi stari Jorge Altamira, eden ustanoviteljev Delavske stranke (PO). Kot bi iz Komunistične partije izključili Marxa.

Za konec. Zarečenega kruha se poje več kot zapečenega. Te dni po časopisju kroži nešteto citatov raznih politikov, ki so pred časom napadali Cristino, sedaj pa jo častijo. To bi sicer spadalo bolj v zaglavje humorja, ker so izjave res bajne. A najbolj prizadet je predsedniški kandidat Alberto Fernández. Ta dni ga je pozval sodnik Bonadío v zvezi s sodbo bivše predsednice zaradi pakta z Iranom. To je povezano z atentatom na judovsko ustanovo AMIA (85 mrtvih). V tej zadevi je bivša predsednica podpisala dogovor z Iranom, po katerem dejansko država odstopi od raziskave in kaznovanja v atentat zapletenih iranskih visokih funkcionarjev. Tožilec Nisman je zaradi pakta Cristino obtožil „izdajstva domovine‟. Preden je mogel v parlamentu utemeljiti svojo obtožbo so ga ubili (zavržena je teorija samomora).

Pred leti je Alberto Fernández izjavil, da je bil pakt „prikrivanje dejstev‟ kriminalnega značaja, v katerem je bila zapletena bivša predsednica in da „samo bedak bi lahko rekel da sodelovanje Cristine ni dokazano‟. Sedaj bo moral razložiti besede, v katerih se nanaša na krivdo svoje sedanje kolegice v predsedniški listi. Da da, tisto o zarečenem kruhu popolnoma drži.

Tone Mizerit