Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 262019

Bliža se odločitev

Dober teden manjka, pa bomo sredi primarnih volitev. Dva meseca in pol za tem bodo splošne volitve. In če še ne bo dokončnega izida, dodaten mesec, pa bo Argentina odločila usodo za nadaljnja štiri leta. Kot bi bile zadnje postaje nekakšnega križevega pota, po katerem hodi država in ne ve, če jo čaka križ ali vstajenje.

A če je v verskem pojmovanju življenja temelj vsega ljubezen, v tem političnem delovanju argentinskih volitev prevladujejo sovraštvo, zanke, zarote ... Dan za dnem se srečavamo z izjavami, ki nimajo drugega cilja, kot škodovati nasprotniku, zadati mu usoden, če se le da smrten udarec. Niti ene konkretne in stvarne napovedi kakega vladnega načrta; niti enega vrednega predloga „za narodov blagor‟, ki bi vzbudil malo upanja, da je voditelje naroda srečala pamet in jih prešinila modrost. In, kar je najhujše, nihče več ne zaupa nikomur.

Če so v vladnih vrstah vsaj nekoliko enotni v nastopanju, se v prvi opoziciji ne zedinijo o taktiki in strategiji kampanje in kar tekmujejo, kdo bo bolj krut in surov. Vse to poteka sredi čudnih dogodkov zasebnega in javnega nasilja, kriminalne neodgovornosti, ki nas vodi v dvom, če še lahko zaupamo v človeško naravo. Ropi, spopadi, neusmiljeni in nesmiselni umori, nora nesreče, kruto in neodgovorno nastopanje zdravnikov, brezbrižnost in zatiranje javnih organov, brezglave in podle odločitve tožilcev in sodnikov, pa kapital, ki išče le lasten, čeprav krivičen dobiček ... Vse to sredi potresov in poplave nesramnega razkazovanja vse te duševne revščine v medijih, ki za eno točko več na lestvici bralcev, poslušalcev ali gledalcev prekoračijo vse meje dostojnosti. Normalen človek se sprašuje, kako je to mogoče, kaj se dogaja v dušah in v družbi.

Najbolj nevarno ob tem pa je, da se na to stanje tako privajamo, da se nam zdi normalno. Isto je s politiko in udarci v volilni kampanji. Nič nas že ne preseneča, ko kandidat z pikro izjavo lahko povzroči finančno katastrofo, ker bi to zagotovilo njegovo zmago. Ali pa, da se banalno izraža o osebi nasprotnega tabora in jo primerja z blaznim zločincem. Vse je že „normalno‟.

Vsi in skupaj. Dve besedi, ki bi lahko bili pot narodne obnove, se spopadata v tej kampanji. Ker ni strank in so vse le povezave, si dajo imena, ki naj privlačijo volivce. Tako se kirchnerizem zbira pod oznako „Fronta vseh‟ (Frente de Todos - vedno morajo imeti neko fronto); vladna povezava pa se naziva „Skupaj za spremembo‟ (Juntos por el Cambio – kaže, da je prejšnje ime „Cambiemos‟ po štirih letih vlade izgubilo privlačnost). Seveda, da bi lahko naredili kaj skupnega, manjka „soglasja‟. A prav to ime (Consenso Federal) nosijo Lavagna in njegova povezava, ki se ravno ne ponaša s soglasjem, ne na zunaj, ne v lastnih vrstah. Potem imamo še dodatne tri Fronte (dve na desni in levičarska povezava, kjer Del Caño teži po vrednem četrtem mestu), pa še dve „stranki‟ in eno „gibanje‟. Vse skupaj precej porazno.

Kot sem že omenil, nihče stvarno in jasno ne pove, kaj bo naredil, če bo zmagal na volitvah in prišel na oblast. Vse so le prazne parole, ali pa napovedi, ki državljana spravljajo v strah. Gesla enih in drugih so sicer blesteča, izvirno zamišljena in zvito vabljiva. A vsekakor prazna. Vlada skuša prepričati volivce s tem, da kaže vrsto javnih del, ki so resnična in vredna. A ni ene omembe o socialnem položaju, brezposelnosti in nazadovanju ekonomije, ker na tem področju klavrno propade. Kirchnerizem pa kuje na teh treh točkah in obljublja raj na zemlji, pa seveda ne pove, po kateri poti nas bo popeljal tja.

Eno je gotovo: na vladnem bregu so „skupaj‟, imajo enoten nastop in enotno zadržanje. V kirchnerističnem taboru pa so „vsi‟, a nastopa vsak po svoje. Že v bistvu nekaj ni v redu: predsedniški kandidat (Alberto Fernández) in podpredsedniška (Cristina) nastopata ločeno. Kot da bi hoteli skriti bivšo predsednico, za katero trdijo, da „je drugačna‟. Ona potuje po vsej državi z izgovorom, da predstavlja svojo knjigo; tako zbira množice. A ne more s svojo naravo in ji večkrat spodrsne. Kot v Mendozi, kjer je zatrdila da „glede prehrane, smo danes v podobnem stanju kot v Venezueli‟.

Niso ji prizanesli. Najprej so primerjali, koliko Venezuelcev je prišlo v Argentino (samo v letu 2018 nad 70.000) in koliko Argentincev je šlo v Venezuelo (ni znano, da bi kdo šel). Potem je strokovnjak za položaj v Venezueli (Andrei Serbi Pont) dokazal, da z minimalno plačo v Venezueli lahko kupiš le štiri litre mleka, v Argentini pa 297 litrov. Zahteval je še, naj bivša predsednica ne omalovažuje humanitarne tragedije, ki jo prestaja njihova država. Kot običajno, je bivšo predsednico zaneslo. Tudi se ni opravičila.

Drsi kot po ledu. Sploh kirchneristične voditelje skrbi kampanja, ker ni enotnosti v izjavah njihovih kandidatov. Bivši minister Kicillof ni znal odgovoriti na enostavno vprašanje komaj znane televizijske zvezdnice. Tudi bivši šef kabineta ministrov pod Cristino, Anibal Fernández, je dejal, da bi raje pustil otroke z zobozdravnikom Barredo (ubil je ženo, dve hčeri in taščo), kot pa z Marijo Eugenio Vidal, guvernerko province Buenos Aires. Tudi v lastnem taboru so ga morali kritizirati. Takih izjav so v vladni palači zelo veseli.

Prav tako nesmiselna, a bolj nevarna, je bila izjava predsedniškega kandidata. Alberto Fernández je dejal, da bo za 20% dodatno povišal pokojnine z denarjem, ki ga bo vlada dobila, ker ne bo plačala obresti državnih bonov Leliq (kar ni izvedljivo in je nezakonito). S tem pa je poslal kroglo v osrčje vladne strategije mirnega pohoda do volitev. Vlada smatra, da je bistveni pogoj za zmago, da obdrži dolar na sedanji ceni in s tem pritisne na zavore inflacije. V to je usmerjena tudi strategija obresti državnih bonov. Te obresti Centralna banka počasi niža, a se še vedno suče okoli groznih 60%. S tem pa vlada doseže, da gre denar v te bone, ne pa v nakup dolarjev. V rožnati palači sumijo, da je s to izjavo opozicijski kandidat hotel sprožiti novo dolarsko krito, ki bi uničila vladne načrte. To mu ni uspelo, a vseeno je cena dolarja nekoliko poskočila. To se ne bo poznalo v julijski inflaciji. Vprašanje pa je kako bo meseca avgusta.

Kaj pa na sindikalnem področju? Opozicijska fronta ne more doseči uradne podpore Glavne delavske konfederacije. Jasno pa jo podpirajo nekateri posamezniki, kot je sindikat pilotov in osebja letalskih družb. A v tem primeru jim je tudi spodrsnilo. Zadnje dni so namreč ob zaključku vsakega poleta, medtem, ko so potniki čakali za izstop, po zvočniku prebrali izjavo proti vladi in za Fronto vseh. Ta nasilna propaganda pa je naletela na negativen odziv, ker krši pravice potnikov in izvaja nasilje nad drugače mislečimi.

Žalostno protislovje. Argentina je čudovita dežela, polna naravnih bogastev in talentiranih ljudi. Na področju energije ima še ogromna, neraziskana ležišča. Polja so rodovitna kot malokje. Pašniki brez primere. Iznajdljivost najdemo ob vsakem koraku in na mnogih področjih. Pred dnevi me je presenetila novica, da je argentinska vinska klet prejela priznanje kot najboljša na svetu. Mendoška vinska klet Zuccardi je zasedla prvo mesto na prestižni lestvici The World's Best Vineyards, ki vsako leto izbere petdeset najboljših vinarn. Poleg prvega mesta je Argentina osvojila še peto (Catena Zapata, Mendoza); 25. mesto (Bodega Colomé, Salta); 26. (Salentein, Mendoza) in še 41. (El Enemigo Wines, Mendoza).

Mladi, trinajstletni Argentinec Thiago Lapp je zasedel peto mesto na svetovnem prvenstvu videoigre Fortnite, prejel 900 tisoč dolarjev in bil izmed prvih petih edini ne severnoameriški igralec. Kljub izredno pomanjkljivi podpori, ki jo država nudi športnikom, se Argentina uspešno uvršča na prva mesta sedanjih ameriških športnih iger v Peruju.

Po vsem svetu so argentinski znanstveniki in strokovnjaki iskani in sprejeti. Kulturno življenje in delovanje naše prestolnice je priznano in občudovano povsod. Kaj nam torej manjka, da bi vse darove, ki nam jih je Bog naklonil, spremenili v mirno in vredno življenje, brez grozne revščine in lakote, ki prizadeva milijone? Morda, le morda, bomo kdaj našli pot do cilja, ki si ga vsi želimo. A ga zaslužimo?

Tone Mizerit