Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 24

Vsakdanji spopadi

Nahajamo se sredi vojne. Čeprav je uradno zapisanih devet kandidatov za predsednika, teče pravi boj edinole med dvema: Mauricio Macri in Alberto (Cristina) Fernández. Res da, čeprav je argentinska demokracija ena tistih, kjer kar mrgoli kandidatov, se dejansko razvija kot neke vrste dvostrankarski sistem. Kot v ZDA, kjer imamo demokrate in republikance. Le da se na obali Srebrne reke to spreminja s časom in v skladu z okoliščinami. Prej so bili radikali in konservativci; potem peronisti in radikali. Sedaj o strankah težko govorimo, ker imamo razne občasne povezave, za katere nihče ne ve, koliko dolgotrajno bo njihovo življenje.

Vrnimo se nekoliko k temu razvoju. Večkrat so se pojavile stranke, ki so poskušale prebiti ta „bipartidizem‟: Francisco Manrique in njegova Federalna stranka; Alvaro Alsogaray in njegova UCD (Unija demokratičnega centra). Vse je žalostno propadlo, ko je odšel z odra ustanovitelj. Ko je za časa kirchnerizma nastala zloglasna „razpoka‟ (grieta), so se zlasti v peronističnih vrstah pojavili poizkusi srednje poti („široke srednje avenije‟), ki naj bi rešila družbo okov neskončnih spopadov med „belimi‟ in „črnimi‟. Sergio Massa je bil najbolj blesteč predstavnik te struje. Še pred tedni je kazalo, da lahko njihovo upanje rodi bogate sadove. Pa je zmagalo samoljubje, egoizem. Massa se je vrnil v naročje kirchnerizma. Od njegove stvaritve je ostalo Federalno soglasje (Lavagna-Urtubey), ki se nahaja v zadnjih vzdihljajih.

Bilo bi zanimivo, če ne bi bilo tako tragično. Zašli smo v krute spopade. Tistemu staremu reku, da je v vojni in v ljubezni vse dovoljeno, bi morali dodati „in tudi v volilni kampanji‟. To je še bolj poudarjeno sedaj, ko smo v dobi socialnih omrežij. To je področje brez pravil. Ni zakonov, res je vse dovoljeno. Facebook, Instagram, WhatsApp, Twitter … Vsakdo lahko objavi kar hoče, kar je res, kar je laž, kar si izmisli - pa ni posledic ne kazni. To velja v civilni družbi, še bolj pa v politiki med volilno kampanjo. In s temi omrežji lahko odločilno vplivajo na voljo državljanov in dosežejo (nezasluženo in krivično) zmago. Kaj ni v ZDA tekla polemika in celo sodna in parlamentarna raziskava o posegu ruskih medijskih strokovnjakov, ki naj bi nagnili tehnico na ameriških volitvah v prid Trumpu?

Ne bom zapadel psihotičnim ugibanjem, ki trdijo, da je Cristina Kirchner potovala na Kubo tudi, da se je tam sestala z ruskimi strokovnjaki, ki naj (kot domnevno v ZDA) pomagajo njeni kampanji. Zapišem le, da je žalostno, ko ugotavljamo, da lahko zmaga tisti, ki najbolje laže. Seveda še vedno drži, da ima laž kratke noge; a volilna doba je tako kratka, da tudi kratke noge lahko lažnivca pripeljejo do zaželenega cilja. Kaos pride potem.

Zanimivo je, ko sledimo novicam v elektronskem časopisju. Tam se je pojavilo novo zaglavje pod naslovom „Falso‟ (ponarejeno, lažnivo), kjer se dan za dnem razkrinkava te novice, katerih žrtev so razni kandidati (predsedniški, parlamentarni, županski), ministri, politični veljaki in vidni predstavniki miselnih struj. Težava je v tem, da malokdo sledi tem razkritjem, medtem ko lažna novica (po angleško „fake news‟) lahko povzroči nepopravljivo škodo. Izvzet ni nihče; vsi uporabljajo to orožje, od skrajne levice, preko sredine, do skrajne desnice.

Kot običajno, se tudi v tej kampanji kot propagandno orožje uporabljajo ankete. Res je vedno težje ugotoviti mnenje in namene volivcev. A ustanove, ki raziskujejo javno mnenje, tudi niso vse poštene. Kaj lahko je postaviti na prvo mesto določenega kandidata, ker to lahko vpliva na voljo neodločenih volivcev, ki jih ni malo. A tudi resne in neodvisne ustanove imajo težave. Delo ima znanstvene podlage. Vendar tudi drugod po svetu napovedujejo sonce, pa doživimo neurje in poplave.

Še o zarečenem kruhu. Mnogi strokovnjaki trdijo celo, da ni pošten način časnikarsko „preganjanje‟ kandidatov, ko jih sprašujejo o kočljivih zadevah. V tem pogledu ima najtežji položaj Alberto Fernández, ki je bil šef kabineta ministrov (neke vrste ministrski predsednik) za dobo kirchnerizma, pa se je potem oddaljil in ostro napadal vlado. O tem smo že pisali. A pretekli teden se je kar trikrat v istem dnevu spopadel z raznimi časnikarji, in zelo ostro reagiral, ker so ga le preveč „vztrajno‟ spraševali o zadevah, o katerih raje ne govori.

Ubogi Fernández. Že Evangelij nas uči, da gre kronološki razvoj običajno od „hozane‟ do „križaj ga!‟. Obratna smer ni navedena v svetih besedilih in je skoraj ne najdemo v svetovni politiki. A mi smo v Argentini in vemo, da je v tej deželi „vse mogoče ‟. To sedaj spoznava tudi on ob vsakem srečanju s časnikarji, ki hočejo, da jim razloži,  zakaj je še včeraj zahteval „križaj jo‟, danes pa ji poje „hozana‟.

To seveda ni samo njegova težava. Dejansko vsi kandidati zapadejo izreku, da „nihče ne prenese arhiva‟. Današnji partnerji so isti, ki so še včeraj trdili da „z njim nikoli‟. Cristina tudi še sedaj ni mogla dokazati, da je njeno ogromno bogastvo (znan je le delček, ker večji del skriva po svetu) res sad njenega dela kot „uspešna odvetnica‟. Gotovo pa je istočasno zapleten položaj predsednika Macrija. Ob nastopu je prosil, naj ga, ko bo končal svoj mandat, sodijo po tem, kolikšna bo revščine. Bil je prepričan da jo bo bistveno znižal. Pa se je v teh letih le še povečala. In v neposredni bližini volitev bo socialni institut Katoliške univerze objavil nove statistike, ki bodo pokazale, da je revščina še vedno neukrotljiva, saj zasega okoli 35% prebivalstva.

Kar vladi (končno!) uspeva je, da se počasi niža inflacija. Prav te dni so objavili številke za mesec junij. Porast cen je dosegel 2,7%, kar je najnižji zapis letošnjega leta. Seveda, v normalni državi je ta inflacija kvečjemu letna, pa še takrat se tresejo. Pri nas pa je v zadnjih dvanajstih mesecih poskočila kar za 55,8%. Od začetka leta (torej v prvem semestru) pa je dosegla 22,4%. Toliko naj bi bila, po prvotnih  vladnih računih, inflacija za vse leto. No, sedaj za leto 2019 predvidevajo 40%, in to pot soglašajo vladni funkcionarji, privatni ekonomisti in tudi FMI. Se bodo vsi zmotili? Kaj nas še čaka?

Ob vsem tem se vidi, kot da bi bilo delovanje sedanje vlade izredno negativno. Ne moremo tega trditi. Številni in važni so dosežki v makroekonomiji. Kdaj prihodnjič jih bomo našteli. Razumeti moramo, da je težko zgraditi hišo iz ruševin, brez trpljenja in žrtev. Da pa se je v tem vlada uštela in mislila, da bo delo lahko in hitro, je popolnoma jasno.

Jajce ali kokoš? Kaj je prej? V našem primeru bi bilo vprašanje: inflacija ali dolar? Snov je na mestu, ker je zadnje čase dolar miroval ali celo nekoliko padal. Nekateri strokovnjaki so tudi menili, da je že zaostal. V vladi so prepričani, da dolar poriva inflacijo in če ukrotijo ameriško valuto, bodo zaustavili porast cen. A ni morda obratno prav? Naj bo eno ali drugo, domača ekonomija je zašla v močvirje. A tudi vse obljube kirchnerizma, da bo državo postavil na noge, so prazne. Niso objavili stvarnega načrta, niti enega konkretnega ukrepa, kako bodo to izvedli. Pač, sindikatom so obljubili, da ne bo delavske reforme, po kateri teži Macri.

Obljuba je razumljiva: CGT (Glavna delavska konfederacija) je podala izjavo, da izrecno ne podpira nobenega izmed kandidatov. To pa je skoraj revolucija: sindikalizem je v Argentini večinsko peronističen. Perón ga je označil kot „hrbtenico ljudskega gibanja‟. A danes najdeš peroniste v vseh treh največjih povezavah (Macri, Fernández, Lavagna). Za koga naj se odločijo? A takoj je k njim pohitel „stric Alberto‟ (kot ga navihano imenujejo), jim obljubil, da ne bo spremenil delavske zakonodaje. Dosegel je, da so mu obljubili podporo. Seveda, dali so besedo, osebna mnenja, a nobene uradne izjave.

Na istem srečanju so sindikalisti, ki so vdani Cristini (oprostite, Fernándezu) in delajo za njeno zmago, sklenili, da „nehajmo s polomijami, ki škodujejo ljudem‟. Zadnje čase je namreč prišlo do več divjih stavk, ki so med ljudmi povzročile hudo nejevoljo. Lahko omenimo stavko pilotov in ukinitev delovanja ene podzemske železnice. Namen skrajnih sindikalistov je povzročati kaos, ki naj škodi vladi. Macri pa je to izkoristil, da je kritiziral te pojave in se kazal kot ustvarjalca reda in miru. Morda jih bo kdaj izučilo.

Tone Mizerit