Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 25

Napetost raste

Kot še nikoli, se vsa politična srenja trudi in napenja vse sile okoli teh primarnih volitev, kot da bi šlo za odločilni drugi krog. Narava volitev PASO (glej prejšnje članke) se je popolnoma izjalovila. Namesto, da bi izbirali kandidate posameznih strank, samo gledamo, kakšen bo splošen izid. Vsaka razlika, vsak odstotek glasov je bistven. Rezultat se bo praznoval, ali pa objokoval, kot da bi res bila izrečena zadnja beseda. A to bo šele začetek.

Zakaj taka važnost, vsa ta predstava, ves škandal? Ker bodo te volitve edina zanesljiva slika, kako stoji priljubljenost enih in drugih. Saj imamo tedenske, včasih celo vsakodnevne ankete o položaju in priljubljenosti. A dobro vemo (tukaj in po svetu), kako se ankete lahko zmotijo. Primarne volitve pa se ne bodo zmotile, ne bo zavajanj, ne bo laži. Jasno in odločilno bodo številke pokazale, kam gremo, katero pot narod (začasno) izbira.

Udar na udar … Dobra dva tedna manjka do tega spraševanja ljudske volje, katerega smisel je popolnoma spremenila politika (v slabem pomenu besede). To bo predstava, show, cirkus, ki ga bodo vsi skušali izrabiti v propagandne namene. Kirchneristična opozicija hoče dokazati, da je sposobna in pripravljena zadati vladi odločilni udarec. Za Macrija so bistvene številke. V vseh prejšnjih primarnih volitvah je bil ob tej priložnosti poražen, pa vendar končno zmagal. A eno je važno: kolikšna bo razlika med njim in kirchneristično dvojico Fernández. Če bo izgubil z razliko do 5%, je možno v teku dveh mesecev spremeniti izid. Če bo razlika večja, tam okoli 10%, lahko to postane usodno. Če bo tržni kapital zavohal, da je kirchnerizem blizu zmage, bo nastala panika, napad na dolar in možnost nove krize. To bi bilo skrajno usodno.

Primarne volitve pa so važne tudi za manjše stranke in strančice. Zakon predvideva, da če kaka stranka ne doseže vsaj 1,5% oddanih glasov, se ne no smela predstaviti na splošnih oktobrskih volitvah. Na to računajo tako v vladi kot v opoziciji. Ti glasovi odpadlih strank se lahko potem nagnejo k enemu ali drugemu. Iz levice bodo šli k opoziciji; iz desnice bodo pomagali vladi. Srednjim strankam lahko ti glasovi pomenijo vstop v parlament ali celo dodatno število poslancev. Vse pride prav.

Najtežji je položaj vlade. Gospodarsko vodstvo napenja vse sile, da bi obdržalo dolar v vajetih. S tem zagotavlja tržni mir in z vsakim dnem pridobiva na moči. Če je še pred mesecem Fernández premagoval Macrija za 10%, se je ta razlika skrčila za štiri, pet procentov. Če so bili v kirchnerističnem taboru do pred kratkim še polni samozavesti, sedaj zaskrbljeno gledajo na dnevne izide anket. Vlada raste. Miren izid primarnih volitev bo kot zagotovilo, da je zmaga Macrijeve povezave mogoča. Vsi finančni ukrepi, vse odločitve gospodarskega ministrstva in Centralne banke težijo k mirnemu poteku. To je edina možnost, ker vsi ostali dejavniki so porazni: potrošnja nenehno pada; revščina raste; brezposelnost je neukrotljiva. Opozicija pa jaha na teh točkah, z njimi nagovarja volivce in zadaja vladi udar na udar, in brez odmora …

Na robu prepada. Za trenutek se ustavimo ob stanju naše uboge Argentine. Težko je razumeti razvoj, ki je pripeljal to deželo v tako obupno stanje. Kaj je tukaj odpovedalo? Vodilni razred. Politika, ki naj bi bila „krovski posel‟, kot jo je označil naš modri Anton Korošec skoraj na začetku prejšnjega stoletja, je postala zaklad, vabljiv za vse mogoče roparje, tatove, tatiče in žeparje. Politika je postala (vsaj delno), vabljiva pot do denarnega uspeha. Korupcija je tukaj našla domovinsko pravico. Ko se je temu pridružil populizem, je bila drama dopisana.

V tem pogledu hitro najdemo dokaze, da je bil peronizem usoden za Argentino. Kolikor je pozitivnega dodal na socialnem področju (in to je zelo veliko in tudi važno), je odvzel v uspešnosti in zlasti v območju kulture dela. Vse naj bo hitro, brez napora in poceni. Peronizem je v bistvu tudi preziral vzgojo. Peronova „alpargatas si, libros no‟ (lahko bi prevedli kot: „superge da, knjige ne‟), izraža prezir nad kulturo in potrebo, da ljudje ne mislijo z lastno glavo. Ko se pomešajo ti dejavniki, smo na robu prepada. Ko govorimo o vzgoji: za časa kirchnerizma v osnovni šoli niso smeli učitelji dajati nezadostnih redov. Tudi če otrok ni znal nič, je naslednje leto šel v višji razred. V srednjih šolah je bilo podobno. Celo v privatnih šolah (v tem primeru iz denarnih vzrokov), je vodstvo izvajalo pritisk na profesorje, naj ne pišejo dijakom slabih redov. Kaj se lahko pričakuje od rodov, ki jim je bil napor odvraten in lagodnost zagotovljena? Kaj, celo, od prebivalcev bednih naselij, ki jih je vodilni razred videl le kot volilni plen, ki si ga prilasti in zagotovi z drobtinami, ki so padale z bogate volilne mize. Žalostno, a resnično.

Kaj se je spremenilo. Priznati moramo vso socialno tragedijo, ki danes prizadeva velik del argentinskega prebivalstva. Prihodnje poročilo socialnega instituta Katoliške univerze, ki je najbolj zanesljiv vir verodostojnih podatkov, bo kazal, da revščina prizadeva tam blizu 35% Argentincev. Med otroškim prebivalstvom pa revščina zasega skoraj 50%. Tega seveda ni kriv Macri. Ko je odšla Cristina je revščina dosegala 30%. Sedanja vlada pač ni znala spremeniti tega stanja. Grobo je propadla na socialnem področju.

A kar zadeva makroekonomije, ki je podlaga za temeljite spremembe v prihodnosti, je bil Macri precej uspešen. Navedimo vsaj nekaj bistvenih podatkov:

• Deželno tveganje, ki je še 3. junija zabeležilo rekordnih 1012 točk, danes dosega 800 točk.

• Obrestne mere ostajajo na zelo visokih ravneh (54%), vendar daleč od rekordnih 74%.

• Omejitve finančne skupnosti proti Argentini se začenjajo zmanjševati. V zadnjih dneh so tako YPF kot Panamerican Energy in Pampa Energía pridobile mednarodno financiranje.

• Zaradi rasti petrolejskega ležišča Vaca Muerta je bila maja dosežena rekordna proizvodnja plina. Najvišja je bila od julija 2009.

• Proizvodnja nafte se je tudi maja povečala in je neprekinjeno raste že 15 mesecev.

• Doživeli smo 13 zaporednih mesecev brez uvoza surove nafte, kar se ni zgodilo od leta 2012.  Ne smemo pozabiti, da je pod kirchnerizmom uvoz goriv stal državo tisoče milijonov dolarjev, ker je tedanja vlada zanemarila domačo proizvodnjo.

• In končno, prvič, po dolgih letih bomo zaključili letno bilanco brez primarnega deficita, medtem ko javna dela rastejo v doslej nepoznanem obsegu.

Bo vse to pomagalo, da se v novem obdobju uredi socialno stanje? Možnosti so dane,  zagotovila pa ni nikjer, ne pri vladi, še manj pri opoziciji. Primer Venezuele še vedno straši.

Preveč protislovij. Vlada ima res zapleten položaj. Kaj pa kirchnerizem, ki se poslužuje težkega socialnega stanja? Izgublja se v lastnih protislovjih. Njegovi kandidati ne najdejo pravega prijema in se spotikajo ob kamnih, ki jih sami nastavljajo. Vzemimo primer Cristine. Na eni izmed predstavitev svoje knjige je omenila časnikarski intervju izpred dveh let in se pritoževala, češ da jo je časnikar „zasliševal‟. „Manjkale so samo še goreče luči in nekdo, ki bi me od zadaj zbadal‟. Bil je eden najbolj spoštljivih, a seveda ne hlapčevskih intervjujev.

Alberto Fernández izgublja razsodnost ob vsakem koraku. Lahko gre za novinarsko vprašanje, ali za vsakdanje srečanje v javnem lokalu, težko ohranja mirno kri. Težko je trditi da je belo, če si še včeraj prisegal, da je črno.

Kandidat za guvernerja province Buenos Aires, bivši gospodarski minister Axel Kicillof pa je odnesel prvo mesto. Najprej ga je eden peronističnih ekonomistov (Guilllermo Nielsen, eden Fernándezovih svetovalcev) označil kot ekonomskega „ignoranta‟ (slovar prevede kot neuka; celo: bedaka). Potem pa se je Axel zapletel in ni znal odgovoriti na enostavno vprašanje, ki mu ga je stavila igralka v enem izmed televizijskih komičnih programov.

Težave so tudi na sindikalni fronti kjer, kljub osebnim izjavam, CGT ni hotela podati pisne izjave v podporo kirchnerističnim kandidatom. Vse je zelo zapleteno. Pač, čudna zima je in v Argentini je doba, ko sredi neizmerne pampe prevladuje megla.

Tone Mizerit