Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 23a

Različni pogledi

Nahajamo se na začetku volilne kampanje za primarni spopad. Čudna je ta argentinska politika. V nedeljo, 11. avgusta, bodo morali vsi državljani na volišča, kjer naj bi (kot predvideva zakon), izbrali imena za predsedniške, ponekod guvernerske in povsod parlamentarne kandidate, ki naj nastopijo na splošnih volitvah 27. oktobra. Kot smo že nekajkrat omenili, so v vseh sedmih povezavah predsedniški kandidati že določeni. Ni kaj izbirati. A tako vlada kot vse opozicijske skupnosti nastopajo, kot bi bile primarne volitve že odločilni krog. Kandidati skušajo v medijih in na javnih srečanjih prepričati narod, naj voli njih, ne koga drugega, najmanj direktno nasprotnega kandidata.

Kakšna revščina! Spominjam se, kako so državljani še pred desetletji obiskovali strankarske pisarne in politične komiteje, ter prejemali programske brošure. Tam je bil, po območjih in precej natančno, razložen vladni program: kaj in kako bo stranka nastopala, če pride na oblast. Čeprav ni bilo nobene gotovosti izvedbe obljubljenega, je bil to svet, ki že ne obstoja. Danes je običajno, da vam v medijih ali družbenih omrežjih posredujejo nekaj gesel, ki vsebujejo temeljne obljube. Vse bo lepo, če zmaga ta kandidat. A predvsem, pekel vas čaka, če zmaga nasprotnik. Vse je dovoljeno, ni etike, ni vsaj nekaj spoštljivega pogleda in spoštovanja resnice.

Ko je dobro slabo, in obratno. Zanimiv primer, kako vse pride prav v volilni kampanji, je sporazum, o katerem sta se dogovorila Mercosur in Evropska unija. Podpisali so ga v Bruslju preteklega 28. junija, ko je na Japonskem potekalo zasedanje skupine G-20. Vlada si je takoj pripisala vse zasluge in predstavila dogodek kot izreden uspeh. Nasprotno je kirchnerizem sprožil naliv kritik in napadov, ter pokazal sporazum kot novo predajo kapitalizmu. Za vlado bomo sedaj kmalu v nebesih, za opozicijo smo pred vrati pekla. Gospodarski minister Dujovne se je veselil uspeha, bivši minister Kicillof je kritiziral sporazum, ko besedilo sploh še ni bilo znano. A dejstvo je, da ne eden, ne drugi, nista stvar pokazala v resni luči.

Pogajanja v tej zvezi so izredno stara. Začela so se še pod peronistično vlado predsednika Menema, pred 20 leti. Sledila so v vseh vmesnih vladah, od sedaj že pokojnega De la Rúa, Duhaldeja, zakoncev Kirchner in Macrija. Res je Macri zastavil ves svoj mednarodni ugled, da je pogajanja pospešil in pripeljal do podpisa. A nihče si ne more lastiti izključnih zaslug.

Istočasno je nesmiselno obljubljati nebesa ali groziti s peklom. Saj niti ne vemo, kako se bo postopek razvijal v nadalje. Največje veselje je zaznati v državah Mercosurja (Brazilija, Argentina, Urugvaj in Paragvaj). A tudi tukaj morajo parlamenti potrditi dogovor. In doslej Macri še nima zagotovljene večine, ki naj sporazum potrdi. Še bolj zapleteno pa je v Evropi. Kar nekaj držav ne soglaša z dogovorom (kot poročajo, ga bo Slovenija baje potrdila). Predsednik Macron je že izjavil, da „Francija še ni pripravljena na sporazum‟. Francoski kmetje se namreč silno upirajo, ker bi prost uvoz poljedelskih pridelkov z juga postavil v nevarnost njihovo delovanje. Na vsak način, vsaj v prihodnjih dveh letih ne bo nobenih konkretnih sprememb. V polnosti pa bo sporazum stekel v roku kakih deset let, če ga bodo potrdili parlamenti vseh držav. Vzhičenost in kritika torej nista na mestu, razen če upoštevamo dejavnik volilne kampanje.

Še manj se razumejo zahteve bivšega gospodarskega ministra kirchnerizma. Axel Kicillof protestira, ker še niso znane podrobnosti sporazuma, ki jih v Argentini imenujejo „letra chica‟ („majhne črke‟, ki so pojasnilni dodatki pod besedilom sporazuma). Želja, da spoznamo celotno besedilo je popolnoma umestna za vsakogar, a ne zanj. Še danes, po več kot petih letih, ni poznana „letra chica‟ sporazuma med Argentino in Finančno ustanovo Club de Paris (Pariški klub), po katerem je Argentina plačala svoj dolg, a mnogo več kot bi morala. Za sporazum se je on pogajal in ga osebno podpisal. Plačalo se je (zadnji obrok je še v zraku) 9.500 milijonov dolarjev, ko dolg še daleč ni dosegal te številke. Kako? Zakaj? To je eno tistih vprašanj, ki jim verjetno nikdar ne bomo našli odgovora.

Kje stojimo? Dvojnost nastopanja kirchnerizma moremo običajno razlagati v luči ideološkega zdržanja. To je zopet prišlo do izraza te dni, ko je mednarodna skupnost prejela poročilo o stanju v Venezueli. Mesto Visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice zavzema bivša čilska predsednica Michelle Bachelet. Veliko zanimanja je bilo ob tem poročilu, ker je gospa Bachelet iz vrsta socializma, ki se vestno drži ideoloških smernic. Mnogi opazovalci so napovedovali „prijazno stališče‟ do venezuelskega predsednika, ki svojo vlado predstavlja kot del socialistične revolucije.

Poročilo je izredno natančno in skrajno kritično do vodstva države. Besedilo trdi, da predsednik Nicolás Maduro kruto in krvavo zatira opozicijo. Njegovi oboroženi oddelki (guardia bolivariana) zavzeto napadajo vsak izraz nasprotovanja režimu. Posledica tega zatiranja je v letu 2018 bilo kar 5.287 umorjenih protestnikov. V prvih petih mesecih letošnjega leta pa številka dosega 1.569 pobitih. Številke so znanstveno ugotovljene in vestno potrjene. Poleg tega poročilo navaja primere mučenja, časnikarske cenzure in neupravičenih zaporov. Kot kršenje človekovih pravic zaznamuje tudi pomanjkanje in lakoto, ki prizadeva prebivalstvo Venezuele. Če bi to poročilo predstavil kak zastopnik desnice, bi ga mediji raztrgali. Kdo more dvomiti o verodostojnosti bivše čilske socialistične predsednice? Argentinci imajo zanimiv pregovor: „No hay peor cuña que la del mismo palo‟ (Ni hujše zagozde kot iz istega lesa). Kot v Sloveniji, ko je partizanstvu najbolj nadležen zgodovinar Jože Dežman, ki izhaja iz partizanske družine.

Zakaj omenjamo „poročilo Bachelet‟ in Venezuelo? Ker po mnenju mnogih opazovalcev (in ne samo „desnih‟) smo bili na poti, da se spremenimo v Venezuelo. Ta država je bila prvi in najvažnejši partner kirchneristične vlade. Bila je tudi posrednica med Argentino in Iranom. Višek tega posredovanja je bil prav sporazum z Iranom, zaradi katerega je te dni klican pred sodišče kirchneristični predsedniški kandidat Alberto Fernández (glej članek prejšnjega tedna). Poleg tega vzbuja pozornost tišina, ki je v kirchnerizmu nastala ob tem poročilu. Samo Alberto Fernández je spregovoril in se lovil, zatikal in zapletal. Glede pet tisoč mrtvih je omenjal „spopade‟ med „varnostnimi organi‟ in protestniki. Kakšen spopad more biti med civilisti in do zob oboroženo bolivarjansko stražo nasilnega režima? Še eno področje, kjer je novopečeni kandidat bistveno spremenil svoj pogled.

Bliža se ura resnice. Opazovalci in politični strokovnjaki si niso edini glede vprašanja, zakaj tako vlada kot opozicija polagata tolikšno važnost na primarne volitve, ki ne bodo ničesar odločile. Res bo propagandni učinek močan, zlasti če bo razlika med enimi in drugimi velika. A pri obeh prejšnjih volitvah je prednjačil kirchnerizem, a potem zmagala tedanja opozicija, poznejša vladna povezava.

Tukaj pa je važna tudi časovna razlika med volitvami PASO in oktobrom. Lahko nam prinese marsikatero presenečenje. V medijih so si edini, da če vladi uspe zadržati dolar nizek, upočasniti inflacijo in vsaj delno doseči razmah notranjega trga in potrošnje, ima resne možnosti za uspeh. Če pa pride do nove krize na finančnem in menjalnem področju, ali znova narasteta revščina in brezposelnost, bodo v vladi Rožnati palači zapeli tisto „Adijo, pa zdrava ostani …‟

Tone Mizerit