Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 35

Vroči oktober

Počasi a nevzdržno se bližajo odločilni trenutki. Dočakali smo že v oktober, ki nam bo svojo zadnjo nedeljo pokazal pot, po kateri bomo stopali prihodnja štiri leta. Skoraj ni dvoma, kako se bo ta zgodba končala. Res je, da je množični shod zadnje sobote, ki ga je sklical predsednik Macri in je pokazal njegovo še vedno veliko priljubljenost, obudil upanje nekaterih. Vendar ankete kažejo preveliko razliko med njim in Fernándezom, da bi si lahko delali kake utvare. Še več: v teku tednov se razlika v prid opozicije veča, vlada pa ima rastoče težave, da vsaj delno obvlada položaj.

Pač, nekoliko upanja je vlil izid domačih volitev v provinci Mendoza. Te so bile zadnje v vrsti provincijskih odločitev. Zanimivo: na primarnih volitvah za vsedržavne kandidate je zmagal kirchnerizem: Fernández je prejel 40% glasov, Macri pa 37%. A za mesto guvernerja so ankete napovedovale zmago radikalnega kandidata (Rodolfo Suárez) proti kirchneristki in članici La Cámpore (Anabel Fernández Sagasti). Radikali, ki so člani vladne povezave, so skoraj prosili, naj se Macri ne pokaže v Mendozi; kirchnerizem pa je hotel volitev „podržaviti‟, da bi val njihovih glasov množično vdrl tudi v provinco. Macri res ni šel tja, Alberto Fernández pa je v Mendozo sklical zbor guvernerjev, v oporo svoje kandidatke. A vse je bilo zaman. Zmagal je Suárez s skoraj 15% razlike (50 proti 35). To za sedanjo vlado predstavlja edini svetli žarek v zadnjih časih.

Vsaka stezica popelje te v Rim … A kaj, ko v Argentini vedno hočemo v Indijo Koromandijo, pa niti ne po stezi, temveč s čim bolj blestečim avtomobilom. Pisali smo že, da je ves združeni kirchnerizem obljubljal, kako bomo mirno in lagodno, brez Mednarodnega denarnega sklada (FMI) izšli iz sedanje krize po „portugalski poti‟. Vse je potihnilo, ko se je pokazalo, kaj vse so Portugalci pretrpeli (in potrpeli), da so rešili zavoženo gospodarsko stanje. Sedaj Alberto Fernández obljublja, da bomo izšli iz vseh težav zunanjega dolga „po urugvajsko‟. Resnično upam, da ve o čem govori, in da je ta „urugvajska rešitev‟ znova le propagandistična poteza, s pogledom obrnjenim na volitve. Stvarnost je prvi pogoj rešitve.

Težko je primerjati obe državi. Ko je Urugvaj (leta 2002) začel urejati svoje gospodarske težave, je državo vodil Jorge Batlle in njegova Rdeča stranka. Zunanji dolg je dosegal 12.000 milijonov dolarjev. Od teh so polovico vključili v pogajanja o podaljšanju rokov odplačevanja. To podaljšanje je bila tista rešilna bilka. Urugvaj je v štirih leti prešel od deficita, ki je predstavlja 1% domače bruto proizvodnje (DBP), na 3% presežka. A ta korak je spremljala vrsta ukrepov, podobna portugalskim, ki je predstavljala grobo stiskanje pasov, povišanje brezposelnosti in izgubo mnogih socialnih ugodnosti, itd. Batlle je izgubil svojo veliko priljubljenost in njegova Rdeča stranka se nikdar več ni vrnila na oblast. Je Fernández pripravljen na podobno žrtev? Bo kirchnerizem sprejel neljube ukrepe? Kako bodo reagirala socialna združenja, ki že danes svarijo Fernándeza, da „ne bodo izpraznila ceste‟?

Argentinski zunanji dolg, vključene privatne banke in finančne ustanove (FMI & Co), znaša danes kakih 281.000 milijonov dolarjev. Ni primerjave z Urugvajem. Argentina je prva na lestvici držav glede zunanjega dolga v razmerju z DBP. Za našo državo predstavlja kar 42% (nekateri privatni viri beležijo še višjo številko). Urugvaj je nekje na sredi lestvice, z 31,4%. Najboljši položaj ima Čile s komaj 5,3%. Naj „stric Alberto‟ kar obljublja Indijo Koromandijo, slovenska modrost (po pesnikovih besedah) trdi, da tja „roka ne kaže nobena‟.

Nezaupanje vodi v protislovje. Spomnim se, da je pred časom bil v modi izraz, da imamo v Argentini „revna podjetja a bogate podjetnike‟. Danes bi lahko trdili, da imamo „revno državo a bogate državljane‟. To pišem v trenutku, ko vladni urad za statistike oznanja, da revščina v državi presega 35%, torej, da je vsak tretji Argentinec zapadel revščini. Zakaj torej to o „bogatih državljanih‟?

Argentinci imajo neko posebno razmerje do dolarja. Ker inflacija ljudi spremlja že dolga, dolga desetletja, evropski izvor pa že v krvi nosi težnjo po varčevanju, se državljan odloči, da varčuje v valuti, ki mu zagotavlja, da mu čas (inflacija) ne bo oglodal prihrankov. V vsaki normalni državi bi oseba prihranke vlagala v bančni račun, ki mu, poleg varnosti, nudi še nekaj obresti. A vemo, da Argentina ni normalna država, ker lahko vsaka vlada prihranke zamrzne, si jih sposodi (ahorro forzoso ali prisilno varčevanje) ali pa „pesificira‟: zelene dolarje spremeni v ničvredne pese. Zato jih imajo ljudje v bankah v tujini, v bančnih sefih ali enostavno „v žimnicah‟, kot skopulja cekine v nogavici. Ta položaj je sad nezaupanja. Prevečkrat smo se že opekli, da bi državi-vladi zaupali svoje prihranke.

A te ogromne količine dolarjev, krvavo potrebnih za normaliziranje gospodarskega, finančnega in socialnega stanja v državi, ne rodijo nikakršnega sadu. Celo, če to gledamo po svetopisemsko, so „zakopani talenti‟. Vendar, ali moremo soditi državljana, ki tako dela? Slovenska modrost trdi da „kogar je pičila kača se boji zvite vrvi«. Argentinci pa bolj milo vedo povedati da „kdor se je oparil z mlekom, se zjoka, ko zagleda kravo‟. Zato ni čudno, da imajo, po raznih virih (tudi uradnih), Argentinci v tujini, sefih ali žimnicah 304.597 milijonov dolarjev, kar krepko presega količino zunanjega dolga.

Številka je grozna. Povejmo le še, da je pred desetimi leti znašala 146.323 milijonov ameriške valute; leta 2015 pa je dosegla že 222.465 milijonov. Po primarnih volitvah, pa je „izginilo‟ dodatnih 40.000 milijonov v enem samem mesecu.

Dvojna dediščina. V kirchnerističnih vrstah se precej pogosto govori, da je Alberto Fernández zelo zaskrbljen, kar zadeva gospodarstva. Razumljivo. Macri je imel težak položaj, ko je prevzel oblast: Cristina mu je zapustila pogorišče. Fernández stoji pred še težjimi okoliščinami. Njegova dediščina je dvojna: kar je Cristina pustila Macriju (česar ta ni rešil) in kar je Macri še dodal, predvsem v zadevi zunanjega dolga.

„Bog daj, da bi Alberto uvedel pameten in stvaren gospodarski program‟, lahko slišimo v njegovem okolju. To bo težko, izredno težko. Kandidat, ki je skoraj gotovo prihodnji predsednik, se nahaja tudi „med dvema ognjema‟. Nekaj je, kaj on želi in namerava, drugo pa je, kaj mu bodo pustili, da bo naredil. Ne govorimo samo o prihodnji podpredsednici, marveč o vseh mogočih skupinah in skupinicah, ki sestavljajo „Fronto vseh‟, kot se imenuje njihova volilna koalicija. Omenili smo že, da jo je bilo razmeroma lahko sestaviti, težje pa jo bo ohraniti, predvsem, ko se bodo začele pojavljati težave „portugalske poti‟, „urugvajske rešitve‟ ali kateregakoli drugega izuma.

Tudi ob tem ne mislimo samo na socialna združenja, ki zasedajo in blokirajo ceste. V skupini La Cámpora nikdar niso bili zadovoljni s Fernándezovo kandidaturo. Niso mu odpustili ostrih napadov na Cristino, preden mu je ta ponudila sedanje mesto skoraj gotovega predsednika. Razne izjave o nastopanju prihodnje vlade na socialnem, sodnem ali zgodovinskem področju, ki jih Fernández vztrajno zavrača, napovedujejo težko razmerje, če ne celo ostre spopade, ko bo (če bo) vlada v njihovih rokah.

Kdorkoli bo ob krmilu države, bo potreboval vreden mir na notranji fronti. Preveč bo zunanjih težav, preveč težko bo delo za ureditev vsestranskega kaosa, v katerega je zašla država. Bolnik je v intenzivni negi, skoraj v zadnjih vzdihljajih. V tem položaju bo bistven mir. Ga bo vlada lahko zagotovila?

Tone Mizerit