Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 39

Tranzicija

V Sloveniji je ta beseda že dolga leta še kako v modi. Mnogi trdijo, da še ni dokončan prehod od komunističnega režima v sistem prave demokracije. A Slovenija je drug svet. V Argentini bo tranzicija trajala točno 44 dni, to je, od volilne nedelje 27. oktobra, pa do dneva predaje oblasti, v torek 10. decembra. Kar čudno zveni, da smo že v prehodni dobi, pa je vse kar nekam mirno. Odhaja Macri, prihaja Fernández, in svet se vrti naprej.

Saj že vsi vemo: zmagala je opozicija. A rezultati niso taki, kot so jih pričakovali v kirchnerističnem taboru, ne taki, kot so (prazno) upali okoli Macrija. In seveda sploh ne taki, kot so napovedovale ankete. Odločal je gospodarski položaj, zato opozicijska zmaga. A strah pred „demokratično diktaturo‟, kot smo je bili vajeni do leta 2015, je opravil svoje. Mnogi, ki so volili Macrija, so dejansko volili „proti Cristini‟. Sicer bi bilo težko razložiti, da je prejel 40% predsednik, ki za sabo zapušča tam okoli 36% prebivalstva v revščini in ogromen zunanji dolg, ki bo padel na rame dvojici Fernández, čeprav ga bomo morali plačevati mi vsi.

Novo razmerje. Torej: zmagovita opozicija je prejela 48% glasov, vladna povezava 40%. Da je bilo presenečenje resnično je dejstvo, da je na zaslonu zborovanja, kjer je kirchnerizem slavil zmago, na začetku pisalo „52%‟ in „38%‟. Taka razlika (14%) je najmanjša, kar so napovedovale zadnje ankete, ki so v nekaterih primerih razliko poganjale v oblake 20%. Še tisto nedeljsko noč so se vsi spraševali, kako je vladni povezavi uspelo, da je tako močno zmanjšala razliko. Še več, če bi bila Argentina normalna dežela in ker nobena stranka ni dosegla 50%, bi morali v drugi krog. A „Menem lo hizo‟ (Menem je to storil), ko je leta 1994, s pomočjo Alfonsina, spremenil argentinsko ustavo in odločil nerazumljive volilne pogoje. Pod streho teh pogojev so kirchneristi slavili v nedeljski noči.

Veselje res ni bilo popolno, ne le zaradi nižje razlike, kot so pričakovali. Zmagali so kar prepričljivo. In ta zadnja zmaga je kronala vrsto prejšnjih po raznih provincah. Vendar sedaj so bile nekatere (važne), kjer so guvernerji iz peronistične stranke, na predsedniških volitvah pa je zmagal Macri. Ves osrednji pas tako imenovanih „proizvodnih‟ provinc je bil „rumeno‟ (macristično) pobarvan. Córdoba, Mendoza, Santa Fe, Entre Ríos in potem izredno avtonomno mesto Buenos Aires. Veselje je bilo nekoliko okisano.

Poglejmo še mesto Buenos Aires. Nima kategorije province, a ima avtonomijo in dejansko enak položaj. Nima guvernerja, a „šef vlade‟ ima isti status. Kot ostale province, ga v senatu zastopajo trije predstavniki. Po številu prebivalcev pa je četrto največje volilno okrožje. A mesto je bilo vedno oddaljeno od peronizma. Le enkrat pod Menemom, ko je kandidiral Erman González (krščanski demokrat, ki je uskočil v peronizem), so zmagali v prestolnici. Sedaj so peronisti kot kandidata za župana postavili manj znano figuro. Matías Lammens je bolj nagnjen k nogometu (San Lorenzo), kot k politiki. A ker jim je uspelo povezati vse peronistične skupine v mestu, so upali, da bodo vsaj prisilili drugi krog (v mestu je potrebno preseči 50% - normalno). Dosedanji župan in eden glavnih vodij vladne povezave, Rodríguez Larreta, je presegel 55% glasov in pokopal kirchneristične upe.

Razlika v prid dvojice Fernández sloni predvsem na provinci Buenos Aires. Tam je bivši minister Kicillof prejel 52% glasov, dosedanja guvernerka Maria Eugenia Vidal pa le 38%. Odločilni so bili izidi v buenosaireškem predmestju, predvsem v občini La Matanza (kaka 2 milijona prebivalcev), kjer je peronizem nepremagljiv: to pot 65% proti 25%. Vladni Cambiemos je tu obdržal komaj dve občini, in pa tradicionalni Vicente Lopez in San Isidro (radikal Posse), na bogatem severnem predelu. Tam družina Posse (oče Melchor in sin Gustavo) vlada nemoteno že od 1983, ko smo se vrnili v demokracijo. Pravo cesarstvo.

Ni vse zlato. Tolikokrat uporabljen (in že obrabljen) izrek nam tudi to pot prav pride. Kljub zmagi v prvi argentinski provinci, se tudi tam pokaže globoka „razpoka‟. Če gledamo zemljevid volilnih izidov, je rumeno pobarvani del (Macri), bolj obsežen kot pa modri (peronizem). Notranjost province bo v novem obdobju del opozicije. In še ena zanimiva točka: kar sedaj imenujejo „cristinizem‟ (Cristina - predvsem La Cámpora) ni dosegel zaželenih uspehov. V nedeljo zvečer se je Máximo Kirchner kaj kislo držal. Mnogo so si obetali od prestolnice province, mesta La Plata. Tam je kandidirala camporistka Florencia Saintout (dekanja fakultete za družbene vede - svoj čas je nagradila Chaveza). Premagal jo je dosedanji župan Garro (49% proti 40%). Prav tako je bila La Cámpora poražena v mestu Mar del Plata (drugo največje mesto v provinci), kjer sta oba Fernándeza imela zaključni volilni miting prav v podporo svojim kandidatom. Nič ni pomagalo: tudi tam je dosedanji župan Montenegro premagal camporistko (Fernanda Reverta) za tri odstotke. Jasno je, da volivci bežijo pred skrajnostmi. Nekaj je peronizem, drugo je La Cámpora (mladi Turki).

Prehodna doba doslej mirno poteka. Sedanji predsednik Macri in izvoljeni predsednik Fernández, sta se sestala v vladni palači, se prijazno pomenila in določila vsak svojo skupino strokovnjakov, ki naj skrbijo za mirno in uspešno predajo poslov. Se je meni zdelo, ali so tudi drugi opazili, da je na fotografiji, ko si podajata roki, Macri nasmejan, Fernández pa zaskrbljen? Da da, lahko je bilo med volilno kampanjo obljubljati sveti raj. Sedaj je drugače.

Predno pa nadaljujemo, omenimo, da je Fernández imenoval štiri člane v zadevno „tranzicijsko‟ komisijo. Dva sta, lahko bi rekli, „normalna‟: Santiago Cafiero (vnuk starega veljaka Antonia Cafiera) in Wado De Pedro, sicer član La Cámpore a Alberto mu zaupa. Druga dva sta pa „čudna‟: Gustavo Béliz in Vilma Ibarra. Béliz je bil v prvi vladi Nestorja Kirchnerja pravosodni minister. Nestor ga je izgnal, ko je Béliz javno opozoril na sumljivo delovanje enega od vodij obveščevalne službe (slavni Stiuso). Minister se je potem izselil v ZDA, ker mu je vlada onemogočila normalno življenje v Argentini. Bal se je zase in družino.

Vilma Ibarra je pa drugačen primer. Pred leti je bila partnerka (tako se reče v Sloveniji) novega predsednika (sedaj ima drugo, ki bo „prva dama‟, čeprav nista poročena). Vilma je pred štirimi leti objavila knjigo „Cristina proti Cristini‟, izredno podrobno študijsko delo, kjer je opisala vsa protislovja bivše predsednice: kaj je govorila, ko je bila parlamentarka, in kaj je delala kot predsednica. Zamera je bila ogromna. Kako bo sedaj Cristina sprejela, da na odločilnih mestih nastopajo ljudje, ki jih je sovražila? Da se je Cristina spremenila? Lisica menja dlako … Bo to prvi spopad med obema Fernándezoma?

„Sem dolgo upal in se bal …‟, bi lahko Alberto zapel z našim Prešernom. In sedaj se poslavlja od tistega strahu, a na obzorju se pojavljajo novi oblaki. Dosegel je, kar je želel, a položaj se zapleta. Srce ni srečno. Problem ni le z osebami, kot smo ravnokar nakazali. Jasno se že kažejo težave, da bi zmagovita koalicija ohranila tisto združenje, ki ji je naklonilo volilno zmago. Vsi še vedno pojejo peronistično himno (todos unidos - vsi združeni), a vsak vleče vrv na svojo stran. To se je pokazalo na praznovanju zmagoslavja v nedeljo zvečer, ko nekaterim guvernerjem niso pustili, da bi stopili na oder.

 Odgovor je prišel v torek, ko je v Tucumanu nastopil novi (stari) guverner Manzur. Tam se je zbral ves zbor guvernerjev, z izvoljenim predsednikom na čelu. A ni bilo Kicillofa ne nobenega od voditeljev La Cámpore. Buenosaireškega guvernerja je zastopala njegova podguvernerka, dosedanja županja La Matanze (Verónica Magario), ki so jo župani hoteli na prvem mestu, pa jim je Cristina vsilila Kicillofa. Popolnoma jasno se vidi, da se ob tej razpoki Alberto naslanja na guvernerje. Ti ga podpirajo, ker večini Cristina ni bila nikdar prijazna ne priljubljena. Ko zaskrbljeni gledamo v prihodnost, se resno sprašujemo, kako se bo razvijal položaj, ker veselje hitro mine, težave pa se iz dneva v dan ponavljajo.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 38

Pred vrati pekla?

Ura odločitve se bliža. To nedeljo se bo odločila usoda prihodnje predsedniške dobe štirih let, in seveda usoda naroda. Če je pred primarnimi volitvami meseca avgusta rasel dvom glede izida, je to pot večina opazovalcev prepričana, da bo zmagal opozicijski kirchnerizem. Zmaga naj bi bila tako odločilna, da ne bi bil potreben drugi krog volitev. Vse, prav vse ankete napovedujejo, da bo dvojica Fernández prekoračila 50% oddanih glasov.

Tukaj pa se pojavi vrsta vprašanj, med katerimi je prvo, ki se nanaša na pravilnost merjenja javnega mnenja. Če so se avgusta vse ankete močno zmotile; ni možna zmota tudi sedaj, a v nasprotni smeri? Drugo vprašanje je, kako lahko na voljo državljanov vplivajo množična zborovanja, ki jih je predsednik Macri načeloval po vsej državi in so pokazala tako jasno predanost številnih volivcev sedanji vladi?

Niti opozicija ne more zanikati, da je vladna povezava sprožila javne nastope, a da je odgovor naroda bil spontan in presenetljivo številčen. Prejšnjo soboto je „pohod milijona‟ zbral ob buenosaireškem obelisku množico, kot je dežela ni videla od volilnih srečanj leta 1983, ko se je v Argentino vračal demokratični sistem. Koliko lahko to vpliva na volilni rezultat? Pa drugi del debate predsedniških kandidatov? To pot je jasno prevladal predsednik, ker je Alberta Fernándeza potegnil v snov korupcije prejšnje vlade. Težko je zanikati, še težje opravičiti blazno ropanje javnih denarjev, ki ga je tedaj uprizoril kirchnerizem.

Povsod gori. Zadnji dnevi pred volitvami potekajo v vzdušju splošnih nemirov, ki prizadevajo Latinsko Ameriko. Za Ekvatorjem je prišel na vrsto Čile. Povišica cene prevoza podzemske železnice (3%) je sprožila neke vrste javni upor, pocestne manifestacije in nasilne izgrede. Vlada (predsednik Piñera) je pozno in netaktno reagirala, na cesto poslala policijo in vojsko, kar je položaj le še zaostrilo. Šele potem je sklicala vladne stranke in opozicijo, ter iskala mirnega izhoda iz krize. Prej se je v Ekvatorju dogodilo nekaj podobnega. Razni protesti so pretresali tudi druge države. V Boliviji pa vlada napeto stanje, ker obtožujejo vlado poneverbe volilnih rezultatov, ko gre za četrto predsedniško dobo Eva Moralesa.

Najbolj poseben je primer Čila. Do pred dnevi so politični in ekonomski strokovnjaki smatrali to državo kot vsestransko pozitivno, in jo stavili za zgled ostali Latinski Ameriki. Vsi podatki kažejo uspešnost: proizvodnja, sorazmerje zunanjega dolga, deželno tveganje, nenehna gospodarska rast, vzgoja … V dveh besedah: napredek in modernizem. Kje je torej vzrok nezadovoljstva? Lahko omenjamo mednarodno zaroto, ki da iz Kube in Venezuele znova prodira proti jugu. Tega ni mogoče zanikati a je tudi težko dokazati. Vendar je Maduro izjavil, da so ti izgredi „rahla sapica; vihar še pride‟. Sicer pa, saj ni problem samo v tem delu sveta. Pomislimo na rumene telovnike v Franciji, pa na Španijo in Katalonce, Hong Kong, Libanon, Kolumbija, Haiti …

Protesti niso last le revnih in nerazvitih držav. A na našem koncu sveta, predvsem v čilskem primeru, postavljajo vprašanje, kam je družba usmerjena, kakšni so socialni in življenjski pogoji v državi, ki je vzor „urejenih računov‟. Ponovno se vračamo k debati, če je družba res socialno bolj pravična, potem, ko izpolni predpisane finančne in gospodarske standarde. Opazovalci soglašajo, da j v Čilu prišlo do izbruha protestov, ker draginja raste na področju vzgoje, prevoza, zdravstva, javnih storitev … Ali je res, da potem, ko „uredimo račune‟, skoraj avtomatično blaginja doseže vse sloje prebivalstva, predvsem najbolj prizadete? O tem se bodo morali resno pomeniti strokovnjaki raznih znanstvenih področij.

In zakaj ni zagorelo v Argentini, kjer je revščina več kot dvakrat večja kot v Čilu? Najbolj zanimiva razlaga je, da se je „ogenj‟ pokazal na volitvah. To pa ni zagotovilo, da do pocestnega požara ne bo prišlo. Primeri izgredov pred čilskim konzulatom v Buenos Airesu so jasno pokazali, da so ekstremne skupine pripravljene in postrojene, da vsak hip zanesejo pocestno nasilje, kamor se jim zljubi, kjer je najboljša priložnost, da se ustvari kaos.

Opozorilo za vse. Če je zagorelo v Čilu, ki ima „urejene račune‟, se lahko resno vprašamo, kaj čaka Argentino, ki mora račune šele urediti. Skoraj podlo je, kako razni kandidati obljubljajo raj, ko se zavedajo (ali vsa, bi se morali zavedati), da smo pred vrati pekla. Tukaj moramo za hip opustiti simpatije in prepričanja. Naj zmaga Fernández ali Macri, stanje gospodarstva je tako zavoženo, da ga ne bomo rešili brez „krvi, potu in solza‟, kako je Angležem obljubljal Churchill. Pogorišča po Latinski Ameriki bi morala biti opozorilo vsem, predvsem prihodnji vladi, da je treba najti drugačno, novo, izvirno pot, ki naj nas iz močvirja mirno popelje na trdna tla.

A ko manjka komaj nekaj dni, da se odloči, kdo bo vodil državo, vidimo, da niti glavni kandidat (Fernández), niti drugi na vrsti (Macri), nimata stvarnega gospodarskega načrta, ali ga vsaj ne pokažeta javnosti. Nekako tako, kot je bivši predsednik Menem dejal, ko so mu oporekali, da to kar izvaja nima nič opraviti z predvolilnimi obljubami: „Če bi povedal, kaj bom storil, me ne bi nihče volil«.

Ob tem pa ima Fernández dodatne težave. Vedno bolj jasno se kažejo razlike v njegovem taboru. Poleg dvoma, da kdo bo sukal krmilo, on ali Cristina, prihajajo na dan zelo nasprotne izjave, ki zadevajo vsa področja javnega delovanja. Fernández stoji nekje na sredi ideoloških postavk kirchnerizma. A na njegovi levi se slišijo napovedi skrajnih ukrepov, podržavljenja, zaplenitev, pa tudi zahteve po „maščevanju‟. Sovraštvo bruha na dan. Zanimive so izjave njihovih bivših (in prihodnjih?) funkcionarjev. Alicia Castro, bivša sindikalistka in veleposlanica v Venezueli, globoko zapletena v korupcijo, je te dni napovedala, da bodo volitve „vrgle Macrija na smetišče zgodovine‟. Kako bo vodil delo ta (možni) prihodnji predsednik, če mu bodo okoliščine narekovale strogo gospodarsko nastopanje, v osrčju njegove vlade pa bodo nasilno zahtevali skrajno populistične ukrepe?

Vprašanje je ekonomija. Kdorkoli bo zmagal, vprašanje se neizbežno suče okoli gospodarstva. Da bo položaj res zapleten, je te dni jasno povedal bivši minister in predsedniški kandidat Lavagna, ko je zatrdil, da „tukaj ni mesta za čarovnije‟. Pojasnil je še, da je položaj bistveno različen od tistega, leta 2001, ko je on vodil pot gospodarske obnove.

Ob tem omenimo, da je Fernández prosil (zahteval?) Macrija, naj brani domačo valuto (peso), in naj obenem skrbi, da bo devizni sklad (dolarji) čim večji. To pa je nemogoče. Centralna banka vsak dan proda 100 milijonov dolarjev, da brani valuto, a s tem prazni blagajno. Saj smo že omenili, da vsak, ki ima kak peso odveč, kupi dolarje, da brani svoje prihranke. Če bo šlo naprej po tej poti, bo Macri ob koncu mandata pustil v prosto razpoložljivem skladu le 10.000 milijonov dolarjev. Prava revščina. Vsekakor znatno več, kot je njemu pustila Cristina: 3.000 milijonov iste valute.

Tudi na drugih področjih ne morejo ugoditi Fernándezovim željam. Prosil je edinost sindikatov. Naj se še tako trudijo, do sindikalne edinosti ne pride. To pa je eden pogojev za mirne dogovore o potrebnih ukrepih na delavskem in proizvodnem področju. Razni sindikalni predstavniki so tudi že izjavili, da „ni potrebna nobena sprememba delavske zakonodaje‟. A vsi vedo, da je to eden izmed potrebnih ukrepov, da „uredimo račune‟.

Kako pa bo s pokojninami? Prav te dni je brazilski parlament potrdil spremembo pokojninskih zakonov, ki jo je zahteval Bolsonaro. Si bo Fernández upal sprožiti to debato, potem, ko je prvi pocestni upor proti Macriju sprožilo ravno vprašanje pokojnin? To nedeljo bomo izbrali novega predsednika, ki mu bodo vsa ta vprašanja odpirala vrata osebnega pekla.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 37

Na koncu poti

Preteklo nedeljo je Argentina prvič doživela obvezno debato predsedniških kandidatov. Potekala je v provinci Santa Fe, da se na zunaj pokaže federalizem argentinske države in političnega delovanja. Sicer smo pred tem že večkrat doživeli podobne poizkuse. Pred štirimi leti sta tedanja kandidata Macri in Scioli tudi uprizorila debato. Uspeh tedanjega srečanja, ki je koristil sedanjemu predsedniku, je bil povod, da so pripravili in izglasovali poseben zakon, ki primora vse predsedniške kandidate, da se udeležijo debatnega dogodka.

Nedeljska javna in obvezna predstavitev kandidatov in pregled njihovih načrtov na določenih delavnih področjih je bila prava gledališka predstava. Domala vse televizijske postaje, ki se posvečajo posredovanju novic, so „verižno‟ prenašale to srečanje. Dejstvo, da je vsak imel zelo omejen čas za predstavitev svojih idej (dve minuti), da na te izjave ni bilo vprašanj, da so popolnoma vsi udeleženci zastavili svoj nastop kot govor na propagandnem shodu, je celotnemu dogodku vzelo resnost. Bila je „debata‟, a nikakršne izmenjave mnenj.

Ne kaj, ampak kako. Morda bi v drugih državah to drugače izzvenelo. Morda bi debata dosegla namen, ki naj bi bil dvigniti kakovost demokratičnega življenja. V Argentini in v sedanjih okoliščinah je celoten dogodek izzvenel v prazno. Ni pomagal, da bi državljan (volivec) lahko prišel do boljših in vrednejših zaključkov, komu lahko bolj zaupa in kdo bo bolje izpolnil njegove želje o prihodnem razvoju življenja in delovanja v državi.

Po nedeljskem srečanju lahko sklepamo, da mimo bolj ali manj uspešnih nastopov, manjka minimalne resnosti v argentinskem političnem vodstvu. Lahko smo slišali le obljube ob posameznih odtenkih vsakega predmeta debate. Vsi so se osredotočali, kaj bodo naredili, kaj bodo izpeljali v prid naroda, kakšni so njihovi cilji na posameznih področjih. A nihče ni pojasnil, kako bo izpeljal obljubljene dejavnosti. To je glavni odsev ne le debate, temveč celotne volilne kampanje, ki se bliža koncu. Utemeljeno lahko pričakujemo, da bo drugi del debate, ki bo potekala to nedeljo v prestolnem mestu, izzvenel v istem tonu.

Težava niso debate. Problem je improvizacija celotnega političnega delovanja. Tako vlada, katere kandidat je sedanji predsednika Macri, kot opozicija, ki jo predstavlja Alberto Fernández (ki „skriva‟ bivšo predsednico Cristino), kot Lavagna in ostali kandidati in politične formacije, bi morali vedeti, kakšen je položaj. Morda nekatere podrobnosti niso znane. A dežela je dovolj svobodna in podatki dovolj dostopni, da si vsak politični vodja lahko ustvari resno sliko, kako stvari stojijo.

Če torej poznaš položaj, in imaš nek stvaren načrt, bi moral vedeti, katera sredstva lahko uporabiš, ali moraš uporabiti, da izpelješ svoj vladni program. Neizbežno je vedno ista pesem. Ko zmagoviti predsednik nastopi, šele dokončno izbere svoje sodelavce (zakaj ne že prej), ki potem debatirajo, kaj naj naredijo. Saj res že sedaj (komaj sedaj) delujejo strokovne ekipe, ki pripravljajo načrte za delovanje. A vse je še v zraku, vse je pogojno, nič ni gotovega. In, predvsem, vse poteka po nekih tirnicah, ki slonijo bolj na željah, kot na stvarnosti. Tak je bil primer Macrijeve vlade, ki je do zadnjega čakala na „tok zunanjih investicij‟, ki jih nikdar ni bilo. Kaj pa sedaj pričakuje dvojica Fernández? Pri njiju človek celo lahko sumi, da morda vesta, kaj bosta storila, pa ne povesta, da ne bi splašila volivcev.

Ni vse zlato … Ena izmed ekip, ki pripravljajo Fernándezove vladne načrte, se posveča izključno „urugvajski varianti‟. Vprašanje se suče okoli točke, ali zunanje upnike prosimo, da nam odpustijo del dolga (glavnice), ali samo podaljša rok odplačevanja, kot je to storil Urugvaj. Celo naši bralci že dobro vedo, da urugvajska rešitev ne sloni toliko na roku odplačevanja, kot na kriznih ukrepih, ki so nujno potrebni, da uravnovesimo račune in pridemo do potrebnega presežka. Znova se vrnemo k stari modrosti, ki jo pozna vsaka gospodinja: da ne smemo zapraviti več lot zaslužimo. Kje torej ostane blesk Fernándezovih vladnih načrtov?

Drug blesteč odtenek položaja v kirchnerističnem taboru je napoved sindikalnega združenja. Po dolgih letih razklanosti naj bi se sindikati končno, v senci „združenega‟ peronizma znova povezali v eno samo strokovno organizacijo. Razbitost argentinskih sindikatov je dobro znana. V vseh zgodovinskih obdobjih, pod vsemi vladami, je bila enotnost eden najtežjih izzivov delavstva. Sindikati so bili svoj čas temelj peronizma. Peron jih je celo imenoval „hrbtenica justicialističnega gibanja‟ in jim prisodil tretjino parlamentarnih mest. Potem je vse propadlo, od uboja Vandorja, mimo usmrtitve Ubaldinija do končnega razkola, ko je zavladal Menem. Tedaj se je pojavila CTA (Central de Trabajadores Argentinos - Centrala argentinskih delavcev) odcepljena od stare in klasične CGT (Glavna delavska konfederacija). Ta je ostala peronistična, ona je zaplavala v levičarske vode. Pod Cristino se je celo CTA še enkrat ločila, a se pod Macrijem znova združila. Sedaj napovedujejo, da bo znova „ena čreda in en pastir‟.

Bo res tako? Vse blesteče zlato edinosti je obledelo, še preden je do združenja prišlo. Peronistični sindikalizem ne more pozabiti vseh kritik, napadov in psovanja, ki ga je bil deležen s strani sindikalne levice; ta pa ne zaupa Fernándezu in sumi, da bo, pod silo razmer, stopil na pot „liberalnih gospodarskih ukrepov‟. Le od dejstva, koliko bodo eni in drugi stvarni in koliko bodo drug z drugim potrpeli „za delavski blagor‟ je odvisno, če bo do združenja sploh prišlo. Sveti se, a ni zlato.

In končno: provinca Buenos Aires. Sedanja guvernerka Vidal je že stvarno sprejela dejstvo, da jo bodo na volitvah premagali. V tem primeru bo guverner bivši gospodarski minister Kicillof, podguvernerka pa Verónica Magario, dosedanja županja mega-občine La Matanza. Njeno geslo je, da bo za provinco delala „kot doslej za Matanzo‟. Bog ne daj. La Matanza je največja predmestna občina (kaka dva milijona prebivalcev - cela Slovenija), obenem pa najbolj revna in zapuščena. Od leta 1983, ko smo se vrnili v demokracijo, jo vodi peronizem. Prav te dni se je, zaradi izrednega deževja, znova pokazalo, da so strukturalne potrebe občine zadnja skrb njenega vodstva. Ureditev potoka Morales že desetletja čaka na potrebna dela; a zaman. Ljudje ob vsakem dežju trpijo na poplavah, a zvesto volijo peronizem. Bolj kot politično je to psihološko vprašanje. Tudi Magario se sveti, a ni zlato.

Kaj je mogoče? V teh okoliščinah oba glavna kandidata nadaljujeta svojo kampanjo. Fernández mirno, komaj vidno kaže, da pripravlja svoj vladni program. Macri pa potuje po vsej državi in vodi zborovanja pod geslom „Si se puede‟ (lahko bi prevedli kot „Je mogoče‟, ali „Da se‟). Neverjetno, kakšne množice zbira, kakšno je navdušenje na teh shodih. To ni v njegovi naravi, a je izredno propagandno orodje. Seveda, te množice ne zagotavljajo volilnega uspeha, a predstavljajo uteho v težki uri. Obenem ga postavljajo, tudi v primeru poraza, na čelo opozicije. S političnega vidika je važno, da borbenost ne upade. Vsak glas je važen, ne le za (skoraj neverjetno) zmago, temveč za razmerje v parlamentu v prihodnji vladni dobi, ker nevarnost je v možnosti, da bi kirchnerizem (kot prej) večinsko obvladal obe zbornici.

Macrija skrbi volilni izid, Fernándeza pa finančni položaj ob (skoraj verjetnem) nastopu. Javno je prosil sedanjega predsednika, naj varuje devizni sklad Centralne banke. Vsaj delno je to uspelo. Odtok deviz, ki je bil po primarnih volitvah prava reka, se je spremenil v blag potoček. A devizni sklad s prosto razpoložljivostjo za uporabo v odplačevanje zunanjih obveznosti, dosega komaj 12.000 milijonov dolarjev. Vsekakor je mnogo več kot prazna blagajna, ki jo je Macriju pustila Cristina.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 36

V deželi žita in krav

Večkrat preučujem in opazujem politični in socialni razvoj Argentine, pa brez strankarskih očal. Končno, če se življenje razvija normalno in je narod svoboden in (vsaj delno) srečen, ni važno, katera stranka sedi ob krmilu države. Težava tukaj (in povsod po svetu) je, da politična usmrtitev vlade odloča tudi ukrepe, ki odmevajo v življenju in stanju naroda. Vemo, da je cilj političnih strank prevzem oblasti. In to je pravilno. A ob tem se pojavi vrsta vprašanj: kakšen je smisel te oblasti; kateri so cilji vodenja države; kakšna sredstva uporablja vlada (stranka), da jih doseže; se zaveda, da je njeno poslanstvo služba, ki naj se izživlja za narodov blagor; ima med svojimi člani sposobne ljudi, da to službo vestno, vredno in uspešno izvajajo? In še bi lahko naštevali, fantazirali in sanjali.

Ustavimo se pri kirchnerizmu, ki je skoraj gotovi zmagovalec na prihodnjih volitvah. Vsekakor ima sposobne ljudi. Sam predsedniški kandidat, Alberto Fernández, odvetnik, univerzitetni profesor in z bogato zgodovino javnega dela, je gotovo sposoben. A moramo se zateči k modrosti iz Svetega pisma: po njih delih jih boste spoznali. Za dela bo treba še počakati, ker doslej je le mnogo govoril. A prav njegove besede nas znova polnijo s dvomom in žalostjo, ker se bojimo za prihodnost te naše drage druge domovine, ki je prva za naše otroke in vnuke. Bojimo se za Argentino in žalostni smo ob njeni usodi.

Zopet Urugvaj. Fernández je znova omenil urugvajski primer. O tem smo pisali pretekli teden. Ta ponedeljek pa se je sestal s svojim „kolegom‟. Daniel Martínez je predsedniški kandidat v sosednji državi. Pripada levičarski formaciji Frente Amplio (Široka fronta), ki se za vodstvo države bori z Belo stranko. „Posnemati moramo petnajst let razvoja Urugvaja pod vladanjem Široke fronte‟ se je navduševal skoraj gotovi prihodnji argentinski predsednik. „Petnajst let‟ pomeni, da se je razvoj začel leta 2004, ko je vladal Jorge Battle (Rdeča stranka), ki je opravil vse „umazano delo‟ (kot pri nas Remes Lenicov pred Lavagno), da je potem, po letu 2005 Frente Amplio lahko požel, kar je Batlle sejal. Pot razvoja se je leta 2002 lahko začela le, ker je država začela urejevati svoje račune, za ceno stiskanja pasov in uvedbe kriznih gospodarskih ukrepov.

Iskreno se vprašam, če se Fernández zaveda svojega potvarjanja. Dovolj je pameten in izobražen, da bi moral vedeti, da tukaj ne bo čudeža. Pot v obljubljeno deželo (Indijo Koromandijo), vodi le skozi puščavo. Batlle in njegova Rdeča stranka sta po opravljenem delu dejansko izginila z obzorja urugvajske politike. Kako bo to v Argentini?

A poglejmo še na drugi breg. Macri vodi svojo predvolilno karavano po vsej državi in (tudi) obljublja, da bo sedaj „vse drugače‟. Se morda on zaveda da, kljub vsej krizi, še nismo opravili „domače naloge‟, da bi dobili pozitiven red in prejeli nagrado opravljene mature? Pred časom je eden političnih strokovnjakov trdil, da je vladna povezava Cambiemos (Spremenimo) propadla v svojih vladnih načrtih, ker si „ni upala ničesar spremeniti‟. Tisti Macrijev „gradualizem‟ (postopne in počasne spremembe), je bil usoden, ker je predstavljal izgubo časa in političnega učinka ob nastopu (poleg ogromne zunanjezadolžitve). Macri bi lahko uspel, a verjetno bi posledica bila (kot v Urugvaju) zaton njegove stranke. In te dni sem bral še drug komentar, kjer se avtor boji, da bo Fernández zapadel istemu „izvirnemu grehu‟ kot Macri. Vsekakor, kdorkoli bo zmagal 27. oktobra, nas čakajo hudi časi. Vprašanje je le, če bomo stopili na pravo pot trdega dela in sledečega vrednega razvoja.

Revščina in lakota. „Argentina proti lakoti‟ je ime posebnega projekta, ki ga Alberto Fernández pripravlja, kot prvi korak boja proti skrajni revščini v državi. Pa zadnjih statistikah, je v Argentini 35,4% revežev (v primeru otrok, ta številka prekosi 50%), in 7,7% pod pragom indigence (siromaštva, skrajne revščine). „Ni dopustno, da v deželi žita in krav, cene kruha in mleka nenehno rastejo in ju ne najdemo na mizi Argentincev‟ je poudarjal Fernández na zborovanju, kjer je zbral predstavnike podjetnikov, sindikatov, socialnih organizacij in Cerkve (Karitas). Prikazal je začetni osnutek vrste ukrepov, ki naj dosežejo, da v Argentini nihče ne bo trpel lahkote. Med temi ukrepi so nekateri trgovske narave, določitev višine cen, odprava davkov na prehrano … Kot pri ostalih napovedih, je mnogo besed a malo konkretnih ukrepov. Res je, da je do 10. decembra, ko bo nastopil prihodnji predsednik, dovolj časa, za pripravi celotnega načrta, a srečanje je bilo videti bolj predvolilni shod kot resno delo.

Vrnimo se k vprašanju revščine. Ta je točka, na kateri temelji celotna kirchneristična volilna propaganda. A nihče v njihovem taboru ne prizna, da ko je Cristina zapustila vlado, je pustila za sabo 29% revnih (a trdila, da jih je 5%, manj kot v Nemčiji). Kandidat za guvernerja province Buenos Aires, Axel Kicillof, je kot gospodarski minister zadnji dve leti mandata odločil, naj se ne objavljajo statistike revščine, ker bi bilo to „sramotilno‟ (estigmatizante) za prizadete. Zanesljive številke je objavljala Katoliška univerza, s katere statistikami si sedaj polni usta vsa opozicija, ki je tedaj (na vladi) zanikala vrednost njenih objav. Kicillof sedaj govori o revščini, kot da bi on predstavljal rešitev za vse križe in težave.

Sploh je uboštvo kronična argentinska bolezen. Vleče se od začetka prejšnjega stoletja pa do danes. Pod Alfonsinom je dosegla 21,7%, pa mu je uspelo, da jo je zbil na 14,2%. Potem je vse pobesnelo. Menem je nastopil z 38% revščine. Znižal jo je na 22%, a je ob nastopu De la Rue že poskočila na 26%. Kriza leta 2001 jo je pognala na 47% in ko je odšel Duhalde je rekordno zabeležila 51,7% v Velikem Buenos Airesu. Kirchner jo je znižal na 26,1%, a smo že omenili številko, ko je odšla Cristina. Vse to v „deželi žita in krav‟!

Po isti poti? Vedno bolj jasno se kaže, da ni vse prijazno v okviru kirchnerizma. Nesoglasja in nasprotujoče si izjave so na dnevnem redu, tako v zunanjih zadevah, kot v notranjih nastopih. En primer je Venezuela. Verjetno je pod vplivom Cristine predsedniški kandidat izjavil, da je v Venezueli „demokracija z nekaterimi avtoritarnimi potezami‟. Omenjal je, da bo Argentina zapustila „skupino Lima‟, ki pod vodstvom Brazilije nastopa proti Maduru in njegovi vladi. Te dni pa je v Washingtonu Massa (prvi kandidat za poslanca province Buenos Aires) jasno dejal, da je Venezuela „diktatura‟.

Kako bo z notranjim mirom pod prihodnjo vlado? „Kdorkoli bo predsednik, mi bomo na cesti‟, opozarja Juan Grabois, kirchnerist in eden najbolj vidnih socialnih vodij. Levičarske socialne organizacije ponovno blokirajo ceste po prestolnici in v marsikaterem mestu države.

Bivša predsednica dejansko ne nastopa; kot da je ni. Skoraj je več pri hčerki na Kubi kot v Buenos Airesu. A prav na Kubi se je sestala z bivšim predsednikom državne petrolejske družbe (Miguel Galuccio), s katerim je govorila o usodi in prihodnosti velikih petrolejskih ležišč na področju Vaca Muerta. Opazovalci govorijo o „descristinizaciji‟ (odstranitvi vpliva Cristine) v prihodnji vladi; drugi se sprašujejo, če postopek ne bo obraten. Res je neke vrste razpoka med ustanovo Instituto Patria (sedež kirchnerizma) in predvolilnim sedežem na cesti Mehiko (bunker „albertizma‟). Argentinci ljubijo osebna poimenovanja političnih struj.

V tem vzdušju je Alberto Fernández prvič kot predsedniški kandidat obiskal sedež peronistične stranke (PJ-Partido Justicialista). Tam so bili zastopani predvsem guvernerji, ki so temelj njegove bojne črte in trdna opora, če res misli na kako ločitev od Cristine. Vsekakor, njegovo sporočilo mogotcem stranke je bila prošnja, rotitev, da naj ohranijo edinost, ki jim zagotavlja, da bodo „zmagali‟. Lažje bo z volitvami, kot potem, z vladanjem.

Tone Mizerit

Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 35

Vroči oktober

Počasi a nevzdržno se bližajo odločilni trenutki. Dočakali smo že v oktober, ki nam bo svojo zadnjo nedeljo pokazal pot, po kateri bomo stopali prihodnja štiri leta. Skoraj ni dvoma, kako se bo ta zgodba končala. Res je, da je množični shod zadnje sobote, ki ga je sklical predsednik Macri in je pokazal njegovo še vedno veliko priljubljenost, obudil upanje nekaterih. Vendar ankete kažejo preveliko razliko med njim in Fernándezom, da bi si lahko delali kake utvare. Še več: v teku tednov se razlika v prid opozicije veča, vlada pa ima rastoče težave, da vsaj delno obvlada položaj.

Pač, nekoliko upanja je vlil izid domačih volitev v provinci Mendoza. Te so bile zadnje v vrsti provincijskih odločitev. Zanimivo: na primarnih volitvah za vsedržavne kandidate je zmagal kirchnerizem: Fernández je prejel 40% glasov, Macri pa 37%. A za mesto guvernerja so ankete napovedovale zmago radikalnega kandidata (Rodolfo Suárez) proti kirchneristki in članici La Cámpore (Anabel Fernández Sagasti). Radikali, ki so člani vladne povezave, so skoraj prosili, naj se Macri ne pokaže v Mendozi; kirchnerizem pa je hotel volitev „podržaviti‟, da bi val njihovih glasov množično vdrl tudi v provinco. Macri res ni šel tja, Alberto Fernández pa je v Mendozo sklical zbor guvernerjev, v oporo svoje kandidatke. A vse je bilo zaman. Zmagal je Suárez s skoraj 15% razlike (50 proti 35). To za sedanjo vlado predstavlja edini svetli žarek v zadnjih časih.

Vsaka stezica popelje te v Rim … A kaj, ko v Argentini vedno hočemo v Indijo Koromandijo, pa niti ne po stezi, temveč s čim bolj blestečim avtomobilom. Pisali smo že, da je ves združeni kirchnerizem obljubljal, kako bomo mirno in lagodno, brez Mednarodnega denarnega sklada (FMI) izšli iz sedanje krize po „portugalski poti‟. Vse je potihnilo, ko se je pokazalo, kaj vse so Portugalci pretrpeli (in potrpeli), da so rešili zavoženo gospodarsko stanje. Sedaj Alberto Fernández obljublja, da bomo izšli iz vseh težav zunanjega dolga „po urugvajsko‟. Resnično upam, da ve o čem govori, in da je ta „urugvajska rešitev‟ znova le propagandistična poteza, s pogledom obrnjenim na volitve. Stvarnost je prvi pogoj rešitve.

Težko je primerjati obe državi. Ko je Urugvaj (leta 2002) začel urejati svoje gospodarske težave, je državo vodil Jorge Batlle in njegova Rdeča stranka. Zunanji dolg je dosegal 12.000 milijonov dolarjev. Od teh so polovico vključili v pogajanja o podaljšanju rokov odplačevanja. To podaljšanje je bila tista rešilna bilka. Urugvaj je v štirih leti prešel od deficita, ki je predstavlja 1% domače bruto proizvodnje (DBP), na 3% presežka. A ta korak je spremljala vrsta ukrepov, podobna portugalskim, ki je predstavljala grobo stiskanje pasov, povišanje brezposelnosti in izgubo mnogih socialnih ugodnosti, itd. Batlle je izgubil svojo veliko priljubljenost in njegova Rdeča stranka se nikdar več ni vrnila na oblast. Je Fernández pripravljen na podobno žrtev? Bo kirchnerizem sprejel neljube ukrepe? Kako bodo reagirala socialna združenja, ki že danes svarijo Fernándeza, da „ne bodo izpraznila ceste‟?

Argentinski zunanji dolg, vključene privatne banke in finančne ustanove (FMI & Co), znaša danes kakih 281.000 milijonov dolarjev. Ni primerjave z Urugvajem. Argentina je prva na lestvici držav glede zunanjega dolga v razmerju z DBP. Za našo državo predstavlja kar 42% (nekateri privatni viri beležijo še višjo številko). Urugvaj je nekje na sredi lestvice, z 31,4%. Najboljši položaj ima Čile s komaj 5,3%. Naj „stric Alberto‟ kar obljublja Indijo Koromandijo, slovenska modrost (po pesnikovih besedah) trdi, da tja „roka ne kaže nobena‟.

Nezaupanje vodi v protislovje. Spomnim se, da je pred časom bil v modi izraz, da imamo v Argentini „revna podjetja a bogate podjetnike‟. Danes bi lahko trdili, da imamo „revno državo a bogate državljane‟. To pišem v trenutku, ko vladni urad za statistike oznanja, da revščina v državi presega 35%, torej, da je vsak tretji Argentinec zapadel revščini. Zakaj torej to o „bogatih državljanih‟?

Argentinci imajo neko posebno razmerje do dolarja. Ker inflacija ljudi spremlja že dolga, dolga desetletja, evropski izvor pa že v krvi nosi težnjo po varčevanju, se državljan odloči, da varčuje v valuti, ki mu zagotavlja, da mu čas (inflacija) ne bo oglodal prihrankov. V vsaki normalni državi bi oseba prihranke vlagala v bančni račun, ki mu, poleg varnosti, nudi še nekaj obresti. A vemo, da Argentina ni normalna država, ker lahko vsaka vlada prihranke zamrzne, si jih sposodi (ahorro forzoso ali prisilno varčevanje) ali pa „pesificira‟: zelene dolarje spremeni v ničvredne pese. Zato jih imajo ljudje v bankah v tujini, v bančnih sefih ali enostavno „v žimnicah‟, kot skopulja cekine v nogavici. Ta položaj je sad nezaupanja. Prevečkrat smo se že opekli, da bi državi-vladi zaupali svoje prihranke.

A te ogromne količine dolarjev, krvavo potrebnih za normaliziranje gospodarskega, finančnega in socialnega stanja v državi, ne rodijo nikakršnega sadu. Celo, če to gledamo po svetopisemsko, so „zakopani talenti‟. Vendar, ali moremo soditi državljana, ki tako dela? Slovenska modrost trdi da „kogar je pičila kača se boji zvite vrvi«. Argentinci pa bolj milo vedo povedati da „kdor se je oparil z mlekom, se zjoka, ko zagleda kravo‟. Zato ni čudno, da imajo, po raznih virih (tudi uradnih), Argentinci v tujini, sefih ali žimnicah 304.597 milijonov dolarjev, kar krepko presega količino zunanjega dolga.

Številka je grozna. Povejmo le še, da je pred desetimi leti znašala 146.323 milijonov ameriške valute; leta 2015 pa je dosegla že 222.465 milijonov. Po primarnih volitvah, pa je „izginilo‟ dodatnih 40.000 milijonov v enem samem mesecu.

Dvojna dediščina. V kirchnerističnih vrstah se precej pogosto govori, da je Alberto Fernández zelo zaskrbljen, kar zadeva gospodarstva. Razumljivo. Macri je imel težak položaj, ko je prevzel oblast: Cristina mu je zapustila pogorišče. Fernández stoji pred še težjimi okoliščinami. Njegova dediščina je dvojna: kar je Cristina pustila Macriju (česar ta ni rešil) in kar je Macri še dodal, predvsem v zadevi zunanjega dolga.

„Bog daj, da bi Alberto uvedel pameten in stvaren gospodarski program‟, lahko slišimo v njegovem okolju. To bo težko, izredno težko. Kandidat, ki je skoraj gotovo prihodnji predsednik, se nahaja tudi „med dvema ognjema‟. Nekaj je, kaj on želi in namerava, drugo pa je, kaj mu bodo pustili, da bo naredil. Ne govorimo samo o prihodnji podpredsednici, marveč o vseh mogočih skupinah in skupinicah, ki sestavljajo „Fronto vseh‟, kot se imenuje njihova volilna koalicija. Omenili smo že, da jo je bilo razmeroma lahko sestaviti, težje pa jo bo ohraniti, predvsem, ko se bodo začele pojavljati težave „portugalske poti‟, „urugvajske rešitve‟ ali kateregakoli drugega izuma.

Tudi ob tem ne mislimo samo na socialna združenja, ki zasedajo in blokirajo ceste. V skupini La Cámpora nikdar niso bili zadovoljni s Fernándezovo kandidaturo. Niso mu odpustili ostrih napadov na Cristino, preden mu je ta ponudila sedanje mesto skoraj gotovega predsednika. Razne izjave o nastopanju prihodnje vlade na socialnem, sodnem ali zgodovinskem področju, ki jih Fernández vztrajno zavrača, napovedujejo težko razmerje, če ne celo ostre spopade, ko bo (če bo) vlada v njihovih rokah.

Kdorkoli bo ob krmilu države, bo potreboval vreden mir na notranji fronti. Preveč bo zunanjih težav, preveč težko bo delo za ureditev vsestranskega kaosa, v katerega je zašla država. Bolnik je v intenzivni negi, skoraj v zadnjih vzdihljajih. V tem položaju bo bistven mir. Ga bo vlada lahko zagotovila?

Tone Mizerit