Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 38

Pred vrati pekla?

Ura odločitve se bliža. To nedeljo se bo odločila usoda prihodnje predsedniške dobe štirih let, in seveda usoda naroda. Če je pred primarnimi volitvami meseca avgusta rasel dvom glede izida, je to pot večina opazovalcev prepričana, da bo zmagal opozicijski kirchnerizem. Zmaga naj bi bila tako odločilna, da ne bi bil potreben drugi krog volitev. Vse, prav vse ankete napovedujejo, da bo dvojica Fernández prekoračila 50% oddanih glasov.

Tukaj pa se pojavi vrsta vprašanj, med katerimi je prvo, ki se nanaša na pravilnost merjenja javnega mnenja. Če so se avgusta vse ankete močno zmotile; ni možna zmota tudi sedaj, a v nasprotni smeri? Drugo vprašanje je, kako lahko na voljo državljanov vplivajo množična zborovanja, ki jih je predsednik Macri načeloval po vsej državi in so pokazala tako jasno predanost številnih volivcev sedanji vladi?

Niti opozicija ne more zanikati, da je vladna povezava sprožila javne nastope, a da je odgovor naroda bil spontan in presenetljivo številčen. Prejšnjo soboto je „pohod milijona‟ zbral ob buenosaireškem obelisku množico, kot je dežela ni videla od volilnih srečanj leta 1983, ko se je v Argentino vračal demokratični sistem. Koliko lahko to vpliva na volilni rezultat? Pa drugi del debate predsedniških kandidatov? To pot je jasno prevladal predsednik, ker je Alberta Fernándeza potegnil v snov korupcije prejšnje vlade. Težko je zanikati, še težje opravičiti blazno ropanje javnih denarjev, ki ga je tedaj uprizoril kirchnerizem.

Povsod gori. Zadnji dnevi pred volitvami potekajo v vzdušju splošnih nemirov, ki prizadevajo Latinsko Ameriko. Za Ekvatorjem je prišel na vrsto Čile. Povišica cene prevoza podzemske železnice (3%) je sprožila neke vrste javni upor, pocestne manifestacije in nasilne izgrede. Vlada (predsednik Piñera) je pozno in netaktno reagirala, na cesto poslala policijo in vojsko, kar je položaj le še zaostrilo. Šele potem je sklicala vladne stranke in opozicijo, ter iskala mirnega izhoda iz krize. Prej se je v Ekvatorju dogodilo nekaj podobnega. Razni protesti so pretresali tudi druge države. V Boliviji pa vlada napeto stanje, ker obtožujejo vlado poneverbe volilnih rezultatov, ko gre za četrto predsedniško dobo Eva Moralesa.

Najbolj poseben je primer Čila. Do pred dnevi so politični in ekonomski strokovnjaki smatrali to državo kot vsestransko pozitivno, in jo stavili za zgled ostali Latinski Ameriki. Vsi podatki kažejo uspešnost: proizvodnja, sorazmerje zunanjega dolga, deželno tveganje, nenehna gospodarska rast, vzgoja … V dveh besedah: napredek in modernizem. Kje je torej vzrok nezadovoljstva? Lahko omenjamo mednarodno zaroto, ki da iz Kube in Venezuele znova prodira proti jugu. Tega ni mogoče zanikati a je tudi težko dokazati. Vendar je Maduro izjavil, da so ti izgredi „rahla sapica; vihar še pride‟. Sicer pa, saj ni problem samo v tem delu sveta. Pomislimo na rumene telovnike v Franciji, pa na Španijo in Katalonce, Hong Kong, Libanon, Kolumbija, Haiti …

Protesti niso last le revnih in nerazvitih držav. A na našem koncu sveta, predvsem v čilskem primeru, postavljajo vprašanje, kam je družba usmerjena, kakšni so socialni in življenjski pogoji v državi, ki je vzor „urejenih računov‟. Ponovno se vračamo k debati, če je družba res socialno bolj pravična, potem, ko izpolni predpisane finančne in gospodarske standarde. Opazovalci soglašajo, da j v Čilu prišlo do izbruha protestov, ker draginja raste na področju vzgoje, prevoza, zdravstva, javnih storitev … Ali je res, da potem, ko „uredimo račune‟, skoraj avtomatično blaginja doseže vse sloje prebivalstva, predvsem najbolj prizadete? O tem se bodo morali resno pomeniti strokovnjaki raznih znanstvenih področij.

In zakaj ni zagorelo v Argentini, kjer je revščina več kot dvakrat večja kot v Čilu? Najbolj zanimiva razlaga je, da se je „ogenj‟ pokazal na volitvah. To pa ni zagotovilo, da do pocestnega požara ne bo prišlo. Primeri izgredov pred čilskim konzulatom v Buenos Airesu so jasno pokazali, da so ekstremne skupine pripravljene in postrojene, da vsak hip zanesejo pocestno nasilje, kamor se jim zljubi, kjer je najboljša priložnost, da se ustvari kaos.

Opozorilo za vse. Če je zagorelo v Čilu, ki ima „urejene račune‟, se lahko resno vprašamo, kaj čaka Argentino, ki mora račune šele urediti. Skoraj podlo je, kako razni kandidati obljubljajo raj, ko se zavedajo (ali vsa, bi se morali zavedati), da smo pred vrati pekla. Tukaj moramo za hip opustiti simpatije in prepričanja. Naj zmaga Fernández ali Macri, stanje gospodarstva je tako zavoženo, da ga ne bomo rešili brez „krvi, potu in solza‟, kako je Angležem obljubljal Churchill. Pogorišča po Latinski Ameriki bi morala biti opozorilo vsem, predvsem prihodnji vladi, da je treba najti drugačno, novo, izvirno pot, ki naj nas iz močvirja mirno popelje na trdna tla.

A ko manjka komaj nekaj dni, da se odloči, kdo bo vodil državo, vidimo, da niti glavni kandidat (Fernández), niti drugi na vrsti (Macri), nimata stvarnega gospodarskega načrta, ali ga vsaj ne pokažeta javnosti. Nekako tako, kot je bivši predsednik Menem dejal, ko so mu oporekali, da to kar izvaja nima nič opraviti z predvolilnimi obljubami: „Če bi povedal, kaj bom storil, me ne bi nihče volil«.

Ob tem pa ima Fernández dodatne težave. Vedno bolj jasno se kažejo razlike v njegovem taboru. Poleg dvoma, da kdo bo sukal krmilo, on ali Cristina, prihajajo na dan zelo nasprotne izjave, ki zadevajo vsa področja javnega delovanja. Fernández stoji nekje na sredi ideoloških postavk kirchnerizma. A na njegovi levi se slišijo napovedi skrajnih ukrepov, podržavljenja, zaplenitev, pa tudi zahteve po „maščevanju‟. Sovraštvo bruha na dan. Zanimive so izjave njihovih bivših (in prihodnjih?) funkcionarjev. Alicia Castro, bivša sindikalistka in veleposlanica v Venezueli, globoko zapletena v korupcijo, je te dni napovedala, da bodo volitve „vrgle Macrija na smetišče zgodovine‟. Kako bo vodil delo ta (možni) prihodnji predsednik, če mu bodo okoliščine narekovale strogo gospodarsko nastopanje, v osrčju njegove vlade pa bodo nasilno zahtevali skrajno populistične ukrepe?

Vprašanje je ekonomija. Kdorkoli bo zmagal, vprašanje se neizbežno suče okoli gospodarstva. Da bo položaj res zapleten, je te dni jasno povedal bivši minister in predsedniški kandidat Lavagna, ko je zatrdil, da „tukaj ni mesta za čarovnije‟. Pojasnil je še, da je položaj bistveno različen od tistega, leta 2001, ko je on vodil pot gospodarske obnove.

Ob tem omenimo, da je Fernández prosil (zahteval?) Macrija, naj brani domačo valuto (peso), in naj obenem skrbi, da bo devizni sklad (dolarji) čim večji. To pa je nemogoče. Centralna banka vsak dan proda 100 milijonov dolarjev, da brani valuto, a s tem prazni blagajno. Saj smo že omenili, da vsak, ki ima kak peso odveč, kupi dolarje, da brani svoje prihranke. Če bo šlo naprej po tej poti, bo Macri ob koncu mandata pustil v prosto razpoložljivem skladu le 10.000 milijonov dolarjev. Prava revščina. Vsekakor znatno več, kot je njemu pustila Cristina: 3.000 milijonov iste valute.

Tudi na drugih področjih ne morejo ugoditi Fernándezovim željam. Prosil je edinost sindikatov. Naj se še tako trudijo, do sindikalne edinosti ne pride. To pa je eden pogojev za mirne dogovore o potrebnih ukrepih na delavskem in proizvodnem področju. Razni sindikalni predstavniki so tudi že izjavili, da „ni potrebna nobena sprememba delavske zakonodaje‟. A vsi vedo, da je to eden izmed potrebnih ukrepov, da „uredimo račune‟.

Kako pa bo s pokojninami? Prav te dni je brazilski parlament potrdil spremembo pokojninskih zakonov, ki jo je zahteval Bolsonaro. Si bo Fernández upal sprožiti to debato, potem, ko je prvi pocestni upor proti Macriju sprožilo ravno vprašanje pokojnin? To nedeljo bomo izbrali novega predsednika, ki mu bodo vsa ta vprašanja odpirala vrata osebnega pekla.

Tone Mizerit