Iz življenja v Argentini

Leto II - Št. 39

Tranzicija

V Sloveniji je ta beseda že dolga leta še kako v modi. Mnogi trdijo, da še ni dokončan prehod od komunističnega režima v sistem prave demokracije. A Slovenija je drug svet. V Argentini bo tranzicija trajala točno 44 dni, to je, od volilne nedelje 27. oktobra, pa do dneva predaje oblasti, v torek 10. decembra. Kar čudno zveni, da smo že v prehodni dobi, pa je vse kar nekam mirno. Odhaja Macri, prihaja Fernández, in svet se vrti naprej.

Saj že vsi vemo: zmagala je opozicija. A rezultati niso taki, kot so jih pričakovali v kirchnerističnem taboru, ne taki, kot so (prazno) upali okoli Macrija. In seveda sploh ne taki, kot so napovedovale ankete. Odločal je gospodarski položaj, zato opozicijska zmaga. A strah pred „demokratično diktaturo‟, kot smo je bili vajeni do leta 2015, je opravil svoje. Mnogi, ki so volili Macrija, so dejansko volili „proti Cristini‟. Sicer bi bilo težko razložiti, da je prejel 40% predsednik, ki za sabo zapušča tam okoli 36% prebivalstva v revščini in ogromen zunanji dolg, ki bo padel na rame dvojici Fernández, čeprav ga bomo morali plačevati mi vsi.

Novo razmerje. Torej: zmagovita opozicija je prejela 48% glasov, vladna povezava 40%. Da je bilo presenečenje resnično je dejstvo, da je na zaslonu zborovanja, kjer je kirchnerizem slavil zmago, na začetku pisalo „52%‟ in „38%‟. Taka razlika (14%) je najmanjša, kar so napovedovale zadnje ankete, ki so v nekaterih primerih razliko poganjale v oblake 20%. Še tisto nedeljsko noč so se vsi spraševali, kako je vladni povezavi uspelo, da je tako močno zmanjšala razliko. Še več, če bi bila Argentina normalna dežela in ker nobena stranka ni dosegla 50%, bi morali v drugi krog. A „Menem lo hizo‟ (Menem je to storil), ko je leta 1994, s pomočjo Alfonsina, spremenil argentinsko ustavo in odločil nerazumljive volilne pogoje. Pod streho teh pogojev so kirchneristi slavili v nedeljski noči.

Veselje res ni bilo popolno, ne le zaradi nižje razlike, kot so pričakovali. Zmagali so kar prepričljivo. In ta zadnja zmaga je kronala vrsto prejšnjih po raznih provincah. Vendar sedaj so bile nekatere (važne), kjer so guvernerji iz peronistične stranke, na predsedniških volitvah pa je zmagal Macri. Ves osrednji pas tako imenovanih „proizvodnih‟ provinc je bil „rumeno‟ (macristično) pobarvan. Córdoba, Mendoza, Santa Fe, Entre Ríos in potem izredno avtonomno mesto Buenos Aires. Veselje je bilo nekoliko okisano.

Poglejmo še mesto Buenos Aires. Nima kategorije province, a ima avtonomijo in dejansko enak položaj. Nima guvernerja, a „šef vlade‟ ima isti status. Kot ostale province, ga v senatu zastopajo trije predstavniki. Po številu prebivalcev pa je četrto največje volilno okrožje. A mesto je bilo vedno oddaljeno od peronizma. Le enkrat pod Menemom, ko je kandidiral Erman González (krščanski demokrat, ki je uskočil v peronizem), so zmagali v prestolnici. Sedaj so peronisti kot kandidata za župana postavili manj znano figuro. Matías Lammens je bolj nagnjen k nogometu (San Lorenzo), kot k politiki. A ker jim je uspelo povezati vse peronistične skupine v mestu, so upali, da bodo vsaj prisilili drugi krog (v mestu je potrebno preseči 50% - normalno). Dosedanji župan in eden glavnih vodij vladne povezave, Rodríguez Larreta, je presegel 55% glasov in pokopal kirchneristične upe.

Razlika v prid dvojice Fernández sloni predvsem na provinci Buenos Aires. Tam je bivši minister Kicillof prejel 52% glasov, dosedanja guvernerka Maria Eugenia Vidal pa le 38%. Odločilni so bili izidi v buenosaireškem predmestju, predvsem v občini La Matanza (kaka 2 milijona prebivalcev), kjer je peronizem nepremagljiv: to pot 65% proti 25%. Vladni Cambiemos je tu obdržal komaj dve občini, in pa tradicionalni Vicente Lopez in San Isidro (radikal Posse), na bogatem severnem predelu. Tam družina Posse (oče Melchor in sin Gustavo) vlada nemoteno že od 1983, ko smo se vrnili v demokracijo. Pravo cesarstvo.

Ni vse zlato. Tolikokrat uporabljen (in že obrabljen) izrek nam tudi to pot prav pride. Kljub zmagi v prvi argentinski provinci, se tudi tam pokaže globoka „razpoka‟. Če gledamo zemljevid volilnih izidov, je rumeno pobarvani del (Macri), bolj obsežen kot pa modri (peronizem). Notranjost province bo v novem obdobju del opozicije. In še ena zanimiva točka: kar sedaj imenujejo „cristinizem‟ (Cristina - predvsem La Cámpora) ni dosegel zaželenih uspehov. V nedeljo zvečer se je Máximo Kirchner kaj kislo držal. Mnogo so si obetali od prestolnice province, mesta La Plata. Tam je kandidirala camporistka Florencia Saintout (dekanja fakultete za družbene vede - svoj čas je nagradila Chaveza). Premagal jo je dosedanji župan Garro (49% proti 40%). Prav tako je bila La Cámpora poražena v mestu Mar del Plata (drugo največje mesto v provinci), kjer sta oba Fernándeza imela zaključni volilni miting prav v podporo svojim kandidatom. Nič ni pomagalo: tudi tam je dosedanji župan Montenegro premagal camporistko (Fernanda Reverta) za tri odstotke. Jasno je, da volivci bežijo pred skrajnostmi. Nekaj je peronizem, drugo je La Cámpora (mladi Turki).

Prehodna doba doslej mirno poteka. Sedanji predsednik Macri in izvoljeni predsednik Fernández, sta se sestala v vladni palači, se prijazno pomenila in določila vsak svojo skupino strokovnjakov, ki naj skrbijo za mirno in uspešno predajo poslov. Se je meni zdelo, ali so tudi drugi opazili, da je na fotografiji, ko si podajata roki, Macri nasmejan, Fernández pa zaskrbljen? Da da, lahko je bilo med volilno kampanjo obljubljati sveti raj. Sedaj je drugače.

Predno pa nadaljujemo, omenimo, da je Fernández imenoval štiri člane v zadevno „tranzicijsko‟ komisijo. Dva sta, lahko bi rekli, „normalna‟: Santiago Cafiero (vnuk starega veljaka Antonia Cafiera) in Wado De Pedro, sicer član La Cámpore a Alberto mu zaupa. Druga dva sta pa „čudna‟: Gustavo Béliz in Vilma Ibarra. Béliz je bil v prvi vladi Nestorja Kirchnerja pravosodni minister. Nestor ga je izgnal, ko je Béliz javno opozoril na sumljivo delovanje enega od vodij obveščevalne službe (slavni Stiuso). Minister se je potem izselil v ZDA, ker mu je vlada onemogočila normalno življenje v Argentini. Bal se je zase in družino.

Vilma Ibarra je pa drugačen primer. Pred leti je bila partnerka (tako se reče v Sloveniji) novega predsednika (sedaj ima drugo, ki bo „prva dama‟, čeprav nista poročena). Vilma je pred štirimi leti objavila knjigo „Cristina proti Cristini‟, izredno podrobno študijsko delo, kjer je opisala vsa protislovja bivše predsednice: kaj je govorila, ko je bila parlamentarka, in kaj je delala kot predsednica. Zamera je bila ogromna. Kako bo sedaj Cristina sprejela, da na odločilnih mestih nastopajo ljudje, ki jih je sovražila? Da se je Cristina spremenila? Lisica menja dlako … Bo to prvi spopad med obema Fernándezoma?

„Sem dolgo upal in se bal …‟, bi lahko Alberto zapel z našim Prešernom. In sedaj se poslavlja od tistega strahu, a na obzorju se pojavljajo novi oblaki. Dosegel je, kar je želel, a položaj se zapleta. Srce ni srečno. Problem ni le z osebami, kot smo ravnokar nakazali. Jasno se že kažejo težave, da bi zmagovita koalicija ohranila tisto združenje, ki ji je naklonilo volilno zmago. Vsi še vedno pojejo peronistično himno (todos unidos - vsi združeni), a vsak vleče vrv na svojo stran. To se je pokazalo na praznovanju zmagoslavja v nedeljo zvečer, ko nekaterim guvernerjem niso pustili, da bi stopili na oder.

 Odgovor je prišel v torek, ko je v Tucumanu nastopil novi (stari) guverner Manzur. Tam se je zbral ves zbor guvernerjev, z izvoljenim predsednikom na čelu. A ni bilo Kicillofa ne nobenega od voditeljev La Cámpore. Buenosaireškega guvernerja je zastopala njegova podguvernerka, dosedanja županja La Matanze (Verónica Magario), ki so jo župani hoteli na prvem mestu, pa jim je Cristina vsilila Kicillofa. Popolnoma jasno se vidi, da se ob tej razpoki Alberto naslanja na guvernerje. Ti ga podpirajo, ker večini Cristina ni bila nikdar prijazna ne priljubljena. Ko zaskrbljeni gledamo v prihodnost, se resno sprašujemo, kako se bo razvijal položaj, ker veselje hitro mine, težave pa se iz dneva v dan ponavljajo.

Tone Mizerit